torek, 31. maj 2011

Organizacija

je ključna stvar.

Recimo danes je torek in slučajno tudi zadnji dan v mesecu. Slučajno imam v kleti tudi oba stroja (pralnega in sušilnega) polna cunj. No, od takrat ko sem začela tole pisati do zdaj sem to že uredila.
Slučajno moram danes sporočiti stanje plina. Kar še nisem naredila.

Slučajno moram danes tudi poklicati v Kranjske vrtce, ker so se, zdaj že drugič, zmotili (namerno ali nenamerno) pri vpisovanju Mezinčka in mi ga vpisali na drugo stran Kranja ali reci piši 15 km stran. Kar sem naredila (klicala namreč), ampak nič uredila :(

Danes je tudi dan za balet, kar pomeni, da se čez četrt ure z Mezinčkom podajava na krožno pot po Kranju: Stražišče - Bitnje - Naklo - Mlaka - Naklo - Javornik. Malica za punci pripravljena čaka na odhod. Mladeniča še previjem in se hitro preoblečem, potem pa akcija.

Danes je tudi dan, ko je do zdajle Mezinček spal vsega skupaj eno uro. Kar pomeni, da sem imela bore malo časa narediti kaj koristnega (sesanje sem pač ne spada, ker je postalo vsakodnevna nuja, kljub temu, da sesam šele takrat, ko Mezinčku že tretjič vzamem kakšno smet iz ust).

Je pa tudi dan za dobre novice - recimo, da smo že tretjič na Lotu zadeli 10 eur. Glede na vplačanih 10 smo do zdaj že potrojili svoj vložek :)
Dobre novice prihajajo tudi iz Italije. Da bi le držalo, da lahko njihovi zdravniki pomagajo nam ljubi osebi.
Palčičin spis bo objavljen v šolskem časopisu. 
Mezinček je včeraj naredil svoja prva dva samostojna koraka. 
Prestavila sem Sredinčičino logopedinjo (ker tako in tako ne vadiva), tako da se bova blamirali šele čez en mesec.

No, pa pojedla sem polovico (na srečo majhne) Milke. Tako da imam slabo vest.

In... manjka mi organizacije. Če bom hotela kaj narediti, si bom morala organizirati svoj čas. Kar pri Mezinčku, ki spi kakor mu paše in popoldanskem dirjanju po raznih dejavnostih, ne bo tako enostaven izziv.




ponedeljek, 30. maj 2011

Lahko noč

Grem spat, da se naspim. Da jutri vstanem dobre volje, polna planov in energije. 

Čaka me gora nalog, telefonskih klicev in planiranja. Ampak potem, ko od daleč občudujem svojo prijateljico, ki se je junaško podala na pot osamosvajanja in me navdušuje s svojo vztrajnostjo in mi utira pot, sem motivirana in odločena, da mi / nam bo uspelo.

Torej, lahko noč.

Še...

Še slabe štiri tedne do konca šole.

Še slabih sedem tednov do morja.

Še slabih pet tednov do Sredinčičinega petega rojstnega dneva.

Še osem tednov do Mezinčkovega prvega.

Še slabe tri tedne do Palčičine zaključne predstave na baletu.

Sami lepi dogodki in prav vsakega od njih se veselim! Lep začetek tedna vsem!

foto: vecer.com

četrtek, 26. maj 2011

Kakšna noč!!!

Neverjetno kakšno noč smo preživeli. 

Ne, nihče od otrok ni zbolel. Ne, niti Mezinček se ni zbujal.

Sta pa Palčica in Sredinčica danes dokončno izčrpali najino potrpežljivost.
Najprej je prišla Palčica malo pred drugo. Ker sem ravno zaspala nazaj po nočnem hranjenju Mezinčka, se niti nisem prepirala in sem ji dovolila, da leže zraven naju. Napaka! Ob pol treh je prišibala še Sredinčica. Da Palčice ni v sobi in da rabi pravljico, ker ne more zaspati.

Sem se pač sprijaznila s tem, da bom še enkrat vstala - in obe odpeljala nazaj v njuno sobo ter jima ustrežljivo (kljub temu, da sem že milijonkrat rekla, da se ponoči pravljic ne posluša, ampak samo zvečer pred spanjem) prižgala pravljico. 

Ko sem ravno zaprla oči in zadremala spet - obe - da je pojma nimam kaj narobe s pravljico. Potem je vstal moja boljša polovica in jima popravil, karkoli je že bilo narobe. 

Ko sva spet ravno zaprla oči, spet - pojma nimam kaj. Sredinčica se dere, da je nekje pajek, pa da ne more zaspati. Pa da hoče drugo pravljico.

Iskreno? Mislim, da se nama je obema "strenalo". Tako zelo, da sva jima vzela radio in ju dobesedno "nahrulila" da je noč in da se ponoči spi in ne posluša pravljic. Kljub kričanju se Mezinček (hvala, dragi sinek) ni zbudil. 

Verjamete ali ne, vajo smo do pol petih ponovili še trikrat. Ker sta kljub vsemu mislili, da sta dve in naju bosta že nekako prepričali, da jima vrneva radio in pravljico. 

No, bitko sva recimo dobila midva (če lahko rečeš temu tako, saj sva bila oba budna od treh do skoraj petih, vstali pa smo ob pol šestih). 

Toliko o tem kako nenaporni so sedem in pol in petletniki :I

foto: svet-je-lep.com

sreda, 25. maj 2011

Spoznanje

se priplazi takrat, ko ga najmanj pričakuješ.
Čisto tiho čaka za tvojim hrbtom in čaka, da se obrneš. Šele takrat lahko opaziš, da je bilo pravzaprav ves čas tam.

