sreda, 30. november 2011

Evo mene

Ste se čudili kam sem izginila?

V bistvu sem od jutra do enih letala po Ljubljani in Kranju. Razdelila sem vabila na predstavitve, šla sem na Simobil, Mobitel in Tušmobil, da sem si nabrala ponudbe za telefon (pri tistem operaterju, ki ga bom izbrala bom namreč za zdaj vzela predplačniško kartico). Na pošti sem kupila znamke za prvi mailing.

Potem sem na hitro zmetala vase hrano in se lotila dopisov za poslovne partnerje (bodoče - upam). Še deset minut in letim dalje. Danes je namreč dan za balet. Zvečer bom printala in pakirala kuverte, da jih jutri nesem na pošto.

Včeraj smo družinsko printali vabila na moje predstavitve. To je izgledalo nekako tako, da sem jaz printala, Palčica jih je jemala s printerja in jih pregledovala, potem jih je v roke dobil moja boljša polovica, ki jih je rezal in na koncu je Sredinčica pregledala ali je kakšno za stran (tista sta si potem s Palčico razdelili). Potem smo jih naložili na kup in Palčica jih je naštela 134. Neskočno fino se mi je zdelo, ker sta se punčki tako zavzeli. Prav pikolovsko sta pregledali vsak letak in me za najmanjšo malenkost spraševali ali je vabilo uporabno ali ne.

Ko smo se končno odpravili spat (Sredinčica je namreč tako vneto pomagala, da prvič ni hotela iti spat, kar ji sploh ni podobno). Povedala sem ji, da bom imela tudi danes delo in mi bo lahko spet pomagala. Njen odgovor pa se je glasil: "Sori mami, jutri imam pa delo in ti ne bom mogla pomagat. Žal. Če me kaj rabiš, potem ti lahko pomagam danes, jutri pa ne. Žal."  Zraven je tako posrečeno kimala z glavico, da sem se še cel večer smehljala ob mislih na njen "žal".

Tako je zdaj pri nas - družinsko delamo za moj zavod. To je lepo. In mi daje topel občutek v srčku in duši.

foto: iStockphoto

torek, 29. november 2011

Amaterka

Če si profesionalec, naložiš svojo spletno stran na strežnik v nekaj minutah. Če si amater, za to potrebuješ dve uri.

Če si profesionalec, ti je tudi jasno zakaj se stran v Explorerju ne prikazuje tako kot bi se morala. Če si amater, pokličeš pomoč in se vmes ne sekiraš preveč. To nameravam danes namreč narediti jaz.

Mislila sem, da bom po treh tednih garanja za svojo spletno stran skakala do stropa, ko bo dokončana. Pa nisem. Mogoče zato, ker sem pričakovala, da bo do stropa skakal tudi moja boljša polovica. Pa ni. Tudi prav.

Opozarjam, da sem amaterka in sem spletno stran delala prvič. Tudi zato je bil ta čas bolj garanje kot užitek. Uporabila sem nekaj oblikovalskih idej moje sestre, ki mi je naredila ta čudoviti logotip, se pa zavedam, da nisem oblikovalka in bi jih lahko uporabila bolj smiselno, da bi bila stran lepša. Če bi jo delala ona, bi prav gotovo izgledala mnogo bolj estetska.

Ampak končno predstavljam svoj projekt in svojo novo službo - Zavod Za Jutri. Začnemo januarja.


ponedeljek, 28. november 2011

5:15

je bila ura, ko se je zbudil Mezinček. Ker kljub vsemu nimava namena vstajati tako zgodaj, kadar ni nujno, sva ga pustila. Ob 5:30 je zaspal nazaj in spal še dobre pol ure.

Potem smo se kot običajno pripravili za šolo, vrtec in "službo" in ob 8:00 sem končno oddala še Mezinčka in šla po opravkih, ki so me čakali.

Malo čez devet je bilo že vse urejeno in na svojem mestu, jaz zavita v odejo in oblečena v svoj "delovni" pulover, ki bo verjetno prej ko slej razpadel na meni. Če si zmrznjeno bitje, kot sem jaz, in hkrati gorenjka, med katere se zdaj štejem že nekaj let, se, namesto da bi povišal temperaturo na centralnem ogrevanju na sedečemu delu primernih 23, zaviješ in zapakiraš. To počnem jaz in potem dan prečepim zavita kot palačinka pred računalnikom. In danes sem se že zjutraj veselila trenutka, ko bom lahko sedla in začela delati.

Prihodnje tri dni imam namreč dela čez glavo. Končno imam čudovita vabila na predstavitve, ki mi jih je oblikovala sestra. Danes jih moram sprintati in razrezati ter pripraviti, da jih v sredo raznesem na lokacije, kjer bodo predstavitve potekale.
Moja spletna stran je vedno bolj podobna končnemu izdelku, ki ga bo mogoče naložiti na splet.
Dopisi za morebitne poslovne partnerje so pripravljeni in čakajo na printanje. Kuvertice čakajo na pakiranje, kupila sem tudi že nova dva paketa. Še znamke in - akcija. V četrtek bo spletna stran delovala, dopisi bodo poslani in vabila dostavljena. V četrtek bom pošiljaja mailinge.

