Zadnja postaja

Prejšnji teden sem v filmu slišala citat, o katerem premišljujem že nekaj dni: "Včasih te napačen vlak pripelje na pravo postajo."

Do zdaj sem sedla že na precej napačnih vlakov. Ampak prav vsak je imel postajo, ki me je peljala do naslednje, ki je bila že bolj prava. In vedno, ko sem bila na pravi postaji, sem to čutila, tudi če tega ni čutil nihče drug.

In tukaj sem, na novi, tokrat zadnji postaji mojega bloga. Če bom želela še kdaj pisati, moram začeti znova. Čas je. Moja odločitev, da ga zaključim me navdaja z mirom. Zato vem, da je prava.

Afere in škandali so bili dolgo časa moj spovednik in prijatelj, v času največjih korakov in sprememb v mojem življenju. Nanj sem zlivala veselje, navdušenje, ideje, pa tudi žalost in strahove. Ko sem jih ubesedila in prebrala enkrat, dvakrat, so dobile smisel. In jaz sem tako našla svoj mir.

Potem pa so kar naenkrat postali nekaj, za kar nisem želela, da postanejo. Mene; mene!, ki lahko pišem o tem kaj čutim in česa me je strah, povem pa samo svoji boljši polovici, so začeli razgaljati tistim ljudem, za katere tega nisem želela. Mojim strankam. Staršem v mojem vrtcu, ki so mene, vzgojiteljico in direktorico začeli povezovati z vsem, kar sem zlila nanj.

Res je. Sama sem ga napisala in objavila. Ampak želela sem ostati anonimna. In v anonimnost se vračam.

Ker jaz sploh nisem več jaz. Nisem več Olivija, pač pa samo še direktorica, delodajalka, deloholik, odgovorna za zaposlene in šele potem mama in žena in prijateljica. Tega pa nočem. To ni moje bistvo. To nisem jaz. Jaz nisem moj vrtec. Jaz nočem biti moj vrtec.

Da bom lahko spet odkrila kdo sem in kaj imam rada, si moram za to vzeti čas. Moje bistvo je moja družina in ljudje, ki me imajo radi, postala pa sem samo še senca tega, kar sem bila. Zdaj samo delam. Delam ponoči in podnevi, delam vse vikende in vse praznike. Ker tudi kadar ne delam, sem moj vrtec. Nosim odgovornost kot bi imela podjetje s 1000 zaposlenimi, pa nas je samo 5. Planiram, kalkuliram, načrtujem, pišem poročila, priprave in razmišljam kako reševati probleme. Ponoči sanjam otroke iz vrtca.

Odločam se, mozgam o posledicah sleherne odločitve in nimam časa zase. Za svoje bližnje. Nimam časa, da bi se smejala, ne znam več celega dneva zabluzit na kavču, ker postanem živčna.

Ne, ne obžalujem nobene odločitve v svojem življenju, Sem pa izbrala težko pot. Pot, ki je vsi tisti, ki mislijo, da je zame vse padlo z neba, ne bodo nikdar razumeli. In jim je ne bom razlagala. Ker jaz tudi nisem tisto, kar o meni mislijo drugi.

Zbogom torej. Začenjam novo poglave in z njim nov blog. Prestopam na nov vlak.
Hvala vsem za spodbude in lepe misli, pa tudi za kak mail, ki sem ga v teh letih dobila in mi je dal vedeti, da je nekomu moj blog dal občutek, da ni sam.

Kaj pa veš, mogoče se pa še srečamo na kakšni postaji?

Olivija

... potem pa je treba vztrajati...

Začetek je čisto in samo začetek.

Včasih je treba samo vztrajati. Zdaj je tak čas.

Nov začetek

Novo leto in nov začetek!

Končno!

V bistvu sem na skrivnem ves čas čakala, da se bo zgodilo (mogoče še preveč in predolgo). Da bom dosegla stopnjo, ko bom sposobna odrezati in se bom odločila; in se svoje odločitve tudi držala. 

