sreda, 22. avgust 2012

Blodnje neke vroče srede

Takole je.

Danes sva otroke dala spat veliko prepozno.

Moja boljša polovica si pripravlja sendvič. Meni tudi. Ker se je danes z dopusta vrnila moja tašča in smo, namesto, da bi ji samo vrnili avto z delujočo klimo (na mojem je namreč crknila, najino finančno stanje pa trenutno ni prav nič zavidljive sorte), recimo temu proslavili njen povratek. Z Dingaćem, ki ga je prinesla s Pelješca. Prav za nas. V bistvu sem pozabila, da je to res dobro vino. 

Tako smo se domov odpravili precej kasneje od ure, ko bi morali najini mladički že spati. Ampak je pasalo. Ker moja tašča ni le moja tašča, ampak še veliko več. In naše snidenje je bilo veliko več od formalnega srečanja.

Prve dni Hvara sem se sama s sabo bojevala, da sem skušala - ne misliti. Resno. Absolutno vso energijo, ki sem jo premogla, sem vlagala v to, da nisem premišljevala o vrtcu. O vsem kar bi lahko šlo narobe. In kar nisem storila prav.

Težka sem. Mogoče sem težka za druge. Ampak najbolj težka sem zase. 

Potem se je pritisk končno polegel. In sem začela počivati. Zlasti z možgani. 

V bistvu sem neverjetna. Kljub vsemu ves čas čakam na čudež sorte -"začela je v garaži, danes ima podjetje z 200 zaposlenimi". Ampak jaz nisem začela v garaži. In jaz bi rada vse včeraj. 

Nimam velikih želja. Denar nikoli ni bil moja prioriteta. V bistvu bi rada delala v svojem vrtcu. Rada bi se dobro razumela s svojimi puncami in jim zaupala. Rada bi vsak mesec na valuto plačala položnice. In v trgovini ne seštevala, da vidim ali imam na bogve kateri kreditni kartici še dovolj do limita, da bom lahko plačala. In potem? Upam na čudeže :) V bistvu bistva sem kot kaže neustavljiv optimist :)

Oh, dragi moji, jaz sem vesolje daleč od biznismena. No, biznis ženske. Ne znam krasti, goljufati so me naučili na dotičnem ministrstvu, ki zadnje mesece kroji moje življenje. Nočem  nategovati svojih ljudi. Moji so moji, pa konec. Moja družina, moji otroci in moji zaposleni. Verjetno sem zato že vnaprej v svetu posla obsojena na propad. Sploh v Sloveniji.

Je normalno, da svoje največje strahove in skrbi delim z ljudmi, ki jih ne poznam? Mogoče. Še bolj verjetno ne. Ampak moj blog je moj psihiater. Namesto, da bi vse svoje strahove in drugo izpovedovala njemu za mastne pare, jih izpovem vam. 

Strah je postal del mojega vsakdana. Če sem še pred dobrim letom verjela, da bom uspela, sem zdaj tik pred tem, da bi mi morda lahko "ratalo", pa me je še milijonkrat bolj strah. Vsakega dneva posebej. Pa vendar sem se naučila, da se sestavim vsak dan posebej. Še en dan, ko delam zastonj. Še en dan, ko plačujem, da delam. Iz sposojenega denarja. 

Nikdar več iz mojih ust ne boste slišali zle besede čez človeka, ki je začel iz nič in ustvaril nekaj. Čez mnoge, premnoge s.p.-je, ki se dan za dnem borijo za preživetje. Da bodo petnajstega plačali prispevke. Da bodo plačali kredite, ki so jih vzeli, dokler so spadali še med delovno rajo. Ker kot s.p.-ji z bore nizkimi prihodki kreditov sploh dobili ne bi. 

Mislim, da je čas za spanje in počitek. Dolg dan je za mano. Na srečo tudi dan potencialno dobrih novic in idej. Od tega namreč zadnje čase živim. Od potencialno dobrih novic in idej. In Hvara.




Ni komentarjev:

Objavite komentar

Hvala za komentar.