petek, 30. september 2011

Pa jo imam

Odpoved namreč.

Čeprav je bila pričakovana, sem jo vendarle prebrala z mešanimi občutki.

To je to. Dokončno. Konec.

Resda tudi začetek nečesa novega, ampak tudi konec. Hmmmm...


foto: drugisvet.com

četrtek, 29. september 2011

Kaj narediš?

Kaj narediš, če skoraj osemletna deklica v šoli izgubi najboljšo jakno EVER?

Tisto, ta kvalitetno, lepo in drago, ki ji jo je kupila babica?

Tako, ki ima kapuco in bi jo za njo lahko nosila še oba mladička?

Tako, ki jo je oblekla mogoče desetkrat? Anyone?



foto: surfinsafari.si

Zastoj

Prišla sem do sklepa, da sem si za prekratko časovno obdobje zadala preveč stvari.

Moji možgančki potrebujejo pavzo. Na finance namreč tudi danes niso pripravljeni.

Moja pavza bo izgledala takole: preštudirala bom Zakon o zavodih. Tako in tako bi ga morala prej ali slej, pa ga bom raje prej. Vzela bom računalnik in se butnila na kavč. Zraven bom spila eno veliko okusno kavo.

Potem bom pometla stopnice pred vhodom. So namreč lepo obložene z iglicami in če počakam še nekaj dni, se jih sploh ne bo več videlo.  Recimo temu telovadba za sproščanje.

Če imam čistilo, bom pomila obe kopalnici. Da mi jutri ne bo treba. Tudi to šteje v kategorijo telovadbe za sproščanje.

Napisala si bom spisek stvari, ki jih moram kupiti za jutrišnjo the večerjo.

Zvečer bom šla na enega s prijateljico.

Jutri bom šla k frizerju. Še prej na kavo z drugo prijateljico. Kupila si bom en tak fin, debel in ne preveč velik rokovnik, da vsega ne bom nosila v glavi. Zvečer si bom privoščila poljubne količine druženja in sangrie.

Ko bodo moji možgančki spet čisti pa naprej. Kje pa piše, da moram splanirati naslednja tri leta v dveh dneh? (Razen v moji glavi?)

foto: najzabava.si

sreda, 28. september 2011

Finance

Ne, danes ni dan za finance.

Po dveh urah in pol excela nisem več vedela kje sem začela in kje končala, finančni plan za prvo leto se je začel sesuvati in jaz postajati slabe volje, ko mi je vendarle prekipelo in sem se sprijaznila, da danes pač ni moj dan.

In sem se lotila drugega dela. Predstavitve svojega bodočega biznisa.

Izdelek sem vendarle poslala še Neskončni v strokovno presojo, ampak če pogledam takole od daleč sem z njim zadovoljna (mimogrede, tudi dobro izgleda). 

Mogoče pa bo večer primernejši za planiranje financ, kaj mislite?

Kava

Obožujem kavo. Na tisoč in en način. No, razen čiste črne, ki je žal preveč za moj želodec.

Zlasti obožujem kavo ob dnevih kot je današnji. Iz neštetih razlogov, še posebej pa zato, ker je za mano slabo prespana noč in pred mano ogromno dela.

Zamislila sem si namreč zelo produktivno dopoldne, vendar moja zamisel žal ni upoštevala dejstva, da moji možgani zaradi pomanjkanja spanja danes žal niso v najboljši kondiciji.

Danes imam še posebno srečo - kavo mi kuha Palčica. Včeraj sem jo namreč uspešno zastrupila s salamo, tako da je ponoči trikrat bruhala. No, zdaj, ko se je napila vode in malo spočila je seveda vsa navdušena, ker je z mano doma in mi pomaga "delati" :)
Iskreno? S kuhanjem kave mi je res v veliko pomoč.

Delo doma pa ima še eno prednost po takšni noči - ko kava ne bo več zalegla, bom šla pod tuš :)


foto: iStockphoto

torek, 27. september 2011

Plan

Takole bo: danes bom pridna. Zdaj, ko sva s svakom predebatirala vse o trženju in pričakovanih prihodkih in stroških, se bom lotila dela. In obdelala poglavja: Kupec, Prodajne poti, Metoda oglaševanja in prodajanja in Načrt človeških virov.

Jutri nadaljujem s Finančnim načrtom, Napovedjo prodaje, Načrtom stroškov in odhodkov.

V četrtek Načrt izkaza sredstev in virov sredstev, Točka preloma, Vložena sredstva v podjetje, Rezervni načrt, Kritična tveganja, Ukrepi za odpravo kritičnih tveganj in Terminski načrt.

V petek pregledam, dopolnim, predelam. V četrtek (ok, mogoče šele v petek) pošljem še svaku za pripombe.

Potem cel vikend "tenstam", v ponedeljek še enkrat vse preberem in popravim kar mi ne bo všeč.

Naslednji teden po 4. oktobru - letaki, spletna stran.  

