Lekcija

Od Prvič je minil skoraj en teden. Vmes sem padla v tako depresijo, da je ne pomnim. V sredo mi je šlo cel dan po malem na jok. V četrtek sem se izogibala vsakemu razmišljanju. Petek sem preživela po liniji najmanjšega odpora. V soboto je kriza dosegla popolno dno. Šele včeraj sem se naspala in si pustila razmišljati. O tem kaj se mi dogaja.

Verjetno glavni vzrok ni bil  samo v tem, da moja prva predstavitev ni bila čisto taka, kakršno sem si predstavljala. Glavni razlog je bil povsem drugje.

Zadnja dva meseca sta bila za vse nas neskončno naporna. V svoj projekt sem doslej zmetala neskončno število ur. Umrl je moj tast, ki sem ga imela iskreno rada in ga močno pogrešam. Zlasti njegov stav do življenja, ki je bil tako zelo podoben mojemu, samo še veliko trdnejši in bolj izkušen.

Moja boljša polovica bo, če bo vse po sreči, končno menjal službo. Upam. Vsi po vrsti smo siti delovnih sobot, nedelj, počitnic, ko ne vemo ali bo lahko doma ali ne.

Poleg vsega tega se dogaja tudi polno stvari, ki ne spadajo na blog. Ker so preveč žalostne ali preveč zakomplicirane, da bi pisala o njih. Tudi naspala se nisem že nekaj časa.

Zadnje dni si nisem bila podobna. Razmišljala sem o tem, da ne znam, da ne zmorem, da bi morala nehati. Razmišljala sem o tem kakšna bi morala biti, da bi mi uspelo. In kakšna v bistvu nisem. Kaj vse tvegam s tem, da se podajam na to pot. Razmišljala sem o tem kako nemogoča sem in kako nesposobna, da bi ljudi prepričala, da me potrebujejo.

Potem pa me je, po dvanajstih urah neprekinjenega spanja naenkrat srečala lekcija, ki je čakala, da mi pove kaj delam narobe. Povedala mi je, da je moja glavna napaka, da skušam biti nekdo drug.

Namesto, da bi se sprostila in pustila moji poti, da me pelje tako kot je prav, jo skušam voditi sama v smer, za katero mislim, da je prava. Ob tem pozabljam zakaj sem se odločila zanjo in zakaj verjamem vanjo. Pozabila sem kdo sem in sem skušala biti nekdo drug. Človek, ki bi po mojem moral biti uspešen. Ampak človek, kakršen jaz nikdar ne bom. V svojem srcu nisem direktorica in nisem poslovna ženska, ki vse preračunava skozi denar, verjamem pa v svoj prav. In če bi pustila svojemu srcu, da bi govorilo namesto mene, bi mi bilo verjetno veliko lažje.

Pozabila sem tudi čemu so namenjene moje predstavitve. Vaji. Samo in izključno vaji. Ničemur drugemu.

Šele ko sem na svoj svet pogledala s te strani sem ugotovila kam pelje moja pot. Tja, kamor me vodi moje srce in ne tja, kamor pelje poslovna taktika. Na to se ne morem dovolj pripraviti. Lahko vadim svojo predstavitev, pa mi ne bo nihče verjel. Ker govorijo moji zapiski in ne jaz.

Ko sem razmišljala, da bi se podala na to pot, sem ugotovila, da ene stvari ne more kopirati nihče drug. Mene. Mojih izkušenj, mojih prepričanj in mojih vrednot.

Zato danes ubiram novo taktiko. Odslej bom jaz jaz - točno takšna kot sem. Ne bom ustanoviteljica in direktorica ali sliki teh dveh. Samo JAZ.