sobota, 29. oktober 2011

Profesor Baltazar

Se ga spomnite? In Palčka Smuka in tistega lušnega medvedka, ki je šel na koncu risanke vedno spat v črtasti pižami?

Same moje najljubše risanke, ko sem bila majhna.  Nekatere od njih spet predvajajo na nacionalki. Ampak danes - največje razočaranje - Baltazar na POP tv.
Popravite me, če se motim. Ampak ali ni bil Baltazar vedno brez besedila? Samo z glasbo? Ker tole kar sem poslušala danes - kot bi imeli neumne otroke. Risanka in glasba sta namreč več kot očitni, da bi moral povedati še moški glas: "Baltazar je bil vesel." ali "Ljudje so se prepirali". Halo?

Mala Olivija v meni hoče ta pravega Baltazarja!!!




petek, 28. oktober 2011

Zadnji dan

Danes je zadnji dan moje zaposlitve (namenoma nisem napisala službe). Prejela sem zadnjo plačo in odpravnino.

Kakšna pa so moja občutja ob tem? Pravzaprav pozitivna. Zaključuje se eno obdobje in začenja drugo.

Računam na to, da mi bo uspelo. Še vedno me čaka ogromno dela in o smotrnosti svojega početja bom morala prepričati še veliko ljudi. Še vedno bom morala zaslužiti vsak cent svojega zavoda in še vedno se zavedam, da se podajam na tvegano pot. Ampak je pa to moja pot. Če ni prava, bom sprejela posledice napačne odločitve. Če je, v kar srčno verjamem, bom prvič v življenju lahko svoje delo delala s srcem. In zase.

Danes torej nazdravljam na nove začetke! Čin, čin!

foto: mojdom.dnevnik.si

Me poznate?

"Device s podznakom tehtnice imajo poudarjeno potrebo po tem, da bi ustregli drugim. 

So zelo pravični in pošteni, vedno se trudijo, da bi bilo vse čim bolj popolno. Nič čudnega, da imajo pogosto občutek, da se samo ženejo in da njihovega truda nihče ne opazi. Potrebujejo potrditev in veliko spodbude, da delajo prav. Kot sodelavci so znani po svoji družabnosti, prijaznosti in kolegialnosti, nikomur ne znajo reči ne, tudi če to zanje pomeni še več dela. So veliki ljubitelji lepote in umetnosti, s katerima si na najrazličnejše načine polnijo dušo.

Imajo pestro in razgibano družabno življenje, njihovi prijatelji pogosto delijo njihova zanimanja, partnerja pa izbirajo po veliko bolj zahtevnih kriterijih. Biti mora očarljiv sogovornik, pozoren in zabaven, ki rad izkazuje svoja čustva in zna poskrbeti za polno ljubezensko življenje. Zanje je izjemnega pomena, da najdejo nekoga kot sorodno dušo, ki ji lahko vse zaupajo. Tako se sprostijo in začnejo od sebe dajati le najboljše.

Sami so redko ljubosumni, zato pa znajo toliko bolj vzbuditi ljubosumje pri partnerju, saj so tako preklemansko prijazni do vseh, da bi človek zlahka pomislil, da nekaj naklepajo. A takšni pač so, lepi, galantni in šarmantni."

Me prepoznate? Se strinjate z napisanim? Jaz ugovarjam na del, da ne znam reči ne. NE. NE, NE in NE :) Aja, pa tako lepa, galantna in šarmantna tudi nisem :)


Pisarna

je zelo pomemben del posla. Če se v njej dobro počutiš, je tudi to del motivacije, da delaš bolje, lažje.

Najboljšo pisarno na celem svetu imam jaz. Vsak dan grem ob pol osmih od doma z vsemi tremi mladički in jih dostavim na tri destinacije. V pisarno pridem najkasneje deset minut čez osem.

Ponavadi odhajam (vsaj jeseni) v megli in pridem nazaj v absolutno najlepše okolje, obsijano s soncem. Takšen je namreč danes razgled iz moje pisarne. S tem, da moj fotoaparat dela krivico barvam, ki so še veliko bolj žive kot izgleda na teh fotografijah.




četrtek, 27. oktober 2011

Plani

Verjetno se spomnite kako sem se veselila toplic? In kako jezna sem bila, ko nam je plan A že v nekaj urah propadel?

No, jaz ne bi bila jaz, če ne bi prav hitro našla alternative - in sicer, da bi šli že to soboto in se vrnili v ponedeljek. V bistvu sem morala svojo boljšo polovico konkretno prepričevati, da se je vsaj toliko omehčal, da se je strinjal s tem, da sem v toplice vprašala ali imajo še kaj prosto in če bi imeli, da bi tudi šli. Vsaj takšen je bil plan B.

Ampak mojo boljšo polovico je s tega vidika bog pogledal skozi "ta veliko" okno in konec tedna seveda nimajo nobene proste sobe. Zato sem mu s seminarja poslala sms: "Te lahko razveselim, da med vikendom toplice niso več frej." Glede na to, da mi je jasno kakšna muka so toplice zanj, si z lahkoto predstavljam vzdih olajšanja, ko ga je prebral. Še ko tole pišem si ga lahko jasno predstavljam.

Če povem po pravici mi je zdaj tudi vseeno ali gremo ali ne, me pa neskončno zabava dejstvo kakšno veselje sem napravila svoji boljši polovici s tem, da ne moremo iti in to iz objektivnih razlogov. Ne ker on ne bi hotel.

Plan C je torej sledeč - veliko obiskov, veliko bomo hodili po obiskih, veliko počivanja in druženja. Med prostimi dnevi v petčlanski različici in med delovniki v štiričlanski. Mislim, da se mi ni treba bati, da bi nam bilo dolgčas.


293

je največ ogledov mojega bloga v enem dnevu.

293 ogledov so Afere in škandali dosegli včeraj. Hvala, da me berete!


Odziv

Danes se mi je spet zgodilo nekaj nenavadnega. To, da sem na seminarju, kjer so predstavljali računovodske storitve za podjetnike veliko spraševala, ni nič nenavadnega. Počutila sem se pravzaprav kot kakšna zapiflana šolarka z neskončnimi zalogami računovodskih vprašanj, pa sem na koncu kljub temu ugotovila, da jih kar nekaj sploh nisem uspela zastaviti.

Tisto kar me je razveselilo in mi spet dalo nov zagon je bil odziv gospoda, vodje centra, ki se ukvarja s temi zadevami in je del obrtne zbornice, po končanem seminarju. Vprašal me je namreč s čim točno se nameravam ukvarjati. In zakaj pravzaprav zavod. Ko sem mu razložila, me je vprašal ali sem že kaj premišljevala o sodelovanju z njimi. Ker se mi je to v tem mesecu zgodilo že drugič (od dvakrat, ko sem o svojem delu govorila s tretjo osebo), da mi je nekdo vnaprej ponudil sodelovanje, sem odkorakala od tam najmanj pol metra višja kot sem tja prišla.

