Koma

Nekako tako se počutim po dveh dneh tega tempa. Mislim, da še dveh ne bi zdržala in vesela sem, da je danes tečaj zadnjič.

Iskreno? Tečaj so prave počitnice. V treh urah sedenja pri miru se mi zdi, da sem prišla do morja in nazaj. Problem je v tem, da se vračam med pol enajsto in enajsto zvečer (običajno namreč do desetih že spim), in zaspim okrog pol polnoči ali še kasneje.

Po Murphyju je Mezinček seveda spal celo noč s sobote na nedeljo in nedelje na ponedeljek, tako da sem se vsaj takrat konkretno naspala - no, po dveh nočeh zbujanja in vstajanja pred šesto je tale spočitost izhlapela neznano kam. Že včeraj zjutraj sem se zbudila kot bi me povozil vlak.

Kave ne pomagajo prav dosti, tako da sem včeraj popokala mladičke in smo šli na eno uro dolg sprehod intenzivnega tempa, ko smo se punce kar pošteno prepotile - sploh upoštevajoč dejstvo, da sem Mezinčka nosila štuporamo.

Tudi tuš tik preden sem odšla mi je pomagal. Za nekaj časa.

Na srečo sije sonce, ki mi da malo energije. In zavedanje, da je danes zadnjič. In da grem jutri spat ob osmih.

foto: cekin.si

Te dni...

mi nekako zmanjkuje časa za blog.

Nikakor se sicer ne pritožujem, da sem neproduktivna. Včeraj dopoldan sem recimo uspela, kljub temu, da smo zdaj doma v štiri, posesati celo hišico, oprati in posušiti tri stroje perila, stuširati vse tri mladičke in celo sebe, iti v trgovino po hrano za en teden, skuhati kosilo in prej pripraviti petnajst malic pa še kaj bi se našlo. Vse to še preden se je moja boljša polovica vrnila iz službe.

Večer sem preživela v Ljubljani na tečaju, ki mi bo dal znanje za tisto kar nameravam početi.

Vmes sem uspela napisati celo nekaj malega na blog. Ampak res nekaj malega.

Bojim se, da bo v prihodnjih tednih tale blog precej sameval. Upam sicer na najboljše - da mi bo uspelo kljub vsemu napisati vsaj sem in tja kakšno kratko.

Priznam pa tudi to, da kljub vsemu uživam v počitnicah - v jutranjem valjanju s puncama v postelji, dokler se Mezinček ne zbudi. Pa v naši sončni terasi, ki postane aktualna ravno, ko Mezinček zaspi. Uživam tudi v tem, da s puncama skupaj pripravljamo kosilo. Pa v lakiranju neskončnega števila mini nohtkov. In poslušanju glasbe, v kateri uživamo samo me tri :) No, in Mezinček.

"Pesmikajka"

Veste kaj je to? Tudi jaz nisem. Do včeraj.

S Sredinčico sva se pogovarjali kaj bo, ko bo velika. "Pesmikajka," pravi. Kaj pa je to?

"Pesmikajka bom, kej tako lepo pojem."

Toliko, da boste vedeli, ko bo to besedo v SSKJ uvedel gospod Toporišič. Pred njim se je je spomnila Sredinčica :)

Navdušena

Jap, navdušena sem!

Navdušena sem nad spričevalom naše Palčice. Kar je bilo seveda pričakovati. Tudi to, da sem navdušena nad tem, da je danes zadnji šolski dan, je razumljivo in pričakovano.

Nikakor pa nisem pričakovala, da bom navdušena nad ponovno neizpodbitim dejstvom, da lepa beseda lepo mesto najde.

O večni dilemi podariti ali ne podariti učiteljici darila na koncu šolskega leta na tem blogu nisem nikoli razpravljala. Delno zato, ker je moje mnenje v tej zadevi precej specifično, delno pa zato, ker vsako leto v vrtcu ali šoli iz tega nastanejo kolobocije, ki večinoma iz popolnih tujcev čudežno naredijo na tihem se prepirajoči struji zagovornikov in nasprotnikov obdarovanja učiteljev.

Ker sem se letos prvič tudi odločila stati za svojim stališčem (beri - nisem prispevala denarja), je Palčica učiteljici izdelala sliko z mislimi o njej, jaz pa sem svoje mnenje poslala po mailu ravnatelju. Vzelo mi je manj kot pet minut časa in napisala sem mogoče 5 vrstic - torej kratko in jedrnato zakaj mislim, da je njena učiteljica res odlična.

Ko sem danes ob pol desetih z Mezinčkom pred šolo čakala Palčico, je z njo prišla njena učiteljica. Pristopila je k meni, ponudila mi je roko in se mi z nasmehom od ušesa do ušesa zahvalila za storjeno. Iskreno povedano na začetku sploh nisem vedela o čem govori. Šele potem, ko sem ugotovila, da govori o mojem mailu, se je tudi meni razlezel nasmeh čez obraz.

Tako iskreno vesela je bila, da ne more verjeti kako lepa gesta, da je bil popolnoma navdušen tudi ravnatelj... in da sem ji polepšala počitnice :)

Vam povem? Še ta trenutek, ko tole pišem, se smejim. In mislim, da je tudi ona meni polepšala počitnice. Pa mi vse skupaj ni vzelo več kot 5 minut in nič centov. Samo eno iskreno prijazno misel, internet in računalnik.

Vesele počitnice vsem!

foto: zelenik.net

Pa je prišel!

Zadnji šolski dan namreč.

Imam še natanko 40 minut časa, da zbudim Mezinčka, ga napakiram in ob pol desetih poberem Palčico in njeno fensi šmensi spričevalo.

Potem gremo proslavit na kakšno tortico - Palčica, Mezinček in jaz. V dobri družbi seveda. Sredinčica danes v vrtcu praznuje rojstni dan, tako jo poberemo šele popoldan.

Družinsko bomo proslavljali jutri - punci sta si izbrali pizzo v Buf-u, ker imajo igrišče in napihljiv grad :)

V bistvu se prav veselim. Zadnji šolski dan je bil zame vedno kul, celo takrat kadar sem imela v srednji šoli še popravne izpite. Ampak zadnjega šolskega dne to sploh ne sme in ne more pokvariti.

Vsem želim torej lep lep zadnji šolski dan!

Fotografija je avtorsko zaščitena!

Eden ali dva?

Veliko nas je, ki imamo priložnost poskusiti življenje kot samohranilke - nekatere (in nekateri, da ne bom delala krivice moškim) večkrat in za dlje časa, drugi manjkrat in za krajša obdobja.

Ampak ali je kdo opazil kako učinkovitost enega eksponentno raste v primerjavi z učinkovitostjo dveh?

