petek, 26. november 2010

Sneg je, zdaj zunaj sneg je

... in najini punci se v temi veselo prekopicujeta po terasi, medtem ko Mezinček spi.

Dnevi in tedni letijo mimo, ne da bi opazili kako hitro mineva čas. Dnevi in tedni... in leta. Natanko dve leti je, odkar je nama bližnja oseba prebolevala hudo bolezen, natanko dve leti odkar so mu s kemoterapijo popolnoma uničili kostni mozeg in ga nato znova presadili. Do zdaj je kazalo zelo dobro, pred nekaj tedni pa so se ponovno začeli pojavljati znaki iste bolezni.

Na eni strani nas vse grabi obup, ker ni hujšega, sploh za tiste, ki so mu še veliko bolj blizu kot jaz, da se ponovno znajdeš v preteklosti,  ko si že pozabil kaj si prestal - in samo predstavljam si lahko koliko ljudi je danes v podobni situaciji in obupuje. 

Punci pa veselo vriskata zunaj in uživata življenje.

Življenje ima res dve plati - ena je življenje in druga smrt, ki je prav tako del življenja. Circle of life.

Velikokrat doslej sem v povezavi s tem in dejstvom, da je smrt v mojem življenju pravzaprav prisotna že od pamtiveka, premišljevala kaj si želim od življenja. Mnogokrat, ko sem bila na dnu in prepričana, da zdaj sem pa res popolnoma zavozila, ko nisem vedela kako naprej in česa naj se lotim, da bom lažje preživela dan, sem premišljevala o tem - kaj je bistvo? Zakaj živimo? Kaj si želim čutiti v trenutku, ko bom umrla?

Svoje življenje bom sodila sama. Marsikdo misli, da delam narobe, da se odločam napak, ampak sama sem oseba pred katero bom stala v trenutku moje smrti in sama bom sodila ali sem živela polno, zanimivo, "polnozrnato" življenje. Ker tudi napake sodijo v takšno življenje - velike in majhne. Bi storila kaj drugače? Ne. 
To je moje vodilo. In dokler si tako lahko odgovorim vsakič, ko dvomim vase, je moje življenje takšno. Polnozrnato. In vredno življenja.

Če ti umre starš tako zgodaj, kot sem svojo mamo izgubila jaz, je življenje ves čas tako ali drugače prežeto s smrtjo, predvsem pa z zavedanjem, da nič ni večno. Da se lahko zjutraj smejeva ob kavi, čez eno uro pa enega ali drugega od naju ne bo več. Nihče ne ve kaj nas čaka.

Zato se mnogokrat, morda celo prevečkrat, vprašam ali je to to? Živim tako, da če jutri umrem, ne bom obžalovala ničesar?
Mislim, da in to me tolaži. Ni vredno izgubljati dragocenega časa za neumne in nesmiselne prepire. Žal to tudi midva prevečkrat pozabiva. Zato bova danes mirne vesti pustila, da nas zasneži in uživala v smehu najinih otrok ter tišini, ko gredo spat.

Imava srečo. Živa sva. In živiva življenje, ki sva ga sama izbrala in nama je všeč.


četrtek, 11. november 2010

"The Želja"

Sama o se bi načeloma menim, da izgledam čisto v redu, včasih sem si celo lepa. Kdo bi si mislil.

To pa je precej drugače odkar sem na porodniškem dopustu. Niti ne zato, ker bi mi od poroda ostali kilogrami, celo moj trebuh (ki je vmes nekaj dni celo dejansko izgledal relativno raven pa se je glede na moje prehranjevalne navade spet malce zaoblil) je čisto sprejemljiv. 

Ampak, ko je človek na porodniški, manjka vsakodnevni ritem, ki vključuje urejanje za službo - kdor me pozna ve, da se navdušujem nad oblekicami v takšni in drugačni obliki in petkami in sem v službi le redko v hlačah. No, na porodniškem je to seveda drugače. Zdaj pojejo predvsem udobne hlače, trenerke, kavbojke. In čao mama seveda tudi moja tozadevna samozavest.

Zato zadnje čase ogromno razmišljam o tem kako rada bi šla kakšen večer ven s svojim dragim. Niti ne zato, da bi ga noro žurirala ali ob šestih zjutraj lovila taxi za domov (sploh ker ponoči še vedno hranim Mezinčka), predvsem zato, da bi imela izgovor, da oblečem svojo najljubšo oblekico (se niti ne spomnim katero), se večerno namažem in obujem pete po dobrem letu dni. Petke ja, kaj je že to? In seveda, da bi se moj dragi spomnil, da znam tudi res dobro izgledati. Doma bi namreč takšna oprava namreč izgledala predvsem trapasto.

Domnevam, da bo to še nekaj časa ostalo na oddelku želja, ker je pač malo verjetno, da bi kdo pazil najine tri mladičke, ampak "The Želja" ostaja. Do uresničitve mi bo najbrž uspelo najti celo "The oblekico", ki jo bom takrat oblekla.

petek, 05. november 2010

Čas je relativna stvar

Se vam je že kdaj zgodilo, da bi vam nekako stalno primanjkovalo časa? Recimo nekaj ur na dan?
Sem prepričana, da velikokrat.

Jaz bi dan recimo podaljšala za 4 ure. Od tega bi dve več prespala, dve pa z velikim veseljem porabila za druge "malenkosti", med njimi tudi svoj blog, ki že nekaj tednov žalostno sameva.

Ima morda kdo te 4 ure odveč? Jih zelo hvaležno vzamem.