Nič čudnega torej, da sem se danes veselila začetka dela - ta teden bo namreč veliko novega!


foto:svilanit.pl

sobota, 26. november 2011

Pisalo se je 12.12.2001

Bil je moj dan. Tisto dopoldne sem namreč diplomirala in moj zagovor je bil res bolj formalnost in po petnajstih minutah sem odkorakala iz predavalnice kot zmagovalka. Vsaj sama sebi sem se zdela takšna. Takrat sem namreč že delala v svoji bodoči prvi službi in sem šla iz službe na zagovor in potem nazaj, z januarjem pa so mi obljubili zaposlitev.

Takrat mi je bil všeč tudi nek glasbenik, ki je igral v Kreslinovi spremljevalni skupini. Ker sem bila nekaj časa sama in po propadlem in vnaprej zavoženem razmerju, sem si močno želela, da bi se zaljubila, zato sem se prepričala, da sem zaljubljena vanj. Za diplomo me je povabil na svoj koncert. Prvič (in edinkrat) v življenju sem šla na kakšno prireditev sama.

Koncert je bil super, jaz sem ves čas zaljubljeno pogledovala na oder in si predstavljala kako bi bilo, če bi bila z glasbenikom :))) Po koncertu me je povabil v zaodrje, kjer so imeli zabavo. Tam so bile vse žene, kup "znanih" in Rade Šerbedžija. Takrat že ata v letih in jaz, mlada, hiperkinetična, ker sem ravnokar diplomirala, zaljubljena v življenje in vse kar se mi je obetalo in zelo pomembno - praznovanju primerno opita. Temu primerno tudi samozavestna in zgovorna.

Verjetno me je bilo povsod dovolj, da je do mene stopil tudi Rade. Pogovarjala sva se kar nekaj časa, čeprav se ne spomnim o čem. Vem, da sem mu povedala, da sem isti dan diplomirala in proslavljam in spomnim se, da mi je poljubljal roko in mi rekel, da sem najlepša ženska, kar jih je kdaj videl. Si predstavljate, da to reče gospod, ki je igral z Valom Kilmerjem, katerega oboževalka sem bila tisti čas, 23-letni koklji s polno "glavo" alkohola? Hehe, mislim, da sem še kak teden letala dva metra nad tlemi ;)

In to je to. Moja dogodivščina z znanim obrazom. In spomin na ploščo, ki sem ji imela doma pred dvajsetimi leti:


Mimogrede, dve leti kasneje se je na ta dan rodila Palčica :)

petek, 25. november 2011

Najin dan

Včeraj sem v navalu navdušenja zvečer uredila še kup stvari, za katere prej nisem imela volje. Zdaj imam vse datume, vabilo bo narejeno do jutri, imam naslove, kamor jih bom pošiljala in novih pet listkov na namizju, ki čakajo naslednji teden.

Imam pa danes tudi dopust. Ja, res je. Končno je moja boljša polovica doma in danes je dan za naju. To pomeni, da bova skupaj in sama celo dopoldne, sama bova šla v mesto na kavo, skupaj bova izležavala in čvekala, zvečer pa moja super truper tašča pride pazit otroke, ker greva z najinima prijateljema na večerjo.

Začetek dneva moti le ena stvar - glavobol. Glava me je začela boleti že včeraj zvečer, pa sem mislila, da bo minilo, ko bom šla spat. Ampak sem se motila - bolela me je še ponoči in me boli še zdaj. Do zdaj sem vztrajala brez tablete, ampak en mali glavobol mi ne bo pokvaril dneva.

O ja, danes si bom nalakirala tudi nohte. In zvečer bom oblekla svoje novo krilce.Tudi moja nova frizura je super. Zdaj samo počakam, da me neha boleti glava, potem pa se začne najin dan :)


foto: Reuters


četrtek, 24. november 2011

Premiki

Ponavadi, kadar se razveseliš prvih stvari, ki so se končno poklopile, se poklopijo še druge.

Ko sem se vrnila iz mesta, me je namreč doma čakala pošta, v kateri je pisalo:
"Vabimo vas na 3-dnevno delavnico Priprava na samozaposlitev..." Pošta, ki sem jo čakala skoraj dva meseca in seminar, ki mi zagotavlja, da je subvencija res moja.

Potem odprem mail in v njem piše, ali mi ustreza 17.12. za predstavitev. Seveda mi ustreza!

Videti bi morali Palčičin pogled, ko sem skakala do stropa. Končno! Spet se premikamo v pravo smer!!!

Jihaaa, pazite, Olivija gre!

p.s.: Nežka pa bo vedela komentirati zakaj takšna fotka :)



Včasih

je čas, ko se dneve, tedne ali celo mesece ne zgodi nič posebnega. No, pri nas je tak čas bolj redko. Ampak recimo - včasih je čas, ko vse teče po starem in se ne zgodi nič presenetljivega.

Potem pa pride dan, ko se cel dan dogaja in si zvečer presenečen koliko novega se je spet zgodilo. Velikokrat so to malenkosti, ampak v primerjavi z mrtvilom, ki sem ga doživljala zadnje dni, je bil včerajšnji dan spet eden takih, ki jih zvečer predeluješ s polno glavo v bistvu veselih novic.

O svojem novem krilcu in darilu ne bom več pisala, ker se že moteče ponavljam. O tem, da sem spoznala Anito in malega Reneja tudi ne. Lahko pa povem, da sem dobila spletno stran - popravljeno in z nasveti, tako da sem na 95% tega, da jo bom lahko objavila. Hvala Grega.

