Miselne zanke

Tole je moj današnji horoskop:

"Razvedrite se. Ujeli ste se v svoje miselne zanke, večer s prijatelji vam bo koristil. Pokličite koga, ki ga že lep čas niste videli, da se izognete običajnim debatam."

Prav ima. Ujela sem se v svoje miselne zanke. Sedim pred računalnikom in skušam najti pot iz njih. Pa mi ne gre. 

Veliko stvari imam, ki me veselijo. Življenje je pravzaprav milo do mene. Zunaj sije sonce in v Mezinčkovi sobi je vse pripravljeno za sobotne maškare. 

Včeraj sem zaspala že pred deveto in spala do jutra. Pa nisem nič bolj spočita kot prej. 

Problem, ki ga imam, je v meni. Samo v meni. Nihče drug ni kriv zanj. Tudi nihče tega mojega problema namesto mene ne bo rešil. 

Problem je moj odnos do sebe. 

Če sem pred pol leta ali letom še lahko samozavestno verjela vase in bila vsaj večino časa prepričana, da je vse v redu, sem zdaj ujeta v misel, da sem se morda odločila narobe. Da sem šla z glavo skozi zid, ker ne zmorem in ne znam. Ker nisem iz pravega testa.

Tišina, mir in zatišje so super stvar. Kadar ne trajajo predolgo. Moje zatišje pa zdaj traja predolgo. In meji na nesposobnost. 

S sanjači se težko poistovetim, zlasti ker se imam za zelo realistično naravnano osebo. Pa vendar se mi zdi, da sem sanjala. Da sanjam. Mogoče ta del tega strahu izvira tudi (ali zlasti) iz tega, da sem človek, ki ima rad zadeve urejene, splanirane, predvidljive. Mogoče sem s tem, da sem izstopila iz svojega okvirja, v katerem se počutim varna, sama sebi naredila slabo uslugo. Ker to nisem jaz. Ker me strah hromi, da bi počela tisto, v kar sicer verjamem.

Racionalno sem prišla do vseh mogočih zaključkov v zadnjih mesecih. Morda se komu zdi smešno, da tako obupavam že en mesec po tem, ko sem zavod odprla. Ampak vedeti je treba, da se s tem projektom ukvarjam že zelo dolgo. Da sem vanj vložila čisto vse - ves čas, denar, voljo. Tudi moj odnos s svojo boljšo polovico, ki je postopoma zaradi mene vedno slabši. 

Že ko sem se odločala za avoj zavod, sem se zavedala, da bodo prišli tudi takšni trenutki - ko bom hotela vreči puško v koruzo. Ne bom je še, ampak te stvari prenašam veliko težje kot sem mislila, da ji bom. Negotovost. Občutek nekoristnosti. Kompleksi, ki se pojavijo, ker sem doma. Ker ne služim denarja. Ker se trudim po najboljših močeh, da bi vsaj skrbela za svojo družino, da bi imeli oprano, pospravljeno, urejeno, da bi skrbela za otroke kolikor le morem. Ampak to ni to. Neuporabna sem. Nihče sem.

Včasih mi gre na jok. Večino časa pa se skušam zamotiti, da bi razmišljala kaj drugega. In v tem stanju nisem sposobna sprejeti niti najpreprostejše odločitve - kam naprej. 

Vem, morala bi trkati na triljone vrat, da bi se mi morda kakšna odprla. Ampak jaz bi rada počela samo tisto kar znam. Ne morem si upravičeno očitati, da ne dajem vsega od sebe. Dajem. Še več. Toliko, da mi zmanjka za druge stvari. Ampak ta trenutek se počutim kot Sizif. Neskončno dela, nič rezultata. 

Kot pravim - veliko stvari je, ki se jih lahko veselim. Veliko srečo imam, da so moji otroci zdravi in da me moja boljša polovica kljub vsemu prenaša tudi takšno kakršna sem zadnje mesece. Problem je v meni. 

Mimogrede, čokolada pri takšnem razpoloženju prav nič ne pomaga.

Tale Palčičin zvezek lepo upodablja moj način razmišljanja :)