Vesela sem. Ker to samo dokazuje, da je moja ideja ne le dobra, pač pa odlična. In še nekaj - gospod mi je ponudil še eno alternativo, o kateri doslej še nisem premišljevala, širi pa krog mojih potencialnih strank.

Ko bom začela, si bom omislila še takšnole igračko ;) Razen, če mi jo prej prinese Božiček.


foto: enaa.com

sreda, 26. oktober 2011

Kratkovidnost

Od svoje prve službe dalje govorim, da ljudje ne delamo za firme, ampak za ljudi.

Se vam je že zgodilo, da ste prišli v službo, kljub temu, da ste bili bolni, ker ste vedeli, da bo sicer moral vaše delo narediti nekdo drug, ki je po možnosti vaš službeni ali pa tudi privat prijatelj, ki ima že tako čez glavo svojega dela? Neštetokrat?

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste bolnega otroka pustili v varstu pri babici, ker je bilo treba zaključiti projekt in vam je šef, kljub temu, da veste, da je zadeva nujna, rekel da mirno ostanite doma? Pa ste kljub temu prišli? Malokrat?

Se vam je zgodilo, da ste delali nadure ali prišli v službo popoldan ali zvečer, kljub temu, da vam v bistvu ne bi bilo treba, da bi pomagali zaključiti kakšno zadevo? Meni velikokrat.

Ljudje ne delamo za firme, delamo za druge ljudi. Zato bi moralo biti spoštovanje osnovna sestavina vsake službe. Spoštovanje do sodelavcev, do podrejenih in do šefov. Tudi zavedanje, da ima vsak poleg službe tudi zasebno življenje, ki je za veliko večino ljudi bolj pomembno od tistega v službi. Se strinjate?

Žal smo še vedno priča neskončnemu številu kratkovidnih šefov, ki se kličejo managerji, ki mislijo, da lahko krojijo usode svojih zaposlenih. In ki z represijo dosegajo obratni učinek od želenega - manjšo pripadnost, slabše opravljeno delo v dvakrat več časa in najpomembneje - nezadovoljstvo.

Zakaj je to tako pomembno? Zadovoljen človek, ki rad hodi v službo, ki se zaveda, da je v službi cenjen in potrebovan (in to ne glede na delovno mesto), je človek, ki dela dobro. Firma, ki ima zaposlene takšne ljudi, je dobra firma.
Človek, ki se počuti neupoštevanega, podcenjenega, ki mu je kratena ali spregledana pravica do zasebnega življenja, hodi v službo, ker mora. Za to, da preživi in nahrani svojo družino, mora vsakega petnajstega dobiti plačo, pa naj bo še tako uborna. V tem je vesolje razlike.

Zelo mi je žal za vse tiste kvazi managerje, ki tega osnovnega principa uspešnega podjetja ne poznajo. Žalostno zanje in za njihove firme (in žal tudi za pri njih zaposlene ljudi), ker zaradi njihove kratkovidnosti (narejeno mora biti zdaj, za vsako ceno) dolgoročno ne bodo obstali.


foto: cekin.si

Špikšpar

Danes je dan za naju s Sredinčico. Zjutraj sem oddala vse tri mladičke in ob pol enih poberem samo Sredinčico v vrtcu in greva. Pohajat. Sami.

Včeraj sem jo vprašala kam bi rada šla, ker je najino druženje danes namenjeno zlasti temu, da uživa v njem in si da duška. In je premišljevala. In premišljevala. Celo popoldne, ponoči in zjutraj. Potem pa zjutraj, ko smo vstali, pravi, da se je odločila. V "špikšpar" bi šla.

Ne veste kaj je to "špikšpar"? To je Intersparova samopostrežna restavracija :) Očitno tudi svojevrsten raj za otroke, ker greva v petek pohajat tudi sami s Palčico. Menda na isto destinacijo.

Iskreno? Veselim se njamsi solatnega bara :)


torek, 25. oktober 2011

Hladen tuš

Kdor visoko leta, nizko pade.

Ko se človek nečesa strašno veseli, vmes pride kaj takšnega, da pokvari plane. In če si obseden s planiranjem kot jaz in če se veseliš česa tako kot sem se jaz in če si poleg vsega še v obdobju, ko res potrebuješ čas zase in za svojo družino, je to res hladen tuš.

Naslednji teden bomo namreč spet sami, moja boljša polovica bo namreč morala v službo. Kar je izvedel danes. Dopust je namreč napovedal pred dvema mesecema.

Skratka mislim, da je veliko pametneje, da se nekaj časa ne veselim preveč prav nobene stvari. Ker trenutno RES nisem v stanju, da bi me znova in znova polivali s hladno vodo.

foto: zadovoljna.si

Priprave

so skoraj najboljši del poti. Ali potovanja.

Priprave so mi ljube, kar je pravzaprav precej logično, če veste, da sem nagnjena k raznim takšnim in drugačnim seznamom.

Še boljše pa so priprave na potovanje. Pa čeprav ne seže več kot 100 km stran. Odločila sva se namreč, da naslednji teden med šolskimi počitnicami nekam gremo. Ker bi punci radi prespali, in ker jima že leto in pol obljubljava, da bomo enkrat pa res spet šli v bazene, sem se odločila, da prevoham ponudbe toplic.

Ker naše trenutno finančno stanje ni na zavidljivi ravni, sem si postavila zelo nizek limit. In s pomočjo prijateljice, ki mi je dala odličen predlog tudi našla rešitev. Zvečer se z mojo boljšo polovico še dokončno zediniva (ker on RES ne mara toplic) in rezerviram!

Prvič - zelo se veselim. Kljub temu, da jemljem v zakup dejstvo, da bova dve noči verjetno bolj slabo spala z vsemi tremi mladički v isti sobi. Nam pa ne bo treba kuhati, lahko bomo plavali in lahko bomo hodili na izlete. Menda bo vreme namreč lepo.

Ko sem tako navdušeno razpravljala s prijateljico o toplicah naju je jasno zaneslo še v Toskano - naš sanjski kraj za potovanje naslednjo pomlad. Seveda je ogromno odvisno od tega kako bo "zalaufal moj biznis" in kakšno bo najino finančno stanje. Pa vendar. Prijateljica mi je poslala en link, pa še enega, pa tretjega... Zdaj se v mislih že sprehajam s svojimi najdražjimi po toskanskih mestih in voham dišeči pomladni zrak.

Skratka, spet sem polna planov. Deloma je pomagalo, da sem spet sama doma. Deloma, da sem uspela pospraviti in urediti našo hišico. Veliko pa dejstvo, da se spet nekaj pozitivnega dogaja (kljub temu, da tečejo zadnji dnevi moje zaposlitve). Da je jutri spet nov dan in da bom lahko neobremenjeno in z veliko volje in energije dopoldan delala, po kosilu pa svojo Sredinčico samo peljala "pohajat". To bo najina nagrada.


foto: EPA

Ribice

Včeraj zvečer sem se spet spravila preurejati izgled svojega bloga. Sicer sem potem naknadno ugotovila, da imam enako ozadje kot moja soseda Evy, ampak sem se kljub temu odločila, da ga obdržim.