Moje spoznanje me je srečalo danes zjutraj na poti iz kopalnice. Ko sem stuširana prihajala v dnevno sobo in se obrnila, je bilo tam. Povedalo mi je, da me zaman skrbi. Da je pred mano še veliko časa in odprtih vrat.  Da je pomembno samo to, da se bom ob tem kar bom v naslednjih mesecih počela, zabavala in počela z ljubeznijo. Saj vendarle vsak trenutek lahko ugotovim, da bi šla rada v službo in to naredim.

Reklo je, da premalo zaupam vase in v svoje bližnje. In naj si nalagam malo manjše breme. Ker v tistem trenutku, ko bo treba, bom vedela kako naprej.
Reklo mi je tudi, da kompliciram. In da imam od vseh okrog sebe ta trenutek najboljše izhodišče početi nekaj, kar me izpopolnjuje.

Hvala spoznanju, da me je počakalo, da sem ga opazila. In da je potrpežljivo počakalo, da sem ga začela poslušati. Hvala, da mi je vrnilo srčni mir. 

foto: zarekupanja.net

Kava in sonce

Zame ni boljšega začetka dneva kot jutranje sonce in zraven konkretna skodelica turške kave z mlekom. Če se poleg tega Mezinček tudi že zjutraj smeji na vsa usta še toliko bolje.

Danes sva vstala približno 15 minut čez šesto. Mezinček si je že pred tem prižgal luč in iz svoje posteljice naredil bombo - deko, obe igrački in blazino je zmetal ven in zadovoljno vriskal, ker je bil tako ponosen nase.

Ko sva prišla v dnevno sobo, je bila ta popolnoma obsijana s soncem - na kuhinjskem pultu me je čakala kava, ki sem jo za minutko vrgla v mikrovalovko, Mezinčku sem naredila čaj in potem se je začelo mojih dvajset minut. Neprecenljivih dvajset minut miru. 

Obožujem takšna jutra. Res. Če ne bi bila okna vsa umazana od otroških prstnih odtisov, bi dodala še fotografijo pogleda, ki me vsako jutro pričaka. Je pa fotka, ki sem jo prilepila, podobna zgodnje pomladanskim in jesenskim jutrom pri nas.

Dobro jutro! Naj mu sledi še lep dan!

foto: skavt.net

torek, 24. maj 2011

Kako bo?

Kot veste, sem precej obsedena s planiranjem. Ustanovile smo celo klub ( Spomin si lahko osvežite tukaj. ) 

Ko sem danes dopoldan premišljevala o tem kako bo Sredinčica naslednje leto jeseni začela obiskovati prvi razred pa sem ugotovila, da si tistega, kar mi daje varnost (torej planirane prihodnosti) ne morem predstavljati. Še več. Ugotovila sem, da si jo bom pač morala zamisliti in zgraditi popolnoma na novo.

To pravzaprav odpira številne možnosti - mnogo več kot mi jih je moja dosedanja služba. Res je da sem imela vsak mesec na računu plačo, res da niti nisem nameravala delati po 8, pač pa po 6 ur na dan. Res pa je tudi, da sem se z vrnitvijo v službo bolj nekako sprijaznila kot da bi si je želela. Predvsem zato, ker nisem imela poguma, da bi resneje premišljevala o tem, da bi spremenila naše življenje (čeprav dolgoročno verjamem, da na boljše). 

Ugotovila sem, da me nesigurnost in nezmožnost predstavljanja našega bodočega vsakdana plaši. Kljub temu, da istočasno ponuja odprte možnosti - da si vsakdan zgradim po svoje. 

Plaši me tudi zaradi nove ugotovitve - pravzaprav o tem, v kar se spuščam, nimam veliko pojma. Pravzaprav se bom morala učiti, učiti in učiti. Pravzaprav bi lahko bila srečna, ker sem ugotovila, da imam veliko več prijateljev kot sem mislila, da jih imam. Tudi veliko več ljudi, ki me v moji odločitvi podpirajo. 

Mogoče bi nase morala pogledati z njihovimi očmi - se zagnati in se odločiti - uspelo mi bo. Ideja je dobra, ne, ideja je pravzaprav odlična. Pomanjkljivosti in manjke bom poiskala in odpravila - s pomočjo tistih, ki vanjo verjamejo. Potem nam pa pravzaprav že mora uspeti, kajne? 



Strah

Ne vem odkod izvira. Najbrž iz mojega prirojenega čuta za kompliciranje.

Zadnje dni me je pošteno strah. Strah me je, da mi ne bi uspelo. Strah me je, da bi s svojo potezo (beri novim biznisom) ogrozila svoje tri otroke, našo hišico, svojo boljšo polovico. Strah me je, da sem si zadevo zamislila čisto napačno in da so opozorila, da bom od tega težko živela, zelo upravičena.

Zavedam se namreč, da ima moj plan še vedno veliko lukenj. Zavedam pa se tudi, da to ne pomeni a priori, da ne bo uspelo. Prav tako ne pomeni, da je ideja slaba. 
So pa lažje poti. In bolj sigurne. 

Pa jih bom ubrala? Verjetno ne.

Pred nekaj dnevi sem namreč dobila naslednji komentar: "Zakaj pa ne bi šla v službo kot vsi normalni ljudje?"
Iskreno? Ker se mi gabi že sama misel na to. Gabi se mi misel, da bi spet (že v sedmo) začenjala od začetka, da bi hodila v službo nervozna kaj bom naredila narobe, da bi se dajala iz kože, da bi se dokazala, da zmorem. Da bi dneve in noči doma premišljevala o tem kaj se moram še naučiti in kaj bi lahko naredila bolje. Da bom eno leto garala kot pes, da bom potem spet kakšni nevoščljivi sodelavki postala grožnja in bo začela rovariti na vsak možen način, da bom na koncu spet ponoči in zjutraj premišljevala kako hudo mi je iti v službo. Neee!!! 

