nedelja, 22. junij 2014

Oranžna obletnica

Tale objava bi se lahko nadvse razvlekla, zato se bom potrudila, da ostanem pri bistvu.

Poročila sva se pred dobrimi desetimi leti. Bila sva mlada, neumna, neizkušena in v bistvu nisva čisto vedela kaj počneva. Na voljo sva imela vse kar sva hotela, nisva pa v resnici vedela kaj to je. To bi bilo recimo bistvo. Za začetek.

Dan po najini poroki sem razmišljala o njej in si rekla, da čez deset let bova pa ponovila. Čisto po svoje. In v bistvu upala, da bova vsaj takrat vedela kaj bi v resnici rada. 

Vmes je šlo velikokrat "na knap". Nekajkrat sva ostala skupaj iz čiste trme in zato, ker eno stvar znava pa od vsega začetka. Držati skupaj, kadar je hudo. In hudo je bilo (in še bo, samo da se vnaprej s tem ne bom obremenjevala). Če bi bilo vse ok in bi nama bi bilo vse "k rit prinešeno" kot mislijo nekateri, bi se verjetno že razšla. V bistvu bi bila verjetnost, da ostaneva skupaj, relativno majhna, skoraj nična.

Ampak sva. Zelo sem si želela ponoviti najino poroko. Drug pomemben del te ponovitve je bil, da bova to plačala sama. Verjetno veste, da je med zapravljanjem svojega ali tujega denarja velikanska razlika. Vmes je še nedolgo tega kazalo, da o takšni obletnici lahko samo sanjava. Da jo bova prestavila za nedoločen čas nekam v prihodost, verjetno za še deset let.

Potem pa sem januarja začela upati, najprej čisto potiho. In sva se konec meseca začela malo bolj resno pogovarjati o tem. In ugotovila, da mogoče nama bo pa vendarle uspelo. Šla sva na sestanek na Polico, kjer sva prosila za ponudbo, da bova videla ali bi si to lahko privoščila in se februarja odločila, da bova prvič v življenju namenoma varčevala in si po desetih letih privoščila ohcet po svojem okusu. Z ljudmi, ki jih bova povabila sama. S svojim denarjem.

Uspelo nama je! V petek, 20. junija sva si privoščila čisto pravo zabavo / obletnico / ohcet samo po najino. In ta je več kot presegla vsa najina pričakovanja!

Solze sreče, veselja in ganjenosti smo stresali kot po tekočem traku, midva in najini gosti. Dobila sva fantastičen program, ki nas je nasmejal in ganil do solz, v katerega so ljudje, ki naju / nas imajo radi, vložili veliko dela in ljubezni. Dobila sva katarzično zabavo, ki je povezala naju med sabo, naju in najine otroke, pa tudi moj del porazgubljene družine, ki je to najino oranžno obletnico potegnila vse do sobote zvečer.

Dobila sva čisto pravi film o naju, ob katerem smo vsi jokali. Tudi Mezinček, ki je še celo soboto razlagal, da je bilo tako lepo, da je kar jokal. Tudi jaz. Tudi moja boljša polovica. Pa še cel kup odraslih moških. In žensk, seveda.

Presegla sem samo sebe - s puncama smo posnele komad in nastopale pred 80 povabljenimi (seveda na playback ;)). Ampak smo speljale. In skupaj zrasle za nekaj centimetrov. Imela sem namen povedati povabljenim kako vesela sem, da jih imava, kako zelo ljubim svojo boljšo polovico, kako pogrešam mami in tasta, ki nista mogla biti z nami, potem pa je to kopirano z mojega bloga in brez najine vednosti najina žlahta z izdelano taknkočutnostjo in nadvse nežno vpela v film o nama in povedala mnogo bolje kot bi mogla povedati sama. O ja, jokala sem! Od sreče. Od ganjenosti. Od občutka ljubljenosti, pripadnosti, povezanosti. V bistvu naju razumejo. Mnogo bolje kot sva mislila, da naju.

Zakaj oranžna? Ker naju je moj svak prepričal, da je dress code kul (oranžno sva izbrala sama). In je bil res. Prepričajte se sami. 


Samozavest

Samozavest. Hecna beseda pravzaprav. Ker če jo vzamem nadvse dobesedno, bi rekla, da gre za zavedanje same sebe. S tem se ukvarjam odkar pomnim. Od majhnega sem se vsake kvatre spraševala kdo sem. Kaj bi rada. Kaj me veseli. In velikokrat ugotovila, da se odgovori na vsa zastavljena vprašanja hitro menjajo. Včasih veliko prehitro; zlasti, ko sem bila mlajša. 

Zdaj so si odgovori velikokrat podobni, ne pa vedno. Na srečo. Če ne bi se že davno spremenila v dinozavra.

Ampak to je le en del samozavesti. Tisti, ki mi ne pusti, da bi zaspala v trenutku. In pozabila, da se v življenju ne spreminja samo to, da se vse spreminja.

Drugi del samozavesti je moja samopodoba v veliko širšem pomenu. Kakšna sem? Sem lepa? Dobra? Prijazna? Žleht? Prezahtevna? Zatežena? Kakšna bi rada bila? Ali lahko kaj spremenim, da bi bila boljša, bolj ljubljena, boljša zase in za druge?

Dolgo časa sem se obremenjevala z mislijo, da moram biti bolj popolna. Boljša kot sem. Ker se mi je vedno zdelo, da nisem dovolj dobra. Da ne pišem dovolj dobro. Da ne pojem dovolj dobro. Da nisem dovolj dobra mama, žena, sestra, hči, zadnje čase šefica. Da ne kuham dobro. Da se ne potrudim dovolj, da bi razumela. Da nisem dovolj sočustvujoča. Da sem preveč sebična.

Potem sem ugotovila, da je moja samopodoba v enem in drugem pomenu v bistvu popolnoma zgrešena in odvisna od trenutka in od situacije, v kateri se znajdem. Od ljudi in sveta, ki me obkroža. Naučila sem se, da znam po potrebi preklopiti med njimi. Danes sem lahko direktorica, jutri pa bom mama. Ali vzgojiteljica. Za vsak preklop rabim čas in včasih mi ne uspe najbolje. Ampak vaja dela mojstra.

In moram se še veliko naučiti! Ves čas me razjedajo dvomi ali so moje odločitve pravilne, prave, v pravem trenutku za pravi rezultat. Tako pač je. Če bi ne dvomila vase, bi obstala v majhnem namišljenem svetu, ki bi mi zaprl pogled na velikanski svet okrog mene, na milijone možnosti, priložnosti, trenutkov. 

Zato sem na eni strani, kljub temu, da občutek ni vedno prijeten ali zaželjen, vesela, da sem takšna kot sem. Da dvomim, se sprašujem, se učim in delam napake. A ni to pravzaprav kul?