nedelja, 22. december 2013

Se spomnite...

...te objave z novembra 2011? 

Priznam, da me je malo skrbelo, ko sem se lotila branja, v skrbi, da ne izpolnjujem svojih pričakovanj izpred dobrih dveh let.

Me zanima kaj bi nanjo rekla moja dekleta :)



Veseli december

Moja Palčica je dopolnila deset let. Ne morem verjeti, da sem že deset let mama!

Leto 2013 se končuje. Vesela sem. Po dolgem času sem spet mirna in osredotočena. Dobro mi je.

Če potegnem črto, po dolgem času lahko spet mirno spim. In spim, kolikor mi le čas dopušča. Ker se je petek zaključil nadvse naporno (kot je naporen pravzaprav že cel december), sem vikend izkoristila predvsem za izležavanje v takšni in drugačni obliki.

Palčica nam je danes prvič sama skuhala kosilo. :)

Mezinček in moja boljša polovica sta že na dopustu. Nas punce čakata še dva delovna dneva. Ampak nič zato. Po dolgem času imam darila že zavita, hišo bolj ali manj pospravljeno, perilo oprano in smrečico okrašeno. 

Sredinčica je dobila očala in je najlepša punčka z očali na svetu. Stvari so se v šoli čudežno uredile, ko je enkrat spet  videla.

V sredo gostimo na božičnem kosilu celo mojo žlahto (in to je reci piši lepih 20 ljudi), moja boljša polovica že pridno nabira recepte in sestavine, darilca pa lepo skrita in zavita čakajo v kleti. Letos sta jih prvič zavijala nova božičkova vajenca (beri Sredinčica in Palčica) in imajo temu ustrezen izgled. Sem in tja je na njih ostala kakšna cena, sem in tja ven štrli kak košček embalaže. Ampak nič zato.

Uresničila sem si svojo dolgoletno željo in si kupila fotoaparat. Tak, da se mu reče fotoaparat. Še nekaj dela (ali veselja) bom imela s tem, da ga naštudiram, ampak prvi rezultati so več kot impresivni. Zame. Česa več pa ne rabim.
Imam nov delovni kotiček, ki je prav moj in tako prijeten, da mi je delo v njem v pravo veselje. Ali pisanje bloga, pravzaprav. 

Moj ljubi vrtec je poln. Moje sodelavke so najboljše sodelavke, ki bi jih lahko izbrala. Pridne, pripadne, srčne, skratka sodelavke z veliko začetnico. Dve od njih maja pričakujeta naraščaj, tako da se bomo lahko razveselili še dveh dojenčkov. Za eno od njiju se je zamenjava našla kar sama! V službo grem rada. Tudi iz nje ;)

Palčica in Sredinčica sta pridni v šoli, pri baletu nas razveseljujeta s svojimi nastopi. Za nagrado si bomo februarja ogledale Romea in Julijo. 

Po vsem, kar nas je doletelo v zadnjih dveh letih, se moje obdobje "obvezne" samozaposlitve januarja končuje. Ja, dve leti sem že sama svoj šef. In če je bilo na začetku strašno, potem depresivno in strašljivo, sem danes lahko mirna in osredotočena. Imam namen in pot kako ga uresničiti. In energijo, da se nove poti tudi lotim.

Leto 2013 je bilo kljub vsem preprekam, vsem težavam in skrbem, dobro leto. Naučila sem se najpomembnejših lekcij svojega življenja. Leto zaključujem v svoji mali hišici, obkrožena z ljudmi, ki mi pomenijo največ. 

Prijateljem, ki so ostali v tem letu, ko sem izgubljala rdečo nit, pa so še vedno tu, se iskreno zahvaljujem za razumevanje, da nekaterih stvari v določenih obdobjih enostavno res nisem zmogla. Tistim, ki so me takšno kot sem bila, težko prenašali in se mi začeli ogibati, pa sporočam, da smo ok. Da nam nič ne manjka. Da je za nami težko leto, ampak ga zaključujemo v miru.

Veliko miru vam želim. Pa sladkih noči s svojimi. In razumevanja. Da stvari niso vedno takšne kot so videti.