sobota, 31. december 2011

Še zadnjič

Še zadnjič letos se javljam. Zadnje dni me resda ni bilo na spregled - prvič, ker smo skupaj in počitnikujemo, zato svoj čas skušam prebiti s svojimi najdražjimi.

Drugič, ker smo bili relativno malo doma.

Tretjič, ker je bilo vmes tudi nekaj dni, ko sem bila sama v sebi malo izgubljena in nisem imela česa pametnega napisati. Tudi če ne pametnega, pravzaprav niti nisem niti vedela kaj bi pisala.

Leto 2011 je bilo zame eno najtežjih doslej. Ostala sem brez službe. Po dolgi in hudi bolezni se je poslovil moj tast. Leto je bilo tako in drugače ves čas prepleteno s krizami, strahovi, idejami, spoznanji in spremembami.

Večkrat sem se spraševala kaj sploh počnem, kaj bi rada, kaj si želim in kako naprej. V prafaktorje se je podrla moja varnost, ki sem si jo zagotavljala z dolgoročnim planiranjem. Varnost vsaj v glavi, če že ne v realnem življenju.

V živo sem spoznala svoji blogovski kolegici - Anito in Zofijo. Obe sta vsaj tako prijetni v živo kot sodeč po njunih blogih.

Spoznala pa sem kako resnično prave prijatelje imam. In imava. In kako hvaležna sem lahko, da so moji otroci zdravi, da se imamo radi, da si znamo stati ob strani, kadar je potrebno in se imamo radi. Sprejela sem neskončno število odločitev, dobrih in slabih, tudi takšnih, ki bodo v naslednjih letih ali vsaj mesecih bistveno določale naše življenje. Moja boljša polovica mi je ves čas v teh odločitvah stal ob strani in jih podpiral.

Tozadevno je bilo leto 2011 zame tudi dobro leto. Mislim, da se nikdar doslej nisva razumela tako dobro kot sva se prav tem letu. Kar pravzaprav dokazuje, da znava stopiti skupaj in funkcionirati tudi v težkih časih. Oziroma takrat še posebej.

Kljub dobremu v letu 2011 si želim, da bi bilo leto 2012 boljše.

Želim si, da bi lahko živela od svojega kruha. Ne da bi zaslužila gore denarja, samo da bi lahko redno plačevala kredit in položnice.
Želim si, da bi bili otroci zdravi.
Želim si, da bi moja babica v domu našla tisto, kar ji je do zdaj manjkalo - družbo.
Želim si, da bi na svoj naslednji rojstni dan septembra pila kavo na Nežkini novi terasi.
Želim si, da bi spet dva tedna uživala v dobri družbi na Hvaru.
Nenazadnje si želim, da bi bila nova služba moji boljši polovici v veselje in izziv. Čeprav se še ni odločil, da jo bo sprejel. Ampak če jo bo.
Želim si, da bi moja tašča čim lažje živela naprej. In da bi čas naredil svoje in počasi zacelil rane.
Želim si, da bi moja prijateljica Silva dobila novo službo.

Veliko želja imam. Upam, da bom konec leta 2012 lahko napisala, da se jih je uresničila večina.

Naj bo leto 2012 tudi vam milo, nežno in prijazno. Srečno!


petek, 23. december 2011

Pripravljeni

S Palčico se nama je vendarle uspelo postaviti nazaj na noge, kljub temu, da je trajalo nekaj dni. Naj dodam, da nič kaj prijetnih dni, ker sva komaj kaj spili, pojedli pa še manj. Ampak danes sva ok.

Ker je Palčica že velika in ve kdo je Božiček, nama je letos prvič lahko pomagala pri pripravah (zavijanju vseh daril seveda, razen njenega). Nekje na sredini je vendarle obupala in ugotovila, da je zavijanje daril (zlasti, če se odločiš, da boš vsako malenkost zavil posebej, da bo veselje še večje), prej garanje kot zabava. In je obupala, še preden sem prišla do njenega darila ;)

Trenutno sedim pred računalnikom z vrečko in barvo na glavi, da bom jutri lepa in fit, vsaj kolikor mi lahko pri tem pomaga barva za lase. Kupila sem si tudi eno tako fino oblekico (Nežka, priporočam - H&M, seveda), ki mi hudo paše, edina njena pomanjkljivost je, da je spet črna. Če bi znala, bi jo morala okrasiti, da ne bi bila tako "navadna", ker kroj je pa super za mojo postavo.

Danes bova šla tudi zgodaj spat, da bomo jutri kar največ imeli od dneva. Popoldan gremo na božično kočerjo k moji super truper tašči. Veselim se že, ko bosta s svakom dobila darila. V nedeljo nas čaka pot k moji sestri v bližino Vinice in še eno božičkovanje z mojim delom žlahte (ki je precej številčen). Tudi mala darilca za ta dan so pripravljena in jih je treba samo še naložiti v avto.

Zdaj se torej začenjajo tiste prave počitnice. Od danes dalje razmišljam o svojem delu samo kadar mi bo pasalo. Ker iskreno povedano sem malo utrujena. Ne ker bi tako garala, bolj ker "delam" non stop :) Hehe, ampak kaj naj rečem, kriva sem si sama.

Od jutri dalje torej počitnikujemo. Se družimo, uživamo, spimo in jemo, z veseljem spijemo kakšen kozarček na zdravje, uspeh, veselje in vse ostalo v letu, ki prihaja.

Lep božič tudi vsem vam!

foto: Reuters

sreda, 21. december 2011

Dopust

Danes se je pol prisilno začel moj dopust. Kar pa ne pomeni, da mi ne paše :)

Ko sem zjutraj spila prvi požirek kave, mi je postalo slabo. Res slabo. Potem se je kmalu zbudila Palčica in tudi njej je slabo. Že cel dan.

Na srečo imam taščo, da je pazila punci (Sredinčica je namreč želela ostati doma, da bo "pomagala Palčici, ker je revica bolna"), da sem kljub temu lahko šla na dogovorjeni sestanek. Potem je Sredičnico, ki je seveda popolnoma zdrava peljala še na izlet na Jošta. Da sva midve vendarle lahko vsaj malo počivali.

V bistvu pa sem tako in tako nameravala današnji dan, odštevši sestanek in kavo z Zofijo, nameniti pripravam na božič (kupiti manjkajoča darila in jih zaviti). Nič hudega, pa jutri.

Tale komad pa se mi danes že od dopoldneva rola v glavi:

torek, 20. december 2011

Biti jaz

je pravzaprav čisto fino. Sploh kadar se dobro počutim v svoji koži in tako tudi delujem.

Nisem posebej lepa, mi pa nič ne fali. Moja postava ni oh in sploh, je pa čisto v redu za tri otroke.

Nimam kakšnih posebnih sposobnosti in nisem posebej nadarjena na prav nobenem področju.

Imam pa neskončno rada svoje življenje, svojo boljšo polovico in svoje otroke. Verjamem, da smo ljudje v osnovi dobri in se ogibam tistih, ki s tem niso seznanjeni ;)

Verjamem v to kar počnem. Ne znam vsega in veliko se moram še naučiti.

Delam napake, ampak se iz njih učim.

Lahko se pohvalim s tem, da imam veliko prijateljic in prijateljev, ki verjamejo vame.

Imam najboljšo"žlahto" kar bi jih lahko imela. Pri meni "žlahta, strgana plahta" res ne velja.

Nisem bogata v denarju, sem pa lahko plačala vse položnice. Morda bom od Božička dobila kakšno fino darilo.

Skratka, danes je čisto fino biti jaz.


foto: jaz


ponedeljek, 19. december 2011

Lekcija

Od Prvič je minil skoraj en teden. Vmes sem padla v tako depresijo, da je ne pomnim. V sredo mi je šlo cel dan po malem na jok. V četrtek sem se izogibala vsakemu razmišljanju. Petek sem preživela po liniji najmanjšega odpora. V soboto je kriza dosegla popolno dno. Šele včeraj sem se naspala in si pustila razmišljati. O tem kaj se mi dogaja.

Verjetno glavni vzrok ni bil  samo v tem, da moja prva predstavitev ni bila čisto taka, kakršno sem si predstavljala. Glavni razlog je bil povsem drugje.

