ponedeljek, 27. avgust 2012

Najprej

sem videla samo modro kuverto (naj povem, da se dan sicer ni začel preveč pozitivno). Potem sem poštarja vprašala - je z Ministrstva ali s Centra za socialno delo?

"Z Ministrstva," pravi.

"Verjetno je odločba," rečem jaz. In moj prijazni poštar: "Pomembna?"

"Ja," sem povedala: "Brez nje nismo vrtec." Potem podpišem in hočem nazaj v hišo. Pa me poštar ustavi in vpraša, če bi jo lahko odprla, ker ga zanima.

In sem jo. Od 20. avgusta smo čisto pravi vrtec. Sem bila vesela? Noro. Čez pol ure še trikrat bolj. Čez eno uro se mi je od vsega razburjenja (in visokega pritiska) zamašilo uho. Potem sem že pisala nove vloge za nove odločbe. 

Neverjetno. Do tukaj sem potrebovala skoraj tri mesece. Samo od vloge. Od dne, ko sem podpisala najemno pogodbo za vrtec pa skoraj pet. Se vam zdi hitro? Meni ne. 

Držite pesti, da bomo imeli dovolj vpisa. Začnemo v ponedeljek. Kakorkoli že - z enim, petimi, desetimi ali dvajsetimi otroci.


petek, 24. avgust 2012

Presenečenje

Od našega dopusta je minilo 15 dni.

Ko sem se zjutraj z vsemi tremi mladički odpravila od doma se je ponovilo... Začelo mi je trzati oko.

Najprej čisto počasi, samo dvakrat. Potem vedno bolj. 

Zdaj občasno preneha in potem spet začne. To se mi dogaja samo takrat, kadar sem pod stresom. Toliko o učinku dopusta. No, na srečo je vendarle danes petek. Kar pomeni, da dva dni tako in tako ne morem narediti prav nič bistvenega. Zato se lahko mirno za dva dni sprostim. Še sreča, da obstajajo vikendi ;)


sreda, 22. avgust 2012

Blodnje neke vroče srede

Takole je.

Danes sva otroke dala spat veliko prepozno.

Moja boljša polovica si pripravlja sendvič. Meni tudi. Ker se je danes z dopusta vrnila moja tašča in smo, namesto, da bi ji samo vrnili avto z delujočo klimo (na mojem je namreč crknila, najino finančno stanje pa trenutno ni prav nič zavidljive sorte), recimo temu proslavili njen povratek. Z Dingaćem, ki ga je prinesla s Pelješca. Prav za nas. V bistvu sem pozabila, da je to res dobro vino. 

Tako smo se domov odpravili precej kasneje od ure, ko bi morali najini mladički že spati. Ampak je pasalo. Ker moja tašča ni le moja tašča, ampak še veliko več. In naše snidenje je bilo veliko več od formalnega srečanja.

Prve dni Hvara sem se sama s sabo bojevala, da sem skušala - ne misliti. Resno. Absolutno vso energijo, ki sem jo premogla, sem vlagala v to, da nisem premišljevala o vrtcu. O vsem kar bi lahko šlo narobe. In kar nisem storila prav.

Težka sem. Mogoče sem težka za druge. Ampak najbolj težka sem zase. 

Potem se je pritisk končno polegel. In sem začela počivati. Zlasti z možgani. 

V bistvu sem neverjetna. Kljub vsemu ves čas čakam na čudež sorte -"začela je v garaži, danes ima podjetje z 200 zaposlenimi". Ampak jaz nisem začela v garaži. In jaz bi rada vse včeraj. 