Še naslednji teden - oglasi. 


ps: Mimogrede, odpovedi še nisem dobila :)

foto: revijaevropa.si




ponedeljek, 26. september 2011

Back on track

Po nekaj dneh resnega zastoja sem danes, kljub temu, da je bil Mezinček doma, sedla in dve uri delala.

Ko sem delala, sem se spet spomnila zakaj je moja ideja tako dobra. In zakaj sem si jo zadala uresničiti.

Potem sem ugotovila, da moji možgančki kljub temu še malo šepajo. Da na določenih delih mojih misli namesto, da bi bile jasne, vlada megla. Temu primerna je tudi današnja objava - tako v pozni objavi kot v obliki.

Pomembno pa je, da se je vrnil optimizem in vera v idejo in vase. Zato jutri, ko oddam mladičke s polno paro naprej!


foto: zgodbice.net

nedelja, 25. september 2011

The kavč

Nekateri se spomnite izpred dobrega leta kakšne kolobocije smo imeli z našim kavčem. Ko so ga imeli na zalogi, pa ga niso imeli pa ga potem spet so imeli, samo ne v Kranju... ko sem dan za dnem preklinjala Dipo in si obljubljala, da nikoli več pri njih ne kupimo niti wc papirja.

Po skoraj mesecu kolobocij smo kavč takrat vendarle dobili. Tega je zdaj dobro leto.

Po nekaj dneh družinskega bolehanja sem nad njim navdušena. Ne, da prej ne bi bila, sem pa zdaj, ko se je izkazalo, da se čisto v resnici na njem lahko naenkrat "valja" prav cela družina in to udobno, absolutno navdušena. In vesela, da ga imamo. 

Po enem letu intenzivne uporabe bi sicer res lahko oprala blazine, ampak mislim, da se, tudi če jih ne, ne vidi, da se dnevno po njem valja kar pet človečkov, od tega trije precej manj recimo snažni kot ostala dva. To pomeni, da občasno od bližje spozna tudi kakšen čaj, sok, kruh, čokolado in podobno. Tudi zobna pasta mu ni tuja.

Res ga je tudi naš mali maček, ki je vmes že konkretno zrasel, opraskal, ko je bil še mladiček, pa nas tudi to ne moti in niti opazimo ne več.
Skratka, naš kavč je carski. Po novem ga obožujem.

Takole pa na njem uživajo najini mladički.

Zdravje

Končno se počutim bolje.

Danes lahko po štirih brezkavnih dneh končno spet pijem kavo. In kako paše!

Danes si želim ven, na sonce. Ko sem včeraj šla nekajkrat na teraso me je spreletelo kako lep jesenski vikend je pravzaprav, mi pa ga preživljamo za štirimi stenami.

Danes hočem ven, da se nadiham svežega zraka in optimizma. In pozitivne energije, da nadaljujem delo tam, kjer sem ga končala.

Neverjetno kako slabe volje, brez energije in pesimistična sem se zbujala zadnje dni. Pomanjkanje kave je nato dodalo svoje (priznam, res sem odvisnica), nesposobna premikanja sem tri dni prečepela na kavču v dnevni sobi (ko imam že priliko naj povem, da je res fantastičen kavč za petčlansko družino).

Danes pa sem se, kljub temu, da je bila ura šele pet zbudila dobre volje, optimistična, Mezinček je spet pravi mali srečko in se igra in smeje in razlaga kot vsak dan.

Zdravje je res pravi zaklad in včasih je treba malo zboleti, da ga znaš resnično ceniti.


foto: gr-sejem.si


petek, 23. september 2011

4. oktobra

bo zunanji ocenjevalec Zavoda za zaposlovanje ocenil ali je moja ideja dobra in izvedljiva. Če bo presodil, da je, bom dobila tudi subvencijo za samozaposlitev.

Do 4. oktobra imam torej čas, da dokončam poslovni načrt (ki ga, mimogrede, za tole presojo ne potrebujem). Da premislim še o vsem tistem, o čemer še nisem in da spet najdem tisto pravo voljo in vero v svoj projekt - zadnje dni namreč malce šepa. Verjetno zlasti zaradi bolezni, malo pa tudi zato, ker sem ziheraš in me vsake toliko vendarle srečajo tudi dvomi ali mi bo uspelo in ali ni moja ideja malce preveč optimistična.

No, 4. oktobra se bo pravzaprav odločilo samo o tem ali bom dobila subvencijo - odločila sem se namreč, da bom svojo pot sledila ne glede na to.

Zdaj si torej samo srčno želim, da bi bili naslednji teden zdravi, da bi po planu lahko dokončala poslovni načrt in ga proslavila na the večerji.

Da bi imela po 4. oktobru spet kaj proslavljati. In da bi bilo leto 2012 prelomno v mojem življenju v absolutno najbolj pozitivnem možnem smislu.

Jutri se bom počutila bolje, sem se odločila. Tako naj bo.


četrtek, 22. september 2011

Kripl bataljon

Moja blogovska ignoranca je tokrat nadvse utemeljena - ali vsaj toliko kot je bila moja odsotnost, ko smo bili na morju.