V procesu spreminjanja sem se po dolgem času tudi odločila, da se poslovim od svojih ribic. Ko pa sem rezultat pokazala svoji boljši polovici, me je razočarano vprašal kje so. Da jih on vsakič hrani, kadar je na mojem blogu. Iskreno? Prvič sem slišala, da se da te ribice tudi hraniti :)

Kot vidite so se torej ribice vrnile na svoje mesto. Kot prej jih je pet, samo da zdaj so različnih barv - dve za naju in tri za najine mladičke. Toliko, da boste vedeli :)

foto: citypark.si

ponedeljek, 24. oktober 2011

Družba

Včasih nam družba paše - spet drugič ne. Recimo za danes sem se neskončno veselila, da bom prvič po smrti svojega tasta spet sama doma in bom lahko vzpostavila svoj ritem in nadaljevala tam, kjer sem pred desetimi dnevi nehala.

Seveda je v posmeh mojemu planu Mezinček včeraj po dveh dneh brez vročine popoldan spet zakuhal. Jasno je danes ostal doma. Pridružila se mu je še Palčica, ki zjutraj res ni izgledala dobro (verjetno je bila spet dehidrirana, saj je po dveh urah in štirih popitih kozarcih vode izgledala popolnoma normalno). Tako se je moj plan podrl kar dvojno.

Ker sta zdaj oba v redu, prelagam svoj veličastni plan na jutrišnji dan, v upanju, da se tokrat ne sfiži.


Odpovedni rok

se bliža koncu. Še ta teden in bom uradno brezposelna in prejemnica nadomestila za brezposelnost.

V bistvu sem mislila, da bo moj odpovedni rok strašno produktiven čas. Da bom naredila ogromno. Pa nisem. V bistvu je minil, ne da bi opazila kdaj.

Tako je to s časom. Včasih nam gre hitro in včasih počasi. Včasih počasi mineva in hitro mine.


Reset

Vsakih nekaj let se zgodi kaj takega, kar me prisili v "resetiranje" same sebe. To je ponavadi čas, kot na primer zdaj, ko ponovno ugotavljam kdo sem, kaj sem, kaj si želim, kaj je zame najbolj pomembno in kaj mi največ pomeni.

To ne pomeni, da vsega tega načeloma ne bi vedela. So pa to ponavadi obdobja, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga vse našteto postavljajo pod vprašaj - ko ugotavljam kako veliko mi je pravzaprav o sami sebi neznanega.

Takrat ponovno postavljam temelje. Običajno ugotavljam, da so moji temelji zdravi in trdni, sem pa preživela tudi nekaj takšnih obdobij še preden sem imela družino, ko sem jih postavila na glavo in začela znova.

Mogoče je smešno, da se takole "resetiram" in tvegano, ker nikdar ne vem kaj bom o sami sebi odkrila. Je pa zame tako pomembno kot zrak, ki ga diham - prvič, ker z ugotovitvami, do katerih pridem ponovno postavim temelje ali pa jih utrdim. Ker sem potem mirna in vem, da sledim pravo pot. Ker se naučim ceniti tisto, kar imam in kar me obdaja. Ker se moji dvomi vsaj za nekaj časa razkadijo.

Čutim, da moram to storiti tudi zdaj in vem celo kaj je tokrat povod za takšno stanje. Absolutno smrt mojega tasta v povezavi z novo potjo, ki me čaka in strahom ali je prava. Tudi to, da sem se znašla v položaju, ko nisem vedela kdo sem in kam spadam. Ne zato, ker me družina mojega partnerja ne bi vzela za svojo, pač pa zato, ker kljub vsemu sem in nisem njihova.

Včasih je težko biti in ne biti nekaj. S tem, da mame ne bom imela nikoli, sem se sprijaznila pri petnajstih. Ne rečem, da ne bi imela okrog sebe materinskih likov (vsaj dveh - eden od njiju je moja tašča in drugi očetova partnerka), nobena pa ni MOJA mami. Nobene ne skrbi zame bolj kot za koga drugega (mojo boljšo polovico ali pravega sina očetove partnerke). Ne rečem, da ne sledim zelo blizu in da me nimata radi, je pa tako da nekaj si ali pa nisi. In jaz nisem. Tako je.

Neskončno srečo imam pravzaprav - da sem obkrožena z ljudmi, ki me imajo radi in me sprejemajo takšno kot sem. In verjamejo vame. Včasih celo bolj kot jaz sama. V prvi vrsti je to absolutno moja boljša polovica, ki verjame vame od prvega dne. Kljub temu, da nisva skupaj kakšno enormno število let, sva skupaj preživela ogromno - lepega in slabega. Pred nama je še ogromno izzivov, ampak prepričana sem, da bova skupaj zmogla. Kar pa ne pomeni, da me včasih ni strah. Kar je pravzaprav normalno.
Je pa edini, poleg mojih otrok, za katerega sem neskončno pomembna. Je tudi moj najboljši prijatelj, ki mu lahko zaupam vse, še tako banalne zamisli in ideje.

Sem mami trem čudovitim mladičkom. Sem pravzaprav marsikaj, istočasno pa tudi marsikaj nisem. Tu je zdaj moja naloga - ugotoviti kaj sem, kaj nisem in kaj bi rada bila. In kako.

"Tako bo bjo," bi rekla moja Sredinčica pred kakšnim letom. Ja, draga moja, tako bo bjo.


foto: animatekafestival.org (Szymon Kabala)

sobota, 22. oktober 2011

Dvestopetindvajset

je število mojih objav v zadnjem letu. In skoraj enem mesecu.

Ko sem začela pisati je bil moj tast že/še zdrav, Mezinček je dopolnil dva meseca, imela sem službo, Palčica je začela obiskovati drugi razred in moji dnevi so potekali popolnoma drugače kot danes. Pa je vmes minilo samo leto dni.

Danes je naše življenje precej drugačno. Ne slabše, ne boljše, samo drugačno. In prav je tako. Vse se spreminja. Naša življenja pri tem ne morejo biti nobena izjema.


foto: artofliving.si

petek, 21. oktober 2011

Cop, cop, cop

Tako zvenijo stopinje malega Mezinčka, ko zdajle paradira sit in naspan po dnevni sobi.

Vročina je popustila, četrti zobek je prebil dlesen in mladiček se spet počuti dobro. Kar pomeni, da izkoristi vsako priložnost, ko delam kaj drugega, da uide v kopalnico in se skriva za kopalniško omarico. Ali s curkom poliva sok iz svoje stekleničke in ga potem s posebnim užitkom razmaže po tleh. Ali mizi. Ali kavču.

Tup, tup, tup pa je slišati Sredinčico, ko zjutraj vstane in z udarnim korakom primaršira po stopnicah v dnevno sobo s svojimi naspanimi modrimi očki in se po obveznem "dobro jutro" stisne k meni.

Palčica pride čisto potihem in čisto počasi. Komaj izdavi "dobro jutro" in se dobesedno zavleče na kavč. Potem tam dvajset minut pri miru leži in počasi prihaja k sebi.

Najin dom je poln življenja in ljubezni. Tudi prepiranja, ampak tudi ta je del življenja.