Na primer jutri je zadnji šolski dan. Po tem bodo vsi trije mladički ostali doma. Sicer bom z njimi sama samo do približno pol štirih, kar je v primerjavi z mnogimi, ki so z otroki sami cele mesece pravi mačji kašelj. Se bom pa kljub temu morala organizirati, ker poleg tega, da je treba vse tri hranit, animirat, organizirat kakšne dejavnosti, je treba tudi oprat, pospravit in kuhat. Kot sem že napisala - v primerjavi z nekaterimi je to kljub temu mačji kašelj.

Svoj čas, ko je bila Sredinčica še čisto majhna (od njenega enega meseca pa do dveh let) se je moja boljša polovica šolala v tujini. To pomeni, da ga velikokrat ni bilo od enega tedna pa do enega meseca, skupno v dveh letih ga ni bilo doma 5 mesecev. Žal se je njegova odsotnost in najin skrhan odnos odražal predvsem na Sredinčici - ampak o tem drugič.

Kadar sem sama opažam slednje - da je narejenega veliko več in z veliko manj muke kot kadar sva dva. Mogoče zato, ker vem kaj me čaka in sem se prisiljena organizirati. In ko imam plan so stvari veliko lažje izvedljive. In ko vidim, da zadeve tečejo kot je treba, sem sama nad sabo navdušena v tej meri, da naredim še veliko več kot sem si sprva zadala. Ali drugače povedano - če bom dobro organizirana v prihodnjih tednih (in spila dovolj kave ;)) mi bo uspelo vzdrževat stanje mladičkov, skrbet zanje, jih animirat, hodit in sprejemat obiske in ker bom tako navdušena sama nad sabo bom našla tudi čas, da speljem svoj projekt po planu. Tako sem se namreč odločila.

Mislim, da je ta nadnaravna zmožnost, ki pride na dan samo v takih situacijah, posledica tega, da se zavedaš, da si sam. In da če ne boš naredil tistega kar je potrebno storiti, ne bo tega naredil nihče drug. Ker bi to rad storil s čim manj kompliciranja, v čim krajšem času in s čim manj muke, po možnosti celo tako, da v tem najdeš kakšno manjše osebno zadovoljstvo, rade na dan privrejo sposobnosti, za katere se niti ne zavedaš, da jih imaš.

Kadar sta dva, se mirne vesti prepustiš lagodju dveh in iluziji delitve opravkov na pol. Potem tistega, kar se ti ne da, enostavno ne narediš in odložiš na kasneje, na tihem upajoč, da bo tvoj partner "pokupil" kjer si spustil in naredil do konca. Hitro podobno počneta oba in na koncu se izkaže, da je z določenega vidika produktivnost resnično domena enega samega in ne dveh.

Se strinjate?

Fotografija je avtorsko zaščitena!

Rojstni dan

Moj rojstni dan je še daleč.

Ampak ko sem prejle zlagala perilo iz sušilca, sem se spomnila na seznam Neskončne za njen rojstni dan. In ugotovila, da si pravzaprav želim posteljnino iz satena. In da bi bilo mogoče pametno, če bi to povedala. Naj dodam, da sem nama zadnjič prvič kupila rjuhe iz tistega lepega gladkega satena - od tod namreč ideja za posteljnino.

Skratka, ko sem premišljevala o tem, sem ugotovila, da bi si to recimo lahko zaželela za rojstni dan.

In denarnico. Tako majhno kot smo jo punce pred dvema letoma za rojstni dan kupile moji boljši polovici in je še vedno kot nova.

Ker moj rojstni dan kljub temu rad preide, ne da bi ga kdo od mojih opazil (s svetlo izjemo moje tašče), bom letos nanj opozarjala že dosti prej.

Je pa res, da sem začela precej zgodaj, saj je do njega še skoraj tri mesece ;)

foto: kraljevi-mignon.si

Nimam pojma

sem ugotovila včeraj.

V bistvu se lotevam stvari, ki je še nikoli nisem počela in ko skušam brez predznanja narediti kaj pametnega se mi zatakne pri najbolj osnovnih zadevah.

Res je sicer, da nekaj malega mi je uspelo. Nekaj mi je Mojca že pokazala in tisto skušam upoštevati, ampak... V bistvu bistva nimam pojma. In bi mi pomoč še kako prav prišla.

Pri vsem tem imam en sam samcat mičken problemček - kje naj najdem čas, da se privlečem do pomoči? Kakorkoli že, kar je treba, ni težko. Torej bo treba najti tudi čas.

foto: 24ur.com

Ko sem se zbudila

ni delal internet. In ni delala televizija.

Potem sem mirno, brez računalnika, spila kavo. In ugotovila, da sem v bistvu odrezana od sveta. In da še sreča, da imam mobitel.

Nisem mogla pisat bloga. Nisem mogla preverit pošte. In pogledat kaj je novega na FB. V bistvu sem ugotovila, da če bom celo dopoldne brez povezave, da se bom morala lotit recimo pospravljanja. Iskreno povedano mi ni kaj prida dišala ta ideja.

Na srečo sem spet on-line in normalno funkcioniram. Ampak kdo bi si mislil, da sem takšen odvisnik, kaj?

Danes

je dober dan za akcijo.

Že zjutraj sije sonce. Verjetno bo potem tudi vroče. Kar je kljub nedelujoči klimi v avtu super stvar po vikendu s šestimi stopinjami.

Če bo Mezinček sodeloval, bom morda našla tudi kakšno uro miru, da se končno lotim dela. In če bo dopoldne produktivno, bom dobre volje cel dan.

Super bi bilo, če bi malo (beri veliko) pospravila in po možnosti pomila vsaj okna v dnevni sobi (2001. letos), ker jutri pričakujemo tri Palčičine prijateljice na dve leti obljubljanjem obisku. Se že pripravljam na peko 50 palačink in mirne živce. Sicer pa bo lepo vreme in bodo dekleta lahko večino popoldneva preživela zunaj.

Danes popoldan peljem punci končno k frizerju. Ne vem zakaj se jaz njunih novih frizur vedno veselim še desetkrat bolj kot onidve. Mogoče imam sindrom mame punčk ;)

Skratka, če prav zastavim, je pred mano en prav fin dan.

foto: cekin.si

Moji oča :)

Moj oče je izredno zanimiv človek. Ne samo z vidika mene kot hčere.

Tako kot vsak od nas ima svoje "finte". Velikokrat je siten, otroci mu znajo iti neskončno na živce (čeprav ga moram pohvaliti, da to vsako leto in z vsakim vnukom manj kaže).

Prepričan je v svoj prav tudi takrat, ko nima čisto prav. Je pa tudi človek, ki živi tisto kar verjame. V tem ga neskončno občudujem in upam, da mu vsaj malo sledim.

