sobota, 14. maj 2016

Zadnja postaja

Prejšnji teden sem v filmu slišala citat, o katerem premišljujem že nekaj dni: "Včasih te napačen vlak pripelje na pravo postajo."

Do zdaj sem sedla že na precej napačnih vlakov. Ampak prav vsak je imel postajo, ki me je peljala do naslednje, ki je bila že bolj prava. In vedno, ko sem bila na pravi postaji, sem to čutila, tudi če tega ni čutil nihče drug.

In tukaj sem, na novi, tokrat zadnji postaji mojega bloga. Če bom želela še kdaj pisati, moram začeti znova. Čas je. Moja odločitev, da ga zaključim me navdaja z mirom. Zato vem, da je prava.

Afere in škandali so bili dolgo časa moj spovednik in prijatelj, v času največjih korakov in sprememb v mojem življenju. Nanj sem zlivala veselje, navdušenje, ideje, pa tudi žalost in strahove. Ko sem jih ubesedila in prebrala enkrat, dvakrat, so dobile smisel. In jaz sem tako našla svoj mir.

Potem pa so kar naenkrat postali nekaj, za kar nisem želela, da postanejo. Mene; mene!, ki lahko pišem o tem kaj čutim in česa me je strah, povem pa samo svoji boljši polovici, so začeli razgaljati tistim ljudem, za katere tega nisem želela. Mojim strankam. Staršem v mojem vrtcu, ki so mene, vzgojiteljico in direktorico začeli povezovati z vsem, kar sem zlila nanj.

Res je. Sama sem ga napisala in objavila. Ampak želela sem ostati anonimna. In v anonimnost se vračam.

Ker jaz sploh nisem več jaz. Nisem več Olivija, pač pa samo še direktorica, delodajalka, deloholik, odgovorna za zaposlene in šele potem mama in žena in prijateljica. Tega pa nočem. To ni moje bistvo. To nisem jaz. Jaz nisem moj vrtec. Jaz nočem biti moj vrtec.

Da bom lahko spet odkrila kdo sem in kaj imam rada, si moram za to vzeti čas. Moje bistvo je moja družina in ljudje, ki me imajo radi, postala pa sem samo še senca tega, kar sem bila. Zdaj samo delam. Delam ponoči in podnevi, delam vse vikende in vse praznike. Ker tudi kadar ne delam, sem moj vrtec. Nosim odgovornost kot bi imela podjetje s 1000 zaposlenimi, pa nas je samo 5. Planiram, kalkuliram, načrtujem, pišem poročila, priprave in razmišljam kako reševati probleme. Ponoči sanjam otroke iz vrtca.

Odločam se, mozgam o posledicah sleherne odločitve in nimam časa zase. Za svoje bližnje. Nimam časa, da bi se smejala, ne znam več celega dneva zabluzit na kavču, ker postanem živčna.

Ne, ne obžalujem nobene odločitve v svojem življenju, Sem pa izbrala težko pot. Pot, ki je vsi tisti, ki mislijo, da je zame vse padlo z neba, ne bodo nikdar razumeli. In jim je ne bom razlagala. Ker jaz tudi nisem tisto, kar o meni mislijo drugi.

Zbogom torej. Začenjam novo poglave in z njim nov blog. Prestopam na nov vlak.
Hvala vsem za spodbude in lepe misli, pa tudi za kak mail, ki sem ga v teh letih dobila in mi je dal vedeti, da je nekomu moj blog dal občutek, da ni sam.

Kaj pa veš, mogoče se pa še srečamo na kakšni postaji?

Olivija




4 komentarji:

  1. Srečno Olivija! Še na mnogo postaj :)

    OdgovoriIzbriši
  2. Mirno pot Olivija! Pogrešali te bomo.

    OdgovoriIzbriši
  3. Mirno pot Olivija! Pogrešali te bomo.

    OdgovoriIzbriši
  4. Žal mi je, da moram to prebrati, ker sem pred kratkim naletela na ta blog in mi je bil res všeč. Srečno in vse dobro v življenju!

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.