sreda, 31. avgust 2011

Potencialna dobra novica

Dobila sem klic. THE klic. Da je v vrtcu, ki sem ga enkrat sicer že zavrnila, prosto mesto. Slučajno v skupinici z našo malo prijateljico Zalo.

Jutri greva z Mezinčkom pogledat - je pa jasno eno - tokrat nimam toliko manevrirnega prostora kot sem ga imela pred pol leta.

Skratka, držite pesti, da bo ok in da mali Mezinček jutri postane vrtčevski otroček!

Mezinček, ko je bil še "majhen" :)

Koma

Pa je prišel naš zadnji dan počitnic. Žal se ne začenja po planu - mali Mezinček je noč več ali manj prebedel (beri, se zbujal skoraj vsako uro) brez očitnega razloga.

Po dolgem času je za mano noč kot pred kakšnim letom, in ja, EMŠO se mi pošteno pozna. Mislim, da delujem na zadnje atome moči, roke se mi tresejo in kava niti malo ne pomaga. Eno leto je vesolje razlike.

Absolutno nesposobna sem razmišljati, kaj pametnega delati, mislim, da bom celo za kuhanje kosila uporabila intelektualni minimum in v lonec vrgla makarone z vnaprej pripravljeno omako.

Treba bo sicer še v trgovino, štuširat mladičke in jih pripravit na prvi šolski dan, spakirat nahrbtnik za vrtec, v kleti me spet čakata poln pralni in sušilni stroj. Skrajno fino bi bilo še, če bi šli v knjižnico in se imeli fino.

Če bom našla kje kakšen atomček moči...


foto: bibaleze.si

torek, 30. avgust 2011

Logo

Absolutno navdušena sem nad logom svojega bodočega biznisa, ki mi ga je izdelala sestra. Res. Je enostaven, smiseln, povzame srž tistega, kar bom počela.

Še boljše - dal mi je navdih za naš moto. Ki pa ga še ne povem. Je pa hud :)

Iskreno komaj čakam, da bom tako daleč, da bom lahko pokazala prav vse!

foto: siol.net

Sprehod

Vsem, ki me bolje poznate, je jasno, da nisem najbolj športen tip človeka. To ne pomeni, da cele dneve preležim na kavču. No, pri treh otrocih je to res praktično nemogoče. Pomeni pač, da se ne ukvarjam z organiziranim športom.

Pred leti, to pomeni preden sem imela otroke, sem se res izogibala večini stvari, ki so imele vonj po športu. Zdaj obsesije kako bom izgledala, če bom vsa rdeča, nimam več. Mislim, da se je večina žensk znebi pri porodu. Razumete kaj mislim, ne?

Zdaj zelo rada migam. Vse kar diši po "švicanju" mi je fino, imam pa drug problem. Pomanjkanje časa in veliko drugih stvari, ki jih imam od tega še veliko raje pa mi zanje prav tako zmanjkuje časa.

Sem pa vsakokrat vesela, kadar se kam spravim. Sploh ker vedno ugotovim, da imam presenetljivo veliko kondicije za svoje (ne)športanje.

Tako nas je danes moja super truper tašča spravila na Jošta. Obe punčki in moja malenkost, seveda oprtana z Mezinčkovimi desetimi kilogrami. Rezultat? Odličen. Navdušena sem nad okoljem kjer živimo, punčkami, ki navkreber šibata skoraj hitreje kot po ravnem in svojo kondicijo. Jupi! Kdo je rekel, da ne športamo?


foto: kraji.eu

Odklopljena

Mezinček se je danes zbudil ob 5:11. Potem je prav potrpežljivo počakal na šesto, da sem vstala z njim.

Ko sva prišla v dnevno sobo in sem se pripravila spit svojo kavo, Mezinček pa svoj čaj, me je doletel šok. Ne dela internet. Ne dela televizija. V bistvu sem bila POPOLNOMA ODKLOPLJENA od sveta.

Šok. Kaj bom počela? Ne morem na blog, na mail, še radia nisem mogla prižgat.

No, na srečo so v nekaj urah zadevo popravili. Sem pa ugotovila naslednje - sem popolni internet odvisnik, kadar sem doma. Kadar sem na dopustu mi je absolutno vseeno ali ga imam ali ne, doma pa - ne pride v poštev.
Znano?

foto: najnaj.si

ponedeljek, 29. avgust 2011

Čin, čin!

Z vsemi tremi mladički preživljam dneve in noči že dva meseca in štiri dni. Še tri, pa bosta punci spet v šoli in vrtcu, upam tudi, da bo tudi Mezinček prej ali slej prišel na vrsto za vrtec in pride tako zaželjena pošta.

Na eni strani komaj čakam na tišino in mir, ki ju bom imela vsaj dve uri na dan, kadar Mezinček spi.