Čez slabo uro bo domov prišla Palčica. Ker je velika in hodi na šolski avtobus, ima potem vedno tudi neskončne zaloge tem, ki jih je treba obdelati v najkrajšem času, da jo je veselje poslušati in razpravljati z njo.

Lepo je biti starš, kljub skrbem, neprespanim nočem in nič prostega časa. Še lepše se je v soboto zjutraj nabasati v eno posteljo in skupaj gledati risanke.

V življenju smo postavljeni pred številne izzive, pred mnoge stopnice, ki jim ne vidimo konca, pred izkušnje, ki poderejo našo vero vanj, pa vendar se vedno znova pobiramo in gremo naprej. Ker življenje je lepo in vredno slehernega trenutka, ki nam daje boljši in lažji vpogled v prihodnost.

Veste v čem je skrivnost? "Pet minut žgečkanja na dan prežene slabo voljo stran." Če žgečkanja ne marate, bo tudi "smejanje" ustrezna zamenjava. Sredinčica vam bo to najbolje pokazala ;)


Palčica, Mezinček in Sredinčica :)

četrtek, 20. oktober 2011

Ogledalo

V vsaki slabi stvari je tudi nekaj dobrega.

V zadnjem tednu smo se recimo tako prenažrli Mc'Donalds hrane, da mislim, da ne bomo kupili niti enega hamburgerja vsaj do konca letošnjega leta.

Seveda je to banalnost. Govorila sem o bistveno pomembnejših stvareh. Kot sta recimo družina in prijateljstvo.

Smrt je tudi tokrat po dolgem času povezala daljno "žlahto". Po nekaj letih smo se na enem mestu spet našli vsi tisti, ki se nismo videli že dolgo let. In ker je bila "žlahta" tako pomembna tudi za mojeg tasta, je to vredno še tolikokrat več.

V bolj mikrokozmosu najinega življenja pa je  prišlo do novega spoznanja - kako dobre prijatelje pravzaprav imava.

Ne vem ali se bova kdaj v življenju lahko dovolj zahvalila za vso pomoč, ki sva jo dobila te dni od najinih prijateljev - zlasti, ker se do tega trenutka nisva dovolj jasno zavedala kako dobri prijatelji pravzaprav smo. Ali pa sva to morda le jemala preveč zlahka.

V prvi vrsti Silva in Grega. V petek, ki je bil pravzaprav najhujši dan, sta kljub temu, da imata že sama dva svoja, zabavala in skrbela za najine tri mladičke, da bi kar se da najmanj občutili kaj se je pravzaprav zgodilo. Najini otroci so se vrnili domov dobre volje in veseli, da je bil pogled nanje pravi počitek za najini duši. Ponovno sta se izkazala na dan pogreba in sta ne le poskrbela za njih, ampak tudi prišla na pogreb. Tega jima nikdar ne bova pozabila.

Potem je tukaj moja prijateljica Petra. Ker si je moja tašča zaželela imeti točno določeno sliko mojega tasta, je v petek napela vse moči in v soboto dopoldan sem jo imela. Sliko. S Financ iz leta 2009. Hvala, draga moja.

In drugi, ki jih imava rada in so nama ponudili pomoč. Pa moja sestra, ki je kljub temu, da jo je bolela noga prišla z mojo nečakinjo na pogreb. Pa najin samski prijatelj, ki bo jutri pazil na Mezinčka, ko bomo imeli mašo za mojega tasta. Pa Maja, ki se je ponudila, da nama pazi na otroke med pogrebom. In Alenka, ki se je pripeljala iz Postojne, da je bila z mano.

Skratka, hvala vsem. Hvala, da ste najini prijatelji. Hvala, da imate radi najine otroke in hvala, da lahko svoje življenje deliva z vami.

foto: bilkabaloh.com

Ne vem

Pravzaprav ne vem čisto točno o čem bi pisala. Niti ne vem ali naj pišem ali ne. Je pa tale blog postal tako pomemben del mojega vsakdana, da pravzaprav moram pisati.

Mezinček je zbolel takoj po pogrebu. Ima vročino in njegova tokratna viroza botruje drugemu zgornjemu zobku (tudi, ko je dobil prvega, je bilo podobno). Zjutraj sva punčki peljala v vrtec in šolo, zdaj pa mali radiatorček spi.

Moja boljša polovica je šel danes nazaj v službo. Težko sicer, ampak ko sva se včeraj pogovarjala o tem ali ima še smisel, da ostaja doma, sva ugotovila, da ga pravzaprav nima. Prav nobenega.

Včeraj smo bili prvič odkar je umrl tast tam skupaj z otroki. Najprej je čisto potiho v sobo, kjer je ležal zadnjega pol leta moj tast, odšla Sredinčica. Gledala sem jo iz kuhinje kako se je tiho splazila k vratom in najprej samo pokukala notri. Potem je vstopila. Ker je ni bilo ven, sem šla za njo. Čisto potihem je jokala v sobi.

Mezinček je takoj, ko smo prišli tekel k istim vratom in klical "ata".

Čez eno uro je prišla Palčica z baleta. Tudi ona je počakala, da je nihče ni videl in čisto potihem odšla v sobo. Nekaj minut sem jo pustila, potem pa sem šla za njo. Isto.

Prvič je vse najhuje. Ko bomo šli tja drugič, bo verjetno podobno. Pa tretjič in petič tudi. Desetič v sobo otroci ne bodo več stopili. Dvajsetič moja tašča ne bo več zajokala, ko ga bo Mezinček poklical.

Tako pač je. Življenje nas ne vpraša ali nam je všeč. Ne vpraša nas niti ali zmoremo. Samo naloži nam. In zmoremo.


foto: vedezevanje.radostbivanja.org

sreda, 19. oktober 2011

Življenje teče dalje

In mi z njim. Moja zlata tašča pa (še) ne. Zdaj se težki časi zanjo šele začenjajo.

Žal vem, da pri prebolevanju pomaga samo čas in "grif". Da znamo situacijo speljati kljub odsotnosti ljubljene osebe. Ko jo speljemo enkrat, dvakrat, trikrat, stokrat, potem počasi izgubi tisti priokus, da nekaj manjka. Šele takrat življenje počasi krene naprej.

Ko bi ji lahko pomagali, bi ji. Če bi lahko prevzela nase del njene bolečine, bi jo. Žal je ne morem. Lahko pa smo tam zanjo in ji pomagamo tako, da se z njo soočamo s temi dnevi. In to bomo počeli. Toliko časa, da bo bolje.



sobota, 15. oktober 2011

Ne

Čudežev ni. Je samo upanje.

Včeraj popoldan je tiho umrl moj ljubi tast. Kljub svoji hudi bolezni, ki mu je vzela čisto vse, razen njega samega - takšnega, kakršen je bil, je ostal in ostaja - vedno tiho prisoten poleg vseh nas. Vedno je bil vsepričujoč steber opore vsakemu izmed nas, zato je izguba, ne glede na to, da je bila delno pričakovana, resnično huda.