V življenju je preživel najhujše možne izzive, ki si jih morem zamisliti. Ostal je vdovec s štirimi otroki, od tega smo bili trije precej majhni (moj brat je bil star šele sedem let). Precej let je po svojih najboljših močeh delal vse kar je mogel in znal, da bi iz nas zrasli odgovorni odrasli. Včasih bolj in včasih manj uspešno - tako kot vsak starš. Razlika je v tem, da je bil on sam in da mu takratna partnerka takrat ni bila v pomoč ampak prej v oviro.

Ni se zavlekel v kot in objokoval svoje usode. Iz izzivov je prišel močnejši in z dvignjeno glavo in si ustvaril novo lepo življenje s partnerko, ki ga sprejema točno takšnega kot je. V svojih zrelih letih se je naučil sklepanja kompromisov in popuščanja.

Moj oče ima veliko srečo. Kljub vsemu je  našel nekoga, ki ga sprejema, razume in zna brusiti njegove ostre robove.

Ima pa tudi veliko srečo, da ga razumemo in sprejemamo, da je takšen, kakršen je. Pokončen, srčen in na svoj nenavaden način celo ljubeč.

foto: mavrica.net

Siva ali siva?

Vsakič znova me preseneča kako hitro se stvari spreminjajo - iz ene skrajnosti v drugo.

Tega, da nič ni večno, se boleče zavedam že od otroštva - pa vendar.

Sama imam v življenju recimo večinoma raje rutino in preverjene recepte kot stalno prilagajanje in preurejanje planov (žal se mi večkrat dogaja slednje). Verjetno se to ujema tudi z mojo obsesijo s planiranjem.

Rada imam tudi stvari jasne - ne malo manj in malo bolj sive, ampak sivo po RAL-u. Torej brez mešanja in čaranja. Rada imam tudi stvari v svoji glavi lepo "pošlihtane" - torej jasen cilj in jasno pot do njega.

Včasih zato težko zaupam, da bo vse ok. Ne ker ne bi verjela vase. Bolj zato, ker se teoretične možne poti odpirajo ves čas. Tudi zato, ker je včasih na poti proti cilju ob njej še veliko drugih zanimivih reči, ki preusmerjajo nase mojo pozornost. Stvari, ki pravzaprav z mojo zadano potjo nimajo veliko skupnega. Potem je tukaj tudi pomanjkanje organizacije, ki pa je pravzaprav relativno enostavno rešljiv problem. Zorganizirat se moram :)

Verjetno mi tudi kakšna dodatna skodelica kave ne bi škodila. Ali pa dodatna urica spanja- hihi, imam občutek, da odločitev ne bo težka ;)

foto: mavrica.net

Neobičajno

je sicer, da pišem blog tudi za vikend.

Neobičajno je sicer tudi to, da moja boljša polovica pride domov ob štirih zjutraj. No, važno, da je bil piknik kot se mu reče in da smo njegovo odsotnost tudi me tri prvič resno izkoristile in se celo noč stiskale v najini postelji :) Iskreno povedano sem spala kot ubita.

Celo Mezinček je drnjohal do petih.

V glavnem, danes vadimo naša bodoča jutra, kadar bo oči v službi in zaenkrat nam gre kar dobro. Mezinček pleza pod mizo in se zabava s svojimi igračami, Sredinčica in Palčica pa zajtrkujeta - dva kivija, hruško in dve marelici.

Jaz seveda obvezno s svojo kavo za računalnikom.

Sonček sije skozi okno na nas, malo se skriva za oblaki pa potem spet pokuka izza njih. Posesat mi danes ni treba (še), torej lahko res mirne vesti sedim za računalnikom in pišem.

In še nekaj je neobičajno - včeraj sem si celo po prvotnem planu uspela pobarvati lase. Zdaj spet izgledam nekaj let mlajša.

Jutro je torej lepo. Naj mu sledi tudi takšen dan.

foto: domacijagorc.webs.com

Modrosti

Moja ljuba babica, ki jih zdaj šteje že častitljivih 87 me je naučila dvoje:

Ko sem bila še osnovnošolka s slabo samopodobo, me je naučila, da je urejen človek drugačen človek. Saj poznate - zjutraj vstaneš in izgledaš kot bi te nekdo potegnil "konju iz riti"? Po možnosti utrujen in neprespan? Ko se stuširaš in urediš ter pogledaš v ogledalo - se še vedno počutiš enako? Jaz niti približno ne.

Lahko sem v pižami polovico dneva, ko sem sama, ampak ko se odpravim od doma, se uredim. Če grem samo v vrtec in šolo po punci, v trgovino ali na pošto. Ker se jaz počutim bolje.

V srednji šoli me je naučila, da sem na svojega očeta začela v trenutkih, ko ga nisem razumela kot očeta, gledati kot običajnega človeka. Potem sem njegova dejanja razumela veliko lažje. In sem marsikatero njegovo odločitev, ki mi ni bila všečna, vendarle sprejela, upoštevajoč razmere in situacijo v kateri smo živeli.

Moj oče me je naučil pomembne stvari, ki mi je prišla prav že mnogokrat. Naučil me je, da je težave treba gledati od daleč. Ali kot mi je takrat razložil on: "Če gledaš dlan čisto od blizu, boš videl eno samo stvar - samo eno črto. Če dlan odmakneš od obraza pa boš videl, da je sestavljena iz tisočih majhnih in večjih črt, iz prstov in še milijona majhnih značilnosti ter da je tista črta, ki se je prej zdela edina stvar pravzaprav samo ena izmed mnogih. Ko to dojameš, je težave veliko lažje reševati."

Upam, da bom, ko bo čas, te modrosti, ki sem si jih v otroštvu zapisala v srce, predala tudi svojim otrokom.

foto: 24ur.com

V bistvu

mi je moje življenje všeč. Prav takšno kot je.

Živim v čudoviti hišici v gozdu s čudovitim razgledom na Šmarjetno goro.

Imam boljšo polovico, ki mi stoji ob strani, me nasmeje, se z menoj pogovarja in z menoj deli podobne želje in prioritete.

Imam tri čudovite mladičke, ki sem si jih vedno želela.

Življenje že ves čas skrbi, da mi ne postane dolgčas in da mi na pot stalno postavlja izzive, ki skrbijo za to, da moji možgančki ne zarjavijo. In da se učim, delam, sprejemam izzive in uspešno brodim skoznje. Včasih do kolen, včasih do vratu, ampak ustavim se ne.

V teh letih sem / sva spoznala precej ljudi, ki jim lahko rečem prijatelji.

Imam tudi srečo, da je najina bližnja in daljna "žlahta" polna srčnih, iskrenih in dobrih ljudi.