Na drugi strani mi je že zdaj hudo. Pogrešala bom ta "šundr" in smeh, kadar se skupaj igrajo. In neustavljivo čebljanje od trenutka, ko vstane prvi, do trenutka, ko zaspi zadnji izmed njih. Pogrešala bom tudi to blaženo stanje, ko nam ni bilo treba gledati na uro.

Veselim se tega, da bom lahko kaj več naredila. Da ne bom več pospravljala dnevne sobe tridesetkrat na dan (ali "težila" puncama naj se je lotita). Veselim se tega, da se ju bom vsak dan, ko ju bom šla iskat neskončno razveselila. In oni mene. Da bom spet vstajala s svojo boljšo polovico in se delala, da delam in vmes, kadar mi bo uspelo tudi res delala.

Ker nas v prihodnje čaka še kar precej sprememb, bo tudi ta začetek zanimiv. Bogve kako bo naše življenje izgledalo čez eno leto. Zato je prav, da se stvari začnejo postavljati na svoje mesto, kajne?
Mi pa bomo v prihodnje resneje izkoriščali prav vsak vikend, ki ga bomo lahko preživeli skupaj.

Nazdravljam torej na prihodnost in novo življenje. Na tretji razred, na "malo šolo", na upam da jasli in mojo samozaposlitev.

Čin, čin!


foto: zurnal24.si

nedelja, 28. avgust 2011

Top izjavi

Včeraj je imela Sredinčica svoj dan.

Ko sva se dopoldan stiskali v spalnici, je rekla: "Mami, a se ti misliš kaj stuširat?" Sem odgovorila da sem se večer pred tem in jo vprašla ali smrdim. Njen odgovor: "Ne, samo zdej se mi ne da tiškat s tabo."

Malo kasneje s Palčico pospravljata in v ihri pravi sestrici: "Ja kaj pa ti misliš, da imam dve roki al kaj?" in nadaljuje: "No, koliko jih imam? Pet? Ne, samo dve imam." Je očitno vmes preštela :)))

sobota, 27. avgust 2011

Moški

Samo moški lahko dva tedna skupaj "fura safr", ker ima osebnostno krizo in potem lepo normalno živi naprej kot da se ni zgodilo nič. Samo ta isti moški je lahko potem užaljen, ker je bila njegova partnerka slabe volje eno popoldne (nikakor ne dan, ker ga večino dneva tako ni doma) iz absolutno objektivnih razlogov, ki pa jih ubogi moški seveda ne more razumeti.

Samo moški lahko mirno stoji ali gre vmes celo dvakrat na cigaret,te gleda kako pripravljaš otroke, pakiraš stvari za sabo, preoblačiš mulce, se mejkapiraš in te vpraša ali boš kmalu.

Samo na moškega lahko hormoni v kontracepciji, ki jo uporablja njegova ženska vplivajo bolj kot na njegovo žensko.


foto: cekin.si


petek, 26. avgust 2011

Darilo

Ko sem bila noseča in izvedela, da pričakujemo fantka, sem si mislila, da bomo morali večino obačil kupiti na novo. Od dveh punčk nama prav veliko nevtralnih oblačil namreč ni ostalo. Preden se dvakrat obrneš jih je večina roza ali vijoličnih - ne toliko zaradi mamine obsesije pač pa tudi zato, ker druge barve za deklice težko najdeš. Na drugi strani tudi nisem mislila kupovati vsega, glede na to, da dojenčki vsako stvar strašno hitro prerastejo.

Prva nas je iz zagate rešila sestrična moje boljše polovice in nam posodila prav vse kar dojenček na začetku potrebuje. Vsa čudovita, lepa, odlično ohranjena oblačilca za majhnega fantka.

Ko je bil Mezinček star nekaj mesecev in smo bili spet tik pred tem, da mu bomo morali kupiti celotno garderobo, me je poklicala prijateljica Manca. Da ima polno fantovskih oblačil in če bi mi prišla prav, da bi jih posodila. Seveda sem bila takšne ponudbe neskončno vesela. Njihova oblačila smo tako uspešno nosili in ponosili vse do Mezinčkovega prvega rojstnega dneva.

Ko sem začela pregledovati koliko uporabnega imamo za jesen, sem ugotovila, da bore malo in bo jeseni treba v šoping. Tokrat smo bili na obisku pri prijateljih, ki so dobil majhno dojenčico, ko je mamica ponudila, da nam posodijo oblačila njihovega zdaj že skoraj triletnika. Seveda smo bili veseli. Dobili smo dve ogromni Ikea vreči jesenskih in zimskih oblačil! Juhuhu! Do naslednjega poletja smo zdaj z Mezinčkovimi oblačili opravili.