Verjamem, da ostaja z nami - ampak tak, kot je bil prej. Verjamem tudi, da bomo njegova načela, ljubezen in duhovno dediščino ponosno nesli naprej.

Bil je največji človek, kar se jih poznala. Najbolj načelen, človek dejanj in neskončno srčen. Zdaj počiva v miru, mi pa bomo svoj mir šele morali najti. Uro po uro, dan za dnem. Dokler nekega dne ne bo lažje in potem počasi vedno bolj.

foto: grcnarka (file.si)

petek, 14. oktober 2011

Kako malo

je treba, da možgančki spet "zalaufajo" v pravo smer.

Samo dobra družba, debata in ideje. In kava, jasno. Ko vključiš še zapiske, pa sploh. Moji zarjaveli možgančki spet delajo in to je res prav osvežujoče.

Gremo s polno paro naprej!

foto: iStockohoto

četrtek, 13. oktober 2011

Spoštovanje

Se vam ne zdi, da je spoštovanje eno tistih čustev, ki bi jih vsak otrok moral gojiti do svojih staršev? Poleg ljubezni, seveda?

Meni absolutno. Mislim tudi, da moramo spoštovanja svoje otroke naučiti starši sami. Kdo drug jih bo, če ne mi? Če nimamo spoštovanja do svojega partnerja in otrok, kako naj pričakujemo, da ga bodo imeli otroci do nas - in obratno - če nas partner ne spoštuje, kako lahko pričakujemo, da nas bodo spoštovali naši otroci?

Odgovor je zelo lahek - nemogoče.

Danes sem bila pri babici - ker njene dolge osamljene dneve skušam po  svoji moči razvedriti, jo kličem vsake dva do tri dni in potem se pogovarjava - ne pet minut, ne deset, ampak ponavadi okrog ene ure. In ker zadnji mesec ne moreva več govoriti niti deset minut skupaj, ker ji stalno crkuje telefon, sem se odločila, da ji nesem drugega. Da ji ne bo crknil, ko se pogovarjava in moram potem počakati dve uri, da jo lahko pokličem nazaj, ko se njen telefon končno spet napolni. Ker stricu ne reče, da ji telefon ne dela kot je treba. Ker on pa, kljub temu, da živita skupaj, za to nima časa.

Ko sem se peljala tja, sem jo klicala trikrat. Ne dvigne. Sem si mislila, da verjetno je telefon dokončno crknil in sem kljub temu šla tja, saj sem se danes namenila v Ljubljano samo zato, da ji nesem telefon. Pridem tja, nihče se ne oglasi in ne odpre, pa vendar so vsa okna v hiši odprta. Grem okoli hiše in jo pokličem, potem pa se je končno javila. Da je bolna in leži. Ker me ni mogla spustiti v hišo z domofonom, je vstala in rabila kar precej časa, da je bolna (in stara 88 let) komaj prišla po vseh stopnicah, da mi je odklenila. Seveda sem mislila, da je sama. Ko pa sva vstopili, pride iz svoje sobe stric (ki, mimogrede, z mojo družino ne govori že lepo število let in ni govoril z mojo mamo kar nekaj let preden je umrla, kljub temu, da je njen brat) vprašat kdo je prišel. Me pozdravi in odide v svojo sobo. Midve pa po vseh tistih stopnicah (lahko si mislite kako neskončno je število stopnic, če težko hodiš) nazaj v njeno sobo.

Ko pa sem skušala namontirati telefon, ki sem ga prinesla, se je pač zataknilo (kako ne). Jaz sem prinesla namreč takšnega, ki ni od Telekoma in potrebuje kabel. Njen ga pa nima. Ko sem skušala ugotoviti kako hudiča naj rešim ta problem, me je babica ves čas prepričevala naj grem po svojega strica "ker on se pa na vse to spozna", tako da sem na koncu res šla. In mi je bilo takoj žal. Ker jo je (posredno seveda - to pomeni, da je govoril o "njej" vpričo Nje) dobesedno dal v nič kaj komplicira s tem telefonom, da telefon dela. In ko mu skušam razložiti, da to ni res, me je prav neprijazno nahrulil, da je potem pokvarjen moj telefon in da noben telefon ne dela, če govoriva po njem eno uro! In naj ga pustiva kot je, ker eno uro se pa nihče ne more pogovarjat po telefonu. Seveda ne, če je cele dneve sama in zaprta v sobi na dvajsetih kvadratnih metrih. Raje ne povem kako jezna sem bila. Utopila bi ga v žlici vode.

Seveda sem potem takoj odšla, s telefonom vred. Razkurjena, da ne bi mogla biti bolj.

Že dolgo vem, da ne mojega strica, ne moje mame ni naučila, da bi jo spoštovala. Ampak pri skoraj šestdesetih bi pričakovala, da je moj gospod stric pametnejši in manj egocentričen. Saj je vseeno, če ga je rodila in skrbela zanj. Tudi to, da sta z dedkom zgradila hišo v kateri živi, ni pomembno. Samo to je, da revčku ubogemu, ki ne skrbi za nikogar razen zase, teži s posranim telefonom, ki je njen edini stik s svetom.

Prosim, naj me nekdo lopne okrog ušes, če bom kdaj tako egocentrična in kratkovidna do svojih bližnjih.

foto: moski.si

Luna

Ugotavljam, da zadnje čase luna ni moja prijateljica.

Včasih je sploh nisem čutila, se mi pa zdi, da starejša kot sem, bolj čutim njen vpliv. Tako kot recimo Mezinček in Sredinčica, ki nam tozadevno lahko služita namesto koledarja.

Mogoče sem bolj čustvena kot sicer. Pa hitreje se razburim. Še bolj verjetno pa je, da sem slabe volje, ker sem (spet) zastala v svojem delu in ugotavljam, da je delo doma sicer super, da pa ima tudi veliko pasti, ki se jih zaveš šele takrat, ko sam sediš za računalnikom, imaš pred seboj kilometrski seznam kaj vse moraš še postoriti, istočasno pa česarkoli se lotiš, ti ne gre. Zraven pa ni nikogar, ki bi takrat s teboj "brainstormal" in ti pomagal misli spraviti nazaj v kondicijo.

Lažje je za to seveda kriviti luno. Lažje si je to tudi privoščiti, če je rok, do kadar morajo biti zadeve narejene še daleč. Je pa to spet lahko tudi samo dober izgovor.

Danes odhajam v Ljubljano. Ko se bom vrnila, bom imela več energije in več volje in veselja in si bom naredila plan. Mislim, da bo potem vse veliko lažje, luna gor ali dol.

foto: rtvslo.si

sreda, 12. oktober 2011

Čudeži

se vendarle dogajajo.

Današnje popoldne je to dokazalo. Vesela sem. In držim pesti za nove čudeže.

Čas

je strašno relativna stvar.

Včasih nam teče počasi - zlasti kadar čakamo. Včasih nam teče neznansko hitro.

Včasih je čas na naši strani in deli naše veselje do življenja.

