ponedeljek, 12. marec 2012

Zadnji teden

Pa se je začel še zadnji teden, preden odhaja moja boljša polovica v Pariz.

Za dva tedna. Sprva sem mislila, da do zdaj sem bila pa že tolikokrat sama z otroki,  da sem se že navadila. Kljub temu pa je bil zdaj nekaj let doma in točno teden dni pred njegovim odhodom se je začelo. Popolnoma enako kot vsakokrat prej. 

Tisti občutek, ko veš, da gre, da boš vsak večer legla sama v posteljo, da se bom z njim lahko pogovarjala samo preko Skypa. Da ga zvečer ne bo v postelji, ko bom šla spat, da bom zjutraj sama kuhala in pila kavo. Da bom sama vstajala z otroki, sama jih bom hranila tisočkrat na dan, sama jih bom tuširala, vozila v šolo, vrtce, na balet in sama vsak večer dajala spat. 

Ne, da ne bi zmogla. Vem, da bom. Ampak veste kaj? Nočem biti sama. Zavedam se, da bom, skušam biti racionalna in vem, da bo vse ok, pa vendar v meni vse kriči, da NOČEM biti sama. Nočem sama zvečer spat, nočem sama jesti, nočem sama odnašati smeti, prati, kuhati, pospravljati. 

Pa bom morala. To sem vzela v zakup takrat, ko sva se pogovarjala o prvem šolanju. Pred osmimi leti. Že takrat sva vedela, da bo pač tako. Da sem in tja bo moral iti na šolanje. Tako to je v tem poslu. Ni kaj.

Hočem, nočem, izbire pač nimam. Treba bo pogoltniti tudi ta zalogaj in gurati naprej - dan za dnem. Najprej tale zadnji teden. Potem dva, ko ga ne bo. Takrat se priporočamo za obiske. Pridete? Pridemo.  Potem prvi teden, ko se bo vrnil in porušil moj red.

Dan za dnem, pa bo.




4 komentarji:

  1. Vem. Vse vem. No, tako nekako sva se midve spoznali, se spomniš?

    Poznam občutek. In nihče ga ne more pregnati. Niti obiski, niti načrti za vsako minuto posebej. Ko pride ura prihoda iz službe, ga ni. Meni je bilo to najbolj kruto.

    No, ali pa ne. Guraš, se sprijazniš. In ti gre. Saj vedno gre, to ni nekaj novega.

    Najbolj kruto je tisto, ko ti gre, potem pa pride nazaj, pa ne gre več.

    Ah.

    Lej. Naj že gre. In naj pride. In naj bo potem tukaj.

    Niso ravno tolažilne besede, ane? Te pa razumem, veš.

    OdgovoriIzbriši
  2. Oh. Pod vse to se pa zdaj lahko tudi jaz podpišem. Mislim, da je šele zdaj (po 3 tednih) red približno tak, kot je bil prej, preden je šel. Groza.
    Ampak, draga moja Olivija, vse bo ok. Dnevi bodo minili kot bi mignil. Ja, vem, slaba tolažba :))

    OdgovoriIzbriši
  3. Vesta kaj punci? V bistvu imamo veliko srečo. Ker nočem si predstavljati življenja z nekom, ki bi ga z lahkoto pogrešila. Ok, slaba tolažba. Je pa res.

    OdgovoriIzbriši
  4. Meni moj dragi za več kot nekaj dni še ni pobegnil. Tako, da me je ponavadi najbolj skrbela pot.

    Je pa res, da dosti lažje vse sama postorim, ker vem, da se ne morem na nikogar zanašati. Ampak za tako dolgo obdobje, pa ne vem kako bi zdržala. Ampak bi, kaj pa češ. :)

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.