Hitrostni rekordi

Včeraj je bil dan za podiranje hitrostnih rekordov.

Dopoldan smo se na vrat na nos odločili, da gremo na izlet na Štefanjo goro. Poklical je namreč najin prijatelj in predlagal, če gremo skupaj. Ker smo bili za naprej zmenjeni šele po drugi, ob klicu je bila ura deset, dan pa ravno pravšnji za izlete, sva bila oba takoj za podvig (ne da bi pomislila kam točno gremo in koliko časa nam bo vzelo ali da bi s seboj vzela voziček za Mezinčka). V eni uri (od pol enajstih do pol dvanajstih) se je stuširalo vseh pet, nahranila in oblekla sva otroke in spokali smo se od doma.

Seveda sva se v svoji kampanjski odločitvi, da gremo, pozabila vprašati koliko časa nam bo izlet vzel. In ko smo prišli na vrh (če temu lahko tako rečemo) Štefanje gore, sva ugotovila, da je ura pol dveh, mi pa moramo priti še nazaj do avta, domov in potem na obisk v Ljubljano, kjer smo bili zmenjeni ob dveh.

Potem smo postavili nov hitrostni rekord. V samo petnajstih minutah od trenutka, ko smo prišli domov, sva se preoblekla midva, preoblekla vse tri mladičke, jih nahranila, napakirala kar smo rabili s seboj in oddirjala od doma z dvema urama zamude.

Na obisku je bilo super, tako da smo vsi po vrsti obžalovali našo zamudo. Je pa res, da je bilo tudi dopoldan na izletu super, tako da sva zvečer, ko sva se noro dobre volje valjala po kavču in smejala, ugotovila, da je iz načeloma neaktualnega vikenda nastal fantastičen vikend (današnja utrujenost je pač stranski produkt), poln dobre družbe in prijetnega druženja. Tudi v soboto smo namreč neplanirano končali na super obisku.

Skratka, lep vikend je za nami. Kljub hitrostnim rekordom, ki smo jih postavljali.

foto: žurnal24.si