Včasih pa se čas ustavi in čaka z nami. V takšni trenutkih je občutek točno tak kot bi nas obdajal vakuum.

foto: zlataleta.com

torek, 11. oktober 2011

Odnos

Ko sem bila mlajša, zlasti v zgodnjih dvajsetih, se mi je zdelo, da se me drži smola pri prav vseh zadevah, ki imajo kakršenkoli uraden značaj. Recimo registracije, banke in podobno.

Ker sem se vsakokrat, ko sem se kam odpravljala že vnaprej pripravljala, da bo kaj narobe, je običajno tudi zares bilo. Vedno so bile to kakšne banalnosti, ki pa so mi požrle neskončno živcev, časa in slabe volje, da sem jih uredila.

Recimo, ko sem prvič registrirala svoj avto in so mi oznanili, da je zaveden kot ukraden, na koncu pa ugotovili, da se je policaj, ki je v nov informacijski sistem vpisoval ukradeno registrsko tablico, pomotoma vpisal ukraden avto namesto tablice. Lapsus skratka.

Ali pa recimo, ko sem stalno v trgovinah prepričevala prodajalke, da so plačilne kartice moje (imela sem namreč nenavadno kombinacijo imena in priimka, preden sem se poročila).

Ali pa, ko sem naredila izpit za avto in sem porabila pol dneva, da so mi ga izdali, ker je zdravnica na zdravniško spričevalo napisala, da lahko vozim brez ali z očali. In na upravni enoti niso razumeli kaj naj bi to pomenilo, tako da sem morala nazaj k zdravnici, da je popravila spričevalo in šele potem so mi izpit izdali.

Skratka, to se mi je dogajalo ves čas. Dokler nisem dojela, da si sama kompliciram življenje s svojimi negativnimi pričakovanji. Ker sem dovolila, da so me takšne situacije za več dni ali celo mesecev vrgle s tira.

Dober primer kako drugačna sem zdaj, je bil moj jutranji obisk trgovine. Za današnji dan sem imela super plan - zjutraj trgovina, potem doma pospravim, posesam, operem in po zajtrku nekje ob desetih, se lotim dodelave brošure, pošljem vprašanje glede DDV na Durs in se lotim še gore stvari, ki jih moram storiti do decembra.

Seveda, ko sem skušala plačati v trgovini (naj omenim, da sem nakupila goro hrane), je POS terminal javil "napačna številka kartice". Sem mislila, da sem se zmotila pri PIN kodi in jo vtipkam še enkrat. "Napačna številka kartice". Ok, mogoče je problem v povezavi. Ne, spet "napačna številka kartice". Ko smo uspešno resetirali POS terminal še enkrat "napačna številka kartice".

Vrsta za mano pa se je nabirala. Potem sva s prodajalcem (ki se je vedel res profesionalno in prijazno) ugotovila, da je mogoče problem v tem, da sem po pošti že dobila novo kartico in stara ne deluje več. Po še dveh poskusih sem v trgovini pustila poln voziček hrane in se odpeljala po novo kartico - neskončno slabe volje. In med vožnjo do doma ugotovila, da bi morala prej pomisliti, da bi jo vzela s sabo.

Ko sem si jo doma napakirala v denarnico in v glavi ponavljala nov PIN, sem se vendarle iz svoje ziheraške potrebe odločila, da kljub temu pokličem na banko. In mi teta s kartičnega poslovanja pove, da so se jim sesuli števci. Ok, karkoli že to pomeni. Pravi naj tokrat plačam z novo kartico, da bi moralo delovati, ampak mi da svojo direktno številko.

Nazaj sem šla po pol ure niti malo slabe volje. Vmes sem lepo prilagodila svoj plan, pojedla celo manjšo malico in se odločila, da si ne bom dovolila, da bi mi tako nepomembna dogodivščina pokvarila svoj dan. S prodajalcem sva se na koncu celo pošteno nasmejala, saj sem morala cel voziček hrane še enkrat zložiti na tekoči trak in on še enkrat celo goro artiklov ponovno računati. Na sredini sva seveda ugotovila, da niti ni nujno, da bo kartica tokrat delovala in da nama zadeve ne bo treba ponoviti še v tretje. In nama ni. Kartica je prijela in v treh sekundah je bila zadeva zaključena.

Domov sem prišla uro in pol kasneje kot sem načrtovala. Pa nisem bila prav nič slabe volje.

Povedano na kratko - od našega odnosa je odvisno kako bomo sprejemali izzive in tegobice, ki nam jih prinaša življenje. Če je le ta pozitiven in prilagodljiv iz njih ne bo naredil tragedije. Iz stvari, ki bi jo lahko vzeli kot nekaj groznega in strašnega lahko drugačen odnos naredi samo en majcen miciken in lahko rešljiv problemček, ki smo ga pozabili pol sekunde po tem, ko smo ga rešili.



DDV

Danes skušam ugotoviti kaj strašno pametnega na tem področju.

Marsikaj sicer že vem, nekaj pa mi kljub temu ni jasno. In jaz ne bi bila jaz, če ne bi vprašanja naslovila kar na DURS. Verjetno bo trajalo vsaj dva tedna, preden bom dobila odgovor. Ampak nič zato, lahko počakam.

Vmes pa se bom še kaj pametnega naučila o DDV.

Za konec naj povem še eno anekdoto na temo DDV.
Ko smo pred kar precej leti sedeli v pizzeriji (z mojo boljšo polovico sva ravno začenjala svojo skupno pot), smo prosili za račun. Ko ga je mlad natakar končno prinesel in povedal ceno, mu je moja mlajša sestra odgovorila: "Koliko je pa brez DDV? Veste, jaz ga ne priznavam in ga ne bom plačala."
Hehe, morali bi videti njegov obraz. Na koncu je bilo seveda polno smeha na to temo in še danes se nasmejim, kadar se ga spomnim. Ker mislim, da je bil prepričan, da ga čisto zares ne bo plačala :)


foto: bovha.si

Imam ga!

Tokrat rokovnik, Neskončna :)

Kupila sem si ravno prav velikega, da gre v mojo torbico. Ko bo prišel čas, ga bo krasil moj logotip.

Nima kaj posebno vsebine ali prostora za moje zapiske, ima pa koledar in je prazen in nepočečkan. In ker sem z Gorenjske, sem vesela tudi dejstva, da je bil poceni.

Jasno si bom, ko bom večja in samozaposlena, kupila kakšnega finega in lepega, v barvah mojega zavoda.
Do takrat pa mi bo tale dobro služil.

ponedeljek, 10. oktober 2011

Vse bo v redu

Takšna je moja mantra, kadar je kaj narobe ali kadar mi je hudo.

"Vse bo v redu" tudi takrat, ko temu ni videti tako.
"Vse bo v redu" celo takrat, ko ne vidim nobenega izhoda.

Ampak saj veste. Življenje gre naprej in se ne ustavi, kadar smo v stiski. Otroci se še vedno rojevajo. Ptički še kar pojejo in trava raste. Kužki lajajo in avtobusi vozijo. Ustavi se samo naše dojemanje časa.

V resnici pa življenje teče naprej. Ko se ustavi naslednjič moramo skočiti nazaj na vlak. In jaz skačem nanj ta trenutek. Ne bo odpeljal brez mene in ne bo odpeljal brez mojih, sama bom poskrbela za to.

