Hektično

Tako nekako izgledajo tile dnevi.

Iskreno povedano sem bila za vikend že precej dopustniška, zato je tale teden zame še toliko večji šok. Ne, da ne bi vedela kaj me te dni še čaka, ampak vmes je bilo že res prijetno. Zdaj, zadnji trenutek, spet z vsemi tremi letam okrog, da popravimo in dopolnimo še zadnje stvari v vrtcu, da bomo lahko začeli septembra. Namesto, da bi na pol počitniško pakirali, prali in pospravljali, letamo naokrog, kombiniramo, splet vlačimo okrog vrata, pa kljuke, pa nove ograje in varovala... Da ne govorim, da moram na vrat na nos zaposliti še eno pomočnico. Oh! O tem se raje ne bom razpisala. Ker me je bližnje srečanje s komisijo stalo dušnega miru in še česa.

Skratka, naš Hvar se bliža. Ampak jaz nisem prav nič dopustniška, samo noro lovim roke. Takšne in drugačne. Spet me boli želodec in sem napeta kot struna. Če bi bil razlog v pripravah na dopust, bi bila vesela. Pa ni. Ampak odločila sem se, da o tem tu ne bom več razpravljala. 

Sem pa napisala spisek. Oziroma več spiskov. In uspela sem celo kupili kremo za sončenje. Mislim, da je za zdaj to prav vse. 

Jezi me, ker spet hektično telefonarim, težim, sem slabe volje, zanemarjam mladičke, ki jim ni nič jasno zakaj se, tako kot sem se še prejšnji teden, ne igram z njimi, ampak spet dirkam, delam, računam... In se odločam na vrat na nos. Oh! Kje si, dopust?