Megla

Zjutraj smo se zbudili v meglen dan. Ampak megla me ni motila. 

Moti pa me megla v moji glavi. Ne vem ali je rezultat tega, da sem tako navezana na svojo boljšo polovico, da brez njega težko funkcioniram. Funkcioniram seveda, kadar sem obkrožena z mladički, ki mi tako ali drugače ne dajo dihati; kadar sem sama, pa je to povsem druga zgodba.

Mogoče je tudi vse skupaj sovpadlo z nemogočimi razmerami v mojem življenju, ki so rezultat moje odločitve in se kažejo v nezmožnosti tistega, kar je za moje bistvo najpomembnejše - planiranja. Pa s finančnimi težavami in še čem. 

Mogoče me je malo potolkla tudi spomladanska utrujenost. Kljub temu namreč, da me moja boljša polovica sicer ponoči zbuja s svojim smrčanjem, sem brez njegovega dihanja očitno nesposobna spati dlje kot nekaj ur v kosu. Hecno. Do konca naslednjega tedna se bom miru ravno navadila in se bom potem spet pritoževala nad smrčanjem :)

Ampak tele megle v svoji glavi res ne maram. Ko ne morem jasno misliti. Katastrofa. Mogoče mi pa manjka samo kakšna ekstra kava. Pa malo optimizma in dobre družbe.