Takšna sem. Ko sem na dnu, gledam gor. Vem kje je svetloba in grem proti njej. Sem trmasta in "tišasta", ampak sem tudi močna in se ne dam. Ne službam, ne boleznim in ne smrti. Celo življenju ne.

Mislim, da sem danes vzela prvi Persen odkar je umrla moja mami. Persen gor ali dol, ne dam se. Še nikoli se nisem. Tudi zdaj se ne bom.


Kako?

Kako naj napišem kaj veselega, če sem žalostna?

Kako naj ostanem trdna, ko se moja boljša polovica, moja ljubezen, sesuva poleg mene? Kako naj ohranim veder obraz pred svojimi otroki, če me peče v prsih? Ne peče, žge?

Kako naj primerjam svojo bolečino z bolečinami tistih treh, ki jih boli še neštetokrat bolj kot mene?

Ne morem. Ne znam. Pa bom morala.
Tako je. Življenje nas ne vpraša ali zmoremo, kar zgodi se. In moramo.

foto: igre123.com

petek, 07. oktober 2011

Razlika

Ko smo se včeraj vozili in sem poslušala Palčico kako se pogovarja po telefonu sem ugotovila naslednje - v čem je razlika med našo generacijo in generacijo naših otrok?

Oni se na telefon oglasijo, mi pa ga še vedno dvignemo.

Vreme

je en hudič, zlasti ko ugotoviš, da ti zaradi megle vrže ven internet. Že v drugo danes.

Resda imam dela čez glavo, tudi takega, za kakršnega ne potrebujem interneta - pa vendar. Očitno si bo treba organizirati tudi plan B.

Včeraj pa sem odkrila prednosti tistih samolepilnih listkov, ki jih ponujajo Windowsi 7 (naj povem, da o programih nimam pojma, tako da je možno, da obstajajo tudi v kakšni drugi različici). Zdaj je moje namizje polno teh listkov, na katerih piše kaj vse moram narediti. Mislim, da mi je šele zdaj jasno koliko dela me še čaka preden bom v resnici lahko začela.

Očitno bo počasi tudi treba zagnati centralno. Je pa lepa sprememba, da je doslej še nismo (ker smo na gorenjskem, ne morem ne dodati koliko denarja smo prihranili ;)). Bunde so danes zjutraj našle svoje mesto na obešalniku. Okna sem zjutraj zaprla takoj, ko sem se vrnila iz vrtca in šole.

Ja, začenja se tista prava jesen. Z meglo in dežjem. In zimo, ki prihaja za njo (mimogrede, sovražim zimo).

Ampak v resnici imam res rada jesen. Kljub vremenu. Ker se samo tako naučimo ceniti sončne in tople dni.


foto: svitanok.si

četrtek, 06. oktober 2011

Novica

Ko sem se zjutraj vračala iz vrtca, je tudi do mene prišla novica, da je včeraj umrl Steve Jobs. Neverjetno, dobila sem kurjo polt.

Mogoče zato, ker je bil zadnje mesece videti kot nekdo, ki ga imam zelo rada in se prav tako nečloveško bori z boleznijo.

Mogoče zato, ker je posnetek njegovega govora spremenil tudi moje življenje. Verjetno veste o čem govorim.




Mogoče zato, ker sem se mnogokrat po tem, kadar sem se znašla v situaciji iz katere izhoda nisem videla, spomnila nanj in našla vero vase in v to, da je tako prav. In da bo vse v redu, če bom le verjela vase.

Ne zanima me koliko denarja je imel, malo mi je mar za razne iPode, Apple in ostale igračke. Mi je pa hudo za njegovo družino, ki so jo mimogrede, vsi pozabili. Naj je bil direktor, vizionar in bogvekaj še zraven - bil je tudi mož in oče. Danes tudi jaz iskreno žalujem z njimi.

"To je za tiste nore, za posebneže, za tiste, ki mislijo drugače. Nekateri vidijo norce, mi vidimo genije."

"To je ena mojih manter: osredotočenost in preprostost. Preprosto je lahko težje kot zapleteno: trdo moraš delati, da lahko misliš čisto in stvari izvedeš preprosto. A na koncu je vredno truda, saj ko to dosežeš, lahko premikaš gore."

"Picasso je dejal: dobri umetniki kopirajo, odlični umetniki kradejo. Nikoli nas ni bilo sram krasti odličnih idej. Mislim, da je del uspeha macintosha tudi dejstvo, da so na njem delali ljudje, ki so bili glasbeniki, pesniki, umetniki, zoologi in zgodovinarji, ki so slučajno bili tudi najboljši znanstveniki na področju računalništva na svetu."

"Zaupati morate v nekaj - v svoj občutek, usodo, življenje, karmo, kar koli. Ta pristop me nikoli ni razočaral in je ključno spremenil moje življenje."

"Zavedanje, da boste umrli, je najboljši način, da se izognete pasti v razmišljanju, da imate kaj izgubiti. Ste že goli. Nobenega razloga ni, da ne bi sledil svojemu srcu. Ostanite lačni. Ostanite norčavi."

"Vaš čas je omejen, zato ga ne zapravljajte za to, da bi živeli življenje nekoga drugega."

"Biti najbogatejši človek na pokopališču mi nič ne pomeni. Zvečer leči v posteljo z zavedanjem, da si naredil nekaj čudovitega... to mi je pomembno."

"Ne delamo tržnih raziskav. Ne zaposlujemo svetovalcev. Želimo samo narediti odlične proizvode."

"Če ste tesar in izdelate čudovit predalnik, na zadnjem delu ne boste uporabili vezane plošče, čeprav je ta del obrnjen k steni in ga ne bo nikoli nihče videl. Vi boste vedeli, da je tam, zato boste tudi zadaj uporabili čudovit kos lesa. Da boste ponoči mirno spali, morata namreč biti estetika in kakovost pripeljani do konca."

Poročilo

Ker nisem novinarka, seveda ne bo podobno pravemu poročilu. Sem pa na včerajšnjem dogodku prišla do naslednjih sklepov:

1. Izgubila sem predsodek pred družinskimi podjetji. Očitno obstajajo tudi takšna, ki so uspešna in zaposlenim prijazna. Upam.

2. Ugotovila sem, da so moji cilji na moji poslovni poti bistveno drugačni od predstavljenih ciljev, kar pa ne pomeni, da je drugačna pot kako priti do tja. Na dogodku je bilo namreč ogromno govora o velikih (menda spadajo med majhna podjetja) firmah, ki zaposlujejo čez 200 ljudi in imajo lastno proizvodnjo. Izvažajo v 41 držav... skratka, bolj malo skupnega z mojim malim zavodom.

3. Ugotovila sem tudi, da si lahko razširim miselnost, da bi se lahko teoretično širila v tujino. Sicer je malo verjetno, je pa razširilo moja obzorja z novimi možnostmi, o katerih do zdaj nisem premišljevala.

