Hektično

Res je, zadnje čase sem bolj malo na svojem blogu. V bistvu sem, razen službenih zadev, bolj malo na internetu. In dnevi brzijo mimo mene z bliskovito naglico. 

Teden je dolg in naporen. Zlasti tile začetniški tedni (tako zame kot za otroke) so še posebej naporni. Ampak priznam, sem in tja me spreleti tak krasen nežen ljubeč piš veselja, ko se mi novi otroci nasmehnejo, ko me začarano poslušajo ko pojem ali igram na blok flavto (o ja, v teh tednih sem dodobra izpilila igranje flavte) ali ko mi, ko odhajam, pomahajo pa-pa po samo petih dneh v našem vrtcu. Takrat mi je res toplo pri srcu.

Na drugi strani sem zdaj končno lahko spet doma ob normalnih urah. Popoldan lahko otroke sama peljem na balet. Vsak dan doma operem goro slinčkov. Vsako jutro ob petih jih pakiram v vrečo. Vsak dan od osmih zvečer pa vsaj do desetih visim za računalnikom in delam še vse tisto, kar mi čez dan ne uspe. Izdajam račune, kalkuliram, pripravljam dokumentacijo za sve in svašta... in se skušam odločiti kako naprej... in kaj naj počnemo naslednji dan. Je pa res, da je vseh pet dosedanjih tednov potekalo zlasti v luči uvajanja.

Vsak petek omagam ob pol osmih zvečer v najini postelji skupaj z obema puncama. In spim vsaj do devetih vsako soboto. In če me ne bi bilo sram, da tako dolgo spim, bi lahko spala do dvanajstih. Vsako soboto sem prosta. Vsako nedeljo se pripravljam na naslednji teden.

Tako nekako izgledajo moji dnevi. Čas leti, ne da bi opazila kam. Mezinček raste, govori, poje, Sredinčica se je lepo navadila šole in jo končno veseli, Palčica je prinesla domov prvo petico, takoj za njo pa tudi prvo trojko. 

Finančno sva popolnoma na psu. Ampak ne, zanimivo, nisem podrta ali slabe volje. Vesela sem, ker vem, da gre na bolje. Vsak dan. In priznam, nisem si mislila, da bom v svoj vrtec hodila s takšnim veseljem. V sredo bom izplačala prvo plačo. Imam dve zaposleni. Ko pa bom lahko izplačala prvo plačo tudi sebi, pa bo to  prav poseben dan!