Ne grem in pika. Vse to  lahko delam zase. Bom vsaj vedela zakaj se sekiram.

Me je pa pošteno strah. Tako zelo, da me strah hromi, da bi naprej razvijala svojo idejo.

Kot vse drugo pa se zavedam, da ga bom morala premagati sama. Moje bitke nihče ne more biti namesto mene. In tudi dobiti jo bom morala sama.

foto: potdomov.com

ponedeljek, 23. maj 2011

Še ena o Indexih

Mislim, da se je pisalo leto 2000 ali pa morda 2001. 

S svojim takratnim fantom (ki je bil 13 let starejši od mene) sva za prvomajske odšla na izlet v Sarajevo. Ko sem to povedala svojemu očetu, me je prosil, če s seboj odneseva nek cd - Sinanu Alimanoviću. Ni problema, sem si mislila, če bova že tam. 
Mojemu takratnemu fantu se je mešalo od veselja in mi je, tupi glupi 23-letnici hitel razlagati kako so Indexi kul in kdo je Sinan. Iskreno povedano, mi je bilo malo mar. Jaz jih nisem poznala, vedela sem sicer, da so bili nekajkrat pri nas doma, ampak zame so bili očetovi obiski vsi enaki. Tako da mi je bilo tudi za to malo mar. 

Torej, prišla sva tja, Sinan nama je uredil prenočišče pri (žal mi je, da si nisem zapomnila katerem glasbeniku). Potem je po naju prišel nek drug član skupine (obljubim, da bom danes svojo boljšo polovico vprašala kdo je) in naju peljal po Sarajevu in na kavo. Naslednji dan naju je Sinan peljal na kosilo in nama plačal hotel.

Skratka, v bistvu sem bila (po očetovi zaslugi) častna gostja Indexov, pa tega nisem vedela. Ko sem spoznala svojo boljšo polovico je poslušal - glej, glej Indexe. No, tokrat sem jih začela poslušat tudi jaz :)

Danes je tole eden mojih najljubših komadov. In če bi imela možnost čas prevrteti nazaj, bi tja peljala svojo boljšo polovico. 

Torej...

... glava zaradi prehlada še kar ne dela kot bi morala. No, vsaj počutje je malo boljše, tudi malo bolj naspana sem, čeprav bi z lahkoto prespanim uram dodala še kakšnih 20.

Temu primerno vlada tudi precejšnja megla v moji glavi kar se tiče bodočega biznisa. Tolažim se sicer, da bo megla sorazmerno mojemu prehladu izginila in se bo vrnil tudi optimizem.
Danes sem se tako spomnila na ta komad. Uživajte v njem, jaz sem danes vsaj že dvakrat :)

petek, 20. maj 2011

Odkar

Odkar je Mezinček v fazi plezanja in puzanja ter svojevrstnega "več gre na tla kot v usta" hranjenja, je treba dnevni prostor posesati vsaj vsak dan.

V tem času smo tudi vse rože preselili na varno v gornje nadstropje.

Odkar Mezinček vse daje v usta, imata punčki svoje igrače varno (ali manj varno - odvisno od dneva) zapakirane v košaricah daleč od Mezinčkovih rok.

Odkar se Mezinček plazi si (razen sesanja) še nisem resneje ogledala tal. In ta! Uh! Kričijo po pomivanju!

Ampak v skladu z mojim današnjim počutjem (beri nahodom) in neprespano nočjo (beri trpim, ker me boli vsaka celica telesa - EMŠO ;)), naj kar kričijo. Mirne vesti si bom v ušesa vtaknila vato in jih še naslednjih nekaj dni mirno in brez slabe vesti ignorirala.

Ta presneti prehlad

Bravo midva - najprej Mezinček, zdaj še jaz.

Začelo se je včeraj s čisto nedolžnim vodenim izcedkom iz malega noska. Ni problema, pač malo mu teče iz nosu pa sem in tja je kihnil. Nič takega pač. Do popoldneva mu je že konkretno teklo iz nosu, kihal je kot za stavo, jaz pa z robčkom letala za njim, da sem izkihano vsaj kolikor toliko sproti brisala.

Do desete zvečer, ko se običajno spakiram v posteljo tudi jaz, je tudi meni že pošteno teklo iz nosu. Celo tako zelo, da sem vstala prvič, da sem si šla v kuhinjo, kjer imamo zdravila po Operil (naj omenim, za tiste, ki ne veste, da je kuhinja v spodnjem, sobe pa v gornjem nadstropju). Drugič sem vstala, da sem si šla po odejo (ker me je zeblo) in tretjič (ob 1h zjutraj), da sem šla po Operil še Mezinčku z željo, da bi odspal vsaj dve uri v kosu (do takrat se je namreč zbujal na eno uro ali manj). Želja se mi je uresničila in se je potem res zbujal na dve uri :/

Ob šestih sem ga vzela k sebi v spalnico. Po približno dvajsetih minutah sem ugotovila, da zaspala ne bova. Najino jutranje crkljanje je izgledalo namreč tako, da je vsaki dve minuti kihnil eden ali drugi.

Na zdravje!

četrtek, 19. maj 2011

Sredinčica

Naša Sredinčica je eno prav posebno bitjece. 

Njena glavna lastnost je, da že od rojstva misli s svojo glavo. In če ona misli, da vsi ostali mislimo narobe, bo naredila natanko tisto, kar misli sama, da je prav.
Temu primerno uveljavlja svojo voljo tudi v vseh drugih primerih, samo zato, da bo videla kako dolgo ji bova dopuščala svobodo "ta srednje". Temu primerno izbira tudi neverjetno prebrisane poti, da bi dosegla svoje. 

