petek, 8. oktober 2010

Bistvo in smisel

Moje življenje je v bistvu lepo. Pravzaprav še več - imam vse kar sem si kdaj želela. 

Imam moža in prijatelja v enem, z njim dobre in malo manj dobre dneve. Imam dve čudoviti, prodorni in ljubki deklici, ki me dan za dnem spominjata nase, ko sem bila majhna in me silita v to, da pozabljam, da sem odrasla in da imam skrbi in odgovornosti. Imam krasnega sinčka, ki sem si ga zelo dolgo želela in mi vrača vztrajnost s svojimi nasmehi in gruljenjem.
Živimo v svoji majhni, a čudoviti hišici in se crkljamo na ogrooomnem novem kavču. Jesen nam je prinesla le nov odtenek rožnate svetlobe v našem domu.

Danes je bil takšen večer - že prej sedmo uro smo vsi ležali na novem kavču in gledali Ledeno dobo. Ko smo se spet smejali dogodivščinam Sida (kdor je gledal Ledeno dobo bo že vedel zakaj) me je spreletelo - pravzaprav imam vse. Blagor mi!

besede in Besede

Vsakič znova, ko berem kakšen zanimiv članek svoje ne več virtualne prijateljice, osupnem - ne le nad vsebino, saj se ukvarja s temami, ki so tudi meni blizu, pač pa tudi nad izražanjem. Besedami, stavki, povedmi. Mislimi, ki se tako čudovito in smiselno zaključujejo v celote. 

Vsakokrat me presune, kako neverjetno različno se da povedati isto stvar - in način ni le malo bolj in malo manj siv, pač pa črn in bel. 

Moje pisanje je s tega vidika precej zarjavelo - če bi morda sledila svoji želji pisati pred desetimi, petnajstimi leti bi najbrž bilo drugače. Res je tudi, da imam zadnjih osem let doma prijatelja, zaradi katerega ne čutim več takšne potrebe po pisanju kot sem jo čutila prej. Svoj čas pa je bilo precej drugače.
Ne morem reči, da nikoli nisem imela pravih prijateljic in prijateljev, s katerimi sem se lahko pogovarjala praktično o vsem - še zdaleč ne. Nikakor ne morem trditi, da takšnih prijateljev nimam zdaj - je pa res, da so moje sedanje potrebe po pisanju in izpovedovanju bistveno drugačne od tistih pred desetimi leti.
Mogoče tudi iz tega izvira zarjavelost moje pisarije.

Zakaj torej sploh pišem? Ker sem nekaj let nazaj, ko sem že popolnoma pozabila na to potrebo, spoznala osebo, zdaj ne več virtualno prijateljico. Ko sem brala njen blog in njene članke, sem se počutila kot bi brala svoje pisanje leta nazaj. Ona je iz tega doktorirala, jaz sem se ustavila nekje na koncu srednje šole. Mi je pa vrnila veselje. 
In če bi dan imel še približno tri do štiri ure več, bi prav gotovo večkrat izkoristila pol ure samo za svojo dušo in pisala. Ne Besede, samo besede... ampak moje.

ponedeljek, 4. oktober 2010

Neprespana noč po Murphyju

Če imaš tri otroke, se seveda zgodi tudi to. Enkraten primer je naša današnja noč:

19:30 - Palčica in Sredinčica spita
19:45 - zaspi tudi Mezinček
22:00 - spi moj dragi možek, jaz seveda glede na količino popitih kav nisem mogla zaspati
23:00 - počasi mi nekako le uspe na pol zaspati
0:40 - Mezinček je lačen skoraj dve uri prej kot običajno (ker je bil zvečer tako uničen, da se ni najedel)
1:10 - zaspim nazaj
3:15 - Sredinčica pride k nama, ker je nekaj sanjala
3:30 - Mezinček spet lačen
4:00 - ko se vrnem v spalnico od Mezinčka, ugotovim, da ima Sredinčica vročino
4:30 - Sredinčica še vedno ne spi, ker Calpol še ni prijel
4:35 - Mezinček se zbudi, ker je plenička premočila in ima mokro pižamo (toliko o super kvaliteti Huggies pleničk :( ) 
5:10 - Sredinčica končno zaspi in med spanjem ves čas kašlja
5:30 - možek vstane, potem ko sva od 3:15 dalje poslušala kašljanje in dihanje Sredinčice
5:35 - po enournem previjanju, preoblačenju, hranjenju in podiranju kupčka Mezinček končno zaspi
5:50 - zaspim nazaj
7:15 - Sredinčica, Mezinček in jaz vstanemo