Zadnja dva meseca sta bila za vse nas neskončno naporna. V svoj projekt sem doslej zmetala neskončno število ur. Umrl je moj tast, ki sem ga imela iskreno rada in ga močno pogrešam. Zlasti njegov stav do življenja, ki je bil tako zelo podoben mojemu, samo še veliko trdnejši in bolj izkušen.
Moja boljša polovica bo, če bo vse po sreči, končno menjal službo. Upam. Vsi po vrsti smo siti delovnih sobot, nedelj, počitnic, ko ne vemo ali bo lahko doma ali ne.
Poleg vsega tega se dogaja tudi polno stvari, ki ne spadajo na blog. Ker so preveč žalostne ali preveč zakomplicirane, da bi pisala o njih. Tudi naspala se nisem že nekaj časa.

Zadnje dni si nisem bila podobna. Razmišljala sem o tem, da ne znam, da ne zmorem, da bi morala nehati. Razmišljala sem o tem kakšna bi morala biti, da bi mi uspelo. In kakšna v bistvu nisem. Kaj vse tvegam s tem, da se podajam na to pot. Razmišljala sem o tem kako nemogoča sem in kako nesposobna, da bi ljudi prepričala, da me potrebujejo.

Potem pa me je, po dvanajstih urah neprekinjenega spanja naenkrat srečala lekcija, ki je čakala, da mi pove kaj delam narobe. Povedala mi je, da je moja glavna napaka, da skušam biti nekdo drug.

Namesto, da bi se sprostila in pustila moji poti, da me pelje tako kot je prav, jo skušam voditi sama v smer, za katero mislim, da je prava. Ob tem pozabljam zakaj sem se odločila zanjo in zakaj verjamem vanjo. Pozabila sem kdo sem in sem skušala biti nekdo drug. Človek, ki bi po mojem moral biti uspešen. Ampak človek, kakršen jaz nikdar ne bom. V svojem srcu nisem direktorica in nisem poslovna ženska, ki vse preračunava skozi denar, verjamem pa v svoj prav. In če bi pustila svojemu srcu, da bi govorilo namesto mene, bi mi bilo verjetno veliko lažje.

Pozabila sem tudi čemu so namenjene moje predstavitve. Vaji. Samo in izključno vaji. Ničemur drugemu.

Šele ko sem na svoj svet pogledala s te strani sem ugotovila kam pelje moja pot. Tja, kamor me vodi moje srce in ne tja, kamor pelje poslovna taktika. Na to se ne morem dovolj pripraviti. Lahko vadim svojo predstavitev, pa mi ne bo nihče verjel. Ker govorijo moji zapiski in ne jaz.

Ko sem razmišljala, da bi se podala na to pot, sem ugotovila, da ene stvari ne more kopirati nihče drug. Mene. Mojih izkušenj, mojih prepričanj in mojih vrednot.

Zato danes ubiram novo taktiko. Odslej bom jaz jaz - točno takšna kot sem. Ne bom ustanoviteljica in direktorica ali sliki teh dveh. Samo JAZ.


Nadaljevanje

Spanje je najboljše zdravilo za veliko bolezni. Tudi za pomanjkanje samozavesti.

Nedeljo smo po dolgem času preživeli doma in sami. Cel dan smo počivali, jedli in uživali, zjutraj sem se naspala jaz, popoldan še moja boljša polovica. Mezinček je dnevno spanje potegnil na kar tri ure in pol.

Palčica je za rojstni dan dobila komplet za pletenje. Ker sem v času srednje šole celo pletla (sicer se nisem spomnila kako to gre, ampak po priloženih navodilih sem kar hitro ugotovila), sem poskusila in ugotovila, da uživam. Nič mi ni bilo treba misliti. Šefica mi je cel vikend dala mir. Tako sem Sredinčici "naštrikala" torbico, danes zvečer bom, upam, dokončala še tisto za Palčico. Odločila sem se - kupila si bom pletilke in volno. Ker me pletenje neskončno sprošča. Takrat ne mislim na NIČ. Kar je zelo redko.

Po dolgem času sem se naspala. Ne rečem, da bi lahko spala še nekaj dni skupaj, pa vendar. Naspan in skuliran lahko zadeve vidiš veliko drugače kot sicer.

foto: vodne-postelje.si

petek, 16. december 2011

Koraki

Včasih se kakšna ideja sesuje kot kocke. Včasih se ne, pa se nam tako samo zdi.

Tako se je meni sesula samozavest v sredo. Resno sem razmišljala kaj počnem in ali ne bi raje obupala, dokler še imam čas in začela iskati službo. In ugotovila, da morda rabim le dan ali dva, da se naspim, spočijem, premislim in se bom odločala takrat, ko bom naspana in dobre volje.

Včeraj je bilo že veliko bolje. Dopoldne sem preživela s svojo taščo, kupila še darilo za Mezinčka, popoldne pa smo končno odpraznovali Palčičin rojstni dan (tokrat še s sošolci) in zvečer sem bila spet prava jaz. Dobre volje in polna planov.

Zdaj potrebujem kakšen dober nasvet direktorja ali koga, ki je velikokrat hodil na sestanke (naslednji teden me čakata dva, takoj po novem letu še šest). In kakšnega biznismena, ki mi bo pomagal izračunati kakšno ceno lahko postavim :/ V bistvu sem namreč čista amaterka. In v bistvu sem v pristopu še kar tajnica, ne direktorica. Zato je moja vikend naloga, da si napihnem samozavest. In vrnem zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Zastavila sem si težko nalogo, cilje sem postavila neskončno visoko. Ali bom tudi zmogla to uresničiti pa bo pokazal samo čas. Samo prepustiti se ne smem strahovom in paniki.

Kockice so zdaj spet na svojem mestu. Spet vem kaj hočem in kako. Samo še prave poti moram najti. In utrditi svoj korak, da ne bo tako okoren in prestrašen.



sreda, 14. december 2011

Neverjetno

Ko bom velika in uspešna, bom imela na zalogi super zgodbo o tem kako je bilo Prvič, ki jo bom lahko pripovedovala.

Na kratko: Imela sem idealno publiko. In imela sem tremo.

Če bi bila Monty Python, bi verjetno iz tega znala narediti neskončno zabavno parodijo, ob kateri bi se gledalci valjali po tleh od smeha. Če bi bila muha na steni in bi to opazovala od daleč, bi verjetno od smeha točila solze.

Če skušam orisati ozadje je izgledalo nekako tako - v knjigarni, ki se ukvarja z duhovno literaturo je bila predstavitev zavoda, ki se bo ukvarjal z izobraževanjem o delovni zakonodaji. Čutite malo popra že v tem stavku?
Pa nadaljujmo. Nanjo so prišli štirje (4) obiskovalci: dva brezposelna,  ena upokojenka in mimoidoča, ki je slučajno imela čas in je ostala na predstavitvi. In povedala, da v bistvu ne rabiš poznati svojih pravic, ker če tvojih pet sodelavcev naredi tako, da bo prav delodajalcu, bo pa ja tako naredila tudi ona in je nepoznavanje pravzaprav prednost, da se vsaj ne sekiraš, da bi lahko bilo drugače?

Svoj nastop lahko ocenim z zadostno - povedala sem tisto, kar sem se namenila, dvakrat se mi je zapletel jezik, videlo se je, da imam tremo. Ampak glede na to, da je bilo prvič, sem se odrezala kar v redu.

Ko sem potem odpeljala proti domu in ko je popustil vtis, sem se začela naglas smejati. Kakšen začetek! Iz njega bi lahko naredil neverjetno smešno situacijsko komiko. Smejala sem se še do desetih zvečer, ko je adrenalin popustil in sem dobesedno "padla dol". In spala kot ubita do jutra.

Tako je bilo Prvič. Sreča, da je Drugič šele naslednji teden, saj mi bo vmes prav prišlo nekaj dni, da spet zberem svoje čete in se podam v nove boje. Danes imam zato dopust, da zberem misli in se ponovno sestavim. Ampak tako je, če greš na svoje. Vzponi in padci.

