ponedeljek, 10. januar 2011

Fora

Včeraj smo vsi sedeli za mizo pri kosilu, ko sem ugotovila, da nam ostaja še en prazen prostor za mizo. Rečem svoji boljši polovici: "Glej ljubček, še za enega imamo prostor." 

Ko se mu je zaletel zadnji grižljaj, sem hitro dodala: "Not. Naslednji prosti prostor hranimo za vnuke..."

Zanimivo, moji boljši polovici se ni zdelo tako smešno kot meni ;)

Kmalu? I don't think so...

Novo leto je tu, z vsemi opravki, ki mu pritičejo.
Med drugim imam na seznamu za prihodnjih nekaj mesecev tudi vpis Mezinčka v vrtec, izračun dohodnine, da ugotoviva koliko bo treba primakniti še za morje in najboljše od vsega - rezervacija dopusta.

Kot je splošno znano smo device resno nagnjene k planiranju (včasih tudi rahlo bolestno). Primer bi bil, da nam je recimo za leto 2011 že 10. januarja popolnoma jasen razpored dopustov do 10. januarja 2012.

In najpomembnejše: morje. Lani smo zaradi rojstva Mezinčka poletje seveda prebili doma, kar pomeni, da je želja in nagon po odštevanju še toliko večja. Poleg tega se nama je v najinih skupnih letih že večkrat pripetilo, da sva se rezervacije in planiranja poletnih počitnic lotila prepozno (torej, ko je regres kapnil na račun) in sva imela temu primerno bolj žalostno izbiro.
Zadnjih nekaj let hodimo vedno na isto destinacijo - ko pomislim nanjo, lahko vonjam vonj posušenih borovih iglic in soli v zraku. In ker je januar zelo primeren mesec za planiranje, smo pri planiranju dopusta. V petek še rezervacija in juhuhu, samo še 6 mesecev in 11 dni do morja :)

Dobra novica je še to, da nama povrnjena dohodnina pokrije večino stroška 15-dnevnih morskih počitnic. Če nam bo sreča mila in bosta tudi regresa priletela na najine račune po planu, so počitnice plačane.

Prekmalu? Mislim, da ne. Sploh ker sovražim zimo (zlasti januar) in obožujem morje. 

petek, 07. januar 2011

Kako se je začelo

Leto 2011 se je najprej začelo precej dobro.
Prvi januar smo, kot je treba, preživeli počivajoč in v pižamah. Cel dan se je vseh pet valjalo na kavču, midva pa sva se več ali manj skozi dan izmenjavala in skušala ujeti kakšno dodatno urico spanja.

Tudi drugi januar je bil precej podoben, samo več smeha in veselja, veliko smo se igrali, odšli k tašči in tastu na kosilo...

Potem pa se je začelo. Z nedelje na ponedeljek ponoči je Mezinček začel piskati. Ne malo piskati, vsak njegov izdih je bil ob 4h zjutraj tako glasen, da bi ga lahko jasno slišal vsak, ki bi bil v sobi. Potem je eno uro kašljal in ni mu pomagalo prav nič, dokler se nisem odločila in mu kar sama dala Ventolin (še sreča, da smo ga imeli).
Ob sedmih zjutraj sem klicala v zdravstveni dom kako hitro naj prideva in so naju naročili popoldan.
Naj povem, da je Mezinček star pet mesecev.
Diagnoza? Bronhiolitis, ki je v tem mesecih zelo pogost, menda sploh letos. Že novembra sem brala, da naj starejši otroci raje ostanejo doma, da ga ne bi prinesli dojenčku. No, pri nas je bilo obratno. Peti dan Mezinčkovega bronhiolitisa sta začeli kašljati še Palčica in Sredinčica (pri njima zaenkrat kašelj uspešno krotimo).

Torej, ponedeljek popoldan inhalacije pri pediatru. Torek, prva runda zjutraj, ker se je malenkost poslabšalo (slabša saturacija), druga runda popoldan. Na srečo pri drugih pediatrinjah, ki sta mi povedali, da lahko mirno Mezinčku dajem Ventolin tudi doma. Četrta runda, sreda zjutraj. Na srečo je za zdaj Ventolin naredil svoje in je saturacija veliko boljša, tako da ostajava lepo doma in na toplem z Ventolinom na 4 ure. Hvala bogu nama ni bilo treba v bolnico.

Zdaj torej "ventoliniramo" in štejemo vdihe v spanju. Samo, da smo doma. 