Na kratko, mislim, da sem spala nekako med 4 in 5 urami. Je kje mogoče kakšen prostovoljec, ki bi me danes animiral čez dan, da ne zaspim v stoje? 

sobota, 2. oktober 2010

Kakšen dan

Prepričana sem, da ga poznate - dan, ko bi najraje skočili iz svoje kože. 

Tak je moj današnji dan. Vem zakaj sem se zjutraj zbudila kot ožeta cunja, glede na vsakourne budnice od 4h dalje. Ampak potem sem zaspala še za dve uri, ki mi ju je podaril moj dragi in vmes vzorno krotil vse tri mladičke. Potem sem se vendarle naspala, torej neprespanost ni mogla biti vzrok takšnemu dnevu.

Debata kam iti na obisk je dobila neverjeten preobrat, ko se je prijatelj, ki ga že dolgo nismo videli, najavil, da pride "čez dobro uro". Ta dobra ura se je zavlekla v, naj razmislim - če je bila takrat ura dvanajst, zdaj ko tole pišem pa pol devetih zvečer - lepih konkretnih 8 ur. In ga seveda ni bilo.
Resda je ta prijatelj samski in je po ugotovitvi z mojega prejšnjega bloga imel mačka.
Pa me tudi to ni spravilo v slabo voljo.

Danes enostavno takšna sem - nezadovoljna sama s sabo, s svojo frizuro, s celim svetom okrog sebe. Za piko na i sem za večerjo, ki je niti ne bi smela imeti, pojedla štiri izdatno namazane palačinke s čokolado in imam zdaj še zaradi tega slabo vest.

Rada bi šla ven, pa nisem vedela kam, rada bi kaj počela pa nisem vedela kaj. Še sreča, da ga je konec. Otroci namreč spijo in glede na moje razpoloženje najbolje, da jim čim prej sledim.

Dan za obiske

Se vam ne zdi, da je danes popoln dan za obiske?

Vreme ni ne za na sprehod ne za kam drugam, pritiska praktično ni - se mi zdi "perfect" dan za kavo, družbo in čvekanje. Ampak kam bi šli?
S tem vprašanjem smo začeli dan. Pa potem seveda z železnim repertoarjem - njegovih staršev danes ni, moja imata opravke. Kaj pa prijatelji? Tisti, ki imajo družine imajo prav gotovo že plane in se jim težko "prilimaš" pol ure prej. Tisti, ki jih nimajo, imajo danes mačka in niso preveč družabni.

Sreča v nesreči, na facebooku po nekaj mesecih naletim na prijatelja, ki se je odselil v Avstrijo in je le redko tu. In ga vprašam kje je. Pa pravi da doma. Kje doma - tukaj ali v Avstriji. In je tukaj! Neverjetno. In pride na obisk.

Juhuhu, pa smo rešili svojo soboto! Zdaj pa hitro nazaj v družaben "filing", ven iz pižame (o ja, pri nas se zelo radi med vikendom valjamo v pižamah) in akcija!

petek, 1. oktober 2010

Pogruntala je bistvo

Včeraj se peljemo domov v zasedbi moji trije škratki in jaz.

Ne spomnim se kako smo punce prišle na debato o levih, ko sem rekla, če vesta kdo je lev po horoskopu v naši družini. Ugotovimo, da najmlajši, mezinček in nadaljujemo, da je sredinčica po horoskopu rakica, palčica strelka, oči pa bik!

Ko smo po dolgem in počez predelale celotno žlahto, ugotovi sredinčica: "Mami, a ni supej, ka smo vsi ljudje živaji postaji!"

Hmmm... pravzaprav je zadela žebljico na glavico v globalnem smislu!