Živim torej življenje, ki sem si ga želela - bi me torej smel s tira vreči samo še en nov izziv v vrsti tistih, ki sem jih že rešila? Mislim, da ne!

foto: zadovoljna.si

Počitnice

Na današnji dan čez natanko trideset dni bomo nekako v tem času stopili na Hvarska tla.

Čez natanko en teden je zadnji dan šole (in v našem primeru tudi Sredinčičinega vrtca). Potem se začnejo počitnice! Za nas štiri - moja boljša polovica bo žal morala še malo počakati.

Pravzaprav se jih veselim, kljub temu, da mi je že zdaj popolnoma jasno, da bo marsikak trenutek počitnic v štiri zame precejšen izziv, sploh ker bo trajal dobra dva meseca (tri tedne od tega se nam bo pridružil tudi oči).

Dolgčas nam ne bo. Iz vseh predalov bom izvlekla stare likovne potrebščine iz Palčičine šole. Tudi letos nanje še čakamo. Ustvarjanja bo tako več kot dovolj.

Punci bosta lahko pripravljali zajtrk, ker sta za to že dovolj veliki.

Šli bomo v živalski vrt, pa v Arboretum, torej na vse kraje kamor je mojo boljšo polovico težko spraviti.

Punci bosta šli na plavalni tečaj.

Terasa bo polno zasedena, vabili bomo obiske in sami hodili okrog. Skratka, čas do morja nam bo minil kot bi mignil. Se že veselim!

foto: diva.si

Naporen, ampak res lep dan

Kljub temu, da smo domov prišli šele okrog devetih, je bil dan super.

Dopoldan sva z Mezinčkom prekofetkala v mestu v dobri družbi.

Palčica je popoldan z očijem tekmovala v igrah ob koncu šolskega leta. Navdušena sem že ob misli kako fino so skupaj tekmovali. Mezinček je vse budno spremljal s ploskanjem.

Sredinčica je potem cvetela ob petju in plesu na zaključnem srečanju v vrtcu.

Potem nas je še pogostila in nas obdarila. Tako da sem od danes ponosna lastnica čudovite ogrlice, ki se ujema z očijevim novim obeskom za ključe.

Oh ja, življenje je lepo, če imaš otroke. Velikokrat si utrujen, neprespan, znajo te spraviti ob živce tako kot nihče drug. Ampak take ljubezni kot jo dobiš od svojih otrok, ne dobiš nikjer.

Srčki moji!

Politika

Politike se sicer načeloma izogibam, ker sem že večkrat ugotovila, da je to tema, ki se hitro sprevrže v prepir in iz prijetne družbe podobno mislečih naredi gručo prepirljivcev. Zato se debatam o politiki resno izogibam.

Me pa zadnje dni vedno bolj žuli slednje - sram me je, da živim v Sloveniji. Sram me je, da so ljudje umrli zato, da imamo svojo državo, da po dvajsetih letih samostojnosti vsak dan v majhni Sloveniji, ki ne šteje niti dveh milijonov prebivalcev, berem o umorih, o pretepanju drugače mislečih in podobno.

Sram me je, da živim v državi, kjer srečo, da si preživel prometno nesrečo, plačuješ še leta potem in vsak dan obžaluješ dejstvo, da si ostal živ. Sram me je, da živim v državi, ki ti lahko mirne vesti zaračuna več tisoč evrov kazni, ker si imel srečo, da si preživel.

Sram me je, da živim v državi, ki v zapor pošlje človeka, ki je na črno zaslužil nekaj sto evrov, istočasno pa se svobodno sprehajajo tisti, ki so tisočim ljudem pokradli milijone.

Sram me je, da se med prihodke družine, ki bodo v bodoče osnova za izračun otroškega dodatka in plačila vrtca, štejejo otroški dodatki! Verjetno nihče od tistih, ki so se to modrost izmislili, ni izdelal osnovne matematike v osnovni šoli.

Sram me je, da živim v državi, ki nima za porodnišnice in pokojnine, ima pa milijone in milijone, da jih meče v vreče brez dna, kot sta NLB in Adria.

Sram me je, da živim v državi, ki jo vodijo opice, ki so same sebi namen in celo mislijo, da so najbolj kompetentne za vodenje. Sram me je, da imajo ljudi, ki so jih tja postavili za idiote in grozijo z namišljenimi scenariji in pravljicami. Sram me je, ker celo mislijo, da so ljudje zares tako zelo neumni, da jim verjamejo.

Sram me je, da živim v državi, kjer 80 odstotkov ljudi sploh ne pozna svojih pravic iz delovnega razmerja (če imajo sploh srečo, da se lahko pohvalijo, da so zaposleni, kaj šele za nedoločen čas). Da ne dobivajo plač, ne plačujejo prispevkov, glavni inšpektor za delo pa služi na račun predavanj po podjetjih - verjetno o tem kako naj se podjetja izognejo plačilu prispevkov?

Sram me je, da živim v državi, ki "spodbuja rojstva", potem pa niža otroške dodatke, viša cene vrtcev in predvsem ne zagotavlja vrtcev za vse otroke. Kaj vse, za polovico otrok ne. Zdi se mi, da bomo imeli težavo v naslednjih letih, ker ne bo dovolj šol za vse šoloobvezne otroke, ker ne bo denarja zanje?

Sram me je, da resno razmišljam o tem, da bi se odselili iz Slovenije, ker je v dvajsetih letih postala zabačena, skorumpirana in pogoltna država, ki pobere vse, kar se da in ki nam bo izstavljala račune prav do smrti.

Sram me je, da me že danes skrbi ali bodo moji otroci sploh kdaj prišli do služb ali jih bom morala preživljati do smrti? Seveda pod pogojem, da bom sploh sama imela delo.

Sram me je, da živim v državi, ker je nekaj normalnega, da te po porodniškem dopustu odpustijo in kjer zaposlitev za nedoločen čas ne pomeni čisto nič. Sram me je, da vsak mesec petnajstega ne samo midva ampak še tisoče in tisoče drugih Slovencev stiska pesti, da bi dobilo vsaj del plače za prejšnji mesec - da ne govorim o tem, da nekateri želijo dobiti plače za mesece, celo leta nazaj.

Sram me je, da sem vsak mesec petnajstega slabe volje, ker plače ni ali pa je je le del.

Sram me je, ker spoštovanja tistih, na katerih stoji ta družba - torej malih ljudi - ni. Ker se po njih hodi kot po predpražniku, ki je tam sam sebi namen in se do takega človeka ne obnaša tako kot si zasluži - kot tisti, ki prinaša velikim denar, da ga lahko trošijo.

Noben čistilni servis ne more delovati brez čistilke. Noben gradbenik brez zidarjev. Pa se do njih še vedno obnašamo, da so manjvredni. Sramota!

