ponedeljek, 25. november 2013

Naša jutra

Spomnim se, da sem na začetku, ko sem začela s pisanjem bloga, pisala tudi o naših jutrih. Takrat sem bila na porodniškem dopustu, Sredinčica pa še v vrtcu.

Kako drugačna so bila ta jutra. Pa tega ne mislim v slabem ali dobrem smislu. Samo drugačna.

V bistvu je bilo tudi življenje drugačno.

Zdaj so mladički že tako veliki, da za vikend vstajajo sami. Sami se oblečejo, Palčica ali Sredinčica naredita čokolino (še raje pa si vzamejo kakšen kos kruha ali piškote), prižgejo si risanke, Mezinček pa prav z veseljem sestavlja lego kocke. Znova in znova. In ves čas letala. Od kje neki je vzel to obsesijo? ;)

Sem in tja se nama zgodi, da naju pričaka celo kava. To je bolj pogosto takrat, ko se zvečer skregamo in imata punci slabo vest.

Vikendi so tako zdaj že nekaj časa čas, ko se naspiva in povem vam, da sem RES sposobna spati. Do desetih, enajstih - če ne pogledam na uro, bi mimogrede lahko zaspala nazaj.

Vikendi so tudi čas za našo, zdaj že družinsko tradicijo - družinski zajtrk in družinske objeme.

Vikendi so super. In nič hudega, če se kak od njih zavleče za en dan zaradi viroze.

Tale kava je sicer iz Sončne hiše. Ampak samo zato, ker tiste, ki nama jo skuhajo otroci, nimam na računalniku.

četrtek, 14. november 2013

Tudi jaz počasi rastem

Večkrat pogrešam svoj blog in pisanje. Res pa je, da bi si lahko večkrat vzela čas zanj, pa si ga ne. Torej sem si kriva sama.

So se pa na splošno stvari relativno umirile v našem življenju. V nasprotju z letom nazaj, ko sem po svetu drvela kot podivjana nevrotična kura, poleg vsega še brez financ in pametne vizije v glavi, sem letos veliko bolj umirjena. 

Nekatere lekcije, ki sem se jih v zadnjem letu naučila, so se vsedle na pravo mesto. Recimo tista, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha. Stvari, ki se dogajajo, sem se naučila jemati z rezervo. Naučila sem se ceniti majhne stvari. 

Recimo to, da precej redno plačujem položnice. Da sta moji punci spet na kosilu v šoli. Da samostojno hodita na avtobus in k meni v vrtec in vem, da je vse v redu. Da sami od sebe, ko pridemo domov, naredita domače naloge. Da je Mezinček na svoj način odrinil od doma v drug vrtec in postal velik fant. Da sem spet njegova mami in nič več vzgojiteljica.

In seveda ter predvsem to, da se z boljšo polovico dobro razumeva. 
Sicer je res, da sva v težkih časih vedno znala držati skupaj - zato sva tudi ostala skupaj. Je pa preteklo leto prineslo še veliko drugih preizkušenj, ki se naju verjetno, če se ne bi šla jaz vrtca in on menjave službe, ne bi dotaknile.
V zadnjem letu se je okrog naju razšlo precej parov. Ko sem od daleč spremljala njihove zgodbe, sem prišla do najpomembnejšega spoznanja doslej. Da sva pomembna midva. In najini otroci. Potem pa daleč ni ničesar enako pomembnega.

Nenujne stvari sem se naučila odložiti. Težke odločitve prespati. Raje večkrat, kot se odločiti prehitro. Našla sem si nove sanje. In pot, kako jih bom dosegla.

V službo grem rada. Včasih je dan težak, ampak šele po skoraj dveh letih sem našla prednost tega, da sem sama svoj šef. Recimo, da se lahko v četrtek ob osmih komolčim v Lidlu za softshell jakne :D in dobro uro zamudim v službo.