Kot primer naj povem, da imamo že dobra dva tedna koledar obrnjen na julij. Ker ima ona rojstni dan julija in se ji zdi, da je že dovolj toplo, da bi ona lahko imela rojstni dan, je zanjo julij. Tako enostavno je to. In kadar gre mimo koledarja in opazi, da smo ga obrnili nazaj na maj, ga lepo tiho popravi - na pravi mesec - julij :)

Včasih je zato precej naporna, sploh če je za nama težek dan, ampak če pogledava generalno je najsrečnejši otrok na svetu. Nikoli se ne bo sekirala tako kot Palčica, če ji kakšna sošolka prepove biti s kom prijateljica. Nikoli se ne bo obremenjevala s tem, da počne stvari ravno obratno kot vsi ostali. Ampak ker ve kaj hoče, sem prepričana, da ji bo uspelo. Ker je tako narejena.

S tega vidika jo neskončno občudujem. Ker je v tem tako zelo drugačna od naju obeh.

Ko je bila Palčica majhna sva mislila, da je "brihtna". Saj je, o tem ni dvoma. Ampak Sredinčica - ona je "brihtna" za nas vseh pet. Upam, da bo ta duh prirojene samozavesti celo življenje ostal v njej. Ker bi se vsi po vrsti v tem lahko učili od nje. 

Fotografija je avtorsko zaščitena!

Dobro jutro!

Ne, nisem jaz zadela sedmice :)

Bi bilo pa zelo fino, če bi jo. Iz kraja sem že bila "ta pravega". Bomo pa še malo počakali na svoj milijonček, kajne?

sreda, 18. maj 2011

Naš mali raj

Predstavljam vam naš mali raj na Hvaru.

Poročilo

Poročam o oddelanih alinejah izpred nekaj dni:

- poklicati Telemach, ker en sprejemnik ne dela tako kot bi moral,
- v kleti imam goro in v spalnici drugo goro cunj, ki jih je treba zložiti v omare,
- poleg tega imam v kleti še eno goro cunj, ki jo je treba oprati,
- poklicati moram v vrtec kaj se dogaja z mojo pritožbo zaradi napake pri točkovanju za sprejem Mezinčka v vrtec,
- najti moram odvetnika, da se z njim posvetujem glede moje "službene" situacije (za morebitne kontakte se priporočam),
- spraviti se moram do Zavoda, da preverim možnosti  samozaposlitve,
- piliti in dodelovati moram idejo za svojo "novo" službo - to je za naslednjih nekaj mesecev pravzaprav vsakodnevna naloga
- danes moram prej pobrati Palčico v šoli in ji kupiti ročno uro (o vzroku naslednjič),
- iti moram še v lekarno po mleko za Mezinčka (to bom srečna, ki ponoči ne bo več pil mleka, pa čeprav samo enkrat),
- prebrskati moram predale z lanskimi poletnimi oblačili naših deklic in ugotoviti kaj potrebujemo, - upam, da mi bo uspelo danes, vmes ko bova s Palčico ponavljali Okolje,
- kupiti moram manjkajoča oblačila (no, to je bolj raztegnjena naloga), 
- obema punčkama moram kupiti sandale,
- fino bi bilo v cvetlične lonce na terasi posaditi kakšne rože in pospraviti tulipanove čebulice za drugo leto,
- s Palčico morava ponoviti snov za vseh šest (6) kontrolk, ki jo čakajo v teh dveh tednih maja - je tudi naloga za naslednja dva tedna,
- preveriti moram kdaj mi poteče otroški dodatek, da ne pozabim dati nove vloge (zdi se mi namreč, da junija), - še nisem kupila fasciklov,
- to pomeni, da moram kupiti osem fasciklov, da bom lahko vanje pospravila vse papirje od letošnjega leta (beri v glavnem plačane račune), - again: še nisem kupila fasciklov, bi jih pa lahko kupila jutri. Upam.
- poklicati moram nekdanjo punco svojega brata in jo prositi za pomoč pri svojem novem "projektu"

foto: edusatis.si

Torej  sem kar pridna. Na seznam dodajam še:
- zlikati tistih nekaj cunjic, ki jih sploh likam,
- plačati račune.

Aja, pa jutri se grem cepit proti klopnemu meningitisu. 
Pa čez pol ure moram zbudit Mezinčka, da potem šibava po punci. No, Mezinček je tole zadnje očitno slišal, ker se je zbudil kar sam :)


Danes me navdušuje

Danes me navdušuje Gibonni.

Gibonni je namreč naša "poletna" glasba. Je cd, ki ga vsako leto nesemo s seboj na Hvar in ga poslušamo med vožnjo z avtomobilom, ko nam lase mrši hvarski vroči vetrček skozi na stežaj odprta okna.

Letos gremo na Hvar čez dva dni manj kot dva meseca.  Juhuhu!


Danes me navdušujejo tudi nove vragolije malega Mezinčka - naučil se je namreč pošiljati poljubčke, tako da cmoklja z ustki, naučil se je ploskanja "Bravo, bravo" in naučil se je mahanja.

Danes me navdušuje tudi sonce, ki je že ob šestih zjutraj posijalo v dnevno sobo in jo ogrelo. Spominja me na brezskrbno poletje. In na dneve, ki smo jih in jih še bomo preživeli na naši terasi.



foto: otto.si
Danes me navdušuje tudi nova zelena oblekica, ki sem jo včeraj dobila po pošti (o tem, da sem jo naročila pred enim mesecem ni razpravljati.) Je pa zelo lepa in uvaja nekaj novega v moj stil oblačenja - zeleno barvo.

