ponedeljek, 15. oktober 2012

Vprašanja

Veste kako se počutim? Obupno.

Petkovo popoldne sem na skrivaj jokala. V soboto tudi. Moj iotroci ne razumejo zakaj jokam, če mi izpišejo otroka, ker si mojega vrtca ne morejo privoščiti. V nedeljo sem se nekako držala. Danes me je dokončno podrl še en klic.

Na drugi strani imam doma tri čudovite otroke, ki ne morejo čakati, da pridejo na vrsto zadnji - za vrtcem, za otroki, ki jih imam tam, za vsemi kolobocijami okrog koncesije in še česa.
Danes mi je en od staršev potožil, da je zanj 170 eur predrago za vrtec. Jaz jih plačujem za Mezinčka 200. Plus za vsako punco po 70 za šolo. Ker sem takrat, ko sem še imela službo, to tudi zares lahko plačala. Zdaj pa ne morem. Potem so tu še moji prispevki. In moj kredit. In ne, še vedno nimam plače. Ker si je, kljub temu, da zdaj že skoraj eno leto delam kot konj, še nisem zaslužila. Najprej so plače za moje punce in stroški za vrtec. Čisto na koncu, če bo, upam, novembra kaj ostalo, pridem jaz. 

Razumem. Kako zelo razumem. Ampak predstavljajte si, ko sem si že obetala, da bom morda oktobrsko plačo le dobila, vsaj minimalno, potem pa mi v dveh dneh izpišejo dva otroka. Ja, na jok mi gre. 

Kaj pa, če sem vse zafurala? Tako kot že marsikdo pred mano? Saj ne bi bila prva. Pa bi si kdaj oprostila? Kaj pa, če sem s svojo veliko potezo stala moje boljše polovice vsega, kar bi nam lahko prineslo boljši jutri? Ali pač danes. Pri tem tempu nisem več prepričana ali bom jutri doživela. Kaj pa, če sem se lotila nemogočega projekta? V Nedeljcu je pisalo, da sem pogumna. Mogoče sem pa samo nora!

Na jok mi gre. Razmišljam zakaj sem se tega sploh lotila. Ponoči spet ne spim. 

Na otroke v vrtcu sem se tudi jaz navezala. In ko zjutraj pridem tja, se sprašujem - kdo bo šel naslednji? Namesto, da bi se igrala s svojimi še tistih nekaj ur na dan, ko jih vidim; razmišljam kako naj splavam na gladino. Kaj naj storim, da bi bilo lažje, bolje, kako naj preživimo...

Pričakujem preveč? Verjetno. Sem prezahtevna? Gotovo. Ampak nisem iz jekla. In ne morem. Včasih enostavno pač ne morem...

Še sreča, da je jutri nov dan.


9 komentarjev:

  1. Globoko diham. Ne vem kaj naj rečem. :(
    VEM, da boš splavala ko si vedno doslej.
    VEM, da boš kmalu spet vesela.
    AMPAK, a se lahko tole že neha. Ej ti, tam zgoraj.. dej no.. umiri se. Plis. Hojka je res fajn in tega si res ne zasluži.

    Drži se punca!

    OdgovoriIzbriši
  2. Prosim lepo! To se dogaja, to je čist normalno; mal gor, pa dol, pa gor, pa spet dol. Življenje je vijugasta cesta! Zdaj pa hitro printat letake, jih razobesit okoli po okolišu, po širšem okraju, po celi občini, PO SLOVENIJI če je treba.

    Jutri bo vse boljše. Boš videla.

    OdgovoriIzbriši
  3. Vse verjamem, ampak je čisto brezveze. Pa ne me razumet napačno. Ne zaničujem učinkov tvojih skrbi in pomislekov, ker vem, da te razjedajo.

    Ampak poglej, do kam si prilezla. Kaj vse si naredila. V časopisu je pisalo, da si pogumna. Si pogumna, si sposobna in denar, ki ti je bil na voljo, si investirala tako, da boš svoji družini z njim in s svojim delom, idejnimi zasnovami, izobrazbo, izkušnjami, zagotovila dolgoročno blagostanje, ne le takšnega za nekaj mesecev.