Navdušena sem nad dejstvom, da se nekatere stvari kar zgodijo tako da je prav. Pravzaprav se večina stvari zgodi tako. Resda so oblačila popolnoma banalen primer, ampak podobno velja tudi za druge stvari v življenju. Včasih jih je sicer strašno težko sprejeti. Včasih smo prepričani, da se nam godi krivica. Včasih si sami s premišljevanjem o tem vežemo vrvi za vrat in se smilimo sami sebi. Potem pa se stvari kar same po sebi postavijo na pravo mesto. V omaro ali pa v življenje. Se strinjate?

foto: cosmopolitan.si

četrtek, 25. avgust 2011

Absolutno zanimivo

se mi zdi dejstvo, da sem zadnje dni neskončno dobre volje.

Kljub temu, da se zaradi vročine ponoči zbujamo.
Kljub temu, da so moji otroci že tako zdolgočaseni, da v tej vročini kadar smo doma, ne vedo več kam naj se dajo in temu primerno meni in med sabo "kravžljajo živčke".
Kljub temu celo, da sem danes zapravila zadnji cent z računa. No, naslednji teden dobim še plačo, tako da je to bolj slab primer.

Danes bomo delale "štrudl". Jagodni in malinov. Kakšen bo, bom še poročala, ker mora Mezinček najprej zaspati. Tudi tega ali naj oboje zmešam ali naredim vsakega posebej, se še nisem odločila.

Včeraj smo punce za večerjo jedle sladoled.

Po novem me namesto Mirene spravlja ob živce Nuvaring.

In danes dopoldan sem kljub vsemu našla nekaj potencialnih učilnic za najem, ki jih bom potrebovala za moj bodoči biznis. In cene so približno take kot sem mislila. Kar je sploh super.

Danes in jutri imamo obiske. In jutri gremo na piknik.

In Sredinčico je njena naboljša vrtčevska prijateljica v soboto povabila na rojstni dan.

He, he, mi je že jasno zakaj sem dobre volje. Danes se moram še malo posvetiti svoji boljši polovici, da se naleze mojega navdušenja in vikend, here we come!




Ko gledam tole svojo fotko bi jo pa lahko kje uporabila za kako ozadje...

Bermudski trikotnik

Po novem pri nas izginjajo stvari.

Pred kratkim smo izgubili likalnik. In škarje za striženje las. Oboje smo sicer uspešno našli in pri njunem izginotju sva imela prste samo midva z mojo boljšo polovico.

Včeraj pa so čudežno izginili - moji čevlji. Ko sem prišla z Zavoda za zaposlovanje sem imela namreč do kina še slabo uro časa, zato sem se sezula kar v dnevni sobi, prav tam kjer sem pustila tudi torbico. Ampak, ko je prišel čas za odhod mojih čevljev ni bilo nikjer. Ne pod mizo, ne pod stolom, ne v predsobi. Pri iskanju smo spet sodelovali vsi štirje, Mezinček pa nas je prav začudeno opazoval.

Ko smo pregledali celo zgornje in spodnje nadstropje in se je ura že nevarno približevala času, da odrinemo, sem se odločila in se hitro preoblekla, da obujem druge čevlje. In? So se našli, jasno.

Nikjer drugje kot v košari s pižamami. Neverjetno? Pravzaprav ne. Mezinček je včeraj namreč očitno vstopil v fazo "pospravljanja" in jih je lepo pospravil v edino košaro v dnevni sobi (seveda samo pol metra stran od tam kjer sem jih pustila), ki jo doseže. Zraven še papir in nekaj igrač.

Skratka, sredi dnevne sobe imamo po novem Bermudski trikotnik. Na srečo zdaj vsaj vemo za prvi "punkt", kjer lahko najdemo kakšno izginulo stvar :)


foto: zenska.si


sreda, 24. avgust 2011

Zaupanje

je ena super stvar, se strinjate?

Danes sem bila na Zavodu za zaposlovanje in vprašala ali lahko dobim subvencijo za svoj posel. Razložili so mi postopek in povedali, da se v program tako in tako ne morem vključiti dokler ne dobim odpovedi. Glede na to, da bo to že čez dobra dva tedna, se ne sekiram kaj dosti, ker bom imela samo še več časa, da bom bolje predstavila svoj načrt.
Skratka, zaupam, da če mi je namenjeno, denarja zame ne bo zmanjkalo. In ker verjamem v svoj načrt me tudi ne skrbi, če slučajno "zunanji presojevalec" Zavoda v njem ne bi videl zadostnega potenciala. Tudi prav.

Zanimivo, da sem tozadevno, odkar imam v glavi načrt (in precej le tega tudi na papirju) popolnoma mirna. In da me v tem nič ne zmoti. Verjamem, da sem na pravi poti in da če bom delala po svojih najboljših močeh, je pravzaprav relativno vseeno ali dobim subvencijo ali ne. Moja pot je ne glede na to še vedno moja pot, kajne?