4. Naučila sem se, da ko bom zaposlovala, bom zaposlila ne nekoga, ki mi je všeč, pač pa nekoga, ki mi je všeč in ki v mojo idejo verjame tako kot jaz.

5. Naučila sem se, da bom zaposlovala šele takrat, ko bom še vedno kljub še enemu zaposlenemu, ustvarjala dobiček.

6. Naučila sem se, da moram stranke dobiti in obdržati. In dobila nove ideje na kakšen način bi lahko dobila nove stranke in partnerje.

7. Naučila sem se, da mi ni treba vedeti vsega. Da pa moram takrat, ko nečesa ne vem, poiskati pomoč.

8. Naučila sem se tudi, da moram svoj marketinški pristop prilagoditi za določene potencialne partnerje ali/in oglaševalce. Ne da bi pri tem spremenila koncept ali misel, ki jo bom širila.

9. Našla sem spet svojo samozavest in vero vase. Vem, da mi bo uspelo. Vem, da je moja ideja dobra. In vem, da obstaja potreba po njej.

10. Ugotovila sem, da ima g. Lisac pravi priimek v najbolj pozitivnem možnem smislu, in da je Godler še vedno car.

Skratka, moja izkušnja je bila zanimiva, iz nje sem potegnila tisto, kar sem rabila. In ker sem se naučila tudi, da se nikoli ne bom naučila dovolj, da ne bi mogla še česa izboljšati, sem se odločila, da se bom učila še naprej. Do odprtja zavoda in po njem.



sreda, 05. oktober 2011

Grem

V Ljubljano.

Na Imate Idejo? Ujemite najboljše! v kavarno Slon. Bi znala kaj koristnega izvedeti za svoj bodoči posel.

Ste opazili, da od včeraj ni več biznis, ampak posel? V bistvu komaj čakam. Upam, da bodo moji možgančki ves čas mleli v pravo smer.

Torej, bela Ljubljana, here I come!


foto: ijs.si

Kako lepo je

zjutraj oddati mladičke, ki komaj čakajo, da gredo v šolo ali vrtec.

Kako mirne vesti grem po svojih opravkih, ko Mezinček zjutraj sam od sebe dobesedno odšeta v igralnico. Mi pomaha in že šiba za mizo, da bo dobil svoj zajtrk.

Vrtec je res super stvar. Mogoče imamo res mi neverjetno srečo glede tega, ampak najini otroci so v vrtec vedno radi hodili. Kaj ne bi, njihove vzgojiteljice so tako sončne, da bi se jim še jaz pridružila :)

Po takem jutru vedno pridem nazaj neskončno dobre volje. In polna energije (čeprav priznam, da bi mi kakšna okusna kava zdajle še dodatno polepšala dan).

Dobro jutro! Danes je nov dan.

torek, 04. oktober 2011

Menda imam vizijo

in sem podobna gospe, ki je danes presojala mojo podjetniško idejo, pred osemnajstimi leti, ko se je ona podajala na samostojno podjetniško pot.

Menda imam najbolje izdelan načrt in poslovno idejo. In menda so prepričani, da mi bo uspelo. Bolj, kot si mislim.

Menda je moja vizija ne le dobra, ampak odlična :)

Skratka, če je bil v petek konec, je danes Začetek! Z veliko začetnico. Ker menda bodo velike začetnice postale pomemben del mojega življenja.

foto: Reuters

ponedeljek, 03. oktober 2011

Strahovi

V bistvu ne vem čisto točno kaj mi je.

Jutri me čaka presoja moje poslovne ideje. Pa to ni razlog.

Čudna sem. Ne čudna, polna sem strahu in pomislekov - misli v smislu "kaj pa če..". Ob odpovedi je namreč vse dobilo tako dokončno obliko.

Ne da mi prej ne bi bilo jasno v kaj se podajam. Ali da bi naivno mislila, da mi bo uspelo samo zato, ker bom poskusila. Še zdaleč ne. Ampak v zraku je bilo nekaj lahkotnega. Nekaj, kar moji odločitvi, kljub njeni trdnosti, ni dajalo tako dokončnega priokusa. To ji je dodala šele odpoved.

Mogoče me je s tira vrgla nekakšna simbolna vrnitev na začetek, v mesec maj, ko sem izvedela, da bom ostala brez službe, mogoče tudi zven besede odpoved, ki je dokončna in usoda, ki jo napoveduje, nepredvidljiva.

Nepredvidljivega pa ne maram. Rada imam predvidljivo, red, planiranje - življenje od danes na jutri pa me plaši. Plaši, ker ne vem kako bo čez pol leta ali čez eno leto. Kalkuliram, delam finančne plane, pa vendarle me straši misel ali bom lahko prodala svojo storitev? Me bodo ljudje jemali resno? Bom kredibilna v tem, kar bom počela?

Na drugi strani menim tudi, da če teh strahov ne bi imela, ne bi vedela v kaj se podajam. Pot sem tako in tako že izbrala in globoko v sebi čutim, da je prava. Da karkoli se zgodi, MORAM poskusiti. Moram si dati priložnost, pa če mi uspe ali ne. Ampak tvegam veliko. Neskončno veliko za svoje sanje.

Ali mi jih bo uspelo uresničiti pa bo pokazal samo čas.


foto: najdinas.si

nedelja, 02. oktober 2011

Spet

Smo sami.
Verjetno je to cena, ki jo plačaš, če ima tvoja boljša polovica odgovorno delo. Ali pač?

Mogoče je tudi cena tega, da bom jaz v roku 28 dni brez službe in moja boljša polovica skuša nadoknaditi finančni primanjkljaj, ki izhaja iz tega? Kaj pa vem.

Kljub temu je bilo jutro čudovito - s kavo v miru in jutranjim čvekanjem v nasprotju z grobno tišino, ki sovpada z zgodnjimi jutri, kadar te namesto otrok zbudi budilka.

Nas šteroje, torej odštevši mojo boljšo polovico, smo se tako namenili iti v Park Brdo na sprehod, ki se je prejšnji teden izkazal za odlično izbiro. Dokler nista punci videli reklame za Kino Kekec - in otroški film Trnjulčica.

Tako je bil plan hitro spremenjen in Mezinček zdaj spi, punci pa v čisti tišini gledata Trnjulčico. Ob dvanajstih, ko se konča, pojemo malico in krenemo na sprehod. Kar je pravzaprav tudi odlična ideja. Zlasti, ker gremo potem k moji super truper tašči in tastu na kosilo. In ker stanujeta zelo blizu Brda.

Kdaj se nam bo "samo eno urco bom skočil v službo" pridružila moja boljša polovica mi ni znano. Verjetno na kosilu.

Ampak kljub temu sem se odločila, da je dan lep. Zunaj sije sonce. Oprala sem kar nekaj perila. Pospravila sem tisto kuhinjsko omarico, ki se ji uspešno ogibam že nekaj let. Punci sta pridni, Mezinček govori in se smeje že cel dan.

Življenje je lepo, če si takšnega naredimo. Če si ga ne, imamo lahko ob sebi vse zaklade tega sveta, pa tega ne bomo vedeli.

Lep dan tudi vam!