Bolj ko se je leto 2015 bližalo koncu, bolj sem vedela, da je to to. Da sta mi ostali samo dve možnosti. Da zdrvim do konca v prepad tako kot moja mami ali pa se zberem, odločim in svoje življenje postavim na glavo

Dovolj neprespanih noči, sekiranja, skrbi, dovolj napadov panike, dovolj skrbi, predvsem tistih "na rezervo", dovolj divjanja, basanja s hrano enkrat na dan, dovolj večerov, ko hodim spat sama, dovolj nedeljskih noči, ko ne morem zaspati, ker prihaja ponedeljek. Skratka, dovolj.

Najprej sem potrebovala samo sklep, da je dovolj. Potem sem se odločila, da bom spremenila način življenja. Najprej prehrane. Potem sem temu dodala še bicikliranje na sobnem kolesu štiri do petkrat na teden.

Za piko na i naju je moja boljša polovica (ki, mimogrede, ne pleše) vpisal na tečaj družabnega plesa.

Da bi bila mera polna, sem se odločila, da sekiranje na rezervo prepustim drugim. Da si bom vzela čas zase. Kadarkoli ga bom potrebovala.

Da se bom naučila. Da bom ugotovila česa ne zmorem in ne znam in se bom učila. Da bom boljša žena. Da bom boljša mama. In nenazadnje, da bom boljša šefica. 

Ne rečem, da me stvari ne iztirijo več. Seveda me. Me pa iztirijo za manj časa. Počutim se bolje. Spim dobro. Večere spet preživljam s svojo boljšo polovico. Hodim na plesne! 

Z otroki se spet pogovarjam in smejim. S Palčico vsak dan na dolgo in široko razpravljava o odnosih v razredu. Z Mezinčkom debatirava o bližajočem se vpisu v šolo. Sredičnico sem izpisala iz glasbene šole, da ima kaj prostega časa, ki ga zdaj preživljamo skupaj. Šivava njen kostum za bližajoči se pust.

Šla sva na prvi koncert po dolgem času. (ps: Tabu je zakon!)

Stvari se spet postavljajo nazaj na svoje mesto. In tako je prav.

Moj mali, izgubljeni svet

Pa je tukaj november.

Ne vem kam mi je ušlo leto. Se pa zadnje čase mnogokrat zalotim ob misli, da bo po novem letu vse drugače. Take misli so mi v neverjetno tolažbo, pa naj bodo upravičene, ali ne. 

Vedela sem kaj me čaka. Vedela sem tudi, da je realno moje pričakovanje, da bom v tem letu večkrat prišla do svojih skrajnih možnosti - svoje duše in telesa.

Nisem pa vedela kako prav sem imela. V bistvu si nisem niti predstavljala. Samo sledila sem sanjam. In občutku, da je to to.

Vse kar sem si zadala, smo s pomočjo mojih bližnjih tudi speljali. Vse v rokih. Vse tako, kot je bilo načrtovano. Vse prav po reglcih in v nasprotju z vsakim pričakovanjem.

Vrtec je v novih prečudovitih prostorih že od junija. Star vrtec je šel na novo pot. Proti pričakovanjem je odšla tudi tista sodelavka, s katero sem imela največ težav že od samega začetka.

Smo tik pred tem, da tudi finančno priplezamo nazaj na zeleno vejo.

Ampak za kakšno ceno!

Če govorim samo o fizičnem, telesnem delu, še nikdar v življenju nisem bila tako zelo utrujena. V zadnjih mesecih sem nekajkrat dosegla mejo, ko nisem bila prepričana ali bom dan lahko speljala do konca. Ko sem šla v trgovino, pa nisem bila prepričana, da bom zmogla še tistih pet metrov do sadja. Ali da ga bom uspela nabrati v vrečko. Ali bom prišla do blagajne. 

Včasih sem peljala punci na balet, pa nisem vedela ali bom lahko pripeljala tudi nazaj do doma.

Že nekaj mesecev mi v mirovanju velikokrat ponori srce. Neskončno zoprn občutek, ko ti utripa glava, roke, celo telo. Nič ne boli, me je pa strah. Ker je moja mami umrla le dve leti starejša od mene, jaz pa svojega še nisem opravila. In ne grem nikamor, dokler ne vidim kdo so postali moji otroci in ne spoznam svojih vnukov, da jih bom lahko pazila in vzela na počitnice. In začnem potovat s svojo boljšo polovico.