Mimogrede, tokrat brez slikice. Punce gremo v kino ;)

Razno

Neverjetno, našli smo likalnik. Nič več in nič manj daleč kot v sosednjem predalu od tistega, kjer bi moral biti. V izgovor naj povem, da je bil omenjeni predal skrit za mizo.

Danes gremo punce popoldan v kino gledat Smrkce. V mesto, da bo še malo bolj kul. In na sladoled, jasno. Kljub temu, da bi jaz lahko izgubila še dva. Kilograma namreč.

Popoldan imam zmenek na Zavodu za zaposlovanje, da vidim koliko možnosti imam dobiti subvencijo za samozaposlitev.

In kolikor sem neskončno vesela, da imava zdaj spalnico v najhladnejši sobi v hišici, je zadnji dve noči tudi pri nama vroče, tako da se zbujam okrog pol dveh. Mislim, da bomo danes prav vsi spali z odprtimi vrati.
Pa imamo poletje v vsej svoji veličini, vključno z od vročine neprespanimi nočmi. Bomo vsaj veseli, ko se bo shladilo, se mi zdi. Je pa res, da bom, vsaj jaz, poletje zelo kmalu spet pogrešala. Neskončno bi se pasalo vreči v morje.

Danes smo se igrali tudi "Pet minut žgečkanja na dan prežene slabo voljo stran." Iz petih minut je nastalo skoraj enourno krohotanje in zvijanje :)


Ena stara iz leta 2008 :)



torek, 23. avgust 2011

Akcija

Še šest dni bodo vsi trije mladički doma z mano. Ta teden tri in naslednji tri. Potem se začenja novo obdobje.

Mezinček za zdaj ostaja z mano, prepričana sem, da bom našla vsaj kakšno začasno varstvo zanj, kadar bom morala narediti kaj nujnega (recimo iti na kak sestanek ali usposabljanje). Če ne, bomo kaj skombinirali. Še vedno smo.

Začenja se obdobje moje intenzivne priprave na nov začetek in na življenje, ki ga želim živeti in se ga, kljub temu, da bo mnogokrat verjetno težje za vse nas, veselim. Slika v moji glavi je kristalno jasna, jasno pa tudi zavedanje kaj vse me čaka, kaj je treba storiti in kako.

Predvsem pa se končno začenja obdobje akcije - nema odmora dok traja obnova. Po dobrem letu, ko sem se večinoma ukvarjala s tem, da sem mama, je to prava hrana za dušo.

Nekako zaupam, da se bodo stvari ob svojem času same od sebe postavile na pravo mesto - ne trenutek prekmalu in niti trenutek prepozno. Tako je običajno, kadar kaj počneš s srcem in ljubeznijo. In pametjo, seveda.


foto: 24ur.com

ponedeljek, 22. avgust 2011

Navdušenje

Danes me preplavlja pozitivna energija.

Prvič, ker sem kljub trem mladičkom doma uspela nadaljevati s pisanjem poslovnega načrta.
Drugič, ker sem ugotovila, da lahko dobim subvencijo za samozaposlitev tudi kot direktorica zavoda takoj, ko bo razspis ponovno odprt (mimogrede, menda je že, samo Zavod za zaposlovanje ni najbolj ažuren na svojih spletnih straneh).
Tretjič, ker sem se začela ukvarjati s popolnoma praktičnimi vprašanji svojega bodočega posla in ugotovila, da morda bo tako neprofiten kot se je zdelo na začetku in mi ene od zastavljenih dejavnosti ne bo potrebno izvajati, tako da se bom lahko v celoti posvetila svojemu pravemu namenu.

Kar je dobro, ne - odlično! Tako sem vesela, da bi najraje raztrobila vsemu svetu. Ampak osel gre samo enkrat na led, zato tokrat do udejanjenja svojega načrta molčim kot grob.

Me pa ima, da bi vse naredila ne jutri ali danes, ampak včeraj! Počutim se kot navdušena pubertetnica, ker se PRVIČ V ŽIVLJENJU pripravljam na to, da bi počela TISTO, KAR ME VESELI in to ZASE.

Mislim, da ga boljšega recepta za uspeh ob temeljitih pripravah, dobrem poslovnem načrtu in dobrih nasvetih pravzaprav ni.


foto: Reuters


Neverjetno

Kaj je recimo najbolj nenavadna stvar, ki ste jih kdaj izgubili?

Nam je uspelo recimo izgubiti - likalnik. Ko sem se v petek namreč odpravljala zvečer ven in hotela obleči svojo novo oblekico, bi jo bilo potrebno zlikati. Tukaj seveda še nobene težave - dokler nismo začeli iskati likalnika.

