sreda, 26. oktober 2011

Kratkovidnost

Od svoje prve službe dalje govorim, da ljudje ne delamo za firme, ampak za ljudi.

Se vam je že zgodilo, da ste prišli v službo, kljub temu, da ste bili bolni, ker ste vedeli, da bo sicer moral vaše delo narediti nekdo drug, ki je po možnosti vaš službeni ali pa tudi privat prijatelj, ki ima že tako čez glavo svojega dela? Neštetokrat?

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bolnega otroka pustili v varstu pri babici, ker je bilo treba zaključiti projekt in vam je šef, kljub temu, da veste, da je zadeva nujna, rekel da mirno ostanite doma? Pa ste kljub temu prišli? Malokrat?

Se vam je zgodilo, da ste delali nadure ali prišli v službo popoldan ali zvečer, kljub temu, da vam v bistvu ne bi bilo treba, da bi pomagali zaključiti kakšno zadevo? Meni velikokrat.

Ljudje ne delamo za firme, delamo za druge ljudi. Zato bi moralo biti spoštovanje osnovna sestavina vsake službe. Spoštovanje do sodelavcev, do podrejenih in do šefov. Tudi zavedanje, da ima vsak poleg službe tudi zasebno življenje, ki je za veliko večino ljudi bolj pomembno od tistega v službi. Se strinjate?

Žal smo še vedno priča neskončnemu številu kratkovidnih šefov, ki se kličejo managerji, ki mislijo, da lahko krojijo usode svojih zaposlenih. In ki z represijo dosegajo obratni učinek od želenega - manjšo pripadnost, slabše opravljeno delo v dvakrat več časa in najpomembneje - nezadovoljstvo.

Zakaj je to tako pomembno? Zadovoljen človek, ki rad hodi v službo, ki se zaveda, da je v službi cenjen in potrebovan (in to ne glede na delovno mesto), je človek, ki dela dobro. Firma, ki ima zaposlene takšne ljudi, je dobra firma.
Človek, ki se počuti neupoštevanega, podcenjenega, ki mu je kratena ali spregledana pravica do zasebnega življenja, hodi v službo, ker mora. Za to, da preživi in nahrani svojo družino, mora vsakega petnajstega dobiti plačo, pa naj bo še tako uborna. V tem je vesolje razlike.

Zelo mi je žal za vse tiste kvazi managerje, ki tega osnovnega principa uspešnega podjetja ne poznajo. Žalostno zanje in za njihove firme (in žal tudi za pri njih zaposlene ljudi), ker zaradi njihove kratkovidnosti (narejeno mora biti zdaj, za vsako ceno) dolgoročno ne bodo obstali.


foto: cekin.si

1 komentar:

  1. Se strinjam. Moja šefica misli, da mi hodimo v službo, zato da ONA zasluži. Japajade. Odnosi seveda obupni.
    Na srečo imamo še nadšefa, ki pa je v prvi vrsti človek.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.