Začelo se je s prehladom, Mezinček je včeraj pri pediatru zakuhal in je danes precej "bogi". Ker sicer skoraj ne joka, je njegov otožen jok celo noč in cel dan res tak, da ga težko poslušamo - vsi po vrsti, sploh ker ga nismo vajeni.

Moja boljša polovica že nekaj časa kašlja in se v dani dituaciji pravzaprav še najbolje drži.

Jaz sem končno tudi zakuhala in si nakopala isto virozo kot Mezinček, tesno za nama sta tudi punci, tako da mislim, da se nam obeta zanimiv konec tedna. V absolutno negativnem smislu.

Ampak na hrani bomo pa prišparali :) Malo gorenjskega humorja za konec ;)


foto: iStockphoto

torek, 20. september 2011

Sprememba

Poznate tisti občutek, ko se zjutraj zbudiš z občutkom, da ne boš zmogel / znal?

Ko veš kaj vse moraš narediti, da bi tvoj projekt zaživel, pa se ne čutiš dovolj sposobnega, da bi to tudi zares naredil? Znano?

Tako sem se danes zbudila jaz. Malo zaradi tega, ker včeraj nisem izpolnila svojih planov. Malo zaradi tega, ker Mezinček še vedno ni čisto "ta pravi". Veliko zaradi tega, ker imam pač slab dan, ker je danes pogreb osebe, ki sem jo sicer poznala, nisva pa si bili blizu. Ampak jaz in pogrebi enostavno ne pašemo skupaj.

Ampak noben slab dan ni tako slab, da ne bi mogel postati boljši. To sem ugotovila, ko sem vsa zaskrbljena klicala taščo kako sta. Ko sva se pol ure pogovarjali po telefonu, so mi spet začeli delati možgančki in ko sem odložila telefon, sem bila spet ta prava jaz. Sedla sem nazaj za računalnik in začela.

Zdaj imam odmor. Ko ugotavljam, da potrebujem pomoč ekonomista. Še sreča, da kmalu pride na kavo :)

Skratka, dragi moji, nič ni tako slabo, da ne bi moglo iti na bolje. Popolnoma naenkrat in popolnoma nepričakovano. Zdaj pa nazaj na delo. Juhej!

foto: delo.si

Tabu teme

O nekaterih stvareh se ne piše.

V bistvu je veliko stvari, ki mi gredo včasih po glavi, pa jih ne napišem. Ker nočem, da bi z njimi prizadela koga, ki bi moj blog bral in bi vedel o čem govorim.

Ne zato, ker bi bila nesramna ali bi izražala na blogu svoje nestrinjanje s početjem ali razmišljanjem drugih. Enostavno zato, ker so teme boleče in žalostne. Takšne, da vsi o njih premišljujemo, pa o njih ne govorimo naglas. Kaj šele pišemo.

O bolezni. O smrti. O strahu. O vseh premišljevanjih kaj bi bilo, če bi bilo. In kaj bi bilo, če ne bi bilo.

Prešinilo me je danes, ko sem se peljala iz Mezinčkovega vrtca proti domu. Kako hudo si želim, da bi Mezinček odraščal ob svojem atu.

foto: iStockphoto

Kot sem napisala že na začetku, so teme, o katerih se ne govori in ne piše. Zato naj bo dovolj.

ponedeljek, 19. september 2011

Deževno

Pravzaprav mi tole deževno vreme čisto ugaja.

Mogoče zato, ker sem v pričakovanju zaspanosti čez dan takoj, ko sem oddala mladičke in se vrnila domov, začela delati. Običajne, nič posebne stvari, je pa občutek kar precej fin, če se ne pustiš malodušju vremena in si kljub temu aktiven.

Planov za današnji dan je še veliko, zato se moram kar zmigati. Me pa veseli, da se ves čas nekaj pozitivnega dogaja - pa naj bo to urejen dom ali pri meni dva v enem (dom in pisarna), sestanek na Zavodu za zaposlovanje v sredo ali pa zlikano perilo, ki se je nabiralo pol leta. Ali pa zadnje a ne najmanj pomembno - analiza ankete, ki sem jo delala prejšnji teden.

Lep ponedeljek vam želim!


foto: iStockphoto

nedelja, 18. september 2011

Številka dve

Po številnih neprespanih nočeh (predvsem zgodnjih jutrih - za okušino - včeraj sem vstala ob pol petih in danes ob petih), smo ga slab mesec po prvem dobili - drugi zobek.

Ko pridem k sebi (beri, ko se bom naspala) ga bom proslavila. Ampak če pomislim, da mu manjka še 18 mlečnih, bi bilo mogoče bolje, da se prežarčim kakšno leto ali dve naprej :)


foto: iStockphoto

četrtek, 15. september 2011

Kosilo

Bliža se najina deveta obletnica. In ker je jutri slučajno tak dan, da bova slučajno sama dopoldan doma, sva se odločila, da jo malo prehitiva in jo proslaviva na kosilu v dvoje.