Če temu lahko rečem padec (pa je bil res zabaven), je bil nujno potreben zame in je izpolnil svoj namen, če se bom iz tega česa naučila.


torek, 13. december 2011

Prvič

Danes se začenja novo poglavje - prvič v življenju bom zastopala svoj zavod, rezultat svojega dela zadnjih nekaj mesecev in želje, da grem na svoje, zadnjih nekaj let.

Prvič bom nastopala javno - za svoj račun in v svojem imenu in ljudi skušala "prepričati", da me potrebujejo in da potrebujejo storitev, ki jo bom izvajala. To bo prvi neposredni odziv tistih, ki bi lahko bili moje stranke in zavedam se, da tako kot lahko uspem, tako lahko zadevo tudi zavozim.

Prvič sva tudi cel večer delala - z mojo boljšo polovico. Vadila sva, se pogovarjala kako formirati predstavitev, da bo zanimiva, prepričljiva in ne predolga. Prvič sva s skupnimi močmi brez prepirov, ampak konstruktivno nekaj v zvezi z mojim zavodom delala skupaj in spat sem šla mirna kot že dolgo ne.  

Sicer res, da se mi je potem celo noč sanjalo o tem, pa vendar - tudi zbudila sem se pomirjena. Do pol petih, ko bom odhajala od doma novim podvigom naproti me čaka še kar nekaj dela. Ampak v bistvu me ne skrbi več toliko kot me je včeraj.

Danes sev resnici začenja moja pot. Kakšen bo njen začetek, bom sporočila.

Tole pa je čudovito vabilo, ki ga je naredila moja sestra:



ponedeljek, 12. december 2011

Trema

Jutri me čaka prva predstavitev in pred njo me je začela grabiti trema. Velika trema. Malo verjetno zaradi slabo prespanega vikenda, malo zaradi lune in malo zato, ker se lotevam nečesa novega. Predvsem zase.

Kljub temu sem zjutraj poslala maile, ki sem se jih namenila (priznam, zdaj imam zaj... šefa, ki mi ne da miru niti kadar imam tremo), misleč, da bom morala naslednje dni prečepeti pri telefonu in prositi za sestanke.

Potem pa se je začelo. Po eni uri prvi mail, da jih sodelovanje zelo zanima in če se lahko dobimo že naslednji teden. Še en naj jih kontaktiram takoj po novem letu. In potem še en in še en. Pet se jih je nabralo. Zlatih pet. Takšnih, zaradi katerih je moj strah pred jutrišnjo predstavitvijo popolnoma zbledel.

Kar pa ne pomeni, da je današnji večer in jutrišnji dan namenjen temeljiti pripravi nanjo. Držite pesti - da bom zbrana in dobre volje. Jaz ustanavljam ta zavod. Če kdo, bom jaz znala povedati zakaj je tako pomemben.


foto: njena.si
Mimogrede, menda je zmanjkalo denarja za subvencije. Ampak menda ga bo zame še dovolj ;)

Palčica

Danes praznuje najina Palčica.

Vikend je bil tako v znamenju zabav - takšnih čisto pravih, z vsem kar pride zraven. Z goro hrane, ogromno dobre družbe, veliko smeha in zabave. In premalo spanja, seveda. Sicer bi praznovanju tako ali drugače nekaj manjkalo ;)

Teden tako začenjamo malo bolj utrujeni kot sicer, ampak navdušeni - najina Palčica ima že osem let.

Tako srčna punčka je. Nikoli ne pozabi na druge. Neskončno rada ima ljudi. Vse po vrsti. Tudi tiste, ki nje ne marajo.
Je velika in majhna hkrati. Na eni strani je že moja prijateljica, na drugi jo sem in tja daje že prava puberteta (beri: mami nima pojma). Je pa ena tistih oseb, s katero se lahko pogovarjaš. In pogovarjaš in pogovarjaš. Tako, da se ne čudim, da jo imajo tudi drugi tako radi.

Pred osmimi leti ob 10:27 je po katastrofalnem porodu z najslabšo babico "ever" pokukala na svet. Od dolgotrajnega "matranja" z umetnimi popadki je bila tako utrujena, da niti zajokala ni. Kljub temu nikdar se bom pozabila občutka njene tople kože, ko so mi jo prvič, še vso umazano, položili na prsi. In moje bojše polovice, ki je potočil celo solzico (ali od ganjenosti ali od tega, ker celo noč pred tem ni spal, še danes ne vem, haha). In moje tašče, ki je ves čas poroda klicala v porodnišnico in prišla k nama še preden so naju iz porodne pripeljali na oddelek.

Vse najboljše, Palčica. Ostani takšna, kakršna si. Ker takšna si najboljša!


petek, 9. december 2011

Srečnost

Hecna beseda, kaj? V bistvu ne vem ali v resnici obstaja, se mi pa zdi, da lepo odraža en tako poseben subjektiven občutek. Sreča se mi zdi, da je bolj nekaj zunanjega kot notranjega. Kakorkoli, obstaja ali ne, v bistvu niti ni pomembno. Pomembno je kaj čutim.

Kaj je zame srečnost? Prvo, da lahko mirno spim.

Drugo, da me ob misli na kaj neprijetnega ne stisne v prsih, ampak to jemljem kot nekaj samo po sebi umevnega in če je treba, je pač treba.

Srečnost je zame recimo prekrasen sončni vzhod, kot sem ga videla danes. Tak, ki v trenutku razblini vse misli v glavi in edina misel, ki ostane je kako lepo je. Zame je srečnost tudi glasba - sem precejšnja oboževalka klasike.

Potem je zame srečnost balet - ne le tisti, v katerem pleše Palčica. Ko bom velika, se bom za dušo vpisala v balet za odrasle. Potem pa je vseeno ali bom smešna ali ne, da mi bo le v veselje.

Zame je srečnost tudi zaspati na prsih svoje boljše polovice in poslušati njegov srčni utrip. Ali Mezinček, ki vsako jutro, odkar imamo smrečico namesto svojega "dan" reče "po" - lepo. Ker je res lepo.

Tudi priprave na praznovanje so zame srečnost. Čeprav mi je jasno, da bova v nedeljo zvečer verjetno oba kot ožeti cunji. Pa vendar.

Če me bo kdo pogrešal - praznujemo. Lep vikend vam želim! Tudi nas čaka tak.


četrtek, 8. december 2011

Sosledje

Poznate to besedo?

Včasih nam gre vse narobe. Včasih pa se zgodi kaj takega, da gre vse prav.

Zadnji tedni in dnevi so precej podobni neprestanemu dirkanju, kopičenju seznamčkov (tudi kljukic na srečo), 24 urnemu premišljevanju kaj vse je treba še postoriti do januarja in še marsičesa, česar se načeloma na blogih ne razlaga.

Ko se nabere vsega preveč, pa v najhujši krizi prileti moja super truper tašča in nama finančno priskoči na pomoč.

Potem pokličem, da bi rezervirala karte za balet, kjer bo plesala Palčica in dobim sedeže v drugi vrsti (pa še cene niso dvignili).

Sredinčica danes zjutraj skače do stropa od veselja, ker se je spet v vrtec vrnila njena prijateljica Ana, da jo bo lahko povabila na Palčičin rojstni dan.

Mezinček ponosno odkoraka v vrtec in mi pošlje poljubček.

Končno podpišem pogodbo o moratoriju na svoj kredit, kar pomeni, da bom do maja naslednje leto mirno spala. Vsaj kar se kredita tiče.

Potem dobim notarja, ki mi je pripravljen vse za ustanovitev pripraviti preko maila, da ne bom po nepotrebnem letala naokrog. In na prijazno gospo, pri kateri bom najemala predavalnice.

Na spletu najdem goro priročnih datotek, ki mi bodo olajšale velik del priprav na predstavitve. Sestra mi po mailu pošlje nekaj novega, kar bom potrebovala, pa tega še ne vem. Prijateljica objavi novičnik in v njem je moj zavod.

Današnji dan se je lepo začel. Naj se tako tudi nadaljuje.


foto: svet-je-lep.com

sreda, 7. december 2011

Dragi Božiček!

