sreda, 29. september 2010

Dilema

V večini pomembnih zadev se moja malenkost in moja boljša polovica strinjava. Obstajajo pa tudi zadeve, v katerih se ne.

Tema, ki se ji na vse pretege izogibava, ker nama ne uspe priti na isti breg, je vera. Kar načeloma niti ni problematično, dokler ne pride do vzgoje otrok.
Torej - glede krsta najinih otrok sem se pustila prepričati. Z dogovorom, da ostalih zakramentov ne bodo delali, če za to ne bodo izrazili želje sami.

Seveda sem se ujela. Že lansko leto je najstarejša iz šole prinesla idejo, da bi šla na verouk, ker je seveda "kul" - pri tem ne gre zanemariti dejstva, da hodi v vaško šolo. Ampak v prvem razredu še ni bilo tako "kul", da bi pri tem vztrajala in je želja lepo mirno sama od sebe izginila. V drugem razredu pa se je stvar spremenila, ker gredo ostali otroci na verouk iz podaljšanega bivanja. Res je tudi, da je tokrat zadevo omenila moji boljši polovici, ki je, glede na svoje želje, da bi bila deležna takšne vzgoje kot on, zadevo izkoristil v skladu z najinim dogovorom in jo vpisal k verouku. 

Seveda je tukaj "catch", kako ne? Verouk prinese s sabo še kaj več kot eno uro na teden - prinese nedeljske maše (na katere bosta sicer hodila le onadva, se jima bomo morali pa zato vsi prilagoditi), pa še kaj - danes je s prve ure že prinesla nalogo, da mora vsak dan moliti. Moliti?!?  Saj sploh ne ve in ne razume kaj molitev je! 

Skratka, to pomeni spremembo našega življenja v življenje, kamor jaz ne spadam. V življenje, ki z mojim nima nič skupnega. In ob tem se počutim grozno. Ne grozno, še veliko huje. Skočila bi iz svoje kože, če bi mogla!  Najverjetneje pretiravam, ampak čutim kot bi bilo konec življenja kot smo ga imeli doslej, življenja, od katerega se nočem in ne morem posloviti. 
Istočasno se zavedam, da sta onadva še vedno enaka kot prej, da smo enaki vsi  in da, hočem ali nočem sem dala besedo, ki jo bom držala. 

Mika me, da bi kričala in izsilila še kakšno leto, dve, tri neokrnjenega otroškega uma za svojo deklico, mika me, da bi prepovedala krst najmlajšega, da se zgodba pri njemu ne bi ponovila. Pa najbrž ne bom. Ker all in all - najverjetneje je težava predvsem v mojih predsodkih. In hočem nočem bom to morala sprejeti. Kot bom morala sprejeti še marsikaj kar mi bodo v bodočnosti prinesli moji trije otroci in s čimer se ne bom strinjala.

Kaj pa vem, mogoče se bo pa naveličala? ;)

3 komentarji:

  1. Hm. Tudi verouk ni več tisto, kar je včasih bil. Pri nas tudi na veliko hodijo, pa poleti na oratorije.

    Pri nas je bilo tako. Na prostovoljni bazi. Jaz sem se sukala okoli cerkve, ko sem bila pri skavtih. Mi je pasalo. Prej in potem pa ne več.

    Ne vrem, res nimam pametnega nasveta. Če bi šlo samo za verouk, sploh ne bi bilo težav. Ko pa je otrok pri verokuku okaran, ker nima dovolj podobic z nedeljskih maš, je pa to že huda prisila. Konec prostovoljstva. Kakšen uvod v trdno vero je torej prisila?

    Mene to še čaka. Ideje, da bi šla k zborčku v cerkvico, so namreč že vzniknile.

    Ti pa prespi, potem pa upam, da se ti bodo stvari nekako "poklapale" in da ti jih ne bo treba lstnoročno premikati.

    OdgovoriIzbriši
  2. Simona Iglič Vsak otrok je pač te sreče ali smole, da se rodi v familijo kakršno se pač rodi...In pomoje je najbolj fajn, da ta familija ve kaj hoče, česa noče, kaj sprejema in česa ne..Ter potem v "svojem" duhu vzgaja svojega mladička..Če sem zraven paše verouk; tud kul. Se mi zdi, da pri starosti 6, 7...let otroci še kako iščejo ...in potrebujejo naše vodstvo; ter jih nedvomno zanima; kaj pa mi - starši mislimo o Bogu npr....Ja, in še kako zanimivo jim mora biti, če se mami in oči ne strinjata...To se mi načeloma zdi prov fajn za otroka ( da ima svobodo, da se nagne bodisi na eno bodisi na drugo stran in ni že v kali zatrt, ker je odlutal od družinskih vrednot ); kar pa vsekakor ne olajša skupne starševske odločitve ... Torej; kdo bolj trdno stoji za svojimi vrednotami; mamica, ki se ji meša, ker hčerka hoče moliti..al oči, k že 20 let ni bil pr maši? In potem bi vse skupaj moralo biti le še tema odprte in iskrene komunikacije...in končno bo eden od obeh starešin dojel, da njegovemu partnerju oz. pa...

    OdgovoriIzbriši
  3. ... partnerki vse skupaj veliko več pomeni in bo čiste vesti in iz spoštovanja do osebe, ki jo ima rad ( in ne le zavoljo miru ali pa zaradi slabših retoričnih sposobnosti) končno le rekel: no prav, pa naj gre raje h gasilcem(:

    OdgovoriIzbriši

Hvala za komentar.