sreda, 24. oktober 2012

;)

Vas zanima kam sem spet izginila? 

Ne, nisem obupala. Priznam, da me je imelo, ampak nisem. Žal se tudi naspati še nisem uspela :) Ampak saj se počitnice še začele niso.

Delam, o ja. Do petka, ko oddajam prijavo na razpis, delam od jutra do poznega večera. Ker se me vmes loteva "propisan"  prehlad z grlobolom, kašljanjem, bolečinami v telo, glavo in še kam, je to skrajni rok, da čez vikend lahko v miru zbolim, haha. Priznavam pa možnost, da od veselja, ko bom pripravila vseh zilijon strani, ki jih je treba pripraviti in jih bom oddala na pošto (s povratnico, seveda), ne padem dol od bolezni, ampak od veselja, da mi je uspelo ujeti svoj rok (uradni je namreč šele naslednji petek, ampak jaz sem si zamislila "u izi" počitnice). Meni podobno? Se vam zdi?

Si pa že zdaj rezerviram 16 ur spanja s petka na soboto, da ne bo pomote. Toliko, da boste vedeli kje sem. V postelji. 

Včasih mi je res obupati, ampak naučila sem se, da se, celo po takšnih dnevih kot je bil zadnji, poberem. Včasih zelo težko, ampak se. Ker se pač moram. Za mano ni nikogar, ki bi pobiral moje koščke. In nisem sama. Z mano so moji trije otroci in moja boljša polovica. Vsaj oni. Pa sem prav gotovo koga po krivici izpustila.

Kaj naj torej naredimo drugega kot se borimo naprej? Dan za dnem, otrok za otrokom, noč za nočjo, obrazec za obrazcem. In ja, noro se veselim jesenskih počitnic, kljub temu, da imam dopust samo prihodnji petek. Ampak veste kaj bom delala? Spala bom. Ne bom razmišljala o delu. Jedla bom, da bom po počitnicah lahko spet hujšala. Vse kar mi bo pasalo in kadar mi bo pasalo. Privoščila si bom nekaj ur popolne tišine (kako bom to izvedla sicer še ne vem). 

Aja in smejala se bom. Veliko se bom smejala. Če ne spontano, pa na silo, dokler me ne zagrabi ;) Pa vi?




ponedeljek, 15. oktober 2012

Vprašanja

Veste kako se počutim? Obupno.

Petkovo popoldne sem na skrivaj jokala. V soboto tudi. Moj iotroci ne razumejo zakaj jokam, če mi izpišejo otroka, ker si mojega vrtca ne morejo privoščiti. V nedeljo sem se nekako držala. Danes me je dokončno podrl še en klic.

Na drugi strani imam doma tri čudovite otroke, ki ne morejo čakati, da pridejo na vrsto zadnji - za vrtcem, za otroki, ki jih imam tam, za vsemi kolobocijami okrog koncesije in še česa.
Danes mi je en od staršev potožil, da je zanj 170 eur predrago za vrtec. Jaz jih plačujem za Mezinčka 200. Plus za vsako punco po 70 za šolo. Ker sem takrat, ko sem še imela službo, to tudi zares lahko plačala. Zdaj pa ne morem. Potem so tu še moji prispevki. In moj kredit. In ne, še vedno nimam plače. Ker si je, kljub temu, da zdaj že skoraj eno leto delam kot konj, še nisem zaslužila. Najprej so plače za moje punce in stroški za vrtec. Čisto na koncu, če bo, upam, novembra kaj ostalo, pridem jaz. 

Razumem. Kako zelo razumem. Ampak predstavljajte si, ko sem si že obetala, da bom morda oktobrsko plačo le dobila, vsaj minimalno, potem pa mi v dveh dneh izpišejo dva otroka. Ja, na jok mi gre. 

Kaj pa, če sem vse zafurala? Tako kot že marsikdo pred mano? Saj ne bi bila prva. Pa bi si kdaj oprostila? Kaj pa, če sem s svojo veliko potezo stala moje boljše polovice vsega, kar bi nam lahko prineslo boljši jutri? Ali pač danes. Pri tem tempu nisem več prepričana ali bom jutri doživela. Kaj pa, če sem se lotila nemogočega projekta? V Nedeljcu je pisalo, da sem pogumna. Mogoče sem pa samo nora!

Na jok mi gre. Razmišljam zakaj sem se tega sploh lotila. Ponoči spet ne spim. 

Na otroke v vrtcu sem se tudi jaz navezala. In ko zjutraj pridem tja, se sprašujem - kdo bo šel naslednji? Namesto, da bi se igrala s svojimi še tistih nekaj ur na dan, ko jih vidim; razmišljam kako naj splavam na gladino. Kaj naj storim, da bi bilo lažje, bolje, kako naj preživimo...

Pričakujem preveč? Verjetno. Sem prezahtevna? Gotovo. Ampak nisem iz jekla. In ne morem. Včasih enostavno pač ne morem...

Še sreča, da je jutri nov dan.


ponedeljek, 8. oktober 2012

Hektično

Res je, zadnje čase sem bolj malo na svojem blogu. V bistvu sem, razen službenih zadev, bolj malo na internetu. In dnevi brzijo mimo mene z bliskovito naglico. 

Teden je dolg in naporen. Zlasti tile začetniški tedni (tako zame kot za otroke) so še posebej naporni. Ampak priznam, sem in tja me spreleti tak krasen nežen ljubeč piš veselja, ko se mi novi otroci nasmehnejo, ko me začarano poslušajo ko pojem ali igram na blok flavto (o ja, v teh tednih sem dodobra izpilila igranje flavte) ali ko mi, ko odhajam, pomahajo pa-pa po samo petih dneh v našem vrtcu. Takrat mi je res toplo pri srcu.

Na drugi strani sem zdaj končno lahko spet doma ob normalnih urah. Popoldan lahko otroke sama peljem na balet. Vsak dan doma operem goro slinčkov. Vsako jutro ob petih jih pakiram v vrečo. Vsak dan od osmih zvečer pa vsaj do desetih visim za računalnikom in delam še vse tisto, kar mi čez dan ne uspe. Izdajam račune, kalkuliram, pripravljam dokumentacijo za sve in svašta... in se skušam odločiti kako naprej... in kaj naj počnemo naslednji dan. Je pa res, da je vseh pet dosedanjih tednov potekalo zlasti v luči uvajanja.

Vsak petek omagam ob pol osmih zvečer v najini postelji skupaj z obema puncama. In spim vsaj do devetih vsako soboto. In če me ne bi bilo sram, da tako dolgo spim, bi lahko spala do dvanajstih. Vsako soboto sem prosta. Vsako nedeljo se pripravljam na naslednji teden.

Tako nekako izgledajo moji dnevi. Čas leti, ne da bi opazila kam. Mezinček raste, govori, poje, Sredinčica se je lepo navadila šole in jo končno veseli, Palčica je prinesla domov prvo petico, takoj za njo pa tudi prvo trojko. 

Finančno sva popolnoma na psu. Ampak ne, zanimivo, nisem podrta ali slabe volje. Vesela sem, ker vem, da gre na bolje. Vsak dan. In priznam, nisem si mislila, da bom v svoj vrtec hodila s takšnim veseljem. V sredo bom izplačala prvo plačo. Imam dve zaposleni. Ko pa bom lahko izplačala prvo plačo tudi sebi, pa bo to  prav poseben dan!




sreda, 3. oktober 2012

Nedeljski dnevnik

12. stran. To je vse kar povem.

Fotografija z otroki je več kot odlična, sama sem grozna :/
Ampak članek! TA mi je pa všeč :)