Koraki

Včasih se kakšna ideja sesuje kot kocke. Včasih se ne, pa se nam tako samo zdi.

Tako se je meni sesula samozavest v sredo. Resno sem razmišljala kaj počnem in ali ne bi raje obupala, dokler še imam čas in začela iskati službo. In ugotovila, da morda rabim le dan ali dva, da se naspim, spočijem, premislim in se bom odločala takrat, ko bom naspana in dobre volje.

Včeraj je bilo že veliko bolje. Dopoldne sem preživela s svojo taščo, kupila še darilo za Mezinčka, popoldne pa smo končno odpraznovali Palčičin rojstni dan (tokrat še s sošolci) in zvečer sem bila spet prava jaz. Dobre volje in polna planov.

Zdaj potrebujem kakšen dober nasvet direktorja ali koga, ki je velikokrat hodil na sestanke (naslednji teden me čakata dva, takoj po novem letu še šest). In kakšnega biznismena, ki mi bo pomagal izračunati kakšno ceno lahko postavim :/ V bistvu sem namreč čista amaterka. In v bistvu sem v pristopu še kar tajnica, ne direktorica. Zato je moja vikend naloga, da si napihnem samozavest. In vrnem zaupanje vase in v svoje sposobnosti. Zastavila sem si težko nalogo, cilje sem postavila neskončno visoko. Ali bom tudi zmogla to uresničiti pa bo pokazal samo čas. Samo prepustiti se ne smem strahovom in paniki.

Kockice so zdaj spet na svojem mestu. Spet vem kaj hočem in kako. Samo še prave poti moram najti. In utrditi svoj korak, da ne bo tako okoren in prestrašen.