Moja boljša polovica me je presenetila tudi z novico, da je našel razpis za menjavo službe. Tako da sva večer preživela v pisanju prijave na delovno mesto. Iskreno povedano, ko sva začela metati skupaj kupe licenc in ostalih spričeval, sem šele ugotovila koliko tega se je pravzaprav nabralo v zadnjih letih. Neverjetno, pa sem bila ves čas zraven in v bistvu vem za vsako izmed njih. Pa me je kljub temu presenetilo, ko jih je na koncu naneslo za debelo stran CV-ja.

Popoldan smo preživeli pri moji super truper tašči. To sicer samo po sebi ni kakšno posebno presenečenje, zlasti ker zadnjega pol leta veliko časa preživljamo tam. Samo po sebi se mi je zdelo umevno, da za moj biznis v tej situaciji (po smrti mojega tasta) nima nobenega zanimanja. To se mi je zdelo razumljivo, saj ne verjamem, da bi bila jaz kaj drugačna. Verjetno bi se še bolj oklepala svoje bolečine in izgube kot ona, ki se v bistvu drži neverjetno dobro. Skratka, povedala mi je, da je brala moj blog. In da se žal do sedaj ni mogla ukvarjati z mojim biznisom. Ampak, da sta se s tastom pogovarjala o njem, preden je umrl, in je rekel, da moja ideja bi pa "znala laufati". Ker je to rekel človek, ki mi je maja meseca rekel zakaj ne poiščem službe kot vsi normalni ljudje, si štejem to v velikansko čast. Kaj velikansko, še večjo kot to, pa ne najdem prave besede zanjo. Povedala mi je, da moram poskusiti in da lahko računam na njeno pomoč, če ne bi šlo.

Neskončno srečo imam, da sem obkrožena s takšnimi ljudmi. Ki me poznajo in vedo, da verjamem v to kar počnem, da mi stojijo ob strani kljub mojim, včasih nenavadnim in nepričakovanim odločitvam. Zato bom dala vse od sebe, da mi uspe. Zaradi moje boljše polovice, zaradi mojih otrok, zaradi moje tašče in vseh ostalih, ki verjamejo vame in v moj projekt.

Vse to pa bom naredila z novo frizuro - čez pol ure namreč šibam k frizerju ;) Saj veste, kadar si si všeč, veliko lažje deluješ samozavestno in suvereno; vsaj zame je to izredno pomembno.
Lep dan vam želim. In naj vam megla in oblačnost ne pokvarita tega. Kljub vsemu je to samo vreme. Sonce namreč nosimo v srcih.


foto: lajk.si

sreda, 23. november 2011

Imam najlepše krilce

Imam najlepše krilce na svetu. Se strinjate? Ne morem se odločiti ali naj ga oblečem kar takoj in se kitim z njim že danes ali naj počakam na petkovo večerjo in sobotni rojstni dan.

Hvala, Zofija, navdušena sem - nad blagom, barvami, obliko. (In elastičnostjo ;))


Imam tudi čudovito darilo za prijateljico, ampak fotografija le tega bo počakala na čas po petku (za vsak slučaj, če bi vmes brala moj blog ;)).

Priprave

Če imaš mamo, ki je tako obsedena s planiranjem, kot jo ima Palčica, se priprave na rojstni dan, ki ga ima decembra, začnejo že sredi novembra.

Prvič zato, ker je december čas službenih zabav. Drugič, ker je decembra Miklavž, božič in novo leto. To pomeni, da relativno hitro zmanjka prostih dni. Tretjič, ker se, vsaj v našem primeru, velikokrat zgodi, da smo kam povabljeni, pa ne moremo iti, ker imamo zasedene vsaj tri vikende vnaprej. Palčica ima namreč v decembru vsako leto tudi baletno predstavo v Prešernovem gledališču v Kranju, kjer nastopa, kar pa prinese zraven še nekaj ekstra vaj in generalko. In na koncu ostane samo še en vikend.

Najprej sem vsem poslala sms naj si rezervirajo vikend 10. in 11. decembra. En dan prijatelje in en dan žlahto. Ožjo zasedbo. Pri Palčici smo se namreč dogovorili tako, da ker je že tako velika, da praznuje s sošolci, naredimo družinsko praznovanje v malo manjši zasedbi kot sicer. Potem sem klicala sestrično, ki prireja otroške rojstne dneve. Na koncu se je izkazalo, da je bilo že to prepozno, ker je ali zasedena ona ali pa prostor, kjer bi Palčica želela imeti praznovanje. Kar mi je žal, ker so njena praznovanja res odlična.

Ampak zdaj, ko se moram držati svoje obljube sebi, da bom bolj prilagodljiva, sem hitro našla alternativo. S Palčico sva pregledali ponudbo v Kranju in se na koncu odločili za gusarsko zabavo v Oslariji. Hitro sem poklicala in - urejeno. Glede na zasedene termine v tem času sem imela srečo, da je bil ravno tisti, ki nam je ustrezal, prost.

Včasih je čisto fino biti obseden s planiranjem :)


Žal je spet megla

Ampak moje razpoloženje ni prav nič megleno.

Zjutraj sem namreč srečala prijatelja, ki mi pomaga končati spletno stran in pravi, da danes nekaj dobim na mail. Juhuhu!

