torek, 13. november 2012

Namig

Se vam je že zgodilo, da ste pomislili, da ima neka zadeva, ki se je zgodila (pa čeprav vam ne všečna) globlji namen?

Meni se je to zgodilo pred dobrim tednom. Ko se je zadeva čisto nepričakovano odvila, sem pomislila, da je tako bilo namenjeno. Kje je kleč tega dogodka, mi sicer ni bilo jasno, je pa zato postalo jasneje danes, ko sem se, v pristnem slovenskem veselju, da se to (še) ne dogaja meni, ampak moji konkurenci, oddahnila. Ker če bi se to danes zgodilo meni, bi me podrlo.  

Včasih je potrebno tako malo. En (1) dober, lep dan. En prijazen nasmeh. En namig, da bo še vse v redu. (In (vsaj ena) dobro prespana noč, seveda ;))




ponedeljek, 12. november 2012

Nič posebnega pravzaprav

Kljub najboljšim namenom, da bom začela spet živeti bolj sproščeno, mi te dni pač ne uspeva. Najprej sem bila tako utrujena, da sem v petek zaspala že ob pol osmih z obema punčkama v svoji postelji in spala do sedmih zjutraj. V soboto je bilo podobno.

Potem mi ni uspevalo, ker sem se že zbudila slabe volje. Moja nedavna odločitev v povezavi z vrtcem je namreč skrajno tvegana odločitev, ki mi ne da spati. In mi verjetno še nekaj časa ne bo dala.

Skratka, ne uspem se več naspati. Če sem prej potrebovala pet dni po 10 do 12 ur, da sem lahko v nedeljo po praznikih rekla, da sem spočita, sem do konca praznila baterije že v prvih nekaj kratkih dneh. In ja, ta teden sem danes že vstala utrujena.

Preveč sem si naložila. Vsak otrok, ki ga izgubim, me vrže s tira. Že četrti po vrsti. Povsod je razlog isti. Denar. CSD. Odločbe. 

Potem pa pridem domov in dobim položnici za punci - za šolo. 205 eur! Sem mislila, da se bom sesedla. Ker v to vsoto še zdaleč ni všteta cena vrtca za Mezinčka, ki je tudi okrog 200 eur. 405 eur na mesec zato, da gredo lahko v šolo in vrtec?

Ja, dve leti nazaj bi to lahko plačala. Mogoče bi morala malo stiskati, ampak imela sva dve plači. In dve službi. Danes imava eno plačo. Moja prva plača je zalegla zgolj toliko, da si mi ni bilo treba sposoditi za plačilo svojih prispevkov in kredita. In to je to. 

Palčica me je zadnjič spraševala, če smo zdaj revni. Da, ljuba moja, posodila si nama svoj denar in ti ga ne moreva vrniti. Resno razmišljam, da bi obe punci odjavila od kosila in popoldanske malice, ker si takšnih stroškov enostavno ne moreva privoščiti. Zato razumem moje starše. Tako zelo jih razumem.

In na takle dan se pač zbudim žalostna. Neskončno žalostna. Zaradi sebe, zaradi mojih vrtčevskih otročičkov, ki jih izgubljam tako hitro kot dobivam. Ja, življenje je neskončno dragocenejše od naših malih vsakdanjih težav. Ampak odmakniti se od njih ni tako zelo enostavno kot je enostavno biti pameten od daleč. Spomnite me na to, če mi bo kdaj uspelo pozabiti na te čase.







torek, 6. november 2012

Razodetje

Preveč poduhovljena beseda zame, kaj?

Lahko mu rečem tudi kako drugače. Recimo srečanje same s sabo. 

Zgodilo se je včeraj zvečer. Po dolgem delovnem dnevu, sem zvečer dobre tri ure presedela za računalnikom. Ker smo bili petega v mesecu, sem morala izdati račune, obračunati plače... Ko sem končala in se okrog desetih namenila še v klet po posušene slinčke in krpe, me je udarilo. Najprej na desni strani prsnega koša, zadaj. Kot bi slon sedel name. Potem se je v nekaj trenutkih topa bolečina razlezla po celem prsnem košu. Potem sem začela težko dihati in trenutek za tem se mi je začelo vrteti, kljub temu, da sem sedela. 

Obsedela sem. Skušala sem se pretegniti in zajeti sapo, pa se mi je samo vedno bolj delala tema pred očmi.

Najprej sem pomislila kako naj pokličem svojo boljšo polovico, ki je šel že spat. Potem sem razmišljala ali bom prišla do spalnice naj me pelje na dežurno.

Naslednja moja misel pa je bila: "Ne, ne morem kar umreti pet let mlajša kot je bila moja mami. Nočem umreti! Hočem živeti! Svojih otrok ne bom pustila samih. In nočem, da se me spomnijo takšne kot sem zdaj - ves čas na trnih, živčna, nervozna, napeta, z glavo v drugem svetu."

Čez nekaj minut je bolečina popustila, tako da sem se lahko normalno lahko odpravila spat. V postelji se je ponovilo še enkrat. Napad tesnobe? Mišični krč? 

Ampak bistvo zgodbe sploh ni v bolečini. Ali tesnobi ali vzroku zanjo. Bistvo zgodbe je v tem, da sem se ustrašila. Ustrašila sem se do zadnjega atoma svojega bitja. Ustrašila sem se, da je to to. Da ne bom videla svojih otrok odraščati. Da si me bodo zapomnili sitno, zadirčno in utrujeno. Tega pa nočem.

Ustrašila sem se tako zelo, da mi je prav tako do zadnjega atoma postalo jasno, da je to popolnoma dovolj. Da imam otroke. Da imam dom. Da grem rada v službo. 
Da lahko kakšna zadeva tudi počaka. Da ne bo konec sveta, če bom nekatere račune izdala osmega namesto petega v mesecu. Da je življenje preveč pomembno, da bi ga kar tako metala stran.

Danes sem začela novo življenje. Kot bi rekla moja Simona - važno je, da se imamo fino. Da se s svojimi otroki tudi dejansko pogovarjam, ne le, da se pretvarjam, da jih poslušam. Da jih slišim. Da razumem kaj se jim dogaja v šoli. Da se skušam vživeti v njihovo kožo. Da razumem njihove stiske. In da takrat, ko sem z njimi, nisem z glavo nekje drugje.

Kvaliteta življenja se ne meri v denarju ali uspešnosti, ampak v času, ko si lahko ti. In s tega vidika je moje življenje postalo eno samo lovljenje sproščenih trenutkov med vikendi in neprestano razmišljanje kaj sem pozabila, kaj sem naredila narobe in kaj bi še morala narediti.

Nekatere stvari so pač namenjene, da so takšne kot so. In takšne so ok. 

Tole je pa v bistvu naš tepih v dnevni sobi. Ampak se mi je zdelo, da paše.