Komaj čakam!

foto: aveizziv.si

Nabiralnik

Poštni nabiralnik sva kupila pred sedmimi leti, ko sva se prvič preselila v najino takrat še bodočo hišico s Palčico, ki še ni imela enega leta.

Ker sva bila mlada in precej neizkušena, so nama na pošti povedali, da morava nabiralnik kupiti pri njih in ga namontirati ob glavni cesti - poštar se pripelje do hiše le izjemoma, kadar moramo podpisati kakšen prevzem.

Zraven sva dobila dva ključka - prvi se je zlomil nekaj let po selitvi, tako da zdaj že nekaj let uradujemo z enim samim ključkom.

Odkar Palčica popoldan domov prihaja z avtobusom vsak dan s svojimi majhnimi ročicami iz nabiralnika potegne pošto in jo prinese, zato sem resneje začela razmišljati o zamenjavi nabiralnika - če Palčica namreč izgubi še zadnji ključ, ga tako in tako lahko vrževa samo še stran.

Skratka, začela sem raziskovati, da bi ugotovila kaj lahko dobimo za relativno normalno ceno - nekaj takega kar lahko pritrdimo na odbojno ograjo ob glavni cesti. Neverjetno za kakšen denar lahko kupiš navaden nabiralnik.

Tale mi je bil všeč, ampak mislim, da bova na koncu vendarle kupila kaj enostavnejšega in predvsem cenejšega :)

Tale recimo mi je najbolj všeč, ampak dvakrat dražji od naslednjih dveh.

foto: postni-nabiralniki.si
Če vas zanima, tale se imenuje AURA.

Resneje sta kandidata taledva - kaj mislite? Kateri je lepši? Oziroma bolje - kateri bolje nakazuje kam spada?

foto: postni-nabiralniki.si

foto: postni-nabiralniki.si

Danes imam pa družbo

Eno majhno, veselo, skodrano, razigrano in dišeče bitjece. Ker lahko, sva si danes vzela dan za igranje in crkljanje.

Potem bova šla v trgovino in v lekarno, pa danes bova spet kaj dobrega skuhala.

Ker se še navaja na spanje samo enkrat na dan je mali Mezinček tudi zelo zaspan. In je zaspal na kavču, kar med igranjem. Hihi, to se mi pri njem še ni zgodilo.

In seveda ni, odkar sem se odločila, da danes ostane doma, zakašljal niti enkrat :)

Tako je tale najin dan postal nekaj še posebej finega. Čeprav bom zaradi tega danes naredila manj kot bi sicer.

sreda, 14. september 2011

Voščilo

Danes sem dobila vočilo za rojstni dan, ki si ga bom zapomnila za vse življenje. Ker je prišlo od osebe, ki jo neskončno spoštujem, kljub temu, da v nekaterih stališčih stojiva vsak na svojem bregu.

Moj tast je tudi zelo bolan, ampak zato še vedno enako pokončen človek kot je vedno bil. Mogoče je z boleznijo izgubil le nekaj ostrine, omilil nekaj robov.

Skratka, danes je njegov rojstni dan. Za darilo smo mu odnesli odtise naših šestih majhnih rokic, da ga bodo spominjale na to, da bi radi, da ozdravi. Na vsak način je tudi on voščil vse najboljše meni.

Citirati ne znam, ampak bilo je nekako tako - da je neskončno vesel, da sem del te družine. Ne samo to, da je na to izredno ponosen.
Potem je zaradi ganjenosti in napora skoraj omedlel. Meni pa so solze napolnile oči.

Vrednost takšnega voščila se ne more meriti. Pa ne zato, ker je bolan, pač pa zato, ker je dosleden in načelen ter najbolj spoštovanja vreden človek daleč naokoli.

Hvala. Polagam si na srce in si bom zapomnila do konca svojega življenja največji kompliment, kar sem jih kdaj dobila. Če bi ga poznali, bi vedeli zakaj.


foto: iStockphoto

Moški III

Ugotavljam, da je v teh dneh moj blog najboljši odmor.

Ko se zataknem, grem na blog, pogledam če je kje kaj novega in napišem kaj lepega. Ali manj lepega.

Tokrat moram napisati nekaj res res lepega. Kar se je zgodilo čisto pravemu, resničnemu človeku včeraj. Ta človek je moja boljša polovica.

Odkar je napredoval (recimo na pol - je namreč na uvajanju za višje delovno mesto), je na zadnjem projektu delal v nedeljo (od sedmih do petih), v ponedeljek do petih, v torek do pol devetih zvečer. Ker se projekt končuje, je to razumljivo. Mu je pa ta projekt postavil tudi dragoceno ogledalo - včeraj ob pol šestih popoldan sta dva njegova sodelavca, ki sicer nista na tem projektu, sama od sebe prišla nazaj v službo in z njim delala do konca.

Bravo fanta! To veliko pove o tem kakšen je - moja boljša polovica. Veliko pa pove tudi o tem kakšna sta ta dva fanta. In moški na splošno. Tega pri ženskah ne bi doživeli kar tako.