Nimam velikih želja. Denar nikoli ni bil moja prioriteta. V bistvu bi rada delala v svojem vrtcu. Rada bi se dobro razumela s svojimi puncami in jim zaupala. Rada bi vsak mesec na valuto plačala položnice. In v trgovini ne seštevala, da vidim ali imam na bogve kateri kreditni kartici še dovolj do limita, da bom lahko plačala. In potem? Upam na čudeže :) V bistvu bistva sem kot kaže neustavljiv optimist :)

Oh, dragi moji, jaz sem vesolje daleč od biznismena. No, biznis ženske. Ne znam krasti, goljufati so me naučili na dotičnem ministrstvu, ki zadnje mesece kroji moje življenje. Nočem  nategovati svojih ljudi. Moji so moji, pa konec. Moja družina, moji otroci in moji zaposleni. Verjetno sem zato že vnaprej v svetu posla obsojena na propad. Sploh v Sloveniji.

Je normalno, da svoje največje strahove in skrbi delim z ljudmi, ki jih ne poznam? Mogoče. Še bolj verjetno ne. Ampak moj blog je moj psihiater. Namesto, da bi vse svoje strahove in drugo izpovedovala njemu za mastne pare, jih izpovem vam. 

Strah je postal del mojega vsakdana. Če sem še pred dobrim letom verjela, da bom uspela, sem zdaj tik pred tem, da bi mi morda lahko "ratalo", pa me je še milijonkrat bolj strah. Vsakega dneva posebej. Pa vendar sem se naučila, da se sestavim vsak dan posebej. Še en dan, ko delam zastonj. Še en dan, ko plačujem, da delam. Iz sposojenega denarja. 

Nikdar več iz mojih ust ne boste slišali zle besede čez človeka, ki je začel iz nič in ustvaril nekaj. Čez mnoge, premnoge s.p.-je, ki se dan za dnem borijo za preživetje. Da bodo petnajstega plačali prispevke. Da bodo plačali kredite, ki so jih vzeli, dokler so spadali še med delovno rajo. Ker kot s.p.-ji z bore nizkimi prihodki kreditov sploh dobili ne bi. 

Mislim, da je čas za spanje in počitek. Dolg dan je za mano. Na srečo tudi dan potencialno dobrih novic in idej. Od tega namreč zadnje čase živim. Od potencialno dobrih novic in idej. In Hvara.




torek, 21. avgust 2012

Vročina

Stvar, ki jo obožujem pri vročini je odsotnost moje "dekce". Ne razumete? Naj razložim.

Kdor me dobro pozna, ve, da imam doma eno tako dobro prijateljico. Je rdeče barve, ponavadi razvlečena in umazana in kolikor hitro me začne vsaj malce hladiti (ne glede na temperaturo ali letni čas, zame je lahko namreč tudi 25 stopinj premalo), se čudežno znajde zavita okrog mojih nog in trebuha. Malo pod prsmi si jo zabašem tako, da mi ne pada dol in potem ta čudežna dekca nikakor noče z mene. Kar pomeni, da sem sposobna  cel dan preživeti povita kot palačinka v svojo "dekco".

Kadar pa je zunaj čez dan lepih 35 in pri nas, ki smo malo višje znosnih 32, ter takšnemu dnevu sledi tooopel večer, takrat je moj dan. Ker to je edina priložnost, ko me ne zebe. Res edina. Zato v njej še toliko bolj uživam. Priložnosti, ko bi doma lahko zvečer sedela na terasi samo v spalni srajčki je namreč presneto malo :)

Ribarska noć na Hvaru. In ja, v živo je bilo še veliiiko lepše!

Lekcija

Nečesa sem se pa vendarle naučila v zadnjem letu.

Ko se spotaknem, spet vstanem. 


nedelja, 19. avgust 2012

Evo me

Priznam, zadnje čase imam bolj malo časa za svoj blog in ga nenamerno zanemarjam.

Res je tudi, da velikokrat pomislim kaj vse bi lahko napisala, pa nekako ni časa (ali volje), da bi se pisanja tudi dejansko lotila. Res je tudi, da so vsi trije mladički še kar doma. Jutri gre Mezinček po petih tednih spet prvič v vrtec.