Včeraj sem dan zaključila s sporočilom, da se bo Anita danes, ko se bo vračala z gorenjskega konca oglasila pri meni. Tako zdaj javno oznanjam, da bom spoznala svojo blogovsko kolegico in malega Reneja.

Do takrat bom čas koristno porabila - vrgla se bom v fascikel, ki ga moram naštudirati. Vsebino seveda, ne fascikla ;)

Danes menda dobim tudi Zofijino krilo! In darilo za prijateljico, ki praznuje v petek. Torej bom poštarja res vesela.


foto: arhiv ePosavje

torek, 22. november 2011

Moja obljuba

sami sebi se glasi takole.
 
Zdaj, ko bom sama svoj šef si obljubljam naslednje:
 
  1. Da med šolskimi počitnicami ne bom delala. (razen poletnimi seveda)
  2. Da bom vsaj tri večere na teden preživela s svojo boljšo polovico in ne za računalnikom.
  3. Da nikdar ne bom zamudila nastopa svojih otrok ali kakšnega drugega zanje pomembnega dogodka.
  4. Da se bom še vedno družila s prijatelji in družino.
  5. Da ne bom pozabljala rojstnih dni.
  6. Da ne bom stalno razpredala o svojem delu.
  7. Da se bom, kadar bom naletela na zaprta vrata, naučila poiskati odprta.
  8. Da nikdar ne bom obupala in se bom naučila biti bolj fleksibilna.
  9. Da bom uživala v svojem prostem času.
  10. Da se bom stalno učila in da se ne bom ujela v past, da vem vse.
  11. Da bom, ko (če) ne bom zmogla več, poiskala pomoč.
Svojo obljubo si bom sprintala in obesila na vidno mesto v svoji pisarni. Da nikdar ne bom pozabila zakaj se podajam na to pot. In da me ne bo zaneslo z nje.
 
 

Čistilka

Današnji dan sem začela kot čisto prava čistilka. Najprej sem pospravila sobe v zgornjem nadstropju, dala prat še zadnje "runde" perila in oprane zložila v omare.

Pospravila sem postelje in se potem lotila še dnevne sobe - igrač, posode, kopalnice, kuhinje, predvsem pa svoje delovne mize, ki je bila zadnje čase podobna bolj kupu papirja kot mizi. Potem sem še vse lepo posesala in ugotovila, da se zdaj v svojem delovnem prostoru veliko bolje počutim. Danes imamo namreč spet sonce. Megla se nam počasi in vztrajno približuje, pa vendar je začetek dneva, če je sončen, bistveno drugačen kot kadar te obkroža megla.

Ko sem oddelala svoje delo kot čistilka, sem se igrala veterinarko. Naš mlajši muc, Štumf, je namreč prejšnji teden pridelal odprto rano na rami, ki je zdaj sicer že boljša, ampak na začetku je imela več kot centimeter premera. Skratka rano je bilo treba očistiti z jodom.

Zdaj se bom lotila pogodbe o poslovodenju, pregledala bom maile, če imam že kak odgovor (mimogrede imam prvi datum predstavitve - 13.12., jupi!), ravnokar sem se zmenila z mojo super truper taščo, da pride v petek pazit otroke, ker greva midva ven. O ja, praznovali bomo rojstni dan najine prijateljice. In naročila sem ji najkulejše darilo. In oblekla bom Zofijino krilo. V petek dopoldan vzamem tudi zadnji antibiotik, tako da bom lahko nazdravila kot se šika.

Vidim, da sem zašla. Torej, ko bom naredila vse našteto (pa še kaj se bo našlo), spet nastopi čistilka - dokončati je treba namreč prej začeto in pospraviti še vso ostalo perilo.

Če mi ostane še kakšna ura časa, si bom pobarvala lase. Zelo slabo vpliva na moje počutje namreč tudi pogled na svoje sive lase :)

foto: soncek.com

ponedeljek, 21. november 2011

Vabilo

Z vabilom na predstavitev se ubadam že dobra dva tedna. Napisala sem že nekaj različic - takšnih in drugačnih. Od kratkih in jedrnatih do takšnih, ki vabijo na dolgo in široko.

Ampak danes sem končno zadela žebljico na glavico. Pa še to čisto slučajno. Pisala sem namreč besedilo, ki naj bi predstavilo o čem bomo govorili na takšni predstavitvi.

Všeč mi je. Mogoče bi lahko premetala še kakšno besedo, ampak načeloma mi je zelo všeč. Končno. Ker če bi za vsako vabilo porabila toliko časa, bi bil morda zdaj res pravi čas, da neham :) Šalim se. Odločila sem se namreč, da je danes zadnji dan, ko se bom smilila sama sebi.

Jutri je nov dan. In začela ga bom tako kot je treba. Nič več "kaj pa, če"-jev. Nič več "ne morem" in "ne znam". Poiskala bom pomoč tudi tam, kjer je doslej še nisem. Poklicala bom tiste, ki se mi niso javili. Razmislila bom kako se lotila vsake stvari posebej...

In veliko bolj prijazna bom do svojih domačih. Predvsem to.


Megla

Megla bi bila prava beseda za moje razpoloženje.

Sama sebi se čudim kako hitro in brez opozorila sem padla na drugo stran - iz navdušenja in absolutno neskončne zaloge energije v utrujenost, brezvoljnost, meglo.