Sram me je, da živim v državi, ki ne pozna zdravljenja za tvojo bolezen in te mirne vesti pusti umreti, čeprav je v sosednji državi zdravnik, ki bi ti lahko pomagal. Sram me je, da moraš imeti denar, da lahko greš sam tja in sam plačuješ zdravljenje, za katerega si 40 let vplačeval v zdravstveno blagajno. In to v EU.

Res me je sram. Prvič v življenju me je sram, da sem Slovenka.

Lahko bi pisala še in še, ampak mislim, da sem si za silo dala duška. Ali pa tudi ne. Ampak obljubim, da se bom v bodoče spet modro izogibala podobnim temam na tem blogu, ker temu pravzaprav niti ni namenjen.

Me pa že nekaj časa žuli. Zato.

Kava je zakon!

Koliko časa pa bo trajal njen učinek, mi na žalost ali na srečo ni znano. Na srečo zato, ker sem se odločila, da ne grem nazaj spat.

Zanimivo, da so takšne noči za mano ponavadi takrat, kadar nas čaka kakšen dolg in naporen dan - današnji bi se namreč mirno opredelil kot oboje.

Napol v spanju sem že razmišljala, da bi današnjo dopoldansko kavo prestavila na jutri, ampak bolj kot razmišljam, pametneje se mi zdi, da se resno zaktiviram. Čim prej in da se potem do večera, ko padem v posteljo, ne ustavim.

Mislim, da bo to moj današnji recept - akcija. In seveda ogromne količine kave.

foto: moja-kava.50webs.com



Luna

danes ni moja prijateljica.
Je bila pa ponoči očitno prijateljica mojih otrok.

Beri - vstala sem šestkrat. Ali beri - ko bova z Mezinčkom odspala še eno rundo, se ponovno oglasim.

foto: najzabava.si

Klima

V znamenju klime je najina letošnja pomlad.

V klimo avtomobila moje boljše polovice sva letos vložila že dobrih 400 evrov, pa še vedno ne dela. Zakaj? Očitno je zamašena ena od cevčic, ki pripeljejo do kabine, zato hladen zrak ne pride do cilja.
Kaj to pomeni? Raje ne vem koliko denarja.

Pred kratkim je v mojem super avtku počasi pojenjalo delovanje klime. No, mislila sva, da je treba samo zamenjati plin. Pa se je moja boljša polovica včeraj spravila pogledat kaj bi bilo narobe. In ugotovila, da se klima pravzaprav sploh ne prižge.

Raje ne povem kakšna je bila moja včerajšnja reakcija.
In ja, ta teden se bomo vozili naokoli z odprtimi okni. Še sreča, da je moja frizura namenjena temu, da je čim bolj skuštrana :) In da je tudi Mezinček že atestiran za prepišne avtomobile.

foto: smrklja.si

Temu se pa reče jutro

Da se naspiš, kar v našem žargonu pomeni, da sva z Mezinčkom vstala šele po sedmi.

Da vstaneš v sončno jutro in moraš najprej zagrniti zavese, ker je že ob pol osmih sicer presneto vroče v sobah.

Da te čaka velika skodelica kave, ki jo je treba samo pogreti.

Potem lahko začneva dan. In zapakirava moj novi super fensi šmensi računalnik, ki gre danes z mano na prvo svojo delovno pot :)

Še možgančke "zalaufam" pa bo!

Čokolada

je zmagovalna stvar - za dneve, ko nisi čisto ta pravi, ko si premalo spal ali si se zbudil slabe volje.

Kljub temu, da te dni skušam jesti predvsem sadje in zelenjavo, sem si mirne vesti danes za zajtrk privoščila kos take s karamelo. Moje najljubše.

V bistvu takole - čokolada in kava sta zakon. Ne sicer skupaj, ampak vsaka posebej pa... mmmmm...

foto: torte.si

p.s.: Za malico pa sadje ;)

Hočem!

Hočem nazaj poletje, ki smo ga že imeli maja.
Hočem, da je vroče, da lahko oblečem svoje nove oblekice in sandale.

Hočem biti naspana, da imam optimizma na zaloge.

Hočem sonce, da me napolni z energijo. Hočem tudi dobre novice.

Hočem veliko smeha in veselja. Pa spanja. In energije.
Mislim, da tole samo potrjuje neizpodbitno dejstvo, da danes res ni moj dan. In da bi bilo pametno, da bi, tako kot je svetovala Neskončna, ujela še kako uro spanja z Mezinčkom.

foto: velux.si

Slaba kombinacija

sta neprespana noč in slabe misli.

Mezinčku rastejo zobje (že odkar pomnim, izrastel pa ni še noben - mogoče so pa samo dober izgovor za take občasne nočne pohode) in se je zbudil že ob pol dveh. Od pol dveh do konkretno čez tri je trajalo, da je z muko zaspal nazaj - to pomeni veliko joka in veliko mojega nočnega sprehajanja iz ene sobe v drugo. Pomeni tudi to, da ves ta čas in še malo potem, ko je Mezinček že spal, nisem spala.

Nekako se je ponoči odločil, da bi bilo najbolj fino, če bi meditiral, ne spal, kar v mojem naročju. In se ni strinjal z mano, da je noč za spanje in da se spi v postelji.

Nekje med vsemi teh sprehodi, posedanjem, leganjem in vstajanjem so se v mojo glavo prikradle slabe misli - skrbi o prihodnosti, o tem kako bom plačevala kredit, kako bom pokrila limit, če še ne bo prihodkov. Celo misel na morje, ki bi morala vse to pregnati se je spridila in postala misel o denarju, ki ga zanj potrebujemo.

Potem sem premišljevala o službi, o tem kako ne spadam več tja in o tem kako bom nekatere ljudi pogrešala.

Skratka, slaba kombinacija. Ko bom ugotovila kako jo preprečiti, sporočim.

foto: adamineva.com

Jan

Ne, v bistvu nisem njegova oboževalka. Pravzaprav mi niti niso preveč všeč njegovi komadi. Razen zadnjega.

Tega objavljam za Silvo - deliva namreč navdušenje nad komadom, ne toliko nad osebo, ki ga je izdelala.

Za optimizem in dobro voljo.

Pred nami je

še zadnji nori teden. No, seveda nor na tak način kot so pač nori tedni kadar otroci hodijo v šolo in vrtec, na balet in še kam.

Jutri na primer imamo popoldan Palčičin balet. V sredo bi bilo lepo, če bi se končno odpravili do svakinje in ji nesli darilo za rojstni dan, ki ga je imela zdaj že pred dvema tednoma.

