sobota, 14. november 2015

Moj mali, izgubljeni svet

Pa je tukaj november.

Ne vem kam mi je ušlo leto. Se pa zadnje čase mnogokrat zalotim ob misli, da bo po novem letu vse drugače. Take misli so mi v neverjetno tolažbo, pa naj bodo upravičene, ali ne. 

Vedela sem kaj me čaka. Vedela sem tudi, da je realno moje pričakovanje, da bom v tem letu večkrat prišla do svojih skrajnih možnosti - svoje duše in telesa.

Nisem pa vedela kako prav sem imela. V bistvu si nisem niti predstavljala. Samo sledila sem sanjam. In občutku, da je to to.

Vse kar sem si zadala, smo s pomočjo mojih bližnjih tudi speljali. Vse v rokih. Vse tako, kot je bilo načrtovano. Vse prav po reglcih in v nasprotju z vsakim pričakovanjem.

Vrtec je v novih prečudovitih prostorih že od junija. Star vrtec je šel na novo pot. Proti pričakovanjem je odšla tudi tista sodelavka, s katero sem imela največ težav že od samega začetka.

Smo tik pred tem, da tudi finančno priplezamo nazaj na zeleno vejo.

Ampak za kakšno ceno!

Če govorim samo o fizičnem, telesnem delu, še nikdar v življenju nisem bila tako zelo utrujena. V zadnjih mesecih sem nekajkrat dosegla mejo, ko nisem bila prepričana ali bom dan lahko speljala do konca. Ko sem šla v trgovino, pa nisem bila prepričana, da bom zmogla še tistih pet metrov do sadja. Ali da ga bom uspela nabrati v vrečko. Ali bom prišla do blagajne. 
Včasih sem peljala punci na balet, pa nisem vedela ali bom lahko pripeljala tudi nazaj do doma.

Že nekaj mesecev mi v mirovanju velikokrat ponori srce. Neskončno zoprn občutek, ko ti utripa glava, roke, celo telo. Nič ne boli, me je pa strah. Ker je moja mami umrla le dve leti starejša od mene, jaz pa svojega še nisem opravila. In ne grem nikamor, dokler ne vidim kdo so postali moji otroci in ne spoznam svojih vnukov, da jih bom lahko pazila in vzela na počitnice. In začnem potovat s svojo boljšo polovico.

Prebila sem magično mejo, ko se ne morem več naspati. Zvečer omagam ob osmih, pa še vedno nimam dovolj spanja. Pa je to pravzaprav že v redu. Vmes sem namreč prišla tako daleč, da tudi zaspati nisem več mogla. Da sem se zbujala ob štirih, v strahu in nisem mogla več zaspati nazaj. Verjetno ni treba razlagati kako takšno stanje vpliva na mojo boljšo polovico. Na najin odnos.

Veliko višji pa je račun, ki ga je plačal moj notranji jaz. Spoznanje, da je dobrota sirota. Da so okrog mene ljudje, ki jim je popolnoma vseeno kakšno ceno plačuje moja družina, kakšno ceno plačujem jaz. Ljudje, ki mislijo, da sem bogata. Da se valjam v denarju. Da mi je bilo vse podarjeno. Da imam že celo življenje pač srečo, da mi vse pade pred noge, jaz pa samo poberem.

Sprašujem se - kdo pa sem pravzaprav? In zakaj me je to spoznanje prizadelo tako zelo, da mi je podrlo svet kot sem ga poznala do zdaj?

Ne vem. Verjetno bom rabila precej časa, da se umirim v tej meri, da se bom lahko sprijaznila s tem, da ni vse tako kot izgleda. In da se ne bom več obremenjevala z mislijo, kaj sem naredila narobe, da je moja podoba navzven tako zelo drugačna od resnice v meni.

Zadnji čas je, da začnem spet živeti, da začnem biti mama, žena. In najprej preživim dan za dnem, uro za uro, da bo srce nehalo noreti, da se bo glava umirila, da bom spet mirno spala. Da bom šla rada v službo, ki sem si jo naredila sama. Da se bom spet z veseljem družila z ljudmi, ki jih pogrešam, pa nimam časa in volje, da bi jih vsaj poklicala. Da se bom izkopala iz malega, izgubljenega sveta svojih misli in strahov in te neverjetne podobe o sebi, ki sem jo ustvarila sama, pa kljub temu ne vem od kod je prišla.