Dobro, na običajnem mestu v predalu ga ni bilo. Verjetno smo ga pred morjem odložili kam drugam. Smo pregledali vse sobe v zgornjem nadstropju, vključno s prav vsakim predalom. Ga ni bilo. Potem smo začeli prečesavati dnevni prostor, kuhinjo, obe kopalnici. Ni. Prav. Je mogoče v kleti? (Kako in zakaj bi zašel tja sicer res ni jasno, ampak v sili hudič še muhe žre.)

Ne, tudi v kleti ga ni bilo. Po polurnem intenzivnem iskanju, v katerem sta sodelovali tudi Palčica in Sredinčica, smo končno obupali. Jaz sem izbrala drugo oblekico in šla.

Kaj mislite? Smo ga že našli? Ne. Domnevam, da ga bomo takrat, ko bomo kupili novega :)

foto: slonep.net

nedelja, 21. avgust 2011

Pa ga imamo!

Prvi zobek je danes dokončno prebil malo dlesen :)

Ker smo ga čakali kar nekaj časa, smo zelo veseli - posebej jaz. No, pa mali Mezinček tudi. Zvečer si je namreč z neskončnim veseljem prvič umil "zobek" :)


foto: madagascar.jam.si


petek, 19. avgust 2011

Juhuhu!

Ker še kar čakamo, da se Mezinček zbudi, da gremo v knjižnico, mi ostaja nekaj minut, da na hitro sporočim dobro novico.

Juhuhu zato, ker grem danes zvečer po doooolgem času sama ven in to v absolutno zmagovalni ženski zasedbi. Da bi bilo to še malo bolje, bom oblekla svojo fensi šmensi novo črno oblekico, ki mi jo je kupila moja super truper tašča in gremo v center Ljubljane. Mislim, da ga tam nisem žurirala že olala časa! Časi namreč, ko sem bila tam kot pohištvo so že davno minili.

Verjetno bom do večera, ko se bom morala odpraviti preživela še kar nekaj krizic, ker se mi ne bo dalo, pa ker se mi bo zdelo, da nisem dobolj lepa... ampak v resnici komaj čakam na kulsko družbo, kak sladek koktejl in čvek, čvek, čvek!

Hihi in obvezna priprava - lakiranje nohtov! ;)

Juhuhu, drage moje! Danes je naš večer!

foto: spoznaj.si

četrtek, 18. avgust 2011

Pred desetimi leti

Pred desetimi leti sem spala do desetih ali pa še dlje. Če se je le dalo.

Moje samsko življenje je obsegalo v glavnem večerne pohode na "pijačke", pozne prihode domov in jutranje poležavanje. Ker sem bila pridna na faksu, sem večino obveznosti naredila sproti, istočasno pa sem imela tudi štipendijo, ki je bila vezana na moje ocene, tako da mi financ ni primanjkovalo.

Danes vstajam ob šestih. Če imam srečo. Včasih še veliko prej.
V resnici obožujem zgodnja jutra. Lepote, ko sonce prikuka izza Šmarjetne gore, se ne da popisati. Tudi miru, ki kljub Mezinčku in Sredinčici v dnevni sobi absolutno prekaša tistega čez dan. Če dodam še skodelico dišeče kave in dobro družbo moje boljše polovice, sem sploh zmagala. Zadnje čase namreč vikende deliva na dan, ko se naspi on in dan, ko se naspim jaz.

Zdaj, ko vstajam zgodaj, se mi zdi, da sem prej življenje metala stran. Spanje do desetih, enajstih? Lepo te prosim, ko vstaneš je polovica dneva že mimo :)
Me prav zanima kako bova čez deset let to dopovedovala svojim otrokom, ki jih najverjetneje ob desetih še ne bo na spregled. Verjetno bova takrat namesto ob večerih uživala v skupnih jutrih.


foto: zadovoljna.si


sreda, 17. avgust 2011

Ponosna

Danes sem ponosna nase. Resda sem se poslovnega načrta lotila šele ob devetih zvečer, mi je pa ob pisanju kristalno jasno kaj hočem in kaj potrebujem.

Prav tako ugotavljam, da mi je tovrstno mozganje v veselje in me navdaja z energijo, za katero sploh nisem vedela, da jo imam.

Ugotavljam tudi na katerih področjih sem šibka - potrbujem namreč dober računovodski nasvet vsaj kje blizu Kranja, ki se ukvarja tudi z zavodi. In recimo finančne projekcije za prihodnja tri leta.

Skratka, vesela sem. In komaj čakam jutrišnje popoldne, ko bom sama nekaj ur lahko nadaljevala začeto. Neverjetno kako lahko je delati, če trije mladičko neprestano ne skačejo okrog nog :)


foto: vet-center.si

Obisk

Danes se odpravljamo na obisk. V Postojno. K meni dragi prijateljici, ki je ostala moja prijateljica od moje tretje službe dalje. Torej že nekaj časa. Takrat sem jaz imela samo Palčico, ona pa še nič otrok. Zdaj imava vsaka tri.