V četrtek po šoli spet balet - potem pa ob petih zaključek v Palčičini šoli in ob šestih v Sredinčičinem vrtcu. V petek ima moja boljša polovica služben piknik, mi pa smo se namenili po kosilu na Bled na obisk.

Sobota je za zdaj še prosta.

V nedeljo ima Palčica ob 12h končno predstavo v Gledališču Toneta Čufarja na Jesenicah, potem pa šibamo na dolenjsko na rojstni dan.

Takole pa bo, ko se začne julij :)

foto: najzabava.si

Končno jih imamo!

Rože na oknih namreč.

Tulipani so že davno odcveteli in že nekaj časa na oknih gledamo prazne posode z zemljo in ovenelimi listi, ki so ostali od prejšnjega nasada.

Na srečo se je zadnjič pri nas dopoldan oglasila moja super truper tašča. In pravilno ugotovila, da zdaj bi bil pa že skoraj čas, da posadimo v korita še kaj drugega. In če sme kupiti rdeče in oranžne rože.

Jasno sem se strinjala. Prinesla jih je že naslednji dan in moja tašča ne bi bila super truper tašča, če ne bi zraven prinesla še zemlje, tako da so bile rože posajene v desetih minutah, temu primerno pa se je spremenil tudi izgled naše terase, ki bo, upam, da bo vreme to dopuščalo, počasi spet za nekaj mesecev postala naša dnevna soba.

Konec Loto kariere

Loto sem začela igrati pred nekaj meseci. No, v bistvu sem jaz prispevala 10 eur, igrali sta ga pa punci (beri - onidve sta izbirali številke).

Moj namen je bil zapraviti teh 10 eur in potem nehati - ampak glej ga zlomka - iz 10 eur jih je postalo najprej novih 10, potem dobrih sedem in na koncu še enkrat 10 - teoretično smo torej skoraj potrojili svoj vložek (si predstavljate, da bi vložili še več, hehe)?

Zanimivo je, da smo zadeli vedno, ko smo listek vplačali prvič. Ob ponovitvi nikoli.

Po zadnjem žrebanju mi je na Loto računu ostalo 44 centov, tako da se moja kariera igranja Lota kočuje. Je bilo pa zabavno :)

Elektronska cigareta

Od danes dalje je, ne da bi bil o tem že obveščen, ker se še ni vrnil iz službe, moja boljša polovica lastnik elektronske cigarete.

Ker že dlje časa govori o tem, da bi si jo kupil in sva jo danes s Palčico srečali v trgovini, je dozorela odločitev, da jo tudi dobi.

Upam le, da potem ne bo uporabljal obojega - elektronske in navadne cigarete. Ker v tem primeru sva mu naredili medvedjo uslugo.

Petek je!

Se tudi vam zdi, da je bil še včeraj ponedeljek?

Meni absoultno.

No, petek ima vsekakor svoje dobre strani. Recimo to, da je začetek vikenda in ostali trije člani dva dni ne bodo šli v vrtec, šolo ali službo. Druga dobra stvar današnjega petka je, da sva zvečer zmenjena z najinima prijateljema, ki prideta na obisk, mogoče eno tako mini večerjico, kakšen kozarček vina in veliiiiko čvekanja?

Naslednja dobra stvar je tudi to, da je kmalu ponedeljek in z njim moja porodniška.

Pa jutri ne en, dva žura, ki ju bomo, upam, celo uspeli skombinirati, kljub temu, da se odvijata na precej različnih koncih Slovenije. Ampak takšni pač smo - družabni.

Slaba stran petka? V bistvu je ni. Ne vem čisto zakaj sem začela kot da je :)

Torej, užijte petek in vikend, ki mu sledi.

foto: povej.net

Kot bi prišla domov

Natanko tako sem se počutila, ko sem ga spoznala. Svojo boljšo polovico namreč.

Včeraj sem tik pred spanjem v postelji premišljevala o tem. V življenju sem naredila veliko neumnosti in veliko napak. Naredila sem verjetno vse tisto, kar sem vedno rekla, da ne bom.

In ves čas me je bilo strah. Kot bi sama tavala nekje v megli na kraju, ki ga ne poznam. In srečevala ljudi, seveda; ampak vsi so prišli in odšli. Pa spet prišli in odšli. Nihče ni hodil z mano.

V njegovem objemu pa se mi je prvič v življenju zgodilo nekaj, česar prej nisem poznala. Mir. Pri njem sem od prvega dne dalje lahko poslušala njegov neenakomeren srčni utrip in uživala v popolni spokojnosti svojega bivanja. Kot bi od nekdaj spadala tja.

To se v ničemer ni spremenilo. Še vedno je moj dom in moj mir.

Včasih me razkuri, velikokrat se mi zdi, da bi kakšno stvar lahko naredil drugače - bolj po moje. V mnogo stvareh se je v teh devetih letih spremenil.

Ampak v svojem bistvu je še vedno on. Še vedno je moja skala, kadar jo potrebujem. Moj zaliv v viharnem vremenu. Stoji mi ob strani, ko ga potrebujem in me podpira v vsem kar počnem.

Še vedno, ko se zvečer uležem zraven njega in se privijem v njegov objem, čutim popolnoma isto kot prvič. Mir. In tiho, vsepričujoče zavedanje, da bo vse tako kot je prav.

foto: potdomov.com

Šola

Verjetno smo že vsi slišali od staršev šolskih otrok kako draga je pravzaprav šola.

No, ravnokar sem se jim (že v tretje) pridružila tudi sama.

Da se razumemo - naročila nisem najdražjih pripomočkov - barvic, flomastrov, temper in podobno. Naročila nisem niti učbenikov, ki jih dobimo iz učbeniškega sklada.

Tudi torba, ki jo je letos nujno treba zamenjati ni na tem seznamu. Za srednje drago bomo odšteli približno 50 eur.

So pa delovni zvezki (za približno 50 eur), zvezki (pa še to ne vsi, ker - mi lahko prosim kdo razloži, ker sama nisem dovolj pametna in izobražena, da bi razumela finto zvezkov Tako lahko???), barvice (12 kosov), flomastri, likovni pribor. Zraven sem dodala še copate.

Vas zanima cena? 117 EUR!

Raje si ne predstavljam kaj to pomeni čez šest let, ko bodo vsi trije v šoli. Vsaj trikrat toliko. Ok, v treh obrokih - to je trikrat po 120 eur.

In šola je brezplačna ali kako? Kje sem že to slišala?

foto: cekin.si

Demolition trio

Tako je  v nedeljo najine otroke naslovila moja boljša polovica.

Ko takole gledam Mezinčka kako meče babyfon ob tla, se spomnim Sredinčice, ki v dveh minutah in pol po vrnitvi iz vrtca sredi dnevne sobe iz odej in stolov naredi šotor, da izgleda kot da smo nomadi ter Palčice, ki ima milo rečeno med svojimi stvarmi kaos, mislim, da ima kar prav.

