Prvi razred

Pred tremi leti, ko se je počasi v mojo zavest začenjala tihotapiti misel, da bo moja velika punčka šla jeseni v šolo, me je pravzaprav prvič pretreslo kako hitro je minilo šest let, odkar sem postala mami.

Danes štejem še tri leta več. Kdaj so minila, mi ni jasno. V šolo odhaja Sredinčica. 

Naročila sem ji potrebščine za prvi razred. Puščico, torbo, zvezke... In čeprav sem bila vse do danes, ko sem oddala naročilo, prepričana, da me dejstvo, da moj otrok odhaja v šolo, tokrat ne bo pretreslo, sem se danes ob tej misli vendarle zdrznila. Sredinčica bo samo še slabe štiri tedne vrtičkarica. Potem gre v šolo. Uau!!!

Kakorkoli pogledamo, lepo je, da naši otroci rastejo. Včasih bi bilo fino, da bi bili že veliki, ampak... tako zelo lepo je, ko so majhni. In preden bo petelin trikrat zapel, bom isto premišljevala o Mezinčku.  

Moja punčka, moj najlepši dojenček kar jih je kdaj bilo, moja plavooka občutljiva deklica s karakterjem, ki ji je bil položen v zibko, gre v šolo. Imela bo torbo. In domače naloge. In rutko! Kako hitro in neusmiljeno teče čas.

Takole pa je bilo pred dobrimi tremi leti.