petek, 15. marec 2013

Ok

Včasih zbolimo v telo. Včasih pa zbolimo v dušo.

Kako dolgo že nisem pisala! Koliko stvari se je vmes zgodilo! 

Če bi hotela vse napisati, bi vsak, še tako potrpežljiv bralec, obupal in ušel s tega bloga. Ravnokar bo eno leto, odkar sem se spravila v projekt vrtec.

Če pogledam od daleč, končno stvari stojijo nekako tako, kot sem si zamislila. Vrtec je poln, moje punce so več kot super. Pridne, pripadne, srčne. Razumejo. Ne da bi jim morala razlagati. Finančno kaže, da se bomo počasi lahko začeli postavljati na noge.

Otroci so ok, končno sva punci lahko prijavili nazaj na kosilo in v podaljšano bivanje. Kar je zame poštena razbremenitev. 

Naučila sem se, da med vikendi ne delam. Če se da, še računalnika ne prižgem. 

Določili smo dan za morje. Hvar je torej na dosegu roke. Sploh, ker sva se mirne duše adaptirala na naše novo finančno stanje (kar bi bilo še pred letom dni zame popolnoma nemogoče) in gremo v šotor. Da bomo lahko ostali dlje. In tega se neskončno vsi veselimo, tako da se bojim, da se znamo nad kampiranjem na Hvaru tako navdušiti, da ne bomo hoteli več na morje drugače :)

Kupila sem darilo za svojo boljšo polovico - vikend v Sončni hiši v Prekmurju, samo za naju. Nisem mogla verjeti sami sebi, da sem se odločila, potrdila, zrihtala varstvo za otroke in plačala avans v nekaj urah.

Naučila sem se, da me stvari ne vržejo več tako hitro s tira. Naučila sem se tudi, da se jih prehitro ne veselim.

In kam sem prišla? Danes sem sama doma. Ker sem bolna. Iz nepomembne trebušne viroze se je razvilo veliko več kot to. Zdaj, ko je vse ok, ko bi se lahko veselila in si spočila, se ne znam veseliti. Ne morem se veseliti. Otopela sem. V bistvu je vse prav tako kot sem želela, da bi bilo, in na trenutke, ko pogledam od daleč, si mislim, da bi morala proslavljati, saj zato sem celo leto garala kot žival. Ampak veste kaj? V bistvu moja viroza tiči v moji duši in v moji glavi. In je popolnoma neracionalna in neupravičena. Če jo pogledam od daleč, je celo smešna.

Hecna je tale hoja po robu. Ta trenutek si se sposoben prepričati, da je vse ok, naslednji trenutek pa nič več. In ko si enkrat čez, pot nazaj v stanje "vse je ok", sploh ni tako enostavna, kot je bil skokec čez rob. 
Pa čeprav je v resnici res vse ok.






3 komentarji:

  1. Amen!
    Tudi mirnost in veselje bo prišlo nazaj!

    Nice to have you back! Pogrešali smo te!

    OdgovoriIzbriši
  2. Ja, pogrešali smo tvojo melanholijo. Sicer pa pri meni vedno pali; trebuh not, prsi ven, glavo visoko v zrak in gremo dalje....tko to je.

    OdgovoriIzbriši
  3. Ooo končno nova objava ;) Sem vesela da se je vse pošlihtalo :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.