Vas zanima kam sem spet izginila?
Ne, nisem obupala. Priznam, da me je imelo, ampak nisem. Žal se tudi naspati še nisem uspela :) Ampak saj se počitnice še začele niso.
Delam, o ja. Do petka, ko oddajam prijavo na razpis, delam od jutra do poznega večera. Ker se me vmes loteva "propisan" prehlad z grlobolom, kašljanjem, bolečinami v telo, glavo in še kam, je to skrajni rok, da čez vikend lahko v miru zbolim, haha. Priznavam pa možnost, da od veselja, ko bom pripravila vseh zilijon strani, ki jih je treba pripraviti in jih bom oddala na pošto (s povratnico, seveda), ne padem dol od bolezni, ampak od veselja, da mi je uspelo ujeti svoj rok (uradni je namreč šele naslednji petek, ampak jaz sem si zamislila "u izi" počitnice). Meni podobno? Se vam zdi?
Si pa že zdaj rezerviram 16 ur spanja s petka na soboto, da ne bo pomote. Toliko, da boste vedeli kje sem. V postelji.
Včasih mi je res obupati, ampak naučila sem se, da se, celo po takšnih dnevih kot je bil zadnji, poberem. Včasih zelo težko, ampak se. Ker se pač moram. Za mano ni nikogar, ki bi pobiral moje koščke. In nisem sama. Z mano so moji trije otroci in moja boljša polovica. Vsaj oni. Pa sem prav gotovo koga po krivici izpustila.
Kaj naj torej naredimo drugega kot se borimo naprej? Dan za dnem, otrok za otrokom, noč za nočjo, obrazec za obrazcem. In ja, noro se veselim jesenskih počitnic, kljub temu, da imam dopust samo prihodnji petek. Ampak veste kaj bom delala? Spala bom. Ne bom razmišljala o delu. Jedla bom, da bom po počitnicah lahko spet hujšala. Vse kar mi bo pasalo in kadar mi bo pasalo. Privoščila si bom nekaj ur popolne tišine (kako bom to izvedla sicer še ne vem).
Aja in smejala se bom. Veliko se bom smejala. Če ne spontano, pa na silo, dokler me ne zagrabi ;) Pa vi?