četrtek, 20. december 2012

Dragi Božiček!

Naporno leto je že skoraj za nami. Če pogledam nazaj, sem se nagarala bolj kot v vsem svojem dosedanjem življenju skupaj.

Ampak moji otroci so še vedno čisto normalni. Še vedno se kregajo med sabo za oslovo senco. Še vedno ponorim, ker naju ne poslušajo. In še vedno se lahko nekaj ur skupaj valjamo po našem ogromnem kavču in žgečkamo ali si govorimo kako radi se imamo. Punci nimata težav v šoli. Samo sem in tja pozabita kakšno nalogo. Mezinček je normalen malček, ki rad govori in še raje poje.

V letošnjem letu sem prejela precej dragih in brezplačnih lekcij. Nekatere so me popolnoma vrgle s tira. Druge so mi dale misliti. Večina jih je dosegla svoj cilj. Nekatere tudi ne. 

Z mojo boljšo polovico sva preživela kar nekaj težkih časov. Veliko preveč neprespanih noči. Veliko preveč strahov, skrbi in panike. Veliko premalo bližine in crkljanja. Ampak sva v bistvu ok. Lahko bi bila bolje, sva pa veliko bolje kot pred mesecem dni.

Finančno stanje je še vedno obupno, vendar se počasi kaže trend na bolje. Kar je v bistvu super. Ker je trend pravi.

Po dolgem času me čaka zaslužen dopust. Če bi dojemala kaj to pomeni zame in za moje, bi se ga noro veselila. Ga pa zato toliko bolj resignirano, a z radostjo pričakujem. Če je to pač mogoče.

Danes položnic ne bom plačevala. Za vsak slučaj, če bo jutri konec sveta ;)

Skratka, dragi Božiček, v prihodnjem letu si želim več časa zase. Recimo, da bi lahko vsak teden pogledala en film. 

Želim si tudi tistega mirnega spanca, ki ti ga zagotavljajo plačane položnice.

Rada bi šla na Hvar za tri tedne (haha, sanja svinja kukuruz).

Želim si, da bi šla z mojo boljšo polovico enkrat na mesec lahko sama zvečer ven. Recimo na večerjo. Magari v "Meka".

Potem si želim, da bi se najina razširjena družina spet dobivala tako kot nekoč. Letos je bilo namreč vse skupaj ena velika žalost.

Potem si želim tudi, da bi se zadeve še naprej odvijale v pravo smer. In da se jaz sploh ne bi več sekirala zaradi stvari, na katere nimam vpliva. Ker v bistvu bistva nam gre kar dobro.

Želim si, da bi moji otroci ostali taki kot so. Zdravi, veseli in zadovoljni, vsak v svojem majcenem svetu, skupaj v našem velikanskem. 

Da bi midva večkrat zlorabljala kavč.

Želim si tudi več druženja s prijatelji, ki jih že nekaj časa nisva videla. Pa bi jih rada. In veliko mislim nanje. V bistvu oba.

Naj bo prihodnje leto bolj mirno. Z malo več rutine v nekaterih stvareh. In z veliko manj v drugih.

Dragi Božiček, v bistvu daril ne potrebujem. Se s tistim, kar imam, kar dobro znajdem. Dobila sem še nekaj otrok, ki jih imam lahko rada. Pa službo, kamor rada hodim. Za stvari pa - so pač le stvari. Tudi, če so prevelike, ponošene ali ne ravno temu namenjene. Ampak gre. In zaradi tega se ne sekiram.

Prinesi pa mi, prosim, boljše leto od letošnjega. Da bom svojim otrokom lahko tisto eno darilo, ki ga doma dobijo, kupila brez kreditne kartice ;) Ga pa dobijo! 









ponedeljek, 10. december 2012

Odštevam

Priznam, že dolgo me ni bilo na spregled. 

Ne, vmes se nisem razblinila v vakuum, kar vztrajno se otepam vsakega dneva posebej :) Je pa res, da se trenutno utapljam v delu in upam na najboljše. Na tak razplet, da bom 21.decembra lahko mirne vesti za deset dni odklopila in si, skupaj z mojimi, odpočila. 

Se naspala. Se naigrala s svojimi otroki. Se spomnila, zakaj sem se poročila s svojo boljšo polovico. Če razumete kaj mislim z vicem: "Zakaj me zbujaš, saj veš kje jo imam?" :P 
Preklicala bom vse prijatelje, ki jih nisem slišala in videla zadnjega pol leta. Za deset dni pozabila na svoj vrtec. Po dveh mesecih spoznala svojo nečakinjo, ki je še nisem videla.
Se vrnila na delo spočita in navdušena. Trenutno sem namreč kar daleč od tega.

Odštevam ure do enaidvajsetega. V sredo ima Palčica že deveti rojstni dan. Daril še nimam. Nobenih. Ne za rojstni dan, ne za božič. V bistvu o tem še ne premišljujem. Potem bom pa zadnji trenutek klela in se razburjala, ko bom, namesto, da bi razmislila kako in kaj, kupovala nepotrebna jajca, da otroci, ki so bili celo leto pridni in potrpežljivi z mano, ne bodo žalostni.

Sem bila pa vmes na fantastičnem izobraževanju, ki je, kljub temu, da sem se ga lotila ob najbolj nemogočem možnem trenutku, padlo na plodna tla. Navdušena in razsvetljena kaj vse počnem narobe v vzgoji in kaj vse pravzaprav počnem čisto prav, sem se po treh dneh vrnila domov. V bistvu sem veliko boljša vzgojitejica kot sem mislila, da sem. In v bistvu sem čisto ok mama. Pravzaprav imam vendarle nekaj malega pojma o stvareh, ki jih počnem. Nisem ekonomistka in nikoli ne bom, mi pa pravzaprav, ne glede na vse, ni slabo. Hehe, ali pa se mi ne da več razlagati in potem samo povzemam, da sem v redu, vedno bolje :)

Se bom še vrnila. Upam, da letos ;)

To be continued...