Na srečo sem že tako stara, da se takšnemu nezavidljivemu razpoloženju vendarle ne prepuščam ves čas, mi pa trenutno vzame neskončno energije, da se zjutraj spravim iz postelje, odpeljem otroke, pridem nazaj, pospravim, se spravim za računalnik. Nič kar naredim, mi ni všeč. Vsak odgovor, ki ga ne dobim, me potre. Namesto, da bi dvignila telefon in poklicala, se raje prekladam kot kos mesa, si merim vročino in se smilim sama sebi.

Jasno mi je, da se bom sama morala brcniti v rit in se odločiti, da je dovolj. In začeti migat.

Sem pa vesela dveh stvari. Prvič, ker mi je Zofija sporočila, da ima narejeno zame najkulejšo kiklco EVER. Komaj čakam, da jo dobim. Drugič, ker sem za prijateljico kupila najkulejše darilo EVER.

Zavedam se, da je od mene odvisno koliko časa se bom smilila sama sebi. Zato se rabim samo odpočiti, zbrati energijo in v akcijo. Kajne?


petek, 18. november 2011

Kriza 2

Verjetno je povezana z mojim ne preveč zavidljivim zdravstvenim stanjem. In zastojem pri delu. In tem, da ne glede na vse ta trenutek še ni ničesar videti, kljub enormnemu številu ur in slepih ulic do sedaj.

Verjetno je povezana tudi s tem, da me spet obhajajo strahovi. Kako bo. Ali bom lahko ljudi prepričala, da me potrebujejo? No, da potrebujejo mojo storitev? Danes sem naletela tudi na tisto nevarno "kaj pa, če" cono. Bliža se in to neverjetno hitro, čas, ko bom dobila prve resnejše odzive na svojo idejo. Kaj pa, če se izkaže, da ljudi ne zanima? Da zanjo niso pripravljeni plačati? Kaj pa, če ne bom dovolj dobra? Kaj pa, če... Teh "kaj pa, če" je vedno dovolj, če jim to dovoliš. In jaz sem se danes pustila ujeti  v vrtinec "kaj pa, če"-jev.

Verjetno je povezana tudi z dejstvom, da sem danes plačevala položnice. In jih po dolgem času nisem mogla plačati. Se je ustavilo malo čez polovico, ker je zmanjkalo denarja. Hmmmm. Da se razumemo, bilo je že veliko huje. Na varčevalnem računu je namreč rezerva - ki pa ni rezerva, ampak je namenjena začetku mojega poslovanja v januarju. In mora biti takrat nedotaknjena. Lahko bi vzela tam (kupiti moram namreč tudi zimske gume za svoj avto). Ampak se ne morem pripraviti do tega. Ne še.

Se mi zdi, da ko bom vzela tam, bom dala vse na kocko. Vse kar sem naredila do sedaj. Vse kar počnem sleherni dan zadnje tri mesece. Še dlje, pravzaprav. Spet "kaj pa, če": kaj pa, če do januarja ne bom mogla nabrati dovolj denarja, da bi v ta sklad vrnila? Če bom morala začeti z bistveno nižjim vhodnih vložkom kot sem predvidela?

Ta teden sem praktično vrgla stran. Mogoče ga ne bi, če bi odležala nekaj dni in se do konca pozdravila. Mogoče bi potem lažje rešila tiste probleme, ki se mi ta trenutek zdijo kot velikanske gore kamenja na moji poti. Ne znam. Tako enostavno je. Nekaterih stvari pač ne znam, pri drugih, ki jih znam in jih moram pripraviti, rabim čas. Ki sem ga ta teden enostavno vrgla skozi okno.

Ja, res imam krizo. Ampak krize so dobra stvar, zato sem prepričana, da se bo tudi ta pokazala kot takšna. Ker iz kriz pridemo močnejši in ko jih rešimo, se zdijo ostale toliko manjše in znosnejše.


Odmor

Danes sem začela zgodaj (in včeraj pozno končala), zato si zaslužim odmor. Če bi bila v službi, bi zdaj šla verjetno s kakšno sodelavko na kavo ali na malico. Doma imam blog. In kaki.

In čas, da lahko razmišljam tudi o čem drugem kot svojem zavodu. In kaj vse bi morala še narediti. Recimo o odmoru.

Odmor je zame v miru popita kava v dobri družbi. Ko bom velika in bo moj zavod posloval tako dobro, da bom lahko zaposlila tajnico, bova vsak dan šli skupaj na kavo. Ali pa si bova kupili tisti fensi šmensi kavomat Dolce gusto, ki ga sanjam že nekaj časa, pa se mi na drugi strani zdi predrag: najprej kavomat, potem pa še kako se reče polnila? Ne, kapsule? Skratka tisto, iz česar potem začaraš kavo. Tudi zjutraj, ko bova prišli v pisarno, bova najprej spili kavo. Bolje, da je moja tajnica kofetarica :)

Kadar delaš sam doma, nimaš družbe za kavo. Tudi kuhati se mi je potem ne da, ker tako in tako vmes premišljujem o tem, česa naj se lotim v nadaljevanju. In gledam na uro, kdaj se bo vrnila Palčica.

Ampak! Ko bom velika, bova imeli z mojo super truper tajnico, ki bo v mojo idejo verjela vsaj toliko kot jaz in bo prava kofetarica, v pisarni tudi goro sadja. Ja, "tako bo bjo"!