Letos se nam je zgodilo veliko več sprememb kot jih prenese povprečna človeška duša. Zato te lepo prosim, da nam v letu 2012 prineseš čim manj šokov in pretresov, po možnosti si želimo dolgočasno življenje z dvema plačama vsak mesec na računu in relativno malo spremembami.

Če tega ne moreš si želim:
- da bi si lahko redno izplačevala plačo
- da bi moja boljša polovica imela službo, ki ga ne bi spravljala ob živce

Če pa raje kupuješ darila in nimaš nadnaravnih sposobnosti, potem pa si želim:
- Termo šalico za kavo, recimo nekaj takšnega:


- Ko bom imela pisarno, si želim takšen kavomat:


- Želim si, da bi v letu 2012 s svojo družino videla Toskano.


- Želim si, da bi za pisalno mizo sedela na svojem preoblečenem IKEA stolu, ki zdaj leži v kleti in je še rdeče barve.

Skromna res nisem :) Ampak kdo ve, mogoče se pa kakšna od želja vendarle uresniči?

torek, 6. december 2011

Perfekcionizem

je huda bolezen. Žal jaz (vsaj na nekaterih področjih) obolevam  za najhujšo te vrste.

Občasno me sicer mine in se ne sekiram za vsako malenkost - sem in tja pa me zagrabi pravi napad perfekcionizma, ki ima za posledico popolno anuliranje vsega kar sem naredila doslej, vsega kar znam, vsega kar zmorem in v končni fazi samopodobo, ki ni več samo samopodoba ampak prej negativ tistega, kar naj bi bila.

Takšen napad me je zagrabil danes popoldan. Ko sem pakirala novih 70 ponudb za sodelovanje, sem imela ogromno časa za premišljevanje o tem kaj bi lahko naredila drugače, kaj bi lahko naredila bolje, kaj bi morala popraviti... Misli so presegle vse meje normalnega, na koncu nisem več vedela ali bom sploh lahko delala, ali bom lahko zavod registrirala z imenom, ki sem ga izbrala ali se ne bo na koncu zakompliciralo pri kakšni najbolj osnovni stvari, ki mi bo podrla celoten koncept. Ko si enkrat v vrtincu slabih misli, jim ni ne konca ne kraja. Vse je zastavljeno napačno - moji predlogi bodo naleteli na gluha ušesa, ljudje ne bodo pripravljeni plačati...

Obisk ustvarjalne delavnice je bil točno tisto kar sem potrebovala. Tja sem šla zadeprimirana do konca. In nazaj prišla neskončno dobre volje. Še sreča, da imam družino in otroke, da me prisilijo, da se ustavim in oddahnem. Potem je neverjetno lažje znova začeti.


Če

Če bi imela cel dan čas, bi lahko delala od jutra do večera.

Če ne bi imela drugih obveznosti, bi zjutraj verjetno letala okrog, ostali čas pa prečepela za računalnikom ali slavnim fasciklom. Ki se je, mimogrede, danes odebelil še za zakon o tujcih.

Pa ga nimam. Kar je v bistvu tudi velika sreča. Ker sem načeloma oseba, ki ko enkrat "pade notri", težko odneha. In jaz, kadar sem "in", presneto težko odneham.

Zato sem se odločila, da kljub prvotni odločitvi, da danes ne gremo na delavnice v Mezinčkov vrtec, gremo. Moji mladički in jaz. Zdaj seveda noro lovim zadnje minute preden se vrne moja boljša polovica z Mezinčkom in ga bo treba nahraniti in prepakirati, potem pa nazaj v vrtec. Ampak mislim, da mi bo koristilo. Predvsem pa bo koristilo mojim otrokom.


foto: enkrat že objavljena na tem blogu, pa se ne spomnim od kod, iskat pa nimam časa...

Novim podvigom naproti

Danes spet sedim za svojim računalnikom. In delam. S svetlobno hitrostjo se bliža dan, ko bom uradno ustanoviteljica in direktorica svojega zavoda. Prišla sem v fazo, ko ponoči sanjam - o tem, da delam, da brskam po internetu in iščem zanimive informacije, da študiram zakonodajo, da iščem odgovore na vprašanja, da pripravljam in pošiljam maile in pošto, režem vabila.... Ampak zanimivo kako drugače je. Ponavadi, kadar sem sanjala o službah, so bile sanje neprijetne, ko sanjam zdaj, se počutim doma. In se zjutraj ne zbudim utrujena, ker sem "celo noč delala" kot sem se prej.

Zjutraj je Sredinčica prijokala v dnevno sobo, da jo boli grlo. Na srečo se je moja delavnica za samozaposlitev zaključila, zato se nisem preveč razburjala in sva se prav hitro dogovorili, da danes ostane doma. Zjutraj mi je tako že delala družbo na Zavodu za zaposlovanje (neverjetno koliko opravka ima človek tam), potem sva s skupnimi močmi pospravili in uredili večne zaloge "cunj" in med debato ugotovili, da si je v resnici zaželela biti doma. Dokler je še lahko. Ko bo naslednje leto v šoli namreč to ne bo več tako enostavno.

Sem ji pa razložila, da sem te dni dopoldan precej dolgočasna. Ker imam veliko dela in premalo časa za vse. Neverjetno kako velika je že. Popolnoma me razume. Pogledala je risanko, zdaj riše in me pusti popolnoma pri miru. Jaz pa printam vabila (zato imam čas pisati blog).

Se mi je pa danes zgodila tudi smešna dogodovščina - ko sva se vrnili z Zavoda za zaposlovanje, me je prvič na službenem telefonu čakal neodgovorjen klic. Skoraj sem skakala do stropa in sem si že predstavljala kako se vozim v Novo mesto na svoj prvi sestanek. No, na koncu se je izkazalo, da je bila pomota :) Klicali so me namreč iz zobne ambulante :)))

Malo heca za čez dan ne škodi, če je na moj račun, še toliko manj. Zdaj pa novim podvigom naproti!

foto: storitev.com

nedelja, 4. december 2011

Veseli december

December je čas, ki je običajno poln takšnih in drugačnih obveznosti - tistih, ki se jih veselimo in tistih, ki so nam v veselje malo manj.

Letošnji december pod to kategorijo spada še toliko bolj.

Bliža se Palčičin osmi rojstni dan in osem let, odkar sem mama. To pomeni trojno praznovanje - en dan s prijatelji, drugi v krogu ožje družine in tretji, ki ga ne bo praznovala doma; seveda s sošolci. Praznovanja se veselimo vsi po vrsti, jaz pa že pridno pišem sezname :)

Bliža se Palčičin baletni nastop. Letos bodo v Prešernovem gledališču predstavili Pepelko Prokofjeva. Komaj čakam. Zame je neskončen užitek gledati svojo punčko kako nastopa kot bi bila odrasla pred polnim gledališčem neznancev.

Konec decembra punce peljemo mojo super truper taščo v Cankarjev dom na Silfido. Tudi komaj čakam. Ker ta balet ne bo samo balet, ampak bo s seboj prinesel še sprehod po okrašeni Ljubljani (kamor svojo boljšo polovico težko spravim), pitje kuhanega vina, "štefnanje" po stojnicah in še kaj. Z mojo taščo je namreč "pohajanje" vedno zabavno.

O božiču in novem letu sploh ne bom izgubljala besed, se ju pa ravno tako veselim. Kar se praznikov in praznovanj tiče sem namreč pravi otrok - že misel nanje me spravi v dobro voljo. Danes smo postavili novoletno jelko - letos v vijolično rdečih barvah in prvič pravo smreko. Mezinček je prvo stekleno kroglico strl v trenutku, ko jo je prijel v roke, zato smo na koncu na ves spodnji del obesili plastične, steklene pa so se svoje mesto našle na gornjem delu.

