sreda, 30. maj 2012

Kaj mislite - again?

Takole je  - znakec je dokončen, barva in pisava tudi. Kaj pa mislite o postavitvi?




Meni osebno je tale bolj všeč:

torek, 22. maj 2012

Repriza

Ker je na našem zadnjem blogerskem srečanju Petra manjkala, predlagam reprizo. Naslednji teden še ne bi šlo, kaj pa mislite punce o tednu PO naslednjem tednu?

Bi ponovile naše Škofjeloško srečanje (tokrat pridem v nizkih petah ;)) Petra, Anita in Zofija?

Noro

Moj vrtec se utaplja v škatlah s pohištvom.

Ura neusmiljeno tiktaka. Do petka bi morala oddati vlogo na Ministrstvo, da vrtec vpišemo v razvid. Sestaviti moramo kuhinjo, dostaviti nam morajo ležalnike, garderobe, zmontirati wc kabine. Mizarja še vedno nisem poklicala.

Dobro v slabem je, da sem že prvi dan na razgovorih dobila o dveh puncah odličen vtis. Torej izbira ne bo težka - bo kvečjemu težka, ker bo težko izbrati med dobrimi.

In - pomoč prihaja. Včeraj so nam pomagali M-ji, čez vikend se nam obeta pomoč moje sestre iz Bele krajine. 

Premazati moram tla še v dveh tretjinah vrtca (ali reci piši še na 100 kvadratih). Pa Palčica je šla na letovanje, tako da bosta zdaj mlajša dva že drugi popoldan preživela pri moji super truper tašči (hvala bogu, da jo imava).

Zmanjkuje mi denarja. Spet. In dni. Tudi spet. In energije. Znano? Ampak nema odmora dok traja obnova. Gremo s polnim gasom naprej /samo da se ne zabijemo v kako ledeno goro ;)

Noro ja, točno tako je trenutno.

sreda, 16. maj 2012

Slabo vreme

Želim si, da bi se lahko več posvečala svojim otrokom. Da bi se z njimi več smejala in žgečkala, hodila na sprehode in na Gibi gib.

Želim si, da ne bi noč in dan premišljevala o vrtcu, o denarju, o stroških, o papirnati vojni, ki me čaka, o stvareh, ki jih moram še naročiti, o tem kako naj sestavim svoj tim, o koncesiji, o ceni programa... Želim si, da bi znala nehati, kadar ne zmorem več. Želim si, da bi znala reči: "Ura je štiri, za danes je dovolj," in bi naprej razmišljala naslednji dan. 

Želim si, da se ne bi obremenjevala z naslednjimi stotimi koraki, ampak enim, dvema, ali vsaj samo petimi. 

Veliko sem že naredila - še več me še čaka. Nimam časa za stvari, ki so pomemben del mene. Za moj blog. Za klice prijateljem. Za branje pravljic mojim mladičkom. Zvečer, ko dam otroke spat, sem izmozgana. Pa še vedno razmišljam in kalkuliram. 

Vrtec je čudovit. Ker že vidim pohištvo v njem, je zame še lepši, čeprav v resnici pohištva še ni. Načeloma sem pozitivna in se te smeti oklepam kot pijanec plota.

Kakšno jutro pa se zbudim takšna kot danes. Živčna. Strah me je. Glava mi ne dela. Zgubljam se v skrbeh, ki segajo  pol leta naprej. 

Takrat mi ne preostane drugega kot da se lotim stvari - eno po eno. Danes nadaljujem s prebiranjem prošenj. In zmanjševanjem stroškov za opremo. Vsakič znova me presune v kakšne zneske grejo zadeve, če moraš vse pomnožiti s 24.

Želim si, da bi se danes raje igrala s Sredinčico. Da bi jo imela doma in crkljala. Da bi jo peljala v "špikšpar" na solato. Na njeno zeleno solato s sezamom in lanenim semenom. Brez vsakega preliva. Zadnje čase je začela jamrati, da jo boli srček. Tudi mene boli, ljubica moja, ker sem drugačna kot sem bila pred letom dni. Ker sem veliko manj mamica kot bi rada bila in še manj žena ali ljubica.

Sovražim slabo vreme. Ker napihne moje strahove in skrbi do nerazpoznavnosti. Naj hitro spet posije sonček.



ponedeljek, 14. maj 2012

Filozofija

Moja trenutna filozofija je nekako takšna - poti nazaj ni več. Zdaj grem lahko samo še naprej.

Je pa fino, kadar ti delajo možgančki. O ja!

In je naporno, ampak tudi fino, če si lahko svoje bodoče sodelavce izbiraš sam. Se strinjate?

sobota, 12. maj 2012

Kakšno jutro!

Sonček sije na moj  računalnik - tako zelo, da sem morala zagrniti zavese.

Mladički se prav mirno igrajo, danes se sploh še niso skregali. 

Kava je topla, ravno prav sladka in diši poleg mojega računalnika.

