nedelja, 28. april 2013

Počitnice

S črnimi nohti in na frišno pobarvanimi lasmi v odsotnosti svoje boljše polovice sedim za računalnikom in mi je v bistvu -  fino.

Jutri me čaka podoben večer, le da bo deloven. Ampak ker mi tako ostanejo vsi ostali dnevi do konca  tedna samo za to, da jih bom preživela s svojimi, nimam nič proti.

Dopoldan namreč peljem mladičke v živalski vrt. Za torek se moram destinacije še spomniti. V sredo se nam obeta krasen rojstnodnevni piknik za mojo boljšo polovico. Prepričana sem, da bodo tudi ostali dnevi tekli v tem smislu.

Kako zelo drugače je vse, ko zunaj posije sonček! Ko se začne sezona piknikov in druženja!

Enkrat za spremembo brez filozofiranja - lepe počitnice vam želim. Naj bodo vsaj tako sončne od znotraj kot od zunaj :)




torek, 23. april 2013

Vse je drugače, pa vendar enako

Pogrešam svoj blog. Res.

Zdi se mi, da je vse lažje, kadar svoje občutke spravim na ekran. Da se misli zbistrijo. Postanejo jasnejše, bolj artikulirane.

Zdi se mi, da so potem odločitve nekako lažje, sprejemljivejše. Ljudje okoli nas prijaznejši, toplejši. Da nismo tako sami, kot se nam včasih zdi.

O zapletih in razpletih zadnjih mesecev sploh ne bom razglabljala. Lahko povem le to, da sem mnogokrat dvomila ali so na svetu še dobri in pošteni ljudje. Ponoči in podnevi sem razmišljala o tem kaj naj učim svoje otroke, da jim bo v življenju lažje - naj jih učim lagati in krasti? Podkupovati? Manipulirati? Takšne misli so zadnje čase okupirale mojo glavo in srce. 

Pa vendarle je življenje kot ponavadi spet nepričakovano obrnilo stran - sprva je kazalo, da se je zgodila neizogibna katastrofa, ki nas bo pokopala. Potem pa sem ugotovila, da se je zgodila z razlogom. 

Da sem/sva se naučila:

1. Da so na svetu še dobri ljudje.
2. Da so nekateri ves čas z nami, pa se tega ne zavedamo.
3. Da kdor je dober v srcu, čisto zares, ostane takšen ne glede na politiko, položaj ali  denar. Tega nam ne more nihče vzeti, naj je še tako pokvarjen. To lahko samo sami damo. Mimogrede, zame je moj največji uspeh v poklicnem življenju, da se še vedno nimam za direktorico. In da so moje sodelavke zame moje sodelavke in ne zaposlene. In v mojem vrtcu prva prioriteta.
4. Najpomembnejša stvar na svetu je miren spanec. Zavedanje, da delaš prav. Da je do cilja dolga in trnova pot, ampak hodiš v pravo smer.

Priznam, v vse našteto sem zadnje čase mnogokrat dvomila. Večkrat obupavala. Težko sprejemala. Velikokrat me je bilo strah naslednjega dne. Še vedno me je. Ampak zavedanje, da so okrog nas tudi dobri, srčni in pošteni ljudje, me vendarle tolaži in v meni zbuja upanje, da bo vse v redu. Da bomo zvozili. Tako ali drugače.

Tako smo se po dobrem letu vrnili v čas "pred". Spet se začenjajo nočne izmene. In večeri, ko bom sama. In jeza kadar bo moja boljša polovica moral v soboto v službo. Ampak s tem se zaključuje obdobje, ko ne en ne drug nisva mirno spala. Želim si, da bi bilo odslej drugače. 

Ker v tem, da ne spiš zaradi svojega podjetja ali zaradi tujega, je vesolje razlike. Jaz vem kaj krati noči meni, moja boljša polovica pa tega ni vedel.

V prihodnosti si lahko torej večkrat obetate kak prispevek na tem blogu. Predvsem upam, da bodo v prihodnje bolj umirjeni, pozitivni in da končno prihaja čas, ko bova lahko prosti čas namesto najinima službama, posvečala svojim otrokom, na čigar račun je šla večina zadnjega leta.