To verjetno sicer pomeni, da se bova, kljub temu, da bomo večino dneva skupaj, bore malo pogovarjali.

Ko sva nazadnje svojih šest mladičkov peljali v živalski vrt je bilo nekako tako - cel dan smo preživeli skupaj, ampak šele ko sva se peljali vsaka v svojo smer, sva se slišali po telefonu, da sva predebatirali tisto, kar sva nameravali pa nama ni uspelo.

Dolgčas nama vsekakor ne bo.

foto: bibaleze.si

torek, 16. avgust 2011

Želja

Želim si, da bi prišla pošta. V njej bi pisalo: "Obveščamo vas, da je Mezinček dobil prosto mesto v željenem vrtcu."


foto: cekin.si

Poslovni načrt

Pa me je zagrabilo!

Se mi je ves čas zdelo, da prej ko slej se mi to ne bo več zdelo tako težko in se bom zmigala, premozgala in začela. Skratka, strašno vesela sem. Zakaj? Ker prvič, odkar sem se odločila, da grem na svoje, čutim tak neskončen navdih - tak, da bom danes delala do jutra, če me prej ne bo spustil. In tak, da že od jutra premišljujem, kalkuliram, delam plane...
Navdih je verjetno povezan tudi s tem, da sem plan bodočega biznisa, vključno z dejavnostjo, veliko bolj prilagodila sebi.

Poiskala sem novo ime. Mi je všeč - popoldan čakam še na mnenje boljše polovice. Potem moram poklicati še nekaj ljudi, napisati še nekaj mailov - mogoče mi bo uspelo v popoldanski smeni Mezinčkovega spanja.

Skratka, danes sem navdahnjena! Juhu!!!

foto: mladipodjetnik.si

V dobrem in v slabem

Načeloma se s svojo boljšo polovico dobro razumeva. Jasno se sem in tja sporečeva in v čem ne strinjava, ampak to ravno ni kaj takšnega, da bi resneje motilo morje po katerem pluje najina barčica.

Je pa za nama en absolutno čuden vikend. Mogoče je svoje prispevala še polna luna, ker še po štirih dneh ne vem zakaj točno sva skregana. Pa ne ravno skregana, izogibava se (en ali drugi) vsakršnekoli nepotrebne komunikacije. V bistvu se skregala sploh nisva.

Ugotavljam, da sovražim takšne dni. Če bi najino življenje stalno izgledalo takole, mislim, da sem raje sama kot da bi dan za dnem poleg sebe imela nekoga, ki mu je težko biti z mano.

Skratka, v dobrem in v slabem. Včasih obstaja kak pameten razlog za slabše dni, včasih tudi ne. Je pa smiselno ne pobegniti prav vsakokrat, ko pride slabše obdobje, kajne?

foto: kata.si

Za konec dodajam še najina današnja horoskopa:

Moj pravi: "Vaš partnerski odnos potrebuje temeljito prenovo. Zberite pogum in načnite to temo. Pogovorita se in se soočita z vprašanji, ki vam že dlje časa rojijo po glavi. "
In njegov: "Vaše misli se bodo zjasnile. Vaš trud pa bo osredotočen predvsem na vaše ljubezensko življenje. Začeli ste se zavedati, da sta varnost in stabilnost za vas nujni."
Zanimivo, kaj?

Novost

Podaljšan vikend nam je prinesel pomembno novost. Se sprašujete? Ne, nismo dobili zobka.

Je pa mali Mezinček končno shodil. Zdaj fletno raca sem in tja in je vsak dan bolj pogumen.

Zanimivo, da je počakal in svoj veliki trik prvič pokazal pred širokim občinstvom - bili smo namreč na obisku.

Takole pa ga Sredinčica prevaža po dnevni sobi.


petek, 12. avgust 2011

Rojstni dan drugič

Zdaj, ko mi je moja šefica prijazno obljubila, da odpoved dobim šele v ponedeljek PO rojstnem dnevu sem pomirjena. Tako da sem zdaj dejansko o njem začela tudi v resnici premišljevati. Tako kot tukaj.

Po zgledu Neskončne dopolnjujem svoj seznam. Recimo danes, ko sem pospravljala svoja "kje je že tv ali cesta, če jih nimam" očala in se je oluščeno usnje že petič zavihalo, mi je pripomba moje boljše polovice, da bi mi pa tale etui za očala res lahko zalepil, dala dobro idejo. Potrebujem etui za očala. Tak trd, ker so dotična očala precej pomembna zame. Recimo kaj takega.

foto: xray.si


Zelo prav bi mi prišlo tudi večerno varstvo otrok, da bi šla s svojo boljšo polovico ven. (ps: Kljub temu, da me ta trenutek že ob misli na neprespano noč in vstajanje ob šestih zvija)

Imela bi tudi recimo eno tako kulsko glineno posodo za česen, ki smo ga prinesli s Hvara. Tako, da bi pasala v našo kuhinjo.