Letošnji december je tudi startna linija moje prihodnosti. Jutri namreč  zaključujem z delavnico Priprava na samozaposlitev, ki mi je dala veliko novega znanja in idej, o katerih velja razmisliti. Dala mi je tudi nove dvome in strahove ter me nenazadnje pripravila do razmišljanja kako bom sprejela morebitni neuspeh. Dala pa mi je tudi izziv, ki ga moram sprejeti in rešiti. Kot vsakega drugega. Ko končam delavnico, je kar se tiče birokratskih ovir vse pripravljeno na ustanovitev zavoda.  Do tedaj me čakajo še tri predstavitve, ki mi bodo dale morda realnejšo sliko ali je moje delo smiselno ali ne. Ampak o tem v kakšni drugi objavi. V torek se bom spet lažje in resneje lahko lotila dela. Sem pa ugotovila, da svojega posla, če bi zraven hodila še v službo, ne bi mogla postavljati. Ker mi ne bi ostalo ne energije, ne časa. Ne za družino, ne za partnerja in ne za to, da bi bilo delo narejeno tako kot je treba.

V bistvu imam rada december. S tistimi, ki jih že dolgo nisem videla, se spet srečamo. Vsi si želimo vse najlepše v prihodnjem letu. Razmišljamo o tem kakšno je bilo leto, ki je minilo in delamo plane za novega. Če pade kakšna romantična snežinka tudi nimam nič proti (samo da potem ni treba frezati)...

Vesel december tudi vam!






četrtek, 1. december 2011

Priprave II.

Ste me kaj pogrešali?

Danes, jutri in v ponedeljek sem udeleženka delavnice Piprava za samozaposlitev. Prvi dan se je začel slabo, pa ne zaradi delavnice, pač pa zato, ker je Palčica prišla k nama malo pred četrto zjutraj, sledila ji je Sredinčica minuto kasneje, potem pa jima je uspelo zbuditi tudi Mezinčka. Kar pomeni, da potem ni spal nihče več.

Po takšnem začetku je bil dan pravzaprav zelo uspešen - glede na število prespanih ur popolnoma nepričakovano. Delavnica je bila neskončno zanimiva, veliko stvari sem že vedela, veliko še ne, sem pa na tihem vseh sedem šolskih ur občudovala predavateljico in si mislila, da če bom jaz takšna čez eno leto, bom lahko upravičeno ponosna nase.

Naučila sem se veliko koristnih stvari. Recimo, da sem se doslej toliko ukvarjala s trženjem, planiranjem in spletno stranjo kot tako, da sem zanemarila tisto, kar mi bo prinašalo denar. Naslednji teden je tako teden za učenje, študiranje in raziskovanje.

Naučila sem se tudi, da mogoče subvencije kljub vsemu vendarle ne bom dobila. Prvič, ker živimo v državi, kjer lahko z lopato denar razmetavamo skozi okna. In plačujemo usposabljanja za ljudi, za katere ne vemo ali imamo denar ali ne. Eh. Lahko, da subvencije ne bom dobila tudi zato, ker velja nov zakon o gospodarskih družbah, ki je Ajpes postavil v situacijo, da ne more registrirati novih družb, ker nima mehaniznma kako preverjati ali so direktorji v zadnjih desetih letih kakšno firmo po domače povedano spravili na kant. Zato trenutno menda pri nas ni mogoče registrirati nove družbe. In je ne bo, dokler sodišče ne bo odločilo (o čem, ne vem in se v to danes niti ne bi poglabljala).

Naučila sem se tudi, da je morda nizka cena slabost in ne prednost. To pomeni, da moram ta del kljub vsemu ponovno premisliti.

Še kaj bi se našlo. Ampak danes sem na smrt utrujena. Tako zelo, da popijem do konca svoj večerni čaj (po današnjem jutru seveda vsi mladički že nekaj časa spijo), si umijem zobe in grem spat. Ne verjamem, da bom dočakala večerni film ;)


foto: enkrat že uporabljena na blogu, vir bom poiskal drugič...

sreda, 30. november 2011

Evo mene

Ste se čudili kam sem izginila?

V bistvu sem od jutra do enih letala po Ljubljani in Kranju. Razdelila sem vabila na predstavitve, šla sem na Simobil, Mobitel in Tušmobil, da sem si nabrala ponudbe za telefon (pri tistem operaterju, ki ga bom izbrala bom namreč za zdaj vzela predplačniško kartico). Na pošti sem kupila znamke za prvi mailing.

Potem sem na hitro zmetala vase hrano in se lotila dopisov za poslovne partnerje (bodoče - upam). Še deset minut in letim dalje. Danes je namreč dan za balet. Zvečer bom printala in pakirala kuverte, da jih jutri nesem na pošto.

Včeraj smo družinsko printali vabila na moje predstavitve. To je izgledalo nekako tako, da sem jaz printala, Palčica jih je jemala s printerja in jih pregledovala, potem jih je v roke dobil moja boljša polovica, ki jih je rezal in na koncu je Sredinčica pregledala ali je kakšno za stran (tista sta si potem s Palčico razdelili). Potem smo jih naložili na kup in Palčica jih je naštela 134. Neskočno fino se mi je zdelo, ker sta se punčki tako zavzeli. Prav pikolovsko sta pregledali vsak letak in me za najmanjšo malenkost spraševali ali je vabilo uporabno ali ne.

Ko smo se končno odpravili spat (Sredinčica je namreč tako vneto pomagala, da prvič ni hotela iti spat, kar ji sploh ni podobno). Povedala sem ji, da bom imela tudi danes delo in mi bo lahko spet pomagala. Njen odgovor pa se je glasil: "Sori mami, jutri imam pa delo in ti ne bom mogla pomagat. Žal. Če me kaj rabiš, potem ti lahko pomagam danes, jutri pa ne. Žal."  Zraven je tako posrečeno kimala z glavico, da sem se še cel večer smehljala ob mislih na njen "žal".

Tako je zdaj pri nas - družinsko delamo za moj zavod. To je lepo. In mi daje topel občutek v srčku in duši.

foto: iStockphoto

torek, 29. november 2011

Amaterka

Če si profesionalec, naložiš svojo spletno stran na strežnik v nekaj minutah. Če si amater, za to potrebuješ dve uri.

Če si profesionalec, ti je tudi jasno zakaj se stran v Explorerju ne prikazuje tako kot bi se morala. Če si amater, pokličeš pomoč in se vmes ne sekiraš preveč. To nameravam danes namreč narediti jaz.

Mislila sem, da bom po treh tednih garanja za svojo spletno stran skakala do stropa, ko bo dokončana. Pa nisem. Mogoče zato, ker sem pričakovala, da bo do stropa skakal tudi moja boljša polovica. Pa ni. Tudi prav.

Opozarjam, da sem amaterka in sem spletno stran delala prvič. Tudi zato je bil ta čas bolj garanje kot užitek. Uporabila sem nekaj oblikovalskih idej moje sestre, ki mi je naredila ta čudoviti logotip, se pa zavedam, da nisem oblikovalka in bi jih lahko uporabila bolj smiselno, da bi bila stran lepša. Če bi jo delala ona, bi prav gotovo izgledala mnogo bolj estetska.

Ampak končno predstavljam svoj projekt in svojo novo službo - Zavod Za Jutri. Začnemo januarja.


ponedeljek, 28. november 2011

5:15

je bila ura, ko se je zbudil Mezinček. Ker kljub vsemu nimava namena vstajati tako zgodaj, kadar ni nujno, sva ga pustila. Ob 5:30 je zaspal nazaj in spal še dobre pol ure.

Potem smo se kot običajno pripravili za šolo, vrtec in "službo" in ob 8:00 sem končno oddala še Mezinčka in šla po opravkih, ki so me čakali.

Malo čez devet je bilo že vse urejeno in na svojem mestu, jaz zavita v odejo in oblečena v svoj "delovni" pulover, ki bo verjetno prej ko slej razpadel na meni. Če si zmrznjeno bitje, kot sem jaz, in hkrati gorenjka, med katere se zdaj štejem že nekaj let, se, namesto da bi povišal temperaturo na centralnem ogrevanju na sedečemu delu primernih 23, zaviješ in zapakiraš. To počnem jaz in potem dan prečepim zavita kot palačinka pred računalnikom. In danes sem se že zjutraj veselila trenutka, ko bom lahko sedla in začela delati.