Prebila sem magično mejo, ko se ne morem več naspati. Zvečer omagam ob osmih, pa še vedno nimam dovolj spanja. Pa je to pravzaprav že v redu. Vmes sem namreč prišla tako daleč, da tudi zaspati nisem več mogla. Da sem se zbujala ob štirih, v strahu in nisem mogla več zaspati nazaj. Verjetno ni treba razlagati kako takšno stanje vpliva na mojo boljšo polovico. Na najin odnos.

Veliko višji pa je račun, ki ga je plačal moj notranji jaz. Spoznanje, da je dobrota sirota. Da so okrog mene ljudje, ki jim je popolnoma vseeno kakšno ceno plačuje moja družina, kakšno ceno plačujem jaz. Ljudje, ki mislijo, da sem bogata. Da se valjam v denarju. Da mi je bilo vse podarjeno. Da imam že celo življenje pač srečo, da mi vse pade pred noge, jaz pa samo poberem.

Sprašujem se - kdo pa sem pravzaprav? In zakaj me je to spoznanje prizadelo tako zelo, da mi je podrlo svet kot sem ga poznala do zdaj?

Ne vem. Verjetno bom rabila precej časa, da se umirim v tej meri, da se bom lahko sprijaznila s tem, da ni vse tako kot izgleda. In da se ne bom več obremenjevala z mislijo, kaj sem naredila narobe, da je moja podoba navzven tako zelo drugačna od resnice v meni.

Zadnji čas je, da začnem spet živeti, da začnem biti mama, žena. In najprej preživim dan za dnem, uro za uro, da bo srce nehalo noreti, da se bo glava umirila, da bom spet mirno spala. Da bom šla rada v službo, ki sem si jo naredila sama. Da se bom spet z veseljem družila z ljudmi, ki jih pogrešam, pa nimam časa in volje, da bi jih vsaj poklicala. Da se bom izkopala iz malega, izgubljenega sveta svojih misli in strahov in te neverjetne podobe o sebi, ki sem jo ustvarila sama, pa kljub temu ne vem od kod je prišla.

Vse najboljše!

Že tri leta sem samozaposlena, si morete misliti? Danes moj zavod praznuje tretji rojstni dan.

Jaz pa z zlomljenim stopalom že od novega leta ostajam doma. In bom doma še vsaj do konca meseca. 

Pa lahko kaj naredim, da ne bi bilo tako? Ne. Zdaj že vem, da se stvari, tudi tiste, ki niso nič kaj prijetne, zgodijo z namenom.

Nikakor nisem zadovoljna, da me ni v vrtcu (priznam, otroke že pošteno pogrešam), še manj, da sama ne morem iz hiše. Punci ga pošteno nasrkata - nihče ju ne more voziti ne na balet, ne v glasbeno šolo. Sploh pa - kdor me kolikor toliko pozna, ve, da še za vikend cel dan težko zdržim doma. Kaj šele cel teden. Ali dva. Ali štiri...

Tako pač je. Po toči zvoniti je prepozno. Zdaj sem dejansko prisiljena ostati doma. Če bi bila bolna, bi tako in tako ležala. Zdrava in z mavcem? To je pa malo težje. Pa ne s fizičnega vidika. S psihičnega.

Kar naenkrat imam višek časa. Predvsem za napihovanje notranjih strahov, s katerimi se običajno nimam časa (ali volje) ukvarjati.

Leto 2015 bo polno podvigov. Seveda sem jih vesela, saj bomo preselili vrtec na novo - reci piši  -fantastično lokacijo. Z viškom prostora v vrtcu, z ogromnim igriščem. Vedno sem si želela hutko hiško in zdaj sem jo za novi vrtec tudi res naročila. 

Ampak ne vem, če imamo v slovenskem jeziku pravi izraz. It scares the shit out of me. Veselim se. In strah me je. Doma sem res lahko naredila (in še bom) vse tisto, kar se mi je zadnje leto (ali leta) nabiralo in sem dajala na stranski tir. Istočasno pa se lahko strahovi bohotijo na vse konce in kraje. Ker jih je, kadar si sam doma, zelo lahko gojiti.

Tri leta. Uh! 

Je in ni fino biti direktor. Super je, da sem sama svoj šef. Da si sama odrejam delovni čas, dopuste... ko pa se je treba odločiti (recimo za selitev, najem posojila, odpoved pogodbe, nakup ali plačilo provizij, ki znesejo nekaj tisoč evrov, povedati komu, da ne dela v redu) pa precej manj. Ampak zdaj že vem, da to pač paše zraven.