    Prezgodaj je za ocenjevanje narejenega. Veliko veliko prezgodaj. Za ugotavljanje zmot. Čez 15 let boš že vedela.

    Utrujena si. Bolje bo.

    Kriza je pa marsikaj spremenila. Pri vseh. Proti temu se pa žal ne moremo boriti, pač pa vsi nekako krmarimo.

    Glej, vrtec si naredila v najtežjih časih. Ko bodo ti lažji, boš krepka in močna. Z neprobojnim oklepom. Lahko se boš ukvarjala le z nadgradnjo. Kul:)

    OdgovoriIzbriši
  4. Pa ravno včeraj sem med kupom tastovih časnikov iskala Nedeljca, da preberem tisti članek o tebi, tvojem vrtcu, tvojem pogumu.
    IN sem si rekla, kdove, če je končno prišel tisti čas, ko si obetaš nove otroke. Ko boš lažje zadihala...
    Ti močno držim pesti! Mislim nate. Zdrži!

    OdgovoriIzbriši
  5. Si pogumna in jaz , tako kot vse tvoje bralke obcudujem tvoj pogum. Drzim pesti, da bo tvoj trud poplacan.Casi so tezki. To nas veliko obcuti. Jaz sem vsak mesec vesela place, pa ceprav jo je malo vec kot minimalne.
    Clanek v Nedeljskem mi pa ni uspelo prebrati, ker sem mislila, da ga ima mami narocenega in bom pri njej prebrala, pa ga nima vec:((
    Lenka

    OdgovoriIzbriši
  6. Bejbi, ne zdaj obupovat, ko si pa tik pred koncem tunela, pred tistim ovinkom, za katerim potem končno že vidiš malo svetlobe. Kot je rekla Petra, ne moreš tako hitro ocenjevati napredka, ne še. Lahko pa brez vsakršnega dvoma rečeš, poglejte me, kaj sem naredila v tako kratkem času! In temu se čestita! In ne, nisi ti nora, nor je svet, v katerem živimo... In ja, kriza je, plač ni, tudi jaz sem bila brez prispevkov (kaj šele plače) dve leti, ker jih nisem imela iz česa plačati. Pa smo in bomo preživeli! Pa se pri koncu ne bo poznalo, ker bomo delali tako ali tako do smrti - zato pa moramo delati tisto, kar bomo opravljali s srcem in dušo. :) Pri tem pa si na dobri poti! Drži se!

    OdgovoriIzbriši
  7. Sem napisala cel roman...pa mi ga je zbrisalo...mislim nate in vem, da boš zmogla. vse in še več!!

    OdgovoriIzbriši
  8. Tudi jaz se v službi borim in delam najbolje, pa ni nobenega rezultata. Pogledaš okoli...sami baraboni in jim gre bolje. Zakaj? Zakaj? Zakaj? Ampak vaš vrtec je nekaj več! Ravno danes zjutraj, ko sem oddala hčerko, sem pomislila...poglej jih... tako lep vrtec, tako prijazni in nasmejani vsi, prilagodljivi...pa ni dovolj otrok... kakšna krivica! Torej se ne dogaja le meni v službi, se tudi drugim. In sem rekla, bom pogledala na splet, če lahko napišem kakšen pozitiven komentar na vrtec in našla tole stran. In ja tudi mi smo dobili javni vrtec, pa smo ga zavrnili, ker pri vas naša malčica dobi več. Pa bomo precej stiskali in upam, da se bo izšlo... Zato glavo pokonci...če delaš najbolje možno in svoj maksimum se bo poznalo... samo še malo časa času dajmo. Najboljši ste!

    OdgovoriIzbriši
    Odgovori
    1. Anonimna, hvala! Ker je iz prve roke, še toliko bolj!

      Izbriši

Hvala za komentar.