petek, 18. november 2011

Končno

se danes počutim malo bolje.

To pomeni, da lahko sedim za računalnikom ne da bi me pri tem obhajala slabost (v smislu vrtenja v glavi).

Danes je Mezinček spal celo do dvajset minut čez šesto, tako da sem vstala dobre pol ure pred njim. Ker običajno vstaja ob 5:15, je bila to precejšnja sprememba in sem, ko naju je zbudila budilka, najprej mislila, da je pokvarjena :) Ja, lepo so nas vzgojili naši otroci.

Končno spet uživam v soncu in lepem razgledu. Ko je v dolini megla, smo mi namreč v soncu, pogled iz dnevne sobe (ali moje pisarne) pa naravnost fantastičen. Šmarjetna gora je namreč otoček v morju megle, tako da je občutek podoben kot bi bila nekje na morju. Recimo na kakšnih atolih v Polineziji. Ko bom velika, bom šla enkrat tja.

Ker sem v sredo seveda pretiravala z letanjem, imam še vedno vročino. Po novem zjutraj :(
Ugotavljam, da je precej zanimivo, da se bolje počutim z vročino kot brez. Spet sem si skuhala hektoliter čaja in mislim, da mi tudi nalivanje s čajem zares pomaga.

Sem pa ugotovila tudi sledeče - kot verjetno vsak novi podjetnik sem se tudi jaz ujela v miselnost, da bi moral moja boljša polovica deliti z mano moje navdušenje nad mojim poslom. Ne da me pri njem ne bi podpiral, enostavno verjetno nima energije delati svoje službe, ki je zadnje čase že sama po sebi nekončno naporna in stresna, in hkrati aktivno in zavzeto sodelovati pri moji. Kar je, gledano objektivno, seveda razumljivo. Ne pa gledano subjektivno, čustveno in v stanju slabega počutja.

Na kratko, vse je po starem. Petek je. Jutri žal odpade rojstni dan, ki sem se ga zelo veselila. Se ga bom pa veselila še en teden dlje in do naslednje sobote. Kar je prav tako v redu.

Nazadnje, in ne najmanj pomembno - včeraj sem pisala o pomoči. Na FB me je čakalo sporočilo mojega sodelavca iz moje prve službe (če se spomnite, sem jih doslej imela sedem). Naj mu sporočim, če mi lahko kaj pomaga. Sporočilo me je neskončno razveselilo in me spomnilo kako srečna sem lahko pravzaprav, da živim svoje življenje!

4 komentarji:

  1. Še vedno imaš vročino? bah.

    Kar se pa tiče podpore, te pa globoko razumem. Sicer vem, da sem sama odgovorna za vse, kar počnem, pa tudi za tisto, česar ne počnem. Je pa podpora ali vsaj navdušenje pomemben motivator.

    Jaz si mislim, da bi marsikatero svojo idejo tudi uresničila, če bi dobila to, o čemer pišeš. Pa nisem. Nihče ni kriv. Bi me pa spodbujalo.

    In kako naj se veselim še ene knjige, če je šla moja prva, na katero sem tako ponosna, mimo, kot kakšna ne ravno močna nevihta? Brez praznovanja, brez čestitk, brez ponosa, brez rož. Brez besed.

    Brez veze:)

    Hecam se. Ne morem tako negativno zaključit. Pozdravi se. Da boš drug teden fit za torto. jaz pa že treniram za vašo:)

    OdgovoriIzbriši
  2. Nežka, ne pozabi, midva sva vama dolžna še večerjo ;)

    OdgovoriIzbriši
  3. Jaz sem se že pred leti, ko sem opazovala kolegico kako je na nogah prebolevala gripe, pljučnice in angine, odločila. Ko zbolim, spustim vse iz rok, poiščem kako dobro knjigo in odležim. Nič ni tako pomembno kot zdravje in veliko prej se vrne, če počivaš.

    Pa saj to itak že sama veš. :)

    OdgovoriIzbriši
  4. Saj poznata pregovor "kovačeva kobila" pa to? Jaz namreč vedno izredno pametno drugim tupim kako bi morali počivat, potem pa evo mene, z glavo skozi zid. Zdaj pa imam buško.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.