petek, 26. november 2010

Sneg je, zdaj zunaj sneg je

... in najini punci se v temi veselo prekopicujeta po terasi, medtem ko Mezinček spi.

Dnevi in tedni letijo mimo, ne da bi opazili kako hitro mineva čas. Dnevi in tedni... in leta. Natanko dve leti je, odkar je nama bližnja oseba prebolevala hudo bolezen, natanko dve leti odkar so mu s kemoterapijo popolnoma uničili kostni mozeg in ga nato znova presadili. Do zdaj je kazalo zelo dobro, pred nekaj tedni pa so se ponovno začeli pojavljati znaki iste bolezni.

Na eni strani nas vse grabi obup, ker ni hujšega, sploh za tiste, ki so mu še veliko bolj blizu kot jaz, da se ponovno znajdeš v preteklosti,  ko si že pozabil kaj si prestal - in samo predstavljam si lahko koliko ljudi je danes v podobni situaciji in obupuje. 

Punci pa veselo vriskata zunaj in uživata življenje.

Življenje ima res dve plati - ena je življenje in druga smrt, ki je prav tako del življenja. Circle of life.

Velikokrat doslej sem v povezavi s tem in dejstvom, da je smrt v mojem življenju pravzaprav prisotna že od pamtiveka, premišljevala kaj si želim od življenja. Mnogokrat, ko sem bila na dnu in prepričana, da zdaj sem pa res popolnoma zavozila, ko nisem vedela kako naprej in česa naj se lotim, da bom lažje preživela dan, sem premišljevala o tem - kaj je bistvo? Zakaj živimo? Kaj si želim čutiti v trenutku, ko bom umrla?

Svoje življenje bom sodila sama. Marsikdo misli, da delam narobe, da se odločam napak, ampak sama sem oseba pred katero bom stala v trenutku moje smrti in sama bom sodila ali sem živela polno, zanimivo, "polnozrnato" življenje. Ker tudi napake sodijo v takšno življenje - velike in majhne. Bi storila kaj drugače? Ne. 
To je moje vodilo. In dokler si tako lahko odgovorim vsakič, ko dvomim vase, je moje življenje takšno. Polnozrnato. In vredno življenja.

Če ti umre starš tako zgodaj, kot sem svojo mamo izgubila jaz, je življenje ves čas tako ali drugače prežeto s smrtjo, predvsem pa z zavedanjem, da nič ni večno. Da se lahko zjutraj smejeva ob kavi, čez eno uro pa enega ali drugega od naju ne bo več. Nihče ne ve kaj nas čaka.

Zato se mnogokrat, morda celo prevečkrat, vprašam ali je to to? Živim tako, da če jutri umrem, ne bom obžalovala ničesar?
Mislim, da in to me tolaži. Ni vredno izgubljati dragocenega časa za neumne in nesmiselne prepire. Žal to tudi midva prevečkrat pozabiva. Zato bova danes mirne vesti pustila, da nas zasneži in uživala v smehu najinih otrok ter tišini, ko gredo spat.

Imava srečo. Živa sva. In živiva življenje, ki sva ga sama izbrala in nama je všeč.


2 komentarja:

  1. Mi gre kar na jok. Ker sem že en teden in en dan med štirimi stenami. Ker po eni strani pravim, da bi za familijo naredila vse, po drugi strani pa si podiram meje, ki so pomembne zame, za moje zadovoljstvo. In to seveda opažata punci in se z veseljem sprehajata po prepovedanem območju - saj je ograja podrta. Tako da je naš vsakdan trenutno eno samo grozno vpitje, živčnot.

    Upam, da nas ne bo zasnežilo. Da bo jutri zdravnica rekla, da je Minika ok in gre lahko v vrtec. Da potem popoldne spokam v Bruselj. Tam bom zaposlena z drugimi rečmi, med odmori bom pogrešala miški, na letalu bom pa...razmislila in naredila strateški načrt za naši psihi prijazno prihodnost.

    Polnozrnato življenje kul. Super naslov za knjigo.

    Lep pozdrav od mene!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, res je: smrt bližnjih ti nekaj podari, še več pa vzame (če sploh odmislim osebo, ki nam je umrla): zaradi te izkušnje znamo bolj ceniti življenje in vsak trenutek, medtem ko nam je odvzeta neka otroška naivnost in radoživost in ravno zato nam je toliko bolj težko ... Vsekakor pa nikoli več ne bo in ne more biti, tako kot je bilo prej ...

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.