Danes zato nazdravljam na moške - tokrat v absolutno pozitivnem in pohvalnem smislu!



foto: moskisvet.com

Doma

Pravzaprav je fino delati doma.

Zjutraj odpeljem vse tri mladičke v šolo in oba vrtca. Potem, če imam s kom, grem na jutranjo kavo. Če ne, grem domov, pospravim postelje, perilo, posodo, kar mi vzame pol ure in začnem.

Prižgem računalnik. Najprej je na vrsti blog, potem pa delo. Poslovni načrt, spletna stran, letaki, ankete... no, dolgčas mi ni :)

Ko imam pavzo, zabijem kakšno slikico v steno, spijem kavo ali si naredim malico. Če sem precejšnja koma, se lahko celo stuširam.

Ni mi treba gledati nobene foušljive sodelavke. Ni mi treba poslušati kucanja po tipkovnici vedoč, da me opravlja z drugo sodelavko preko Skypa.

Ni mi treba gledati na uro, ko pijem kavo, da ne bi bil moj odmor slučajno daljši kakšno minutko dlje od pol ure. Lahko jem poleg računalnika, ne da bi mi kdo zato težil.

Če česa ne dokončam, lahko končam zvečer. Ali naslednji dan.
Aja, pa sama sem svoj šef. Tako da če kdo, me lahko sekiram samo - jaz :)


foto: iStockphoto

Pa ga imam

Vrtčevski virus namreč.

Mezinček še malo posmrka, sicer pa je vesel, dobre volje, brez vročine. Tudi punci enako.
Jaz pa SMRKAM :) Tako, da se ponoči zbujam. Danes me hoče boleti tudi grlo.

Sicer pa kar javno oznanjam, da se ne dam. Če se nisem dala zadnje leto, se ne dam niti tokrat. Zato sem za zajtrk pogoltnila Lekadol, danes pa se bom kljub poletnemu vremenu nalivala s čaji in si dopovedovala, da se absolutno super počutim.

foto: zelenik.net

torek, 13. september 2011

Na trnih

Tako nekako pogledujem na rezultate ankete, ki sem jo prilepila v prejšnji objavi. Do zdaj imam dvaindvajset odgovorjenih.

Hecno se mi zdi kako neskončno pomembna se mi zdi vsaka - kot bi že apriori določala nadaljnji potek mojega življenja.
Hecno se mi zdi tudi kako osebno jo pravzaprav jemljem, čeprav je njen namen dobiti čim bolj nepristranske odgovore - ali beri odgovore tistih, ki so moje potencialne stranke.

Imam pa vendarle veliko srečo, da mi pomaga moj svak - ki razmišlja v nekaterih stvareh popolnoma drugače kot jaz in mi pomaga na zadeve gledati še z drugega zornega kota. Točno tistega, ki sem ga jaz v svojem entuziazmu spregledala.

Sem na trnih, res je, sem pa tudi vesela, ker se dogaja. Ker imam plan, ker imam terminski načrt in ker sem polna zagona.


Foto: Shutterstock

Prošnja

Če ste mislili, da sem v znamenju beljenja in uvajanja v vrtec pozabila na svoj bodoči biznis, ste se zmotili :)

Trenutno izvajam analizo potrebe trga po moji storitvi. S tem namenom sem naredila tudi anketo, ki preverja ali bo moja storitev potrebna in ali jo bom lahko prodajala.

Lepo prosim vse, ki me ne poznate osebno (zakaj? bistveno je, da dobim podatke od ljudi, ki so nepristranski in me ne poznajo) izpolnite anketo, ki jo najdete tukaj.

Za sodelovanje ali posredovanje priloženega linka vam bom neskončno hvaležna!


EMŠO

V čem je razlika med dvajsetimi in tridesetimi?

V dvajsetih neprespana noč pomeni utrujenost, ampak nekako gre. Kljub temu, da si vstal neskončnokrat ponoči ali prebedel noč, si sicer utrujen, ampak odštevši zaspanost ne vpliva resneje na življenje naslednji dan. Tudi čas okrevanja je hiter - en dan, včasih samo pol dneva, da spet funkcioniraš normalno.

V tridesetih je neprespana noč cela kolobocija. S sabo, poleg zaspanosti prinese še slabo voljo (neverjetno za kakšno traparijo se lahko po taki noči skregaš) in absolutno dolg čas okrevanja. Ta se s pol dneva zavleče tudi do dveh ali treh dni, če si skušal kolikor toliko normalno funkcionirati čez dan.

Danes je zame tak dan. Nisem samo zaspana, tečna sem. Vstala z levo nogo, kljub temu, da je Mezinček, ki je glavni razlog za današnjo neprespano noč, vstal popolnoma dobre volje OB POL PETIH.

Se opravičujem tudi Neskončni, ki je moj kup nesreče (beri mene) gostila na kavi. Mimogrede, kava je bila pa super!


foto: sedemnajst.si

ponedeljek, 12. september 2011

Premiki II

Tudi drugi premiki se dogajajo te dni.

