sobota, 14. maj 2016

Zadnja postaja

Prejšnji teden sem v filmu slišala citat, o katerem premišljujem že nekaj dni: "Včasih te napačen vlak pripelje na pravo postajo."

Do zdaj sem sedla že na precej napačnih vlakov. Ampak prav vsak je imel postajo, ki me je peljala do naslednje, ki je bila že bolj prava. In vedno, ko sem bila na pravi postaji, sem to čutila, tudi če tega ni čutil nihče drug.

In tukaj sem, na novi, tokrat zadnji postaji mojega bloga. Če bom želela še kdaj pisati, moram začeti znova. Čas je. Moja odločitev, da ga zaključim me navdaja z mirom. Zato vem, da je prava.

Afere in škandali so bili dolgo časa moj spovednik in prijatelj, v času največjih korakov in sprememb v mojem življenju. Nanj sem zlivala veselje, navdušenje, ideje, pa tudi žalost in strahove. Ko sem jih ubesedila in prebrala enkrat, dvakrat, so dobile smisel. In jaz sem tako našla svoj mir.

Potem pa so kar naenkrat postali nekaj, za kar nisem želela, da postanejo. Mene; mene!, ki lahko pišem o tem kaj čutim in česa me je strah, povem pa samo svoji boljši polovici, so začeli razgaljati tistim ljudem, za katere tega nisem želela. Mojim strankam. Staršem v mojem vrtcu, ki so mene, vzgojiteljico in direktorico začeli povezovati z vsem, kar sem zlila nanj.

Res je. Sama sem ga napisala in objavila. Ampak želela sem ostati anonimna. In v anonimnost se vračam.

Ker jaz sploh nisem več jaz. Nisem več Olivija, pač pa samo še direktorica, delodajalka, deloholik, odgovorna za zaposlene in šele potem mama in žena in prijateljica. Tega pa nočem. To ni moje bistvo. To nisem jaz. Jaz nisem moj vrtec. Jaz nočem biti moj vrtec.

Da bom lahko spet odkrila kdo sem in kaj imam rada, si moram za to vzeti čas. Moje bistvo je moja družina in ljudje, ki me imajo radi, postala pa sem samo še senca tega, kar sem bila. Zdaj samo delam. Delam ponoči in podnevi, delam vse vikende in vse praznike. Ker tudi kadar ne delam, sem moj vrtec. Nosim odgovornost kot bi imela podjetje s 1000 zaposlenimi, pa nas je samo 5. Planiram, kalkuliram, načrtujem, pišem poročila, priprave in razmišljam kako reševati probleme. Ponoči sanjam otroke iz vrtca.

Odločam se, mozgam o posledicah sleherne odločitve in nimam časa zase. Za svoje bližnje. Nimam časa, da bi se smejala, ne znam več celega dneva zabluzit na kavču, ker postanem živčna.

Ne, ne obžalujem nobene odločitve v svojem življenju, Sem pa izbrala težko pot. Pot, ki je vsi tisti, ki mislijo, da je zame vse padlo z neba, ne bodo nikdar razumeli. In jim je ne bom razlagala. Ker jaz tudi nisem tisto, kar o meni mislijo drugi.

Zbogom torej. Začenjam novo poglave in z njim nov blog. Prestopam na nov vlak.
Hvala vsem za spodbude in lepe misli, pa tudi za kak mail, ki sem ga v teh letih dobila in mi je dal vedeti, da je nekomu moj blog dal občutek, da ni sam.

Kaj pa veš, mogoče se pa še srečamo na kakšni postaji?

Olivija




ponedeljek, 2. maj 2016

ponedeljek, 1. februar 2016

Nov začetek

Novo leto in nov začetek!

Končno!

V bistvu sem na skrivnem ves čas čakala, da se bo zgodilo (mogoče še preveč in predolgo). Da bom dosegla stopnjo, ko bom sposobna odrezati in se bom odločila; in se svoje odločitve tudi držala. 

Bolj ko se je leto 2015 bližalo koncu, bolj sem vedela, da je to to. Da sta mi ostali samo dve možnosti. Da zdrvim do konca v prepad tako kot moja mami ali pa se zberem, odločim in svoje življenje postavim na glavo

Dovolj neprespanih noči, sekiranja, skrbi, dovolj napadov panike, dovolj skrbi, predvsem tistih "na rezervo", dovolj divjanja, basanja s hrano enkrat na dan, dovolj večerov, ko hodim spat sama, dovolj nedeljskih noči, ko ne morem zaspati, ker prihaja ponedeljek. Skratka, dovolj.

Najprej sem potrebovala samo sklep, da je dovolj. Potem sem se odločila, da bom spremenila način življenja. Najprej prehrane. Potem sem temu dodala še bicikliranje na sobnem kolesu štiri do petkrat na teden.

Za piko na i naju je moja boljša polovica (ki, mimogrede, ne pleše) vpisal na tečaj družabnega plesa.

Da bi bila mera polna, sem se odločila, da sekiranje na rezervo prepustim drugim. Da si bom vzela čas zase. Kadarkoli ga bom potrebovala.

Da se bom naučila. Da bom ugotovila česa ne zmorem in ne znam in se bom učila. Da bom boljša žena. Da bom boljša mama. In nenazadnje, da bom boljša šefica. 

Ne rečem, da me stvari ne iztirijo več. Seveda me. Me pa iztirijo za manj časa. Počutim se bolje. Spim dobro. Večere spet preživljam s svojo boljšo polovico. Hodim na plesne! 

Z otroki se spet pogovarjam in smejim. S Palčico vsak dan na dolgo in široko razpravljava o odnosih v razredu. Z Mezinčkom debatirava o bližajočem se vpisu v šolo. Sredičnico sem izpisala iz glasbene šole, da ima kaj prostega časa, ki ga zdaj preživljamo skupaj. Šivava njen kostum za bližajoči se pust.

Šla sva na prvi koncert po dolgem času. (ps: Tabu je zakon!)

Stvari se spet postavljajo nazaj na svoje mesto. In tako je prav.