torek, 12. junij 2012

Bistvo?

Sem in tja, precej manjkrat kot bi bilo koristno, se ustavim in vprašam; kdo sem? Kaj sem? Kaj bi rada? Kaj potrebujem? Kaj je zame najbolj pomembno?

Naj opozorim takoj na začetku - če težko prebavljate dolge (ali dolgočasne) osebne izpovedi, tokratno objavo raje preskočite.

Torej, rabim dopust, in to sem že večkrat ugotovila. Ampak dopust, ko ves čas na tihem premišljuješ kaj vse je treba še narediti, v bistvu ni dopust. Torej ta še nekaj časa odpade.

Želim si - en cel dan z mojimi. Na soncu. Brez ure, brez telefona, po možnosti v kratkih hlačah in dobri družbi. In ob kozarčku vina. Ki je ves čas poln - lahko razumete čisto po svoje. 

Kdo sem? Sem frajerka, ker sem se spustila v pustolovščino, ki se ji reče moj zavod? Ne. Niti najmanj. Sem nora? Mogoče. V bistvu bistva pa sem samo nekdo, ki se kot marsikdo drug te dni samo bori za preživetje sebe in svojih najbližjih. Sem poštena? Mislim, da ja. Vsaj trudim se biti. Če kaj pozabim, če komu naredim krivico, me žre. Preveč se ukvarjam s tem koga (in kaj) drugi vidijo v meni. Sploh, če je to kdo, kdor v resnici nisem.

Najpomembnejša zame je družina. Moji otroci, moja boljša polovica. Brez njih me ni. Takoj za njimi moja širša družina, kamor spada tudi vse širno sorodstvo po strani moje boljše polovice. Ki so me prvi dan sprejeli za svojo in so mi (pre)mnogokrat bolj družina od moje lastne. Ampak tako pač je. 

Ne maram laganja in pretvarjanja. Včasih sem raje tiho kot da bi rekla kaj, kar bi koga lahko prizadelo. Ne maram, da je ljudem hudo. Tudi tistim ne, ki mi v bistvu niti niso blizu. Lažnivcev in spletkarjev ne maram v svojem življenju. Imam veliko srečo, da tudi tisti, ki pridejo, hitro ugotovijo, da tu nimajo kaj iskati.

Če bi si lahko zaželela karkoli na svetu, bi si zaželela mir. Ne svetovni kot misice na tekmovanjih, ampak tisti mir, ki je svoj čas bival v meni, pa ga nisem znala ceniti. Tisti mir, ko sem vedela, da bom vsak mesec imela plačo. Da bom lahko otrokom kupila čevlje, ko jih bodo potrebovali. Mogoče si zdaj kdo od vas misli, da sem licemernež jaz. Ker mečem gore denarja v vrtec in hkrati jamram, da ga nimam. Ampak tisti, ki veste od kod je denar, vam je jasno. To pa je zame dovolj.

Želim si na večerjo z mojo boljšo polovico. Ob obali. Rada bi pila dobro rdeče vino, jedla in se smejala, oblečena v kakšno od oblekic, ki jih obožujem. Z globokim dekoltejem. Nalakirala bi si nohte. O ja. Nalakirala bi si nohte. Tudi na nogah.

V zadnjem letu se je v meni nabralo neskončno majhnih in velikih hrepenenj. Nekatera so zamrla, kar tako, sama od sebe. Nekatera rastejo in kot ponavadi jih odslavljam - saj bo, enkrat bo... Avtodom je vsekakor en ood njih. O teh mojih sanjah čivkajo že moji otroci. 

Pa vendarle imam kljub vsemu srečo. Imam dom. In kredit zanj. Imam srečo, da sem ga lahko vzela. Imam super moža, ki mi stoji ob strani in me ima rad točno takšno kot sem. Zdim se mu lepa in seksi in sploh in oh. Imam tri čudovite otroke, ki sem si jih želela od šestnajstega leta. Razkurijo me kot nihče drug, ampak mi vsak dan povejo, da sem najlepša in najboljša mamica na svetu.

Imam prijatelje. Vem, kdo so. In vem kje so. 

V bistvu imam vse kar potrebujem. In še veliko več.



3 komentarji:

  1. No vidis, vse imas :) zdaj si pa samo se natoci kozarec vincka :))

    OdgovoriIzbriši
  2. :)

    Točno. Vse imaš. :) Če le ni vina zmanjkalo:)

    OdgovoriIzbriši
  3. Čisto malo še zdrži v tej norišnici, ki te obdaja.
    Potem bo pa super.Res, makemi! :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.