O nekaterih stvareh se ne piše.
V bistvu je veliko stvari, ki mi gredo včasih po glavi, pa jih ne napišem. Ker nočem, da bi z njimi prizadela koga, ki bi moj blog bral in bi vedel o čem govorim.
Ne zato, ker bi bila nesramna ali bi izražala na blogu svoje nestrinjanje s početjem ali razmišljanjem drugih. Enostavno zato, ker so teme boleče in žalostne. Takšne, da vsi o njih premišljujemo, pa o njih ne govorimo naglas. Kaj šele pišemo.
O bolezni. O smrti. O strahu. O vseh premišljevanjih kaj bi bilo, če bi bilo. In kaj bi bilo, če ne bi bilo.
Prešinilo me je danes, ko sem se peljala iz Mezinčkovega vrtca proti domu. Kako hudo si želim, da bi Mezinček odraščal ob svojem atu.
foto: iStockphoto |
Kot sem napisala že na začetku, so teme, o katerih se ne govori in ne piše. Zato naj bo dovolj.
Čemisliš, da je tako prav, naj tako ostane.
OdgovoriIzbrišiIn PS: Tudi jaz bi pisala mnogo več, pa o stvareh, ki bi utegnile prizadeti bližnje, samo razmišljam.