Težko mi je, ker odhaja. In ker mu čez dva tedna s šolo sledita tudi punci. Vsako leto je tako. Čez dva tedna bo spet vse drugače. Sredinčica gre v šolo, jaz v službo, ki jo pripravljam že od januarja. Mogoče me, če ne bi bilo za nami v tem letu že toliko sprememb, to niti ne bi zmotilo. Ampak če povem po resnici, mi je vendarle hudo. Ker se spet, kot že tolikokrat prej, končuje del našega življenja in začenja nov. Spet neznan. In mene je neznanega, verjamete ali ne, vedno strah.

Zato bo Mezinčka jutri peljal v vrtec moja boljša polovica. Ker bi mene bolelo srce. In ker je jutri pomemben dan in si ne morem privoščiti, da bi ga začela z Mezinčkovim jokom.

Če bi bila verna, bi danes molila. Imam vrtec, papir, ki mi bo končno dal potrdilo, da imam VRTEC, naj bi dobila te dni. In jutri imam vpis. Dolgo in trdo sva oba delala zanj. Pravzaprav vsi. Tudi najini otroci. Ko sem se po dobrih dveh tednih pred nekaj dnevi končno spet ustavila v njem, me je prvič po dolgem času  zagrabilo veselje. Vrtec imam. Krasen vrtec. Najlepši vrtec na svetu. Ampak vrtca ni brez otrok. Tako da bo vrtec v resnici postal šele takrat, ko se bo 25 staršev odločilo, da nam zaupa svoje otročke. 

Strah me je. Na drugi strani pa sem presenetljivo mirna. Jutri je lahko vse drugače. Do konca tedna, do konca meseca. Ampak kot sem rekla, če bi bila verna, bi molila za čudež. Nekoč, še ne dolgo nazaj sem še verjela vanje. Se spomnite? 

Vem, ni jih. Sami si jih naredimo. Tako kot si sami ustvarimo neskončnokrat več težav kot bi nam jih lahko naredili drugi. Jaz sem v tem posebne vrste specialistka. Vidim vse mogoče zaplete svetlobna leta preden bi se lahko zgodili. V bistvu sem sama svoj največji sovražnik. Svojih strahov me je najbolj strah. Strah me je, da kljub temu, da sem prišla tako daleč, nisem kos situaciji. 

Kljub vsemu, jutrišnji dan bom začela pozitivno. Moji punci bosta z mano. Moja dekleta, ki bodo delala z mano, bodo z mano. Predvsem pa je vse moje življenje, od dneva, ko sem zapustila gimnazijo, peljalo sem. Na to točko. 





petek, 10. avgust 2012

20 zanimivih dejstev o našem dopustu

1. imava mega otroke, ki brez težav prenašajo doooolge vožnje
2. v bistvu se zakon dobro razumeva in skrajno dobro funkcionirava
3. Hvarskih 36 stopinj je enako kot Kranjskih 24
4. vino na dopustu je vedno zakon - z vodo ali brez - glavni okus mu namreč daje ambient
5. bili smo na petih otokih
6. naredili smo 1560 km
7. peljali smo se s štirimi trajekti in čez en kulski most
8. trikrat smo bili na Šćedru, če bi ostali še kak dan, bi šli vsaj še enkrat
9. za domov so mi podarili pet litrov Šćedranskega vina, ki je ostalo na Lošinju
10. zakon žlahto imamo, v bistvu je najkulejša sploh
11. našli smo najhudejši apartma EVER
12. Hvar je še vedno najboljši
13. moj dragi je car - usred nikuda najde vulkanizerja, da nam zaflika gumo, jaz pa sem carica, ker iz tega naredim dogodivščino za otroke
14. vrnili smo se skulirani in dobre volje, navdušeni en nad drugim in nad svojim zajebanim življenjem
15. pripravljeni smo na nove podvige in poti
16. nazaj sva pripeljala za 400 kun Hvarskega česna
17. dva dni nas je v svojem izposojenem raju gostila moja Petra
18. večino cunj smo nazaj pripeljali - čistih
19. domov sem prišla bogatejša za podarjene zelene Emporio Armani kopalke
20. dopust smo preživeli brez telefona, brez računalnika in brez televizije. Pogrešali jih nismo niti za sekundo.