Končno

se danes počutim malo bolje.

To pomeni, da lahko sedim za računalnikom ne da bi me pri tem obhajala slabost (v smislu vrtenja v glavi).

Danes je Mezinček spal celo do dvajset minut čez šesto, tako da sem vstala dobre pol ure pred njim. Ker običajno vstaja ob 5:15, je bila to precejšnja sprememba in sem, ko naju je zbudila budilka, najprej mislila, da je pokvarjena :) Ja, lepo so nas vzgojili naši otroci.

Končno spet uživam v soncu in lepem razgledu. Ko je v dolini megla, smo mi namreč v soncu, pogled iz dnevne sobe (ali moje pisarne) pa naravnost fantastičen. Šmarjetna gora je namreč otoček v morju megle, tako da je občutek podoben kot bi bila nekje na morju. Recimo na kakšnih atolih v Polineziji. Ko bom velika, bom šla enkrat tja.

Ker sem v sredo seveda pretiravala z letanjem, imam še vedno vročino. Po novem zjutraj :(
Ugotavljam, da je precej zanimivo, da se bolje počutim z vročino kot brez. Spet sem si skuhala hektoliter čaja in mislim, da mi tudi nalivanje s čajem zares pomaga.

Sem pa ugotovila tudi sledeče - kot verjetno vsak novi podjetnik sem se tudi jaz ujela v miselnost, da bi moral moja boljša polovica deliti z mano moje navdušenje nad mojim poslom. Ne da me pri njem ne bi podpiral, enostavno verjetno nima energije delati svoje službe, ki je zadnje čase že sama po sebi nekončno naporna in stresna, in hkrati aktivno in zavzeto sodelovati pri moji. Kar je, gledano objektivno, seveda razumljivo. Ne pa gledano subjektivno, čustveno in v stanju slabega počutja.

Na kratko, vse je po starem. Petek je. Jutri žal odpade rojstni dan, ki sem se ga zelo veselila. Se ga bom pa veselila še en teden dlje in do naslednje sobote. Kar je prav tako v redu.

Nazadnje, in ne najmanj pomembno - včeraj sem pisala o pomoči. Na FB me je čakalo sporočilo mojega sodelavca iz moje prve službe (če se spomnite, sem jih doslej imela sedem). Naj mu sporočim, če mi lahko kaj pomaga. Sporočilo me je neskončno razveselilo in me spomnilo kako srečna sem lahko pravzaprav, da živim svoje življenje!

četrtek, 17. november 2011

Pametni prosijo za pomoč


Tako da se danes štejem za pametno. Prosila sem namreč za pomoč.

Na področju spletne strani. Na področju tekstov in člankov. Na področju predstavitev, ki jih bom delala v decembru. In pri postavitvi mojega prvega uradnega, na moj zavod šlišečega maila :)

Zdaj se počutim veliko manj osamljeno v svojih prizadevanjih. In imam občutek, da kljub današnjim dodanim listkom na mojem namizju, se bo morda kupček stvari "to do" počasi vendarle zmanjševal.


foto: sof.si


Zdravje

Veste kaj se zgodi z zdravjem, kadar se iz njega norčujemo? Namesto, da bi se po treh dneh počutila bolje, se počutim še slabše kot prvi dan.

Včeraj sem namreč od jutra do večera letala okrog in temu primerno je moje današnje počutje. Zato sem se odločila, da je danes primarno dan za moje zdravje - torej dan za počivanje, nalivanje s čajem in spanje. Kljub temu bom probala vsaj malo delati. V okviru svojih zmožnosti, seveda.

Imam pa nekaj novega - računovodkinjo! Da sem se odločila zanjo me je prepričalo:
1. da je takoj odgovorila na moj mail
2. da je predlagala brezplačno enourno svetovanje
3. da mi je znala odgovoriti na vsa vprašanja o poslovanju zavoda
4. da mi je znala odgovoriti na prav vsa moja vprašanja IN NAJPOMEMBNEJŠE
5. da je omenila, da kadar česar ne vedo, poiščejo odgovor
6. da ima licenco Gospodarske zbornice za vodenje računovodskega servisa in zavarovano računovodsko odgovornost.

Mimogrede mi je navrgla še nekaj odličnih idej in pohvalila nekaj mojih, tako da je bil včerajšnji sestanek kljub mojemu slabemu počutju, izredno produktiven.

Trenutno torej zdravje ni moja močna točka, imam pa zato domeno in računovodkinjo.


p.s. Fotografija s prispevkom nima veliko skupnega, mi je pa všeč. In spominja na čaj.

torek, 15. november 2011

Dober šef

Kaj je pa za vas dober šef?

Zame je dober šef tisti, ki ve, da imajo njegovi zaposleni svoja življenja, ki se začenjajo po službi in zaradi katerih jih velika večina dela.

Dober šef je človeški in razume prioritete svojih ljudi (na primer družino) in razume, kadar zboli zaposleni ali njegov otrok. Zaveda se, da to pride v paketu, ki ga dobiš in da dobro dela le zdrav, spočit in motiviran človek.

Dober šef je strog do tistih, ki "glumijo". Zaveda se prednosti svojih ljudi in njihovih slabosti ter si prizadeva, da bi spodbujal slehernega zaposlenega v tistem, v čemer je najboljši. Seveda mora dober šef, da bi to lahko počel, svoje ljudi poznati.