Mislim, da si bom za dušo kupila še zelene sandale in zeleno torbico. 








Danes me navdušuje tudi to, da sem včeraj kljub depresivnemu dnevu pravzaprav našla kar nekaj zelo uporabnih stvari za svojo "novo službo". Torej sem dan v redu izkoristila. V glavi sem si tudi ustvarila koncept kaj bi počela in kako. Veliko detajlov še fali in s precej ljudmi bi se morala dobit in predebatirat, ampak zadeva počasi dobiva koncept. Koncept, ki mi je všeč. In koncept, ki ga bom lahko zagovarjala. Za začetek (glede na to, da je natanko teden dni odkar sem izvedela, da bom ostala brez službe) je to več kot dovolj. 

Na računalniku imam že gore shranjenih povezav, prijavljena sem na tečaj, tako da se lahko pohvalim, da se, kljub nedavnim zapisom na blogu, nisem predala. Tudi moja boljša polovica mi v vsem tem trdno stoji ob strani. Hvala.
Hvala tudi vsem entuziastom (zlasti Neskončni) za odlične ideje in kot sem napisala - entuziazem. Če bomo delali s takšnim veseljem, nam bo uspelo. In pika.

Da ne pozabim - danes me sploh razveseljuje še nekaj drugega.
Na desnem zapestju imam že nekaj časa sklepno kilo. Kdor me pozna, bo vedel, da se punkciji že nekaj let uspešno ogibam (ali - ni panike, lahko sem trikrat rodila, igle mi v zapestje pa že nihče ne bo zabadal :)). Zaradi male uteži (beri Mezinčka) je ta kila v zadnjem letu močno zrasla in prej ko slej bi se morala oglasiti pri gospodu z iglo. Predvčerajšnjim zvečer pa pomivam stekleno pokrovko. Ko se mi je izmuznila iz rok, sem v obupnem poskusuu, da bi jo ujela, tako obrnila roko, da je - počila! Juhuhu, pa sem gospoda z iglo spet odložila za kakšno leto. 

Torej, življenje gre naprej in ne čaka name, da se bom nehala smilit sama sebi. Zato, dragi moji, hvala za vse dobronamerne brce - očitno so sedle na pravo mesto.

torek, 17. maj 2011

Horoskop v posmeh zadnji objavi

Še v posmeh moji zadnji "samasebisesmilim" objavi - moj današnji horoskop:
"Nadarjeni ste in to na način, ki ga drugi morda niti ne poznajo. Začeli se boste zavedati, da je to prav poseben dar. Zakaj ga ne bi izkoristili v svoje dobro?"

Ni druge, se moram pač zanesti nanj :)))

Aja, ta vijolična sem jaz ;)

Rabim eno močno brco v rit!

Polna luna očitno seka na polno. 

Po domače - smilim se sama sebi tako hudo, da se sama težko gledam. 
Rabim nekoga, ki bi me brcnil v rit in mi zrecitiral moje besede: "To sekundo se nehaj smilit sama sebi in trpet, premakni rit in naredi nekaj, da bo bolje."

Prostovoljci?


ponedeljek, 16. maj 2011

Alineje - danes, jutri, pojutrišnjem

Vikend je bil mega. Res. Veliiiiko dobre družbe, smeha in zabave. 

Žal današnjega dne, še ponedeljka povrhu zaradi premalo spanja nisem začela najbolj optimistično.

Poleg tega imam lep spisek stvari, ki jih moram opraviti.
- poklicati Telemach, ker en sprejemnik ne dela tako kot bi moral,
- v kleti imam goro in v spalnici drugo goro cunj, ki jih je treba zložiti v omare,
- poleg tega imam v kleti še eno goro cunj, ki jo je treba oprati,
- poklicati moram v vrtec kaj se dogaja z mojo pritožbo zaradi napake pri točkovanju za sprejem Mezinčka v vrtec,
- najti moram odvetnika, da se z njim posvetujem glede moje "službene" situacije (za morebitne kontakte se priporočam),
- spraviti se moram do Zavoda, da preverim možnosti  samozaposlitve,
- piliti in dodelovati moram idejo za svojo "novo" službo,
- danes moram prej pobrati Palčico v šoli in ji kupiti ročno uro (o vzroku naslednjič),
- iti moram še v lekarno po mleko za Mezinčka (to bom srečna, ki ponoči ne bo več pil mleka, pa čeprav samo enkrat),
- prebrskati moram predale z lanskimi poletnimi oblačili naših deklic in ugotoviti kaj potrebujemo,
- kupiti moram manjkajoča oblačila (no, to je bolj raztegnjena naloga),
- obema punčkama moram kupiti sandale,
- fino bi bilo v cvetlične lonce na terasi posaditi kakšne rože in pospraviti tulipanove čebulice za drugo leto,
- s Palčico morava ponoviti snov za vseh šest (6) kontrolk, ki jo čakajo v teh dveh tednih maja,
- preveriti moram kdaj mi poteče otroški dodatek, da ne pozabim dati nove vloge (zdi se mi namreč, da junija),
- to pomeni, da moram kupiti osem fasciklov, da bom lahko vanje pospravila vse papirje od letošnjega leta (beri v glavnem plačane račune),
- poklicati moram nekdanjo punco svojega brata in jo prositi za pomoč pri svojem novem "projektu".


