In mi z njim. Moja zlata tašča pa (še) ne. Zdaj se težki časi zanjo šele začenjajo.
Žal vem, da pri prebolevanju pomaga samo čas in "grif". Da znamo situacijo speljati kljub odsotnosti ljubljene osebe. Ko jo speljemo enkrat, dvakrat, trikrat, stokrat, potem počasi izgubi tisti priokus, da nekaj manjka. Šele takrat življenje počasi krene naprej.
Ko bi ji lahko pomagali, bi ji. Če bi lahko prevzela nase del njene bolečine, bi jo. Žal je ne morem. Lahko pa smo tam zanjo in ji pomagamo tako, da se z njo soočamo s temi dnevi. In to bomo počeli. Toliko časa, da bo bolje.
Menda čas celi rane. Brazgotine pa ostanejo. Upam, da bo čas s svojimi zdravilnimi učinki deloval. Sicer pa bi vsi, ki poznamo tvojo taščo, z veseljem prevzeli del njene žalosti. Čisto zares.
OdgovoriIzbriši