Dober šef ne dopušča opravljanja in spletkarjenja. Pri enem ali drugem nastopi ostro in jasno.

Dober šef drži skupaj svoje ljudi - ker jih pozna in jih ceni, zna na nevpadljiv način usklajevati njihove karakterje, potrebe in pomanjkljivosti.

Dober šef pričakuje veliko takrat, ko je to potrebno. Na drugi strani nagradi svoje zaposlene s tistim kar je vredno največ - ne le denarjem - s prostimi urami ali dnevi, sodelovanju na seminarju, soodločanju in podobno.

Dober šef se zaveda, da je za to, da skupina deluje kot tim, potreben čas. Jutranja kava. Sestanek. Vsak dan ali enkrat tedensko.

Dober šef zna iti na dopust in zadeve prepustiti svojim ljudem. Ker jim zaupa. Dober šef tudi ne kliče vsak dan, da bi popravljal, sporočal ali naročal.

Dober šef ljudi, kadar ni  dela zanje, pošlje domov. Ker za dobrega šefa ljudje naslednjič, ko je treba, ostanejo do konca.

Dober šef je človeški in pošten. Med svojimi ljudmi ne dela razlik - tudi med sabo in svojimi podrejenimi ne. Kadar je treba, zagrabi tam, kjer ni dovolj ljudi in dela z njimi.

Dober šef se kristalno jasno zaveda, da je vrednost podjetja v njegovih ljudeh.

Poznate kakšnega?

Začetki

Za mano je pravzaprav precej ugoden (beri koristen) dan.

Ko sem pojedla prvi antibiotik, sem se odločila, da bom vsaj za kakšno uro vendarle poskusila delati. Sploh zdaj, ko se počasi približuje čas, ko bo treba začeti resno delati in bo moja ideja počasi oživela tudi v realnem življenju, vsak dan najdem še milijon stvari, ki jih je treba narediti v naslednjem mesecu dni. Bolj ko razmišljam o tem, več stvari, ki jih je treba postoriti še preden resno začnem, najdem.

Na koncu sem, kljub odločitvi, da se bom s tem ukvarjala največ eno uro in potem počivala, za računalnikom sedela od desetih pa vse do treh, ko sem morala po otroke. Nekaj stvari mi je sicer uspelo, nekaterih sploh ne razumem in na koncu sem se razkurjena odločila, da spet odložim zadevo za kak dan.

Kljub temu, da je veliko že narejenega, pa je še veliko več zadev, ki jih je še treba narediti. Namesto, da bi bilo na mojem namizju listkov vedno manj, jih je vedno več. In množijo se eksponentno.

Jutri me čaka sestanek z računovodkinjo. Odločiti se moram na kateri banki bom odprla poslovni račun. Pripraviti moram gradiva, prezentacije, plakate, vizitke... organizirati predstavitve, rezervirati prostore...

Ne rečem, da ne delam z veseljem (no, tale spletna stran me že spravlja ob živce, s tem da ni prav nič posebnega) ali da mi je težko, se mi pa zdi, da je ves čas več tistega kar je treba še narediti kot tistega kar sem že naredila.

Ampak domnevam, da je temu pač tako - da je vsak začetek pač tak. In da vsak korak naprej, pa če še tako majhen, pomeni korak v pravo smer.



Takole

Danes sem končno dobila antibiotik in že vzela prvega, da čim prej glava spet začne delovati. Ker je trenutno podobna veliki napihnjeni žogi - občutek imaš, da je velika in polna, v resnici pa je notri samo zrak.

Danes imam tudi iskalni dan. Iščem kakršenkoli meter, da izmerim svoje dimenzije za krilce, ki mi ga bo podarila Zofija in se ga neskončno veselim. Prebrskala sem že celo hišo podolgem in počes, pa ga še nisem našla. Ampak se ne vdam in ko se naslednjič odlepim od stola pred računalnikom, grem brskat še kam, kamor še nisem pogledala.

Iščem tudi kakšno dobro priporočilo kako velika (v pixlih) naj bo spletna stran, da bo izgledalo vsaj kolikor toliko kulturno. Kakšen predlog?

Sicer bi se lahko danes, če mi bo uspelo možgane spraviti vsaj v prvo prestavo, spravila pisati članke za spletno stran. Kajti namreč imam domeno! O ja, že čaka na spletno stran, ki jo je treba "samo" še dokončati in naložiti.

Do konca tega tedna bi to že morala storiti. Mislite, da mi bo glede na mojo antibiotično glavo uspelo?

ponedeljek, 14. november 2011

Pa ga imam...

Ne, tokrat ni logotip. Niti kaj drugega povezanega z mojim bodočim biznisom.

Imam vnetje. Sinusov. In ušes.
Že včeraj popoldan se je začelo s smrkanjem - teklo mi je iz nosu kot bi bil sodni dan. Kljub temu sem upala, da se ne bo zakompliciralo. Potem me je ponoči začelo boleti uho. In glava. Zjutraj vročine sicer še nisem imela. Čutim pa, da se pripravlja nanjo. In do popoldneva, ko začne delati moj zdravnik, je že daleč.

Na srečo se mi je to zgodilo v noči na ponedeljek in ne med vikendom, ko bi morala po antibiotik na dežurno. Torej je celo tu nekaj dobrega v slabem.