Za vse našteto rabim nekaj energije, ki je ta trenutek nimam. Tako da bom začela z lekarno, uro za Palčico, brokolijeva juha se kuha, pa mogoče danes pokličem še Telemach. No, pa učenje seveda. 
Za ostalo se mi zdi jutri bolj primeren dan.


foto: www.svetloba.si

četrtek, 12. maj 2011

Denar je sveta vladar

Pohlep je danes žal eno najpogostejših in za moje pojme najbolj človeka nevrednih vrednot. Za pohlepne ljudi je denar vrednota. Takšna, da je na celem širnem svetu ni večje.
Iskreno žal mi je zanje. Na koncu namreč ugotavljam, da me ne motijo najini Mastercardi vsak mesec, niti sem in tja kak neplačan račun (naj omenim, da sva danes precej daleč od najinih začetkov, ko sva finančnemu stanju primerno položnice ciklično plačevala). Kdor je bil v podobni situaciji bo zelo dobro vedel kaj pomeni 18. dvigniti vso možno gotovino z vseh možnih kartic, da plačaš polovico računov ali pa še to ne. Da pokriješ vsaj minus čez limit. 

Srečna sva, da danes vse položnice plačava na valuto ali kakšen dan čez. Srečna sva, da lahko otrokom kupiva priboljške, če so pridni, da v trgovini večinoma plačujeva z Maestro kartico (in ne Mastercardom ali Karanto). V glavnem, v resnici imava veliko srečo tudi zato, ker nimava "prijateljev", ki bi jim bil denar najpomembnejši. 

V resnici imava veliko pravih prijateljev. Takih, ki na žurko za rojstni dan prinesejo "gajbo pira" :) In takih, ki svojemu prijatelju pri 32-tih kupijo helikopter na daljinsko upravljanje. Da ne rečem, da sva poročena sedem let, pa si niti v sanjah ne bi mislila, da ga bo to tako razveselilo. Nekje v sebi v resnici vsi večno ostanemo otroci. 

V bistvu si od svoje zdaj neplanirane prihodnosti želim dvoje - da bi ostalo tako kot je. Da bi redno plačevala kredit in da bi imela dovolj, da otrokom in sebi kupim tisto kar potrebujemo. Torej, denar je morda res sveta vladar ampak zgolj in samo toliko, kolikur mu dopustimo.





sreda, 11. maj 2011

Ironija

Vam povem kaj je ironija? 

Če ob prihodu v novo službo v okviru svoje kadrovske funkcije v bistvu samemu sebi napišeš odpoved. Sicer je tebi vročena že rabljena in dobri dve leti kasneje, ampak zato teža ironije ni nič manjša.

Mešani občutki

V bistvu me, zdaj ko sem sama (Mezinček spi, ostalih pa danes še ni) obhajajo zelo različni občutki, kljub temu, da sem mislila, da sem pripravljena na to kar se ima zgoditi.

V končni fazi - kako pa se lahko pripraviš na novico, da boš po končani porodniški ostal brez službe?

Najprej sem si mislila, da se mi zdaj pač ne bo treba več voziti v Kamnik. Ok, to je res. Tudi dotične sodelavke mi ne bo treba gledati nikoli več. Ampak ostale bom pa pogrešala. Ne čisto vse in ne enako, bom pa jih. Žal. Tudi zato sem malo žalostna.
Žalostna sem tudi, ker je bila to pravzaprav meni najljubša služba. Ampak dobro, tudi to bom prebolela. 

Ob tej novici, ki v bistvu ni več novica, je moja obsesija s težo postala precej drugorazredna. Tako sem si popolnoma brez slabe vesti privoščila kup piškotov, goro solate z jajci in Radler (mimogrede, pomarančen še daleč ni tako dober kot grapefruitov). Mislim, da jim bom dodala še kaj po izbiri. Recimo celo čokolado :)

V bistvu si ta trenutek ne želim biti sama. Najraje bi šla nekaj daleč stran in spila nekaj konkretno alkoholnega. Da pobije vse delujoče zadeprimirane celice v mojih možganih in pusti preživeti samo optimističnim. 

Naj rečem naglas? Res sem rabila to brco in vem, da mi bo uspelo, ampak ta trenutek se počutim zabodeno v hrbet. Najraje bi vsem naglas raztrobila kdo je za to odgovoren in zakaj. Pa ne bom. Ker ima vsaka palica dva konca. Kljub temu, da, ko me je zagledala v pisarni (in je seveda vedela zakaj sem prišla) ni mogla skriti zmagovalnega nasmeha. 

Gledano racionalno je to sicer prava priložnost. Čustveno sem pa ta trenutek "malo" povožena. Kljub vsemu.
Na srečo je jutri nov dan. In za njim še eden in še eden.
In nova vrata (ok, zdaj pa že malo zlorabljam tole primerjavo z vrati) :)

Torej, danes nič slikice. Jutri pa spet kaj bolj veselega.

Vrata so zaprta

Čas je, da odpremo nova. Vrata namreč.

Žal lahko povem le, da sem imela (spet) prav. No, tokrat bi se raje motila, čeprav... Morda pa tudi ne. V meni je namreč v teh dneh dozorela odločitev, da imam dovolj. In da je čas, da grem na svoje. 

Trije otroci so me stali treh služb, pa mi niti za eno ni žal. Če bi morala izbirati še enkrat, bi izbrala enako pot in to mi je v veliko uteho. 

Kljub temu najprej rabim nekaj dni, da prespim in zberem misli, potem pa... novim zmagam naproti. Kajne?

foto: www.uspesnapodjetnica.si

torek, 10. maj 2011

Pripravljena

Jutri me torej čaka The sestanek v službi.

Nanj sem se temeljito pripravila - obnovila znanje ZDR, preverila na Zavodu za zaposlovanje na kaj lahko računam, če ostanem brez službe. Pripravila sem se celo na morebitne želje mojega šefa naj vrnem del regresa (jasen NE imam v mislih), pa odgovor naj me vsaj na porodniški pustijo na moru na kakšne čudne babje čenče tudi. Pripravila sem se celo na morebitne neumne izpade dotične sodelavke.

