četrtek, 7. april 2011

Še ena o modernih moških - tokrat samskih

Moja boljša polovica in jaz sva imela veliko srečo, da sva se spoznala. Ampak tam se je najina sreča nehala - sreča v pomenu besede "luck". Da sva kjer sva in imava kar imava, sva se oba morala odreči marsikakšni svoji želji, požreti tudi kakšno grenko na svoj račun, včasih ko si nisva bila najbolj všeč pa potrpeti in počakati na to, da sva si bila spet vsaj toliko, da sva se lahko začela pogovarjat o tem kaj je narobe.
No, v tem sva si domnevam podobna še z veliko večino tistih parov, ki se zavedajo zakaj so skupaj in zakaj gradijo skupno prihodnost, sedanjost in preteklost. Ker imava enake prioritete, nama večinoma kar uspeva.

Tozadevno imava veliko srečo - namreč, da sva se našla in da imava sploh možnost to početi skupaj.

Imava pa tri prijatelje, ki so v najinih letih (torej vsi trije starejši od trideset) in še vedno samski. Ne zato, ker nikoli prej ne bi imeli kakšne punce, daleč od tega. Vsi trije so si nekoč resno zastavili razmerje, kar pa se potem žal ni izšlo.  
Sprašujem se ali smo ženske res toliko trdnejša bitja, da toliko lažje prebolevamo izgube? Ali pa nam je toliko težje živeti brez topline bližnjega? Mogoče se lažje predamo nekomu drugemu, kljub temu, da se zavedamo možnosti, da bomo prizadete? Ali pa se lažje prilagajamo? No, morda pa je to zgolj naključje - da so vsi trije moškega spola? In da so se v tistem razmerju obnašali kot "copate"?

Skratka, najini trije samski prijatelji niso ne grdi, ne neumni, ne sebični, ne obnašajo se kot k..., v glavnem z nobenim od njih ni pravzaprav čisto nič narobe. Pa so kljub temu še kar sami. 
Vsi trije si želijo otrok in normalnega življenja, to pa je žal samskemu moškemu veliko težje izvesti kot  samski ženski, se strinjate? 

Imajo pa vsi trije še nekaj skupnih lastnosti - vsi trije so garači in srčni ljudje. Vsi trije so se tudi vdali v usodo, da ženske, ki bi jim ustrezala pač ne bodo dočakali.  








In tako kot vedno ugotavljam, da imava res veliko srečo. Srečo, da sva se spoznala in da sva en v drugem prepoznala možnost tega, kar danes živiva. Želim si, da bi takšno srečo imeli tudi drugi srčni ljudje.



5 komentarjev:

  1. In imata srečo, da so celo tile samski prijatelji tako kul. Ker najini samski prijatelji imajo v glavi čisto nekaj drugega, žur, kolegice, svobodo. Tako da se iz naju in najine družine še vedno delajo norca. :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Res ja. Je pa res, da se s tistimi samskimi, ki se jim najin način življenja zdi trapast, ne vidimo več ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Ja, Hojka, tudi jaz se sprašujem, zakaj se nekateri ne odločijo za zvezo in se mi vedno bolj zdi, da gre za odločitev in željo, ne toliko za kaj drugega. Predvidevam, da jim je samsko življenje še vseeno malo bolj všeč kot življenje v dvoje, kjer je resnično veliko prilagajanja in skoraj nič svobode - danes je samsko življenje ob vseh hobijih in izzivih, ki jih lahko imaš, samsko življeje prav lepo. Jaz osebno pa še vseeno uživam v dvoje.

    OdgovoriIzbriši
  4. Zanimivo. Jaz imam pa samske prijateljice ;)
    Mogoče je pa to, da imamo ljudje od 30+ drugačna merila, višja pričakovanja. Ne vem, ko si 1x navajen sam živet je težko nekoga sprejet v svoj svet, čeprav bi ga rad. No, jaz sem poročena, to pišem na podlagi tega, kako razmišljajo moje samske prijateljice. Je pa res, da je ena resno obupala. Ampak, na vrata ji pa nihče ne bo prišel pozvonit, a ne?

    OdgovoriIzbriši
  5. Zofija, mogoče bi pa morali "ponesreči" spoznati oboje ;)
    Se pa strinjam - starejši kot si, težje se prilagajaš - ampak prilagajat se je žal pač treba, pride v paketu.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.