Prihodnje tri dni imam namreč dela čez glavo. Končno imam čudovita vabila na predstavitve, ki mi jih je oblikovala sestra. Danes jih moram sprintati in razrezati ter pripraviti, da jih v sredo raznesem na lokacije, kjer bodo predstavitve potekale.
Moja spletna stran je vedno bolj podobna končnemu izdelku, ki ga bo mogoče naložiti na splet.
Dopisi za morebitne poslovne partnerje so pripravljeni in čakajo na printanje. Kuvertice čakajo na pakiranje, kupila sem tudi že nova dva paketa. Še znamke in - akcija. V četrtek bo spletna stran delovala, dopisi bodo poslani in vabila dostavljena. V četrtek bom pošiljaja mailinge.

Nič čudnega torej, da sem se danes veselila začetka dela - ta teden bo namreč veliko novega!


foto:svilanit.pl

sobota, 26. november 2011

Pisalo se je 12.12.2001

Bil je moj dan. Tisto dopoldne sem namreč diplomirala in moj zagovor je bil res bolj formalnost in po petnajstih minutah sem odkorakala iz predavalnice kot zmagovalka. Vsaj sama sebi sem se zdela takšna. Takrat sem namreč že delala v svoji bodoči prvi službi in sem šla iz službe na zagovor in potem nazaj, z januarjem pa so mi obljubili zaposlitev.

Takrat mi je bil všeč tudi nek glasbenik, ki je igral v Kreslinovi spremljevalni skupini. Ker sem bila nekaj časa sama in po propadlem in vnaprej zavoženem razmerju, sem si močno želela, da bi se zaljubila, zato sem se prepričala, da sem zaljubljena vanj. Za diplomo me je povabil na svoj koncert. Prvič (in edinkrat) v življenju sem šla na kakšno prireditev sama.

Koncert je bil super, jaz sem ves čas zaljubljeno pogledovala na oder in si predstavljala kako bi bilo, če bi bila z glasbenikom :))) Po koncertu me je povabil v zaodrje, kjer so imeli zabavo. Tam so bile vse žene, kup "znanih" in Rade Šerbedžija. Takrat že ata v letih in jaz, mlada, hiperkinetična, ker sem ravnokar diplomirala, zaljubljena v življenje in vse kar se mi je obetalo in zelo pomembno - praznovanju primerno opita. Temu primerno tudi samozavestna in zgovorna.

Verjetno me je bilo povsod dovolj, da je do mene stopil tudi Rade. Pogovarjala sva se kar nekaj časa, čeprav se ne spomnim o čem. Vem, da sem mu povedala, da sem isti dan diplomirala in proslavljam in spomnim se, da mi je poljubljal roko in mi rekel, da sem najlepša ženska, kar jih je kdaj videl. Si predstavljate, da to reče gospod, ki je igral z Valom Kilmerjem, katerega oboževalka sem bila tisti čas, 23-letni koklji s polno "glavo" alkohola? Hehe, mislim, da sem še kak teden letala dva metra nad tlemi ;)

In to je to. Moja dogodivščina z znanim obrazom. In spomin na ploščo, ki sem ji imela doma pred dvajsetimi leti:


Mimogrede, dve leti kasneje se je na ta dan rodila Palčica :)

petek, 25. november 2011

Najin dan

Včeraj sem v navalu navdušenja zvečer uredila še kup stvari, za katere prej nisem imela volje. Zdaj imam vse datume, vabilo bo narejeno do jutri, imam naslove, kamor jih bom pošiljala in novih pet listkov na namizju, ki čakajo naslednji teden.

Imam pa danes tudi dopust. Ja, res je. Končno je moja boljša polovica doma in danes je dan za naju. To pomeni, da bova skupaj in sama celo dopoldne, sama bova šla v mesto na kavo, skupaj bova izležavala in čvekala, zvečer pa moja super truper tašča pride pazit otroke, ker greva z najinima prijateljema na večerjo.

Začetek dneva moti le ena stvar - glavobol. Glava me je začela boleti že včeraj zvečer, pa sem mislila, da bo minilo, ko bom šla spat. Ampak sem se motila - bolela me je še ponoči in me boli še zdaj. Do zdaj sem vztrajala brez tablete, ampak en mali glavobol mi ne bo pokvaril dneva.

O ja, danes si bom nalakirala tudi nohte. In zvečer bom oblekla svoje novo krilce.Tudi moja nova frizura je super. Zdaj samo počakam, da me neha boleti glava, potem pa se začne najin dan :)


foto: Reuters


četrtek, 24. november 2011

Premiki

Ponavadi, kadar se razveseliš prvih stvari, ki so se končno poklopile, se poklopijo še druge.

Ko sem se vrnila iz mesta, me je namreč doma čakala pošta, v kateri je pisalo:
"Vabimo vas na 3-dnevno delavnico Priprava na samozaposlitev..." Pošta, ki sem jo čakala skoraj dva meseca in seminar, ki mi zagotavlja, da je subvencija res moja.

Potem odprem mail in v njem piše, ali mi ustreza 17.12. za predstavitev. Seveda mi ustreza!

Videti bi morali Palčičin pogled, ko sem skakala do stropa. Končno! Spet se premikamo v pravo smer!!!

Jihaaa, pazite, Olivija gre!

p.s.: Nežka pa bo vedela komentirati zakaj takšna fotka :)



Včasih

je čas, ko se dneve, tedne ali celo mesece ne zgodi nič posebnega. No, pri nas je tak čas bolj redko. Ampak recimo - včasih je čas, ko vse teče po starem in se ne zgodi nič presenetljivega.

Potem pa pride dan, ko se cel dan dogaja in si zvečer presenečen koliko novega se je spet zgodilo. Velikokrat so to malenkosti, ampak v primerjavi z mrtvilom, ki sem ga doživljala zadnje dni, je bil včerajšnji dan spet eden takih, ki jih zvečer predeluješ s polno glavo v bistvu veselih novic.

O svojem novem krilcu in darilu ne bom več pisala, ker se že moteče ponavljam. O tem, da sem spoznala Anito in malega Reneja tudi ne. Lahko pa povem, da sem dobila spletno stran - popravljeno in z nasveti, tako da sem na 95% tega, da jo bom lahko objavila. Hvala Grega.

Moja boljša polovica me je presenetila tudi z novico, da je našel razpis za menjavo službe. Tako da sva večer preživela v pisanju prijave na delovno mesto. Iskreno povedano, ko sva začela metati skupaj kupe licenc in ostalih spričeval, sem šele ugotovila koliko tega se je pravzaprav nabralo v zadnjih letih. Neverjetno, pa sem bila ves čas zraven in v bistvu vem za vsako izmed njih. Pa me je kljub temu presenetilo, ko jih je na koncu naneslo za debelo stran CV-ja.

Popoldan smo preživeli pri moji super truper tašči. To sicer samo po sebi ni kakšno posebno presenečenje, zlasti ker zadnjega pol leta veliko časa preživljamo tam. Samo po sebi se mi je zdelo umevno, da za moj biznis v tej situaciji (po smrti mojega tasta) nima nobenega zanimanja. To se mi je zdelo razumljivo, saj ne verjamem, da bi bila jaz kaj drugačna. Verjetno bi se še bolj oklepala svoje bolečine in izgube kot ona, ki se v bistvu drži neverjetno dobro. Skratka, povedala mi je, da je brala moj blog. In da se žal do sedaj ni mogla ukvarjati z mojim biznisom. Ampak, da sta se s tastom pogovarjala o njem, preden je umrl, in je rekel, da moja ideja bi pa "znala laufati". Ker je to rekel človek, ki mi je maja meseca rekel zakaj ne poiščem službe kot vsi normalni ljudje, si štejem to v velikansko čast. Kaj velikansko, še večjo kot to, pa ne najdem prave besede zanjo. Povedala mi je, da moram poskusiti in da lahko računam na njeno pomoč, če ne bi šlo.

Neskončno srečo imam, da sem obkrožena s takšnimi ljudmi. Ki me poznajo in vedo, da verjamem v to kar počnem, da mi stojijo ob strani kljub mojim, včasih nenavadnim in nepričakovanim odločitvam. Zato bom dala vse od sebe, da mi uspe. Zaradi moje boljše polovice, zaradi mojih otrok, zaradi moje tašče in vseh ostalih, ki verjamejo vame in v moj projekt.