Za boljše spanje si bom ogledala Sodobno družino, popravila kričeče rdeč lak na nohtih in potem se bom temeljito  naspala (upam le, da si je Mezinček k srcu vzel mojo odločitev in jo bo upošteval).



foto: www.cekin.si



















Od šestih, ko vstanem, se bom vse do devetih, ko greva z Mezinčkom od doma, "pumpala" kako dobra in nepremagljiva sem in kako nepredstavljivo bolje mi in nam bo, ko bom šla na svoje.

Torej, dragi moji, novim izzivom naproti gre moja pot.

ponedeljek, 9. maj 2011

Dan potem

ali "Što ne ubije, jača." 
Ne vem zakaj mi je ta izrek veliko bolj domač v hrvaščini (popravite, če se motim). 

Torej, piknik zabava je bil super. Smeha in dobre družbe kot že dolgo ne. Otroci so preživeli super dan pri moji super truper tašči in domov jih je pripeljala šele malo pred osmo zvečer. Mezinčka sem dala takoj spat, punčki pa sta žurirali z nami. Prva je omagala Sredinčica, ne tako kmalu za njo pa še Palčica. Koliko je bila ura, ne vem.

Mezinček je bil tudi mamici prijazen dojenček in se je, glede na to, da sem šla spat okrog dveh, zbudil šele malo pred peto. Pa potem ob 15 čez 5 še enkrat, tako da sem uspela nazaj zaspati malo pred šesto in sem spala do pol osmih. Kar niti ni slabo, ker je moja boljša polovica vstala z Mezinčkom ob pol sedmih.

Tako smo nedeljo, najino sedmo obletnico poroke, preživeli v stilu "ta zdravega" Mc Donalds kosila (ki bi v preračunanih vrednostih kcal naneslo ne za dva odrasla in dva otroka ampak dobre štiri odrasle ;)), skupnega popoldanskega poležavanja v najini spalnici (v zasedbi najstarejši štirje) in zgodnje večernega kopanja. Šolske obveznosti smo vrinili nekam vmes. Iskreno? Prav lepo smo se imeli.

Mezinček je bil tudi danes mamici prijazen in je zjutraj pri meni zaspal kar do pol osmih.

Dan potem se torej začenja pozitivno - zunaj sije sonce, nad člankom sem, kot ponavadi navdušena, nove poti se kažejo na vsakem ovinku. Čakam, da se vrata zaprejo, da začnem odpirati nova. Čakam torej sredo. Vmes se veselim svojih punčk in Mezinčkove skodrane glavice, ki skuša ponavljati za mano. Bam, mau, dan, titi... Dokler imam njih in so zdravi, imam ves svet, vse ostalo sem do zdaj še vedno počistila in bom tudi tokrat.
Hawk!



foto: cekin.si


petek, 6. maj 2011

Dilema - 2. del

Jutri moja boljša polovica prireja piknik za svojih rosnih 32. Prvotni namen je bil, da bi piknik, kot ponavadi, potekal na kresno noč, torej prejšnjo soboto. 
Nagajalo nam je vreme, pa smo ga prvič celo prestavili. Danes popoldan nas čaka šoping (predstavljajte si poglede, ko greva s tremi otroci v trgovino kupovat gajbe piva in vina ;)), napovedano je prelepo vreme - sonce in 22 stopinj, moja super kulska tašča se je javila, da otroke vzame v varstvo in jih zvečer pripelje domov. Piknik sva zaradi tega tudi rahlo prestavila - na zgodnjo 12. uro.

Kje je dilema? Piknika se seveda noro veselim, hkrati pa me je strah - neprespane noči. Starši majhnih otrok, ki radi vstajajo zgodaj, vedo kakšna muka je po prekrokani noči vstati ob pol šestih zjutraj - še bolje, če dojenček ob pol štirih še poje kakšno stekleničko mleka. No, tudi EMŠO nama v tem primeru ne bo v pomoč (ali - neskončno lažje sem preživela naslednji dan, ko sem imela približno sedem let manj).


Dilema gor ali dol - piknik bo. In to ne samo dober - fantastičen žur. Hawk!

Obsedena s planiranjem - 2. del

Še nekaj dokazuje mojo obsesijo s planiranjem. Ko sem se ustrašila za službo, sem takoj začela delati plane v smislu kaj potem. Kaj pa če...

Danes surfam po netu in voham ponudbo delovnih mest. In še nekajkrat sem si prebrala svoj komentar na Lesičkino blog o odpuščanju. 
Nekako tako sem napisala: "Kot sem ti napisala že včeraj - včasih je tisto kar se zdi v danem trenutku najslabše, pravzaprav najboljše kar se ima zgoditi. S tem mislim, da je kakšna vrata treba najprej zapreti, da se pokažejo nova.
Pri tvoji ustvarjalnosti in ambicijah sem prepričana, da če padeš na seznam za odpuščanje, se boš čez dve leti lahko pohvalila, da je bilo to najboljše kar se ti je zgodilo, ker si bila prisiljena kreniti po Svoji poti. 
Vse bo v redu, boš videla."

Mogoče bi pa enkrat za spremembo morala poslušati svoj nasvet?

foto: www.odmevi.com

četrtek, 5. maj 2011

Neverjetno, a resnično

Že vidim, da bo tale objava dolga. Prvič, ker sem spila nekaj "jegra" in drugič, ker se nam je SPET zgodil mali milijon stvari.