Mimogrede, menda denarnico dobim od svoje boljše polovice ;)



Vabilo

Zgodba je podobna tistim iz serije Neverjetno, a resnično.

Bralcem tega bloga je znano, da bom čez mesec dni dobila v službi odpoved. In da sem ravnokar zaključila porodniški dopust.
V luči tega bolečega zavedanja sem včeraj dobila pošto iz službe. Ovojnica sama me načeloma ni presenetila, ker sem zdaj na dopustu in sem si jo razložila češ poslali so mi dopustni listek.

Ko sem jo odprla pa me je v njej čakalo presenečenje - Vabilo. O ja, vabilo. In to ne kakršnokoli vabilo, pač pa vabilo na "tradicionalno" druženje sodelavcev, ki sem ga mimogrede pred dvema letoma uvedla jaz. Moja prva reakcija je bila mešanica med jokom, šokom in še čem. Zdelo se mi je, da se mi cel svet smeji v obraz. Sploh ker je ta piknik prvega septembra, teden dni kasneje pa moj rojstni dan in dan, ko bom dobila odpoved. Prve pol ure mi je šlo na jok. Palčica je na vsak način želela razumeti zakaj sem tako žalostna, pa ji nisem ne mogla ne želela razlagati. Še veliko slabega jo čaka v življenju in ne maram, da bi jo že zdaj skrbelo še zame.

Nekaj ur kasneje se je juha razočaranja malce shladila in se mi je zdelo smešno. Da me bodo odpustili in me tik pred tem vabijo na piknik.
Zvečer sem premišljevala, da bi šla. Da jih še zadnjič vidim in se poslovim v slogu. In jim dam vedeti, da sem jaz tista, ki bo na koncu zmagala.

Danes zjutraj sem se odločila, da se bom odločila tik pred zdajci glede na trenutno razpoloženje.

Tako nekako naj bi se končala tale objava. Vendar sem zjutraj uspela napisati le prvi stavek. Na srečo. Zakaj?

Danes dopoldan sledi klic - moje kmalu ne več šefice. Tiste, ki je ena redkih izredno srčnih in prijaznih ljudi. In ki v resnici vsem želi le dobro. Skratka, me vpraša kako sem. In ali sem dobila vabilo. Iskreno povedano sem sprva mislila, da bo rekla, da so ga poslali ponesreči. Ali pa da so ga poslali vendar ne pričakujejo, da bom tudi zares prišla.
Sem ji povedala. Da smo dobro. Da nam je bilo že veliko slabše. Da so otroci zdravi in se pripravljamo na začetek šole. Da mi nikoli ni dolgčas. In da me skrbi. Ker ne vem ali bom lahko odplačevala kredit, ki ga imam še šest let in mi pobere 350 evrov mesečno. Da me skrbi kako bo čez pol leta ali eno leto. In jo prosila naj mi nikar ne pošlje odpovedi na rojstni dan.

Prvo presenečenje, ki, če bi bolj verjela v dobroto ljudi za katere vem, da so dobri je bilo, ko je rekla, da ji je hudo. Da me razume in da mi ni treba priti če ne želim. Da bo razumela. Da pa bi me radi videli, če bom pri volji. In da se mi ni treba takoj odločiti. Lahko pridem ali pa tudi ne.
In da sta z gospodom direktorjem že ugotovila, da pride odpoved na moj rojstni dan. In da jo bom dobila kasneje. V ponedeljek po njem. Super. No, ne ravno super ampak veliko bolje.

Sem rekla, da bom prosila za večjo odpravnino kot mi pripada. Pravi, da je direktor že razmišljal o tem in naj mu le napišem mail.

Poslovili sva se po pol ure. Ko sem odložila telefon me je spreletelo kako res je, da se kljub mojemu razočaranju, jezi, besu in še čem kar me je zadnje mesece pretresalo, nočnemu imaginiranju komu vse in s kakšno vsebino bom poslala razkurjen mail ali mu povedala svoje, na koncu vendarle jasno postalo, da dobro rodi dobro. Dobro sem delala. Radi me imajo in vendarle je veselje tiste dotične sodelavke, ki se moje odpovedi tako veseli zgolj veselje nad slučajnim dogodkom, ki je njej všečno prišel na njeno pot. To me pomirja.