Izgledajo pa kar nedolžni, kaj? Demolition trio mislim :)

Fotografija je avtorsko zaščitena!

Osem fasciklov

je našlo dom na policah. Ja, res je - tistih osem.

Če sem čisto iskrena, jih je pravzaprav sedem - en od njih še čaka na vsebino.

Da bi mi končno zmanjkalo izgovorov zakaj ne počnem nič resnično pametnega, sem se včeraj končno odločila in zvlekla ven kupe računov, odločb, plačilnih list in se lotila pospravljanja.

Žal mi je bilo že eno uro po tem, ker se je dnevna soba utapljala v gorah različnih papirjev.

Na koncu sem za vse skupaj porabila morda le kakšno minuto manjk kot tri ure.

Sem pa prišla do ugotovitve, da moram res oddati vlogo za otroški dodatek. Našla sem vsa zavarovanja za hišo od leta 2006 dalje. Pospravila sem vse ostale zadeve, ki so pridno čakale v predalu zdaj že nekaj let. Našla sem celo papirje za porodniško pri Sredinčici :)

Zdaj torej nimam več veliko izgovorov. Perilo je oprano. Posteljnina preoblečena. Hiša posesana (no, danes jo je treba spet, ampak to ravo ni delo za dve uri). Fascikli so pospravljeni, računalnik pa lep in frišen čaka, da se pravo delo začne.

Imam!

Imam najbolj fensi šmensi notebook na svetu!

Imam najbolj fensi šmensi miško, ki paše zraven.

Poleg tega imam tudi najbolj fensi šmensi podlogo za miš, ki pravi: "be yourself... inspire others"

Jutro

je postalo moj najljubši čas dneva.

Nič nimam sicer proti večerom, ko otroci spijo, je pa jutro nova razsežnost mojega bivanja, ki je pred otroci nisem poznala. Običajno sem namreč z veliko muko za službo vstala okrog sedmih, med vikendi nikoli pred deseto.

No, zdaj vstajam okrog šestih. Kadar me otroci zbudijo šele ob sedmih, se mi zdi, da sem spala dva dni skupaj. Tako redko je to :)

V jutra naju je uvedla Sredinčica in kot kaže se je tudi Mezinček navzel njenega navdušenja.

Imajo pa jutra resnično svoj čar, ki ga prej nisem poznala. Recimo sončni vzhod, nežne odtenke oranžne in roza barve v dnevni sobi. Na morju na primer jutranji hlad in tišina, ki je sicer tam nikoli ne slišiš.

Moja jutra med tednom imajo tudi svoj čar v kavi, ki mi jo, preden odide v službo, moja boljša polovica skuha in pusti na kuhinjskem pultu, jaz pa si jo pogrejem in počasi in z velikom užitkom spijem pred računalnikom. Večinoma ob svojem blogu ali tistih blogih, ki jih rada spremljam.

Mezinček se je že navadil, da prve pol ure s svojo stekleničko s čajem presedi za mizo in me pusti pri miru. Tako da to počne zelo zadovoljno.

Najljubša pa so mi jutra v našem malem raju na Hvaru. Prvič, ker vedno vstanemo prvi. Hvarsko jutro ima ob sedmih poseben vonj. Po tišini, morju, kavi, ki si jo skuhava kar v apartmaju, ker ostali še spijo. In bodo še nekaj časa spali. Potem ima vonj po tihem jutranjem čebljanju najinih otrok v spalnici apartmaja (midva namreč spiva vedno v dnevni sobi. Me prav zanima kako bo to izgledalo letos, ko bodo trije...

Jutro ima v našem malem raju tudi vonj po svežem kruhu in domači pomarančni marmeladi. In seveda še drugi kavi, tokrat na skupni terasi.

Še 38 dni je do takrat in gora dela me čaka. Ampak, če in predvsem ker ga bom naredila, bom vseh 14 dni premišljevala samo o tem kako dobro se imamo in kako je vse ravno tako kot mora biti. Le kaj drugega bi na tej terasi lahko premišljeval?

Kako me jezi!!!

Da napišem objavo, dodam slikico in potem blogger ne dela!

Cela diskusija o morju in jutranji kavi je tako končala bog ve kje - očitno se še nisem naučila, da bi jo shranila v kakem drugem formatu, če mi javlja, da je pri shranjevanju naletel na napako!

Uf! Jezna, jezna, jezna!



Si predstavljate?

Si tisti, ki imate majhne otroke lahko recimo predstavljate, da bi eno uro mirno in brez motenj sredi belega dne sedeli pred televizijo in gledali svojo najljubšo oddajo?

Si recimo predstavljate, da se oblačila kar sama znajdejo lepo nazaj v predalih in omarah? Ne da bi jih vi, skozi nekaj postaj (sortiranje, pranje, sušenje, likanje), položili tja?

Si predstavljate, da bi se, ko en ali drugi od staršev pride domov, lahko prvih deset minut pogovarjali o tem kako ste preživeli dan (brez otroškega čebljanja)?

Si predstavljate, da se zvečer vržete v posteljo in spite kot top do naslednjega jutra, ko se zbudite sami od sebe? Si predstavljate recimo, da seksate sredi belega dne? V dnevni sobi?

Ali pa recimo, da greš zvečer ven, prideš pozno domov in naslednje jutro spiš recimo do enajstih?

Si predstavljate, da imate pospravljeno dnevno sobo? Pomita tla? Vse stvari lepo v predalih? Čista okna (brez prstnih odtisov)?

Jaz ne. Se mi pa zdi, da bom po svoje, ko bodo otroci večji, vse to še kako pogrešala.

foto: http://www.kreativnasola.si/

Danes

pravzaprav ne vem kaj bi pisala.

Prvo, imam nov računalnik (nanj se pridno privajam) - no, ali pa mogoče manj pridno, če bi vprašali mojo boljšo polovico, ki mi je včeraj do enajstih zvečer prenašala datoteke s starega računalnika na novega. Manj pridno zato, ker ta vikend resda, kljub temu, da je naprava nova in namenjena mojemu novemu biznisu, nisem zanjo kazala pretiranega interesa.

To iz večih razlogov - prvi je seveda to, da jo je moja boljša polovica najprej razpakirala in se potem cel dan ukvarjala z njo in mi od daleč kazala kako naj kaj naredim. Hmmm, nekako nisem bila pri volji za navodila od daleč :) Ženske, kaj pa.