Moja boljša polovica še spi.

Ta teden sem bila pridna. Več kot pridna. Zato zdaj lahko popolnoma mirno uživam v vikendu. Popoldan gremo na primorsko na rojstni dan - darilca sem že kupila. Toplo bo, tako da bomo lahko oblekli kratke rokave. 

Mezinček je po dolgem času spet že takoj zjutraj dobre volje. Vmes je imel namreč spet tisto nezadovoljno obdobje, ko mu nič ni bilo prav in ko je delal vse prav obratno kot smo mu rekli. No, danes je spet pravi Mezinček.

Tudi punci sta se zbudili relativno pozno (torej šele po šesti) in to dobre volje. Do zdaj se sploh še nista skregali! ;)

Rada bi več pisala. Pa res nimam časa. 
Rada bi pisala lepe stvari - takšne o morju, o otrocih, o veselju in tem kako je vse ok. Pa včasih ne morem. Ker vse ni ok. Je pa dano dejstvo, da če preživimo leto 2012, bomo preživeli prav vse ;) In še pomembneje - danes je tako popolno jutro, da bolj že ne bi moglo biti. Zato sem si poleg dišeče kave privoščila še Gibonnija, ki je postal naša Hvarska glasba. 

Dobro jutro, Slovenija, dobro jutro Hvar. Se vidimo!


torek, 8. maj 2012

Premiki

Priznam, zadnje čase imam bolj malo časa za blog. Nekaj je k temu pripomogla moja angina (tako bolna že dolgo nisem bila), nekaj pa tudi moja obsedenost, da nisem koristna, če ne delam vsako minuto, ko so otroci v šoli in vrtcu. Verjetno je slehernemu staršu jasno, da popoldan, ko si z otroki, tako in tako ni počitka. Ali možnosti za delo.

To pomeni, da mi na eni strani dnevi brzijo z nenormalno hitrostjo. In da zvečer omagam. Res omagam. Ker moram ob desetih zvečer vzeti še antibiotik, prej dve uri trpim peklenske muke, da ostanem budna.

Ampak (in ta ampak je zelo pomemben), v bistvu sem v redu. Otroci so bolj ali manj zdravi (na srečo sem se v trenutku, ko sem to napisala, spomnila, da moram Palčico naročiti na pregled, ker že dolgo kašlja), danes "praznujeva" osmo obletnico poroke, stvari se še kar naprej odvijajo v pravo smer. Nekdo pazi na nas.

Verjetno je pred mano še hektičen maj in potem mirnejši junij. In čez osemdeset dni - morje. Končno imam občutek, da ga bom dočakala. 

četrtek, 3. maj 2012

Smer - pozitiva

Nekako tako je. 

Mogoče imam jajca. Mogoče sem samo potisnjena v kot in skušam iz najslabšega izvleči največ. 

Mogoče sem se uštela. 

Sigurno pa me je strah. In naložila sem si veliko.

AMPAK - seveda temu sledi ampak. Ampak v nečem je neskončna razlika med danes in pol leta nazaj - skušam obdržati pravo smer. Ne vidim več samo cilja in ga ne skušam več panično zavzeti za vsako ceno.

Vsak dan se pojavljajo težave, nova vprašanja, novi izzivi - kako, kam, kaj? Ampak tokrat se jih lotevam trezno in z glavo in se iz njih skušam učiti. Veliko energije vlagam v to, da držim pogled v pozitivno smer - da se ogibam strahu in panike ter se skušam držati poti, ki me čaka.

Veliko energije usmerjam tudi v to, da ne obupujem. Da se prilagajam in se skušam ne sekirati za vsako stvar, ki ne gre po planu. Veliko energije gre v to, da glavo držim nad vodo. 

Če sem bila prej prepričana, da mi bo uspelo, zdaj nisem več. V bistvu o tem sploh ne razmišljam. Sprejemam dan za dnem, korak za korakom. Projekt je velik in če ga pogledam od daleč izgleda skorajda neizvedljiv. Če ga jemljem po etapah, pa gre. In bo šlo. 

Učim se od svoje prijateljice, ki je to pot hodila pred mano. Korak po korak.

Predvsem pa - nekje v globini svoje vznemirjene duše sem se umaknila od vsega dogajanja in ga od daleč opazujem. Vsak dan ugotavljam, da se stvari odvijajo v pravo smer in ob pravem času. Če bi lahko tudi moj racionalni jaz ponotranjil ta del spoznanja, bi mi bilo verjetno v pozitivizem potrebno vlagati veliko manj energije. Ampak verjetno tudi to pride s časom in izkušnjami.

Zaradi moje bolezni je projekt vrtca zastal za nekaj časa. Ker še nisem v stanju, da bi lahko resno delala (vsaj fizično ne), bo zastal še za nekaj dni. Ampak verjetno je tako prav. Bogve kaj me čaka za naslednjim ovinkom, ravno takrat, ko bo vse pripravljeno.