Palčica vsako popoldne sama pride domov s šolskim avtobusom. To je zanjo (in zame) velikanski korak. Tako je ponosna sama nase, da prepeva celo pot od ceste, kjer jo odloži avtobus, do doma.

Sredinčica zdaj obiskuje veliko skupino, tisto, ki smo ji včasih rekli mala šola. Prvič je šla tudi sama na rojstni dan svoje prijateljice in prvič je prejšni teden sama z Mezinčkom obiskala babico. In bila ne srednja, pač pa velika sestrica.

Mezinček je danes sam odkorakal v svojo skupino v vrtcu, brez ene same solzice. Tako ponosna sem bila. Odkar je v vrtcu se postavlja tudi s tem, da sam je (nič več samo packa) in da samo še hodi in se ne plazi več. Kjerkoli pade, se pobere, vstane in gre.

Velike stvari se nam dogajajo. Kako hitro gre čas!


Takole pa počivajo po napornih podvigih :)

Premiki

Ko sva se preselila sem, se spomnim, da sem si mislila kako lepo je in kako zelo nemogoče bi bilo, da bi jaz hodilatu naokrog po cesticah in potkah okrog nas, da bi šla celo na Jošta, kaj šele teč.

Spomnim se, da sem  srečevala tekače zjutraj, popoldan, celo zvečer, ko sem odhajala in prihajala domov (z avtom seveda) in so se mi zdeli smešni.

Danes sem odpeljala otroke, registrirala avto (bi ga morala že v soboto, pa nisem bila v stanju ;)), doma pojedla zajtrk, pospravila, uredila perilo in vse ostalo kar ne naredim kadar so otroci doma, zdaj me čaka še sesanje in potem grem, ne boste verjeli, jubilejno prvič teč. Da vidim koliko lahko. In do kam pridem.

Upam, da bom dovolj vztrajna, da to ponovim vsaj še enkrat ta teden - če mi bo uspelo dvakrat bom neskončno ponosna nase.

Zaenkrat si ne nalagam visokih ciljev. Če mi bo všeč, si želim samo, da bi vztrajala. Vsaj ta pa mogoče še naslednji teden. Če mi bo to uspelo, si bom naslednji teden postavila nove cilje. Novim podvigom naproti!

foto: drugisvet.com

nedelja, 11. september 2011

Spomini

Hecno je kako v kratkem času se lahko stvari popolnima spremenijo.

Ko sem danes gledala FB sem naletela na naše fotke z Dunaja s konca aprila. Malo pred tistim, ko so mi povedali, da bom ostala brez službe in so moje misli začele utirati nova pota.

Kako je bilo tista dva dni vse drugače. Vse tako "utirjeno", zanesljivo in predvidljivo. Lepo pravzaprav.
Računam, da bomo čez leto spet delali nove spomine v tej smeri. Da jih bomo čez dve leti spet občudovali in ugotavljali kako fino je bilo.

Pravzaprav je fino delati spomine. Tako in drugače.

Nedelja

običajno ni dan, ko bi si vzela čas za  pisanje bloga.

Današnja nedelja pa je kar se tega tiče malo drugačna - moja boljša polovica je namreč v službi, Sredinčica gleda risanko, Palčica še spi, Mezinček pa se je zbudil tako zgodaj, da je ob pol sedmih zaspal nazaj.

Skozi okna gledam najlepši sončni vzhod ever. Pijem kavo in vodo in premišljujem kaj bomo danes počeli in kaj naj skuham za kosilo.

Jutri Palčica začne z baletom. Mene čaka poslovni načrt. In odpoved.

Iskreno? Pred meseci sem bila zaradi tega čisto paf, zdaj pa ne več. Čutim, da je tako prav. Ker bom dala vse od sebe, da mi uspe.

Čutim, da za nas sonce šele vzhaja :) Kako lepo je!

foto: EPA

sobota, 10. september 2011

Neskončno

Danes sem neskončno zmatrana. Ampak v tistem absolutno pozitivnem smislu, ker je za mano eno kulejših praznovanj rojstnih dni.

Ko je bila včeraj zvečer ura sedem, še preden so začeli prihajati povabljeni, sem bila prav tako neskončno zaspana. Ampak ko se je začelo, je bila ura tri preden sem prvič pogledala nanjo.
Zaspala sem malo pred četrto, moja boljša polovica pa mi je podaril še jutranje spanje in vstal že pred šesto s Sredinčico in Mezinčkom, kljub temu, da je spal samo dve uri. Še eno neskončno lepo darilo za rojstni dan.

Neskončno vesela sem, da sem obkrožena s tako finimi ljudmi. Najin prijatelj Grega je neumorno s pomočjo moje boljše polovice kuhal od sedmih zvečer do dveh zjutraj, kljub temu, da je moral zjutraj v službo in mi prav tako podaril neskončno lepo darilo. Jaz sem se tako lahko družila in uživala v prav vsakem trenutku večera in noči.