Mogoče boste mislili, da sem nora - kljub vsemu bom čez dva meseca stala nekje na Zavodu za zaposlovanje in se prijavljala v evidenco brezposelnih. Ampak zame je danes svet vendarle lep. Ker mi je nastavil ogledalo in v njem sem videla sebe. In bila sem dobra in pridna in korektna. Hvala.

foto: njena.si

torek, 09. avgust 2011

Dejstva

  1. Počitnice na Hvaru smo preživeli v odlični družbi. Upam, da bodo tudi naslednje leto takšne.
  2. Po vrnitvi domov smo naš zadnji dopustniški teden prav tako preživeli v dobri družbi.
  3. Starava se. Če greva pozno spat in ga prej še malo preveč popijeva, naslednji dan trpiva peklenske muke. In še dan potem.
  4. Bliža se šola. Kupili smo namreč najlepšo šolsko torbo ever. Še mene mika, da bi odkorakala nazaj v šolske klopi, ko gledam Palčico kako se veseli pouka.
  5. Na Hvaru sem pridelala tri kilograme.
  6. Trije kilogrami so odveč.
  7. Danes bomo kuhale brokolijevo juho s kuskusom.
  8. Ob takem vremenu ima človek občutek, da je že jesen.
  9. Mezinček v primerjavi s puncama v tej starosti ogromno govori (tudi povezuje besede recimo:" Mama papa." (mama gre papa)), nima pa nobenega zoba in še ne hodi.
  10. Sredinčica je čez noč osvojila vse črke, ki so ji delale težave - L, R, S, C.
  11. Palčica plava kot ribica.
  12. Varstvo v Kranju je mogoče dobiti (privat), ampak je drago in ne vem ali si ga bova, ko bom jaz brezposelna sploh lahko privoščila.
  13. Obeta se nam prav fin vikend (menda bo tudi vreme lepo).
  14. Mezinček se je zaljubil v očija :)
  15. Zelo malo po sili razmer, predvsem pa ker mi je situacija z mojim projektom dala vetra v pravi smeri (torej bolj k tistemu kar sem jaz in manj tistemu kar je dobra ideja, ampak žal ne moja) razmišljam v novi smeri. Delno sicer podobni prejšnji, ampak takšni, ki bo bolj jaz.
  16. Včeraj sem poskušala Mezinčka dati spat samo enkrat. Poskus neuspel, tako da danes že spi prvo rundo.
  17. Mezinček potrebuje fantovske igrače. Zjutraj je vstal in našel edini, ampak res edini avtomobilček, ki ga premoremo. Sem ga morala posneti, tako zavzeto ga je potem vozil po dnevni sobi, po kavču, celo po Sredinčici in zraven oponašal njegov zvok. Geni?
  18. Igram se z mislijo, da bi nadaljevala študij. Potrebujem samo še 3000 eur. Na leto.
  19. Jaz sem za kak fin piknik. Pa vi?

Takole smo praznovali Mezinčkov rojstni dan na Šćedru...

ponedeljek, 08. avgust 2011

Konec dopusta

je hkrati začetek nečesa novega.

Konec je mimogrede tudi moje porodniške in začetek "službe", na katero se kot znano v resnici ne bom vrnila. Za rojstni dan, čez natanko mesec dni bom namreč za darilo od svojega delodajalca dobila odpoved.

Je pa konec dopusta tudi čas za začetek nečesa novega - kar me po svoje sicer plaši, na drugi strani pa postavlja v situacijo, ko ne morem več strahoma glave tiščati v pesek in se pretvarjati, da je vse po starem. Kar je dobro.

So bile pa počitnice, kljub temu, da sem že pozabila, da je morje z enoletnikom bolj dopust za otroke kot starše ena A. Ne glede na vreme, ki ga je letos celo na Hvaru malo "žingalo" in neprespane noči, smo oba hvarska in še en teden doma doživljali, doživeli in izkoristili maksimalno. Ostajajo le lepi spomini, ki jih bom, upam, da čim prej, natresla tudi na tale blog. In v fotoknjigo.

Danes se torej vračamo na stare tire - moja boljša polovica je zjutraj žalostno odtacal v službo, ostali štirje pa skušamo ujeti ritem, ki ga bomo peljali naslednje tri tedne do začetka novega šolskega leta. Na srečo nas čakajo še zanimivi popoldnevi, upam da polni druženja. Pa priprave na tretji razred. In iskanje varstva za Mezinčka. Oziroma upanje, da vendarle tudi na tem področju posveti sonček in se zanj najde mesto v vrtcu.

Novim izzivom naproti se za zdaj poslavljam - in mimogrede - uspela sem prebrati vaše bloge, ker pa sem se za pretekli teden odločila, da čim manj časa preživim na internetu, jih nisem komentirala. Od danes dalje pa si bom vzela čas tudi za komentiranje.

Takole pa sta Palčica in Sredinčica čakali na ladjico. In mimogrede - Mezinček je dopolnil eno leto. In ne, nimamo še nobenega zobka :)


Fotografija je avtorsko zaščitena!