Drugi razlog tiči v tem, da se je začasno spet porušilo moje hormonsko ravnovesje. Posvečeni boste vedeli o čem govorim (Mirena). V bistvu je nekako tako z mano, da sem sitna. Pa sem povedala. Res sem. In ker je sitna tudi moja boljša polovica (iz kateregakoli razloga že), sva ta čas precej slaba kombinacija.

V dobro si štejem, da sem se vsaj toliko zmigala (ker priznam, da v resnici nisem pokazala pretiranega interesa), da sem si naročila fancy šmensi miško, podlogo in nalepko za svoj novi "aparat" :)

foto: missfina.si

foto: missfina.si

Vam je všeč? Jaz sem navdušena.

Menda ju dobim že jutri.

Mezinček me je danes sicer matral ponoči, me je pa tudi pustil zjutraj spati skoraj do osmih, kar je sploh hvale vredno dejanje.

Danes bi si lahko pospravila bližnjice v Explorerju. Lahko bi si recimo tudi pospravila vse ostale prenešene datoteke. Pa naložila dm-ov program za fotoknjige.

Lahko bi skuhala kosilo in malo prej pobrala punčki v vrtcu in šoli.

Lahko bi preoblekla postelje. Pa spet (kot vedno) oprala perilo in ga celo zložila v omare.

Pravzaprav bi se lahko potrudila, da popoldan ne bi bila sitna?



Gremo v Maribor!

Juhuhu, prišel je dolgo pričakovani dan - gremo v Maribor na letalski miting!

Veliko je sicer odvisno od sreče - če se namreč ulije, ko bomo tam, bomo mokri kot cucki. Če pa se ne, se nam obeta fantastično popoldne. 

Vsaj, če bo kolikor toliko podobno tistemu, kar smo doživeli na zadnjem letalskem mitingu pred zdaj že kar nekaj leti. 

Gledam torej samo napovedi, kjer je vsaj malo narisano sonce (in se ne oziram na strele, ki sekajo iz oblaka, ki ga prekriva). Še slabe tri ure in šibamo!

Za degustacijo dodajam včerajšnji prihod ene od skupin nastopajočih:

Tri, štiri

Zdaj?

Res je, prav zdaj je trenutek, ko se začenja. V nov biznis gre namreč prvi denar iz družinskega proračuna.
Globok vdih in...
Držite pesti, da ne bo vržen stran!

foto: mama.si

Prigoda ali nekateri pač niso za datume

Kmalu bo devet let odkar sva moja boljša polovica in jaz par. Dobrih sedem od najine poroke.

Kot pri veliko parih, si zadeve deliva. Jaz recimo sem pooblaščena oseba za datume in imena otrok najinih prijateljev. On zelo dobro analizira ljudi in ima zavidljivo zanesljivo intuicijo, ki človeka na prvi pogled precej točno opredeli. Kljub temu, da se imam sama za izredno socialno inteligentno osebo, me on v tem daleč prekaša.

Ni pa moj dragi za datume. Tudi za pomembne ne. No, svoj rojstni dan si vendarle zapomni. Mislim, da do sedaj obvlada celo datume rojstnih dni najinih otrok.

To sposobnost nepomnenja datumov je podedoval od svojega očeta.

Hočete dokaz? Skupaj sta pred leti (eno leto po najini poroki) odšla v župnišče, da bi se zmenila za krst Palčice, ki je bila takrat stara skoraj dve leti. Ko ju je župnik spraševal po datumih, je pri rojstvih še kar nekako šlo.

Zataknilo se je pri datumu poroke.

"Hmmm, junija enkrat? Ali pa maja? Mislim, da je bila pomlad?" (mimogrede, poročila sva se 8. maja 2004)

Pogleda svojega očeta, iščoč pomoč in ta mu skuša pomagati z nasvetom naj pogleda na poročni prstan.

In tu je spet zanka - midva namreč poročnih prstanov ne nosiva. Ne ker bi imela kaj proti, ampak ker je meni moj prevelik, moji boljši polovici pa premajhen. Torej tudi ta opcija ni prišla v poštev.

Tako sta me morala, kljub splošni blamaži pred župnikom, poklicati in vprašati. Raje ne povem koliko smeha še danes povzroča ta zgodba. 

Od takrat ga  na vse pomembne stvari raje spomnim. Recimo na moj rojstni dan. Za vsak slučaj, vsaj teden dni prej. 

foto: nakit-prstani.com

V naročju

mi je ravnokar zaspalo eno malo, dišeče, skodrano bitjece. Poslušam ga kako mirno diha in desno roko stegujem daleč naprej čezenj in skušam pisati. 

Lahko bi ga nesla v njegovo posteljico, ampak bi, kljub boleči roki, rada užila te dragocene trenutke, ki bodo še prehitro minili. 

Moj Mezinček. 

Moj Mezinček je tako zaželjen dojenček. Mislim, da sem svojo boljšo polovico prepričevala zanj vsaj dve leti in na vse možne načine. In zdaj je naša glavna atrakcija. Srečko. Vsi ljudje so mu všeč. Z vsemi se "pogovarja". Ko v sobo stopita punčki ali očka, se mu nasmeh razleze od ušesa do ušesa.

V tem je zelo podoben Palčici, ko je bila še majhna. 

Fotografija je avtorsko zaščitena!

      Mezinček - sam...

      ... in s Sredinčico.

Fotografija je avtorsko zaščitena!

Murphy

Ponoči nas je obiskal Murphy.

Danes imam nekaj zmenkov, ki se jih veselim. Najprej grem na polsestanek z gospodično, ki mi že zdaj zelo pomaga pri postavljanju novega biznisa in imam zanjo goro vprašanj. Potem se dobim na kavi z gospodično, ki je nisem videla skoraj ali pa ravno deset let. Na koncu grem do očetove partnerke, svoje mačehe v najboljšem možnem pomenu. Zmenila sem se celo, da bo moja boljša polovica danes v šoli in vrtcu pobrala punčki. 

Za prvega današnjih zmenkov sem se namenila resno pripraviti in sem si cel večer zapisovala kaj vse moram vprašati. 

Na obisk je seveda prišel Murphy v obliki Mezinčka (ki mu, mimogrede, rastejo zobje), ki se je zbudil ob devetih zvečer, ob desetih (takrat sem rabila kar dobre pol ure, da je spet zaspal), ob enajstih, ob dveh, vstali pa smo že malo pred peto. Tako da, kar se naspanosti tiče, nimam možganov ravno na 100% običajne funkcionalnosti. Pravzaprav bi bilo 50% bolj blizu realnemu stanju.

Sreča v nesreči je, da imam doma pijačo, ki ti da krila. Če bom imela srečo, mi bo funkcionalnost dvignila na 72%.

Dragi Murphy, prosim, naslednjič zavij OKROG mojega doma. Trenutno nimamo časa zate.

foto: diva.si