Danes sem seveda noro utrujena, ampak neskončno dobre volje. Zjutraj sem zavoljo popite količine vina morala sicer vzeti Lekadol, ampak me prav malo gane. Bilo je reees lepo.

Hvala vsem, ki ste mi popestrili večer s svojo družbo. Hvala Gregu za opravljen "šiht" in absolutno najbolj okusne jedi vseh časov. Hvala moji boljši polovici, ki je dal vse od sebe, da mi je pripravil tako nepozaben večer. Hvala vsem za odlično družbo in lepe želje.

petek, 9. september 2011

Za Neskončno

Ker vem, da komaj čakaš na stebre :)

Ni še čisto dokončano, manjkajo še slikice. Porisani beli okvirčki ;)




Fotke niso najboljše, posnete zelo na hitro. Vam povem - v resnici je še veliiiiko lepše!

Dan po in pred

Dve popoldanski uri svojega rojstnega dne sem preživela na roditeljskem sestanku v šoli. In se uspešno izmazala, da nisem v svetu staršev.

Zvečer sem spila kozarček sangrie in nalepila rože na stebre. Danes me čakajo še vse slike (okvirje mi je porisala Palčica), pospravljanje, trgovina...

Povem po pravici? Ker imam relativno malo opravkov glede na prejšnje dneve, sem kot ožeta cunja. Ne da se mi. Pojedla sem zajtrk, zdaj pa kar medlim, tako sem zaspana. Razmišljam, da bi si vsled dejstva, da zvečer pričakujem goste na rojstnodnevni slow food večerjici, vzela pol ure, legla na kavč in si privoščila tisti ta pravi počitek, ko zadremaš in se po dvajsetih minutah zbudiš kot rožica.

Včeraj je bil res lep rojstni dan. Od začetka do konca. Danes si obetam podobnega. Z veliiiiko dobre volje in smeha. Dobre hrane, dobre družbe in dobrega vina.


četrtek, 8. september 2011

Od mene za mene

... je po novem moj najljubši komad.

Rojstni dan

Takole se začenja moj rojstni dan: ob petnajst do šestih me je zbudila Sredinčica ali gre lahko k Mezinčku. Ko sem ji odgovorila, da je sredi noči, sem pogledala na uro in ugotovila, da bo ravnokar zazvonila in da se Mezinček v svoji sobi pogovarja sam s sabo.

Čez pet minut je zazvonila ura in ko sem prišla v Mezinčovo sobico, me je čakala prva čestitka od Sredinčice, ki je takoj povedala, da imam danes rojstni dan. Ja, res je :)

Potem sem dobila prvo risbico (ko dnevno sobo spravim nazaj v red, jo bom poskenirala in prilepila).

Med pol osmo in osmo sem oddala vse tri v šoli in obeh vrtcih. Ko je zazvonil telefon, sem že vnaprej vedela, da je moja starejša sestra. Še nikoli se mi ni izneverila, da bi bila vedno absolutno prva, ki mi zaželi vse najboljše. Sem je bila zelo vesela. Prav tako nečakinje.

Potem še na poti prileti sms: "Srce srcu od srca: vse najboljše. Ampak res vse in samo naj najboljše." Hvala Neskončna. Neskončno hvala za tako lepe želje.

Potem sem prišla domov (vmes sem morala še tankat), najprej sem pospravila igrače od jutra, potem vse postelje, ki jih nisem uspela zjutraj, potem sem pospravila perilo, ki se je že posušilo in v sušilni stroj zložila novo "rundo". Potem sem zložila še iz in nazaj v pomivalni stroj. Se že pere :)

Za zajtrk sem si privoščila mega noro dobro zelenjavno lazanjo in tono paradižnika. Za energijo še tri grižljaje "štrudla" za povrh. Popijem še svojo jutranjo količino vode, se preoblečem in akcija - čaka me še polovica dnevne sobe in kuhinja. Pleskanje namreč. Potem pa pride moj najljubši del - zabijanje slikic nazaj na svoje mesto. Lepljenje rožic, zdaj ko je barva suha na stebrih. Večer v mega lepi krasni prebeljeni skoraj novi dnevni sobi.

Vse najboljše za me, vse najboljše za me, vse najboljše meni meni, vse najboljše za me! :)))

Lep dan me čaka !

sreda, 7. september 2011

Pleskarsko

Tako trenutno potekajo moji dnevi. Namenila sem se namreč sama sebi podariti na novo prebeljeno dnevno sobo.

Od tod moja odsotnost.

Ko bo zaključeno, z veseljem poročam :)

foto: slikopleskarstvo-rbt.si


nedelja, 4. september 2011

Mame

Ugotavljam, da smo mame ena neskončno hecna vrsta.

Recimo mame uvajamo svoje otroke v vrtec. Absolutno zgrešeno po mojih izkušnjah. Iz več razlogov.

Prvič, ker otroci čutijo naš strah in našo stisko, ko jih prvič oddajamo. Prej smo jih grele v svojem trebuhu, potem smo nanje pazile doma, zdaj pa odhajajo ven, sami, brez nas in ne vemo kaj jih čaka.

