ponedeljek, 13. februar 2012

Dostojanstvo

Prejšnji teden sem spet obiskala svojo 88-letno babico, ki je zaradi zlomljenega kolka končala v domu za ostarele.

Naj najprej povem, da sem prepričana, da je zanjo bolje, da je med ljudmi. Prej je bila cele dneve sama, časa, da je premišljevala o tem kaj vse je naredila v življenju narobe, kako so jo razočarali vsi po spisku, pa veliko veliko preveč.

Zdaj je tozadevno veliko boljše volje, tudi na svoje življenje in ljudi okrog sebe gleda z mnogo bolj pozitivne strani, ampak...

Seveda je moral slediti ampak. Ampak predstavljajte si, da ste pri 88 letih prisiljeni v skupno življenje z neznancem. Po možnosti dementnim. Ali na smrt bolnim.

Jaz sem stara 34 let, pa se mi zdi, da si hujše stvari kot da bi me prisilili v skupno življenje s popolno neznanko, ki je poleg vsega še popolnoma nekompatibilna z mano, ne morem predstavljati. Nekateri ljudje se včasih res težko prilagajamo, ampak zdi se mi, da bi raje umrla kot da bi morala živeti s tujcem in svoje dostojanstvo sebe kot osebe in celote, deliti z nekom popolnima neprostovoljno. 

Kaj pa intimnost? Kaj pa dostojanstvo? Ne morem razumeti zakaj se nam, mladim, zdi tako samo po sebi umevno, da je to nekaj normalnega? Naj povem, da nimam prav nič proti domovom za ostarele - tudi ta (odštevši del, v katerem je moja babica)  je načeloma lep dom, obnavljajo ga, tako da bo prej ko slej tudi ona prišla do kulturne sobe. Ves čas se nekaj dogaja, zaposleni so v večini prijazni in ustrežljivi, ampak ne razumem kako se nam lahko zdi tako samoumevno, da nekomu, ki je morda dvajset, trideset let nazaj hodil v službo tako kot mi, ki je skrbel za svojo družino, ki je imel prijatelje in življenje, odrečemo pravico do intimnosti in dostojanstva, ker ne more sam skrbeti zase?

Priznam, sama si sebe v takšni situaciji nočem in ne morem predstavljati. Ko bom stara, nimam nič proti temu, da grem v dom, daleč od tega. Ampak hočem in zahtevam svoj prostor, svoj čas, svojo intimo in svoje dostojanstvo.


3 komentarji:

  1. Glede tega se čisto strinjam s tabo. Tudi jaz si ne predstavljam, da bi si mogla na stara leta deliti sobo z neznanko. Prva izkušnja z domom ostarelih je bila, ko je bila tam očetova teta. S takim domom nebi imela problema, saj je imela svojo sobo z balkonom, kopalnico pa si je delila še z eno varovanko in bila je zelo zadovoljna. Druga pa je bila moja stara mama, ki pa si je sobo delila še z eno varovanko, ki pa ji je prebrskala vso omaro, vedno se jo je bala, ker je večkrat kakšno sestro tudi udarila, če ji kaj ni bilo prav. Edina dobra lastnost da je bila v domu ta, da je bila med ljudmi in da smo jo lahko pogosteje obiskovali.

    OdgovoriIzbriši
  2. Tudi jaz se strinjam.
    Je pa spet res, da odvisno od tega kako naletiš.

    Moja staramama je tudi v domu in do pred kratkim je bila v sobi še z eno gospo, ki je bila nekoliko mlajša od nje in bolj vitalna in sta se super razumeli in ji je ta gospa veliko tudi pomagala. Zdaj so jo prestavili v drug oddelek, kjer je bila nekaj časa sama v sobi in je bila zelo osamljena, zdaj pa so v sobi tri, ampak so pogosto že vsaka rahlo v svojem svetu.

    Druga staramama je bila pa najprej z eno gospo skupaj v sobi in se nikakor nista razumeli. Potem je dobila pa svojo sobo je pa zelo zadovoljna.

    OdgovoriIzbriši
  3. Absolutno; že to da greš iz svojega privat okolje je hudo. Tudi jaz imela staro mamo v domu. Tam je izgubila vse, kar jo je določalo, kar je ona bila, v domu je bila le še ena tistih, ta starih... in tolikokrat pomislim, da sem jo absolutno premalo obiskovala pa je bila na Bokalcih, takrat še GSMjev ni bilo...Starost je ***jebe**na...

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.