Po več kot enem letu sva jutri oba povabljena na 30-letnico, našla sva celo varstvo. Pa bova šla? Oba - malo verjetno. Se bova odločila najbrž jutri zvečer. Upam le, da naju  tem primeru varstvo ne bo pustilo na cedilu.
Sicer bom spet doma. Saj se ne pritožujem, samo da bo Mezinček zdrav, ampak... kaj naj rečem - leto 2011 se zaenkrat ni začelo preveč dobro. 

Naj se nadaljuje bolje.

nedelja, 02. januar 2011

Srečno novo leto!

Drugi dan novega leta pričakujem spočita, kar je, glede na število in starost mladičkov, ki domujejo z mano, res nekaj izjemnega. Za to se imam zahvaliti samo svoji boljši polovici.

Staro leto je končano in zame to pomeni dvoje - prvo, da se lahko lotim nove fotoknjige in drugo - da si vzamem čas in pregledam leto 2010 od daleč. 
Od najboljših stvari, ki so se meni in nam zgodile je absolutno rojstvo Mezinčka. Tozadevno je bilo leto ne le dobro, celo čudovito. Sploh ker si nihče ni predstavljal kako pomemben faktor sreče bo mali Srečko postal v naši družini.
Naučila sem se, da služba in družba ne pašeta skupaj v prav nobeni obliki in upam, da mi bo to spoznanje prišlo prav tudi letos, ko se bom vrnila v službo.

Bogatejši smo za še ene prijatelje, ki so poleg tega še skoraj sosedje, kar v naših krajih pomeni veliko. Toliko kot smo si v nekaterih zadevah podobni, smo si v drugih različni in veseli me, da ravno ta različnost bogati naše druženje. Z njimi smo tudi pozdravili novo leto.

Uspeli smo obdržati in vzdrževati stike z ostalimi prijatelji, najin krog se je v letu 2010 razširil (vključno z Mezinčkom) za kar štiri nove dojenčke. Veselim se novega druženja z vsemi njimi v tem letu.

Ponovno se je potrdilo dejstvo, da imam najboljšega šefa na svetu in upam, da bo tako ostalo tudi v letu 2011.

In nenazadnje se je izkazalo tudi najpomembnejše - da sva s svojo boljšo polovico, mojim možem seveda, s tretjim otrokom, predvsem pa s skupaj preživetim časom, pogovori, izkazovanjem ljubezni in iskrenostjo spet nadgradila svoj odnos. Uspešno sva prevedrila nevihte leta 2010 in v leto 2011 vstopava mirna, ljubeča in najboljša prijatelja. Ever.

Leto nama je prineslo tudi nove skrbi, predvsem finančne narave, zato upam, da bo leto 2011 na tem področju boljše. Intenzivno razmišljam kako bi k temu pripomogla.

Pravzaprav se veselim prihajajočega leta. Najin najmlajši (in zadnji) mladiček bo letos dopolnil eno leto, Sredinčica častitljivih pet in Palčica celih osem let. O svojih letih raje ne bi izgubljala besed. 
Pred nekaj dnevi me je nekdo vprašal kdaj dobiš občutek za čas in moj odgovor na to je bil zelo enostaven: "Ko imaš otroke." Ko imaš otroke leta opazuješ v njihovih besedah, dejanjih, sposobnostih, odraščanju. Ko imaš otroke se leta vrtijo z ekspresno hitrostjo direktno pred tvojimi očmi. Torej na zdravje otrok in njihovega odraščanja.

Za leto 2011 si želim potrpežljivosti, da bom ostala mirna kadar padem(o) v viharne vode življenja. Želim si zdravja za svoje otroke, svojega moža in zase, da bomo lahko uživali v skupaj preživetem času. Želim si, da bi splošna klima slovenske družbe postala bolj pozitivna, da me ne bi prav vsaka poročila spravila v slabo voljo.
Želim si, da bi si znala vzeti čas zase in večkrat pisala blog. Da bi se spravila k telovadbi ali čemurkoli kar bi mojo nično kondicijo spravilo z mrtve točke.
Želim si, da bi s svojim dragim preživela veliko večerov v smehu. Želim si, da bi čim manjkrat kregala svoje otroke neupravičeno. In da bi čim manjkrat izgubila živce.

Želim si, da me ne bi skrbelo kako bova plačala položnice in da bi čim manjkrat na telefon dobila sms: "Razpoložljivo stanje na računu 0,00 eur." Sploh že 14 dni pred porodniško.
Želim si svojih, naših, 14 dni za dušo na Hvaru. 


In nenazadnje, prvi cilj, ki si ga zadajam, izgubiti decembrske kilograme. Hawk. Tako naj bo.