Vse to pa bom naredila z novo frizuro - čez pol ure namreč šibam k frizerju ;) Saj veste, kadar si si všeč, veliko lažje deluješ samozavestno in suvereno; vsaj zame je to izredno pomembno.
Lep dan vam želim. In naj vam megla in oblačnost ne pokvarita tega. Kljub vsemu je to samo vreme. Sonce namreč nosimo v srcih.


foto: lajk.si

sreda, 23. november 2011

Imam najlepše krilce

Imam najlepše krilce na svetu. Se strinjate? Ne morem se odločiti ali naj ga oblečem kar takoj in se kitim z njim že danes ali naj počakam na petkovo večerjo in sobotni rojstni dan.

Hvala, Zofija, navdušena sem - nad blagom, barvami, obliko. (In elastičnostjo ;))


Imam tudi čudovito darilo za prijateljico, ampak fotografija le tega bo počakala na čas po petku (za vsak slučaj, če bi vmes brala moj blog ;)).

Priprave

Če imaš mamo, ki je tako obsedena s planiranjem, kot jo ima Palčica, se priprave na rojstni dan, ki ga ima decembra, začnejo že sredi novembra.

Prvič zato, ker je december čas službenih zabav. Drugič, ker je decembra Miklavž, božič in novo leto. To pomeni, da relativno hitro zmanjka prostih dni. Tretjič, ker se, vsaj v našem primeru, velikokrat zgodi, da smo kam povabljeni, pa ne moremo iti, ker imamo zasedene vsaj tri vikende vnaprej. Palčica ima namreč v decembru vsako leto tudi baletno predstavo v Prešernovem gledališču v Kranju, kjer nastopa, kar pa prinese zraven še nekaj ekstra vaj in generalko. In na koncu ostane samo še en vikend.

Najprej sem vsem poslala sms naj si rezervirajo vikend 10. in 11. decembra. En dan prijatelje in en dan žlahto. Ožjo zasedbo. Pri Palčici smo se namreč dogovorili tako, da ker je že tako velika, da praznuje s sošolci, naredimo družinsko praznovanje v malo manjši zasedbi kot sicer. Potem sem klicala sestrično, ki prireja otroške rojstne dneve. Na koncu se je izkazalo, da je bilo že to prepozno, ker je ali zasedena ona ali pa prostor, kjer bi Palčica želela imeti praznovanje. Kar mi je žal, ker so njena praznovanja res odlična.

Ampak zdaj, ko se moram držati svoje obljube sebi, da bom bolj prilagodljiva, sem hitro našla alternativo. S Palčico sva pregledali ponudbo v Kranju in se na koncu odločili za gusarsko zabavo v Oslariji. Hitro sem poklicala in - urejeno. Glede na zasedene termine v tem času sem imela srečo, da je bil ravno tisti, ki nam je ustrezal, prost.

Včasih je čisto fino biti obseden s planiranjem :)


Žal je spet megla

Ampak moje razpoloženje ni prav nič megleno.

Zjutraj sem namreč srečala prijatelja, ki mi pomaga končati spletno stran in pravi, da danes nekaj dobim na mail. Juhuhu!

Včeraj sem dan zaključila s sporočilom, da se bo Anita danes, ko se bo vračala z gorenjskega konca oglasila pri meni. Tako zdaj javno oznanjam, da bom spoznala svojo blogovsko kolegico in malega Reneja.

Do takrat bom čas koristno porabila - vrgla se bom v fascikel, ki ga moram naštudirati. Vsebino seveda, ne fascikla ;)

Danes menda dobim tudi Zofijino krilo! In darilo za prijateljico, ki praznuje v petek. Torej bom poštarja res vesela.


foto: arhiv ePosavje

torek, 22. november 2011

Moja obljuba

sami sebi se glasi takole.
 
Zdaj, ko bom sama svoj šef si obljubljam naslednje:
 
  1. Da med šolskimi počitnicami ne bom delala. (razen poletnimi seveda)
  2. Da bom vsaj tri večere na teden preživela s svojo boljšo polovico in ne za računalnikom.
  3. Da nikdar ne bom zamudila nastopa svojih otrok ali kakšnega drugega zanje pomembnega dogodka.
  4. Da se bom še vedno družila s prijatelji in družino.
  5. Da ne bom pozabljala rojstnih dni.
  6. Da ne bom stalno razpredala o svojem delu.
  7. Da se bom, kadar bom naletela na zaprta vrata, naučila poiskati odprta.
  8. Da nikdar ne bom obupala in se bom naučila biti bolj fleksibilna.
  9. Da bom uživala v svojem prostem času.
  10. Da se bom stalno učila in da se ne bom ujela v past, da vem vse.
  11. Da bom, ko (če) ne bom zmogla več, poiskala pomoč.
Svojo obljubo si bom sprintala in obesila na vidno mesto v svoji pisarni. Da nikdar ne bom pozabila zakaj se podajam na to pot. In da me ne bo zaneslo z nje.
 
 

Čistilka

Današnji dan sem začela kot čisto prava čistilka. Najprej sem pospravila sobe v zgornjem nadstropju, dala prat še zadnje "runde" perila in oprane zložila v omare.

Pospravila sem postelje in se potem lotila še dnevne sobe - igrač, posode, kopalnice, kuhinje, predvsem pa svoje delovne mize, ki je bila zadnje čase podobna bolj kupu papirja kot mizi. Potem sem še vse lepo posesala in ugotovila, da se zdaj v svojem delovnem prostoru veliko bolje počutim. Danes imamo namreč spet sonce. Megla se nam počasi in vztrajno približuje, pa vendar je začetek dneva, če je sončen, bistveno drugačen kot kadar te obkroža megla.

Ko sem oddelala svoje delo kot čistilka, sem se igrala veterinarko. Naš mlajši muc, Štumf, je namreč prejšnji teden pridelal odprto rano na rami, ki je zdaj sicer že boljša, ampak na začetku je imela več kot centimeter premera. Skratka rano je bilo treba očistiti z jodom.

Zdaj se bom lotila pogodbe o poslovodenju, pregledala bom maile, če imam že kak odgovor (mimogrede imam prvi datum predstavitve - 13.12., jupi!), ravnokar sem se zmenila z mojo super truper taščo, da pride v petek pazit otroke, ker greva midva ven. O ja, praznovali bomo rojstni dan najine prijateljice. In naročila sem ji najkulejše darilo. In oblekla bom Zofijino krilo. V petek dopoldan vzamem tudi zadnji antibiotik, tako da bom lahko nazdravila kot se šika.

Vidim, da sem zašla. Torej, ko bom naredila vse našteto (pa še kaj se bo našlo), spet nastopi čistilka - dokončati je treba namreč prej začeto in pospraviti še vso ostalo perilo.

Če mi ostane še kakšna ura časa, si bom pobarvala lase. Zelo slabo vpliva na moje počutje namreč tudi pogled na svoje sive lase :)

foto: soncek.com

ponedeljek, 21. november 2011

Vabilo

Z vabilom na predstavitev se ubadam že dobra dva tedna. Napisala sem že nekaj različic - takšnih in drugačnih. Od kratkih in jedrnatih do takšnih, ki vabijo na dolgo in široko.

Ampak danes sem končno zadela žebljico na glavico. Pa še to čisto slučajno. Pisala sem namreč besedilo, ki naj bi predstavilo o čem bomo govorili na takšni predstavitvi.

Všeč mi je. Mogoče bi lahko premetala še kakšno besedo, ampak načeloma mi je zelo všeč. Končno. Ker če bi za vsako vabilo porabila toliko časa, bi bil morda zdaj res pravi čas, da neham :) Šalim se. Odločila sem se namreč, da je danes zadnji dan, ko se bom smilila sama sebi.

Jutri je nov dan. In začela ga bom tako kot je treba. Nič več "kaj pa, če"-jev. Nič več "ne morem" in "ne znam". Poiskala bom pomoč tudi tam, kjer je doslej še nisem. Poklicala bom tiste, ki se mi niso javili. Razmislila bom kako se lotila vsake stvari posebej...

