Novim podvigom naproti

Danes spet sedim za svojim računalnikom. In delam. S svetlobno hitrostjo se bliža dan, ko bom uradno ustanoviteljica in direktorica svojega zavoda. Prišla sem v fazo, ko ponoči sanjam - o tem, da delam, da brskam po internetu in iščem zanimive informacije, da študiram zakonodajo, da iščem odgovore na vprašanja, da pripravljam in pošiljam maile in pošto, režem vabila.... Ampak zanimivo kako drugače je. Ponavadi, kadar sem sanjala o službah, so bile sanje neprijetne, ko sanjam zdaj, se počutim doma. In se zjutraj ne zbudim utrujena, ker sem "celo noč delala" kot sem se prej.

Zjutraj je Sredinčica prijokala v dnevno sobo, da jo boli grlo. Na srečo se je moja delavnica za samozaposlitev zaključila, zato se nisem preveč razburjala in sva se prav hitro dogovorili, da danes ostane doma. Zjutraj mi je tako že delala družbo na Zavodu za zaposlovanje (neverjetno koliko opravka ima človek tam), potem sva s skupnimi močmi pospravili in uredili večne zaloge "cunj" in med debato ugotovili, da si je v resnici zaželela biti doma. Dokler je še lahko. Ko bo naslednje leto v šoli namreč to ne bo več tako enostavno.

Sem ji pa razložila, da sem te dni dopoldan precej dolgočasna. Ker imam veliko dela in premalo časa za vse. Neverjetno kako velika je že. Popolnoma me razume. Pogledala je risanko, zdaj riše in me pusti popolnoma pri miru. Jaz pa printam vabila (zato imam čas pisati blog).

Se mi je pa danes zgodila tudi smešna dogodovščina - ko sva se vrnili z Zavoda za zaposlovanje, me je prvič na službenem telefonu čakal neodgovorjen klic. Skoraj sem skakala do stropa in sem si že predstavljala kako se vozim v Novo mesto na svoj prvi sestanek. No, na koncu se je izkazalo, da je bila pomota :) Klicali so me namreč iz zobne ambulante :)))

Malo heca za čez dan ne škodi, če je na moj račun, še toliko manj. Zdaj pa novim podvigom naproti!

foto: storitev.com