Prvo, moja ne več virtualna prijateljica je, poleg tega, da sva si podobni, tudi novinarka, ki vsake kvarte moje milo rečeno pestro življenje uporabi za kak svoj članek. Kdor me pozna, bo vedel, da sem trenutno v svoji šesti službi, imam tri otroke, delam nekaj popolnoma drugega kot tisto kar sem študirala... ampak pustimo to. Pomembno je, da sem sem in tja relativno zanimiv učbeniški primer kot sem rekla pestrega življenja. Torej, da ne dolgovezim - moja ne več virtualna prijateljica me je uporabila za članek. Poslala mi je nekaj vprašanj, ki sem ji jih po mailu odgovorila, potem mi je poslala del članka, kjer "nastopam" in mi je bil všeč in prejšnjo soboto, ko smo se vrnili z Dunaja (se mi je zdelo, da sem o nečem pozabila poročati), sem ga iskala na spletu. Pregledala sem prav vsak članek dotičnega časopisa in nič. 
Moja ne več virtualna prijateljica se je potem vrnila z dopusta in sporočila, da članek resda ni bil objavljen - ampak pazi to - ker naj bi vseboval slike še ene sogovornice v članku - in moje! Moje? Haha, sem si mislila, pa ja ne moje. Jaz sem pa res ena siva miška - rada pametujem in zvenim grozno modro, zraven dodam svoje ime, ampak ne ne - slike? To pa ne. Moja boljša polovica je bila nad idejo navdušena. Ker se je tudi druga sogovornica odločila, da se slika za članek in ker je tale moja ne več virtualna prijateljica res kul in mi je že večkrat pomagala, sem se odločila še jaz - zakaj pa ne? 
Potem se je zanimiv del šele začel - celo dopoldne sem bila na trnih, saj sem čakala, da me pokliče fotograf - še en pokazatelj, da nisem več rosno mlada - kompliciram namreč na prav vseh področjih, kjer se komplicirati da. Potem pokliče fotograf (ki je bil, mimogrede, res faca) in pravi, da bi me rad slikal z vsemi mladički. Tudi prav, si mislim, se bo vsaj mene manj videlo. In se zmeniva za popoldan. Poberem Palčico in Sredinčico in čakamo gospoda fotografa. 
Na koncu je bilo res zabavno, gospod fotograf je bil všeč ne samo Palčici, pač pa tudi Mezinčku in Sredinčici (sploh slednji je težko ugoditi) in smo se slikali - na kavču (z našim pohabljenim mačkom), na terasi, da se v ozadju vidi Šmarjetno goro, skozi okno... Smeha je bilo še pa še - sploh, ko je mali Mezinček podrl kupček in smo se smejali, da nas je bilo slišati verjetno do Kranja. No, gospod fotograf nas je poslikal, spil kavo, popljuvala sva slovensko politiko in državo in odšel je svojo pot. Na rezultate zdaj nestrpno čakamo. 

Drugo - kjer se zapirajo ena vrata, se ponavadi odpirajo druga. Služba moje boljše polovice je že nekaj časa recimo temu na trnih. To pomeni, da plača sicer prej ko slej pride, ampak v dveh, celo treh delih. Tako se je ponudila priložnost nove službe - kar pa je sploh nenavadno za delo moje boljše polovice - v Sloveniji. Danes je imel razgovor, opcija je zanimiva, plača bistveno boljša... vsekakor zelo zanimiva varianta. 

Tretje - vrata, ki se zapirajo imajo ponavadi velika ušesa. In zaznajo, da mogoče ne bi bilo slabo kadru, ki razmišlja o odhodu, ponuditi napredovanje. O tem moje boljše polovice (kot je v tej firmi navada) seveda nihče ni obvestil. Ponudba je tudi zanimiva - za nižjo plačo prevzeti odgovornost za višje delovno mesto? Kakorkoli, zanimivo. In precej tipično za dotično firmo.

Četrto - kdor ne riskira, ne profitira. Meni bližnja oseba, ki jo imam zelo rada, si je zelo dolgo želela na svoje. Leta in leta je sanjala o tem, pa nikoli zbrala poguma, da bi se odločila. Recesija je pri tem pomagala in ostala je brez službe, zbrala pogum in odprla svoj posel. Danes sva z Mezinčkom preživela dan pri njej, v čudoviti, dišeči, prijetni in domači Knjigarni Zdaj na koseški tržnici. Komur je jasno kakšen je dojenček pri devetih mesecih, bo hitro ugotovil kakšna je - knjigarna namreč - tam sva namreč ostala kar štiri ure. Kdorkoli je prišel, je bil navdušen. In mislim, da bom odslej tudi jaz gostja tam in redna stranka. TEMU se pa reče služba za dušo. 

Peto - edina stvar, ki se ne spreminja, je, da se vse spreminja. Po vsem razburjenju okrog službe moje boljše polovice danes dobim mail, da želi moj šef (ki je, kot sem že večkrat povedala) car med šefi, naslednji teden sestanek z mano. Resda sem na porodniški še do sredine avgusta in potem še na dopustu, me je pa kljub temu zvilo. Res tudi, da je moj šef car (prav tako moja šefica), nisem pa naivna. Zavedam se, da sem nadomestljiva kot vsak drug. Sestanek imam naslednji teden - čim prej, tem bolje. Držite pesti, da ne prejmem slabih novic. 

In šesto - nikoli ne reci nikoli. Prvič smo vplačali Loto in zadeli - 10 eur ali natanko toliko kolikor smo vplačali. Palčica je bila sicer razočarana, jaz prav vesela. Če prvič zadaneš toliko, zakaj pa ne bi naslednjič še več? Recimo sedmice? ;)

Torej, dragi moji, če rabite adrenalin in dogajanje - pri nas je za to pravo mesto. Welcome!