torek, 10. april 2012

Mir

Danes teden po dolgem času začenjam bolj mirno. Govorim o miru znotraj sebe, ki je bil zadnje čase prav poseben luksuz zame. Ja, začela sem pokati po šivih. Tako zelo, da sem prišla v fazo otopelosti in nemoči obvladati se. Ko nisem zmogla več uživati v družbi tistih, ki jih imam najrajši. In ko me ni veselila prav nobena stvar več. Kljub temu, da imam vsak dan tisoče razlogov, da bi se lahko veselila.

Imam pa vendarle velikansko srečo. In ta je, da živim s svojim najboljšim prijateljem. In da sva nedeljski večer presedela doma in se pogovarjala. Pogovarjala tako dolgo in tako intenzivno, da je bila mimogrede ura skoraj polnoči.

V pogovoru sem se sama o sebi naučila marsičesa. Od tega, od kod izvira moj strah, do tega, da dejansko ne zmorem in sama sebe peljem v propad, če bom tako nadaljevala. In da je ok, če ne zmorem in si to priznam. Kljub temu, da se po po dolgem času stvari odvijajo v pravo smer in s pravo hitrostjo. Ampak iz svojega bolestnega strahu, da se bom napak odločila, da se premalo trudim, da premalo delam, je nastala takšna panika, da se nisem več videla iz nje. Racionalno mi je vse jasno, ampak čustva? Teh ne znam obvladovati. In verjetno jih nikoli ne bom znala.

Na drugi strani sem dojela še nekaj pomembnejšega od vsega napisanega. Da nisem sama, kljub temu, da je včasih občutek tak kot bi bila. Pa nisem. Moja boljša polovica je vedno z mano. V pravih in napačnih odločitvah. 

Naučila sem se, da včasih pridejo trenutki, ko ne moja volja, ne moja dejanja, in še najmanj stalen pritisk nase kaj vse bi lahko naredila bolje ali drugače, ne pomenijo nič. Lahko celo delajo škodo. Ker včasih moram stopiti korak nazaj in zaupati. Ne, marsikomu ne zaupam. Zaupam pa svoji boljši polovici in prišel je trenutek, da se v nekaterih stvareh popolnoma oprem nanj. In mu prepustim nekatere od skrbi, ki mi zdaj ne dajo spati. In dihati.

Danes sem po dolgem času spala mirno. Zjutraj se nisem jezila na otroke in zanimivo, tudi otroci so bili mirni in pridni. Kot že tolikokrat prej se je potrdilo, da je njihovo obnašanje premnogokrat le ogledalo viharjev, ki jih bijem sama v sebi.

Upam, da ta mir ostane v meni tudi v prihodnjih dneh. In da vikendi spet postanejo vikendi in ne le dnevi, ko imam slabo vest, ker bi lahko naredila več.

foto: najzabava.si


1 komentar:

  1. Ja, pri čustvih, zavedanje le teh, kaj malo pomeni. Če se ne počutiš dobro, se ne počutiš.

    Predlagam ti, da se držiš urnika, ki si si ga zastavila že pred časom in si brez slabe vesti privoščiš prosto popoldne.
    Pa vem da tek ni zate, ampak šport pomaga pri takih stvareh. Pojdi pa peš, hitro hojo.. samo da se sprostiš.

    Ampak sem prepričana, da boš zdaj mirnejša, ko je pot jasno začrtana.

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.