Drugič, ker jih ne moremo pustiti jokati in je v nasprotju z materinskim čutom, da bi ga potolažila druga, nadomestna mama. Sploh, če je otrok še res majhen.

Tretjič, ker smo lahko še tako racionalne in se zavedamo prednosti vrtca, vemo kako veliko bo otrok pravzaprav dobil tam, pa ne moremo iz svoje kože, da ne bi čutile neke nezavedne krivde, da otroka oddajamo, da bo zanj skrbel nekdo drug.

Tega ne spremenijo niti leta, niti število otrok. Preverjeno.

Na koncu se mame jezimo same nase, ker smo tako šibke, da otrok ne moremo pustiti, da bi sami odšli v svet. No, pustimo jih že, ampak nas skrbi in ves čas mislimo nanje.

Če bi uvajali očetje, bi jih postavili pred dejstvo, pustili tam nekaj dni zapored brez kakšnega hujšega kompliciranja, jih popoldan pobrali in po nekaj dneh bi otroci sami prišli do sklepa, da je tole čisto ok, da očka tako in tako vedno pride ponje.

Mame hodimo tja vmes. In čakamo pred vrati. Se mučimo, ko poslušamo jok svojega malčka. In se soočamo z dilemami ali vstopiti ali ne. Ali ne bom predaleč, če bom šla ven? Ali ga bodo znali potolažiti? Ali ga bodo pustili jokati? Potem seveda vstopimo. Da jim ne bi bilo hudega. Jih potolažimo kot znamo samo mame, potem jih pa pustimo tam. Do naslednjič, ko jih spet pridemo potolažit. Otrokom pa sporočamo, da smo sicer nekje tam, ampak da jih bomo tam tudi pustile. Ne vedno, ampak otrok ne bo vedel ali bo šel, ko bo vstopila mama v igralnico, domov, ali ga bo pustila mama še malo tam.

Na srečo se tudi mame vsega potem lepo privadimo. In ko nehamo trpeti za odstavitvenim sindromom začnemo otroke vozit v vrtec z veseljem, prav tako v šolo in neverjetno hitro pozabimo na tiste prve dni. Ki jih seveda lahko razumemo samo mame.


petek, 2. september 2011

September

Neverjetno koliko stvari se dogaja. Ne govorim samo o septembru, pač pa o življenju nasploh.

Bliža se najina deveta obletnica. Ne morem si pomagati, da ne bi ob vsaki novi obletnici ugotavljala koliko stvari se nama je v tem času zgodilo.

Imava tri otroke, hišico, jaz bom ravnokar ostala brez šeste službe, moja boljša polovica je napredovala v teh letih od najnižjega in najmanj plačanega delavca na eno višjih stopničk v firmi.
Za nama so leta, ko nisva imela za položnice in hrano, leta, ko nam je šlo kar dobro in bogve kaj vse naju čaka v prihodnosti.

Neverjetno kako hitro gre čas.

Mogoče je to septembra še toliko bolj očitno - ker imam rojstni dan, ker je najina obletnica, ker otroci rastejo in je to zlasti septembra, ko se navajamo na nov ritem za naslednje leto, še najbolj očitno.

Moja super truper tašča mi je včeraj rekla, da še nikoli ni poznala človeka, ki bi mu čas mineval tako hitro kot meni. Ampak glede na to koliko sprememb nama prinaša življenje to niti ni čudno, kaj?

Iskreno? Moje življenje mi je všeč. Kljub vsem neprijetnim in težkim stvarem okrog mene (naju), kljub napornemu vsakdanu, kljub dejstvu, da ne vem kaj me čaka na moji poti, imam neskončno srečo.
Imam moža, s katerim delim dobro in slabo. Nisva vedno najbolj usklajena, sva pa prijatelja, znava popustiti kadar je treba in imava enake prioritete.

Imam tri sončke, ki mi kravžljajo živčke, ampak mi izpopolnjujejo življenje, mi dajejo občutek, da imam namen in me neštetokrat nasmejejo.

Imam vizijo, ki jo sledim.

Pravzaprav imam vse.


četrtek, 1. september 2011

Imamo ga!

Imamo vrtec! Danes sva z Mezinčkom uspešno opravila celo prvo uvajanje. Po desetih minutah ni več vedel ali sem tam ali ne in ni kazalo, da bi ga to sploh zanimalo.

Ker sem naredila mali milijon kilometrov, ker nisem še navajena tega tempa in zlasti ker sem tako utrujena, da komaj sedim pokonci (in se zraven naslanjam na omaro), zaenkrat toliko.

Več jutri, ko bom, upam, mogoče lahko prižgala računalnik že pred deveto zvečer in ko me bo malo manj bolela glava.

Ampak povzetek prvega dneva (ne samo za Mezinčka, pač pa tudi za Sredinčico in Palčico) bi bil - zelo uspešno. Celo tako uspešno, da so zvečer pocepali kot muhe :)

Lahko noč. In dobro jutro, novo obdobje!



Takole smo letos pospremili novo šolsko leto!