Danes se bom vseeno sestavila. In zvečer s svojo boljšo polovico proslavila tretji rojstni dan svojega četrtega otroka. O ja, tudi zanj gre toliko časa in živcev kot za prve tri ;)

Vse najboljše, Zavod Za Jutri! Na še dolga leta!

Zaključek? Ali pač samo nov začetek...

Danes sem pomirjena. In vesela. In ponosna. In priznam, odštevam dneve do dopusta.

Pestro in predvsem dobro leto je skoraj za nami. Vsi smo malo zrasli - tako in drugače (jaz žal predvsem v širino ;)). Vsi smo se veliko naučili. Nekatere zadeve smo zaključili. Nekatere druge smo samo začasno zamrznili. Nekatere pa šele začenjamo.

Pred mano sta še dva delovna dneva do zasluženega dopusta. Letos so se stvari v primerjavi z zadnjimi leti precej umirile. Otroci so zrasli, veliko stvari že naredijo sami. Midva sva bila sama na morju. Večkrat lahko kakšen dan prežviva sama. In kakšen večer. 

Delam bolj čez dan; delovni večeri so postali redkost.

Leto zaključujem polna novih načrtov za nove podvige. V prihodnjem letu bomo vrtec preselili na drugo lokacijo. In to ne kar kakšno lokacijo. Na voljo nam bo kar 320 kvadratnih metrov, imeli bomo telovadnico! In jaz svojo pisarno (ko bo enkrat denar za opremo). Imeli bomo 1500 kvadratov igrišča. In Hutko hišico!

Vem, da ne bo lahko. Vmes naju čakajo krize in trenutki, ko se bova spraševala ali je vredno. In dnevi, ko bi se najraje zavlekla v kak kot in smilila sama sebi. Ampak, to je to. To sem vedela prvi trenutek, ko sem stopila v naš novi vrtec.

Fotografije za zdaj ne dodajam. Dokler je ne pokažem staršem, naj ostane skrivnost. Ampak prvi odzivi? Fantastično,

Naj bo tudi vaše leto mirno, polno uresničenih načrtov in glasnega smeha. Pa potrpljenja in zaupanja, da se vse zgodi ob pravem času, če stvarem pustimo, da gredo svojo pot. In sprejmemo dejstvo, da so stvari, na katere lahko vplivamo, in stvari, na katere ne moremo. 

Perspektiva II

Če sem še nedolgo nazaj mislila, da se mi je v življenju večkrat zgodila krivica, sem te dni lahko sama sebe postavila na laž.

Znašla sem se namreč na nasprotnem bregu. Če povzamem čisto na kratko, sem se znašla na drugem koncu podobnega problema, kot me je stal moje prve službe. Vse do zdaj sem mislila, da sem bila žrtev. Ampak življenje nam daje lekcije brez premora in tudi to je bila očitno lekcija, ki sem se je morala naučiti. Zanjo sem mu iskreno hvaležna.

Hvaležna sem tudi za čisto novo zavedanje, da sem bila mlada in neumna in sem se ujela v domnevo, da sem strašno pametna in pomembna za svojo prvo službo, celo tako zelo, da sem mislila, da sem nenadomestljiva.

Ko sem se dvanajst let kasneje znašla na drugi strani in imam opravka z ravno takšno punco, ki misli, da je strašno pametna in pomembna, predvsem pa mnogo sposobnejša od mene, in istočasno nima treh čistih o najosnovnejših stvareh; sem se zagledala v ogledalu. In ugotovila, da sem svojim sodelavkam v svoji prvi službi delala veliko krivico. S svojo pretirano in neupravičeno samozavestjo sem porušila dober kolektiv, ne da bi se sploh zavedala, da delam kaj narobe.

Očitno sem v nekaterih stvareh bolj počasne pameti, ampak če sem se te lekcije naučila po dvanajstih letih, še nisem za odmet. Zato sem vesela za novo lekcijo druge perspektive, pa čeprav sega nazaj, v dolgo pozabljeno preteklost, saj mi je dala širši in jasnejši pogled na moje sedanje življenje.

Vse se zgodi z namenom. 

Na pravem kraju.

Ob pravem času.