In veliko bolj prijazna bom do svojih domačih. Predvsem to.


Megla

Megla bi bila prava beseda za moje razpoloženje.

Sama sebi se čudim kako hitro in brez opozorila sem padla na drugo stran - iz navdušenja in absolutno neskončne zaloge energije v utrujenost, brezvoljnost, meglo.

Na srečo sem že tako stara, da se takšnemu nezavidljivemu razpoloženju vendarle ne prepuščam ves čas, mi pa trenutno vzame neskončno energije, da se zjutraj spravim iz postelje, odpeljem otroke, pridem nazaj, pospravim, se spravim za računalnik. Nič kar naredim, mi ni všeč. Vsak odgovor, ki ga ne dobim, me potre. Namesto, da bi dvignila telefon in poklicala, se raje prekladam kot kos mesa, si merim vročino in se smilim sama sebi.

Jasno mi je, da se bom sama morala brcniti v rit in se odločiti, da je dovolj. In začeti migat.

Sem pa vesela dveh stvari. Prvič, ker mi je Zofija sporočila, da ima narejeno zame najkulejšo kiklco EVER. Komaj čakam, da jo dobim. Drugič, ker sem za prijateljico kupila najkulejše darilo EVER.

Zavedam se, da je od mene odvisno koliko časa se bom smilila sama sebi. Zato se rabim samo odpočiti, zbrati energijo in v akcijo. Kajne?


petek, 18. november 2011

Kriza 2

Verjetno je povezana z mojim ne preveč zavidljivim zdravstvenim stanjem. In zastojem pri delu. In tem, da ne glede na vse ta trenutek še ni ničesar videti, kljub enormnemu številu ur in slepih ulic do sedaj.

Verjetno je povezana tudi s tem, da me spet obhajajo strahovi. Kako bo. Ali bom lahko ljudi prepričala, da me potrebujejo? No, da potrebujejo mojo storitev? Danes sem naletela tudi na tisto nevarno "kaj pa, če" cono. Bliža se in to neverjetno hitro, čas, ko bom dobila prve resnejše odzive na svojo idejo. Kaj pa, če se izkaže, da ljudi ne zanima? Da zanjo niso pripravljeni plačati? Kaj pa, če ne bom dovolj dobra? Kaj pa, če... Teh "kaj pa, če" je vedno dovolj, če jim to dovoliš. In jaz sem se danes pustila ujeti  v vrtinec "kaj pa, če"-jev.

Verjetno je povezana tudi z dejstvom, da sem danes plačevala položnice. In jih po dolgem času nisem mogla plačati. Se je ustavilo malo čez polovico, ker je zmanjkalo denarja. Hmmmm. Da se razumemo, bilo je že veliko huje. Na varčevalnem računu je namreč rezerva - ki pa ni rezerva, ampak je namenjena začetku mojega poslovanja v januarju. In mora biti takrat nedotaknjena. Lahko bi vzela tam (kupiti moram namreč tudi zimske gume za svoj avto). Ampak se ne morem pripraviti do tega. Ne še.

Se mi zdi, da ko bom vzela tam, bom dala vse na kocko. Vse kar sem naredila do sedaj. Vse kar počnem sleherni dan zadnje tri mesece. Še dlje, pravzaprav. Spet "kaj pa, če": kaj pa, če do januarja ne bom mogla nabrati dovolj denarja, da bi v ta sklad vrnila? Če bom morala začeti z bistveno nižjim vhodnih vložkom kot sem predvidela?

Ta teden sem praktično vrgla stran. Mogoče ga ne bi, če bi odležala nekaj dni in se do konca pozdravila. Mogoče bi potem lažje rešila tiste probleme, ki se mi ta trenutek zdijo kot velikanske gore kamenja na moji poti. Ne znam. Tako enostavno je. Nekaterih stvari pač ne znam, pri drugih, ki jih znam in jih moram pripraviti, rabim čas. Ki sem ga ta teden enostavno vrgla skozi okno.

Ja, res imam krizo. Ampak krize so dobra stvar, zato sem prepričana, da se bo tudi ta pokazala kot takšna. Ker iz kriz pridemo močnejši in ko jih rešimo, se zdijo ostale toliko manjše in znosnejše.


Odmor

Danes sem začela zgodaj (in včeraj pozno končala), zato si zaslužim odmor. Če bi bila v službi, bi zdaj šla verjetno s kakšno sodelavko na kavo ali na malico. Doma imam blog. In kaki.

In čas, da lahko razmišljam tudi o čem drugem kot svojem zavodu. In kaj vse bi morala še narediti. Recimo o odmoru.

Odmor je zame v miru popita kava v dobri družbi. Ko bom velika in bo moj zavod posloval tako dobro, da bom lahko zaposlila tajnico, bova vsak dan šli skupaj na kavo. Ali pa si bova kupili tisti fensi šmensi kavomat Dolce gusto, ki ga sanjam že nekaj časa, pa se mi na drugi strani zdi predrag: najprej kavomat, potem pa še kako se reče polnila? Ne, kapsule? Skratka tisto, iz česar potem začaraš kavo. Tudi zjutraj, ko bova prišli v pisarno, bova najprej spili kavo. Bolje, da je moja tajnica kofetarica :)

Kadar delaš sam doma, nimaš družbe za kavo. Tudi kuhati se mi je potem ne da, ker tako in tako vmes premišljujem o tem, česa naj se lotim v nadaljevanju. In gledam na uro, kdaj se bo vrnila Palčica.

Ampak! Ko bom velika, bova imeli z mojo super truper tajnico, ki bo v mojo idejo verjela vsaj toliko kot jaz in bo prava kofetarica, v pisarni tudi goro sadja. Ja, "tako bo bjo"!

Končno

se danes počutim malo bolje.

To pomeni, da lahko sedim za računalnikom ne da bi me pri tem obhajala slabost (v smislu vrtenja v glavi).

Danes je Mezinček spal celo do dvajset minut čez šesto, tako da sem vstala dobre pol ure pred njim. Ker običajno vstaja ob 5:15, je bila to precejšnja sprememba in sem, ko naju je zbudila budilka, najprej mislila, da je pokvarjena :) Ja, lepo so nas vzgojili naši otroci.

Končno spet uživam v soncu in lepem razgledu. Ko je v dolini megla, smo mi namreč v soncu, pogled iz dnevne sobe (ali moje pisarne) pa naravnost fantastičen. Šmarjetna gora je namreč otoček v morju megle, tako da je občutek podoben kot bi bila nekje na morju. Recimo na kakšnih atolih v Polineziji. Ko bom velika, bom šla enkrat tja.

Ker sem v sredo seveda pretiravala z letanjem, imam še vedno vročino. Po novem zjutraj :(
Ugotavljam, da je precej zanimivo, da se bolje počutim z vročino kot brez. Spet sem si skuhala hektoliter čaja in mislim, da mi tudi nalivanje s čajem zares pomaga.

Sem pa ugotovila tudi sledeče - kot verjetno vsak novi podjetnik sem se tudi jaz ujela v miselnost, da bi moral moja boljša polovica deliti z mano moje navdušenje nad mojim poslom. Ne da me pri njem ne bi podpiral, enostavno verjetno nima energije delati svoje službe, ki je zadnje čase že sama po sebi nekončno naporna in stresna, in hkrati aktivno in zavzeto sodelovati pri moji. Kar je, gledano objektivno, seveda razumljivo. Ne pa gledano subjektivno, čustveno in v stanju slabega počutja.

Na kratko, vse je po starem. Petek je. Jutri žal odpade rojstni dan, ki sem se ga zelo veselila. Se ga bom pa veselila še en teden dlje in do naslednje sobote. Kar je prav tako v redu.

Nazadnje, in ne najmanj pomembno - včeraj sem pisala o pomoči. Na FB me je čakalo sporočilo mojega sodelavca iz moje prve službe (če se spomnite, sem jih doslej imela sedem). Naj mu sporočim, če mi lahko kaj pomaga. Sporočilo me je neskončno razveselilo in me spomnilo kako srečna sem lahko pravzaprav, da živim svoje življenje!