Vikend v Sončni hiši

Skoraj šest let je trajalo, da sva si vzela vikend zase.

Nazadnje sva preživela vikend brez otrok leta 2007, ko se je moja boljša polovica vrnil iz Kanade. Slučajno prav na istem koncu, le nekaj sto metrov od najine tokratne destinacije. 

THE vikend  v Sončni hiši sem mu podarila za rojstni dan. Tako vesela sem, da sem ga, kljub temu, da sva zapravila neverjetno količino evrov. Ampak vredno je bilo prav vsakega centa. 

Malo je manjkalo, pa bi ga pokvarilo življenje, ki nama pač že od vsega začetka ne prizanaša. Ne v dobrem in ne v slabem. Nekaj pa vendarle znava - to je držati skupaj, kadar je treba, se prijeti za roke in biti bitke v dvoje. Takšne in drugačne. In ker sva se še toliko bolj boleče tik pred odhodom zavedla, da naju v tem tednu čakajo velike bitke, je bil najin vikend še toliko pomembnejši. In vrednejši. Predvsem pa veliko bolj cenjen.

Če bi ga opisala z eno besedo, bi rekla, da je minil v znamenju prijaznosti. 

Začelo se je v trgovini Peko v kranjskem Mercator centru v petek dopoldan. S prijazno in iskreno gospo srednjih let, ki nama je s svojo - ne ustrežljivostjo, pač pa z nalezljivo dobro voljo, prodala tudi čevlje, ki jih v bistvu nisem tako nujno potrebovala (sem pa zato toliko bolj navdušena nad njimi). Ko sva odhajala, sem pomislila kako malokrat smo vsi skupaj deležni pohvale, pa naj je še tako zaslužena. In sem jo pohvalila, ji povedala, da je prijazna in da jo bom z veseljem priporočila še komu.

Nikakor nisem pričakovala odziva, ki je sledil. Gospa je šla za mano in mi hodeč razlagala kako vesela je, da lahko pomaga in kako rada vidi, da je kdo zadovoljen. Kako vesela je, da ima službo. Si predstavljate kako drugače je bilo od vseh ostalih prodajaln s čevlji, ki sva jih obredla isti dan? Ja, vesela sem bila. V petek sem nekomu samo s pohvalo polepšala dan.

Tudi vikend ni bil nič drugačen. V Sončni hiši so res sončni. Prijazni. Diskretni. Dajejo občutek, da je ta hiška tam ta vikend samo zaradi vaju. 

In sva kolesarila. Prvič sva šla na klasično masažo (in ugotovila, da je za mojo boljšo polovico prenežna, zame pa pregroba). Fotografirala sem skoraj vse, kar se je fotografirati dalo (in ob tem žela salve smeha svoje boljše polovice, saj sem res delovala kot kitajska turistka ;) ). Moj dragi se je spomnil kakšna sem, kadar nimam za vratom 300 ton. Obe noči nisem niti za trenutek sanjala vrtca (kar se mi v zadnjem letu še ni zgodilo). Ogromno sem spala. Popoldan. Zjutraj. Zvečer.

Kofetkala sva v Murski Soboti, v Banovcih, kjer se nama je zazdelo.

K postelji sva si dala odprto steklenico Carolansa :)

Vsak večer sva šla v fensi šmensi gostilno na večerjo. Še pred predjedjo sva z veseljem potolkla polovičko rujnega :) In potem še polovičko.

Kosil nisva potrebovala in sva jih mirne duše spustila. 

Toliko se še nikoli nisem tuširala, navdušena nad kozmetiko L'Occitane v sobi. In tudi s tem obsesivnim tuširanjem in ovohavanjem svoje po limoni dišeče kože, prav tako žela salve smeha svoje boljše polovice.

Jedla sem najboljšo sladico EVER. Bučno torto z malinami. In fazana. In testenine s čemažem. Fantastičen biftek. Zajtrke, da padeš dol (in so edina stvar, ki je nisem fotografirala, da bom imela kaj slikati naslednje leto).

Vsi so bili tako neskončno prijazni. Naslednje leto ponoviva. In leto po njem. In po njem. In po njem...