Mogoče bom kljub temu uspela kaj narediti. Upam, ker plani za ta teden so precej velikopotezni. Če mi ne bo uspelo, bom pač na bolniški. Neuradni seveda. Sem ravnokar namreč ugotovila, da od poroda, to je skoraj šestnajst mesecev, nisem bila pri svojem zdravniku. Če bom še kje našla obvestilo osebnemu zdravniku, ki sem ga dobila v porodnišnici, ga lahko danes končno odnesem s seboj.


foto: bibaleze.si

petek, 11. november 2011

Oh in eh

Ok, polna luna je mimo. Načeloma bi moral potem biti ok dan, sploh ker je petek, kajne?

Še bolj kulski dan bi moral biti glede na to, da sem bila cel teden pridna in sem si današnje potepanje zaslužila. Da sem dopoldne preživela v dobri družbi in pojedla odlično kosilce na obisku.

Ampak (seveda vedno po takšnem uvodu sledi tudi ampak)... ampak, seveda se je moja slutnja uresničila in ima moja boljša polovica jutri spet službo. Že tretjo soboto zadnji mesec.

Ne vem ali naj se jezim in ali naj bom slabe volje (ker pomagalo tako in tako ne bo), sploh ker je vedno več služb takšnih. Žal.

Mislim, da bom pametnejša in bom skušala (kolikor se bo le dalo) ohraniti vesel obraz.

Se pa sprašujem, sploh ker se bom s tem ukvarjala v bodočnosti - vsako mnenje je dobrodošlo - ali smo res tako prekleto prestrašeni in odvisni, da bo vedno tako? Da se ne bomo znali ali upali postaviti zase?


četrtek, 10. november 2011

Neverjetno

Uspelo mi je. No, skoraj.

Naredila sem spletno stran, ki mi je v glavnem všeč - manjkata mi še dve zadevi - napisati moram vsaj nekaj člankov, ki jih bom objavila na njej in ugotoviti moram kako naj dodam prijavni obrazec (z Googla menda). Ampak za en dan sem danes skoraj pregorela. In naštudirati kako naj poravnam tekst na obeh straneh.

Naučiti se moram dodajati še oznake pri člankih, da jih bo lažje iskati, optimizirati spletno stran za iskalnike, zakupiti strežnik in domeno, potem pa akcija. Morda mi uspe zadevo naložit že naslednji teden.

Pa fino bi bilo dodati kak števec prometa, kajne?

Skratka, evo mene, pridna. Delam. In se zaradi tega tudi dobro počutim (kljub temu, da sem imela danes čast, da sem se zjutraj udeležila motivacijskega seminarja na Zavodu za zaposlovanje ;)).




Moški - 3.del

Vam je znan naslednji primer: svojega moža (partnerja, fanta) kličete dopoldan, ko je v službi. Če je sam, se običajno javi popolnoma normalno (beri tako kot se pogovarjata doma). V nasprotnem primeru odgovori nekako takole: "Ja? Ne, sem na malici (v pisarni). A te lahko pokličem nazaj? Ok. Adijo." Več kot pet stavkov doslej je zanje že intimna izpoved. Ponavadi jih je še manj: "Živjo. Zdaj ne morem, te pokličem nazaj."

Sicer pa imaš tudi moške, ki raje ne dvignejo telefona in samo pokličejo nazaj. Ali pa sploh ne pokličejo. Tako da v bistvu imamo tiste, ki dobimo celih pet stavkov veliko srečo.

Kar niti ni čudno, ker je zraven kupček drugih (večinoma moških), ki vlečejo na ušesa. Seveda bo naš moški kolikor se le da pred ostalimi skril svojo intimo (saj je jasno, da je poročen in ima otroke ampak jezus kristus, a morajo vsi vedeti, da ima svoje tudi rad kaj šele, da je do njih čustven - to je sicer zlasti običajno v predvsem moških kolektivih) ;)

Potem običajno pokliče nazaj in se pogovarja čisto normalno. Seveda, zdaj je šel ven na cigaret in je sam.

Ženske se na drugi strani rade afnamo in pokažemo svojim sodelavkam kako dobro se razumemo s svojim partnerjem. Rade povemo še kaj več kot le tisto kar je nujno in zaradi česar pravzaprav govorimo po telefonu. Je pa res, da ženske svoje afnanje z leti počasi izgubljamo, moški pa po telefonu postajajo še bolj kratki in jedrnati.


sreda, 09. november 2011

Bivši

Bivši so po mojem mnenju upravičeno bivši. In je čisto prav, da taki tudi ostanejo.

S tem se sicer hvalim, ampak tudi jaz imam nekaj bivših. Eden od njih, ki je bistveno vplival na to, da sem danes, kakršna sem, je bil moj sošolec iz srednje šole. Skupaj sva bila štiri leta in pol - od mojega približno šestnajstega leta pa do tretjega letnika faksa (če se prav spominjam). Od tega sva skupaj živela približno dve leti in pol. Prva, seveda. In edina takrat, saj sva bila stara komaj devetnajst let.

Ko sem bila z njim, sem bila popolnoma druga oseba kot sem danes. V prvi vrsti sem imela samopodobo kot bi rekli "v podnu". Resno. To pomeni, da sem izgledala še kar ok, pridna sem bila na faksu in sem izdelovala s povprečjem čez devet, v bistvu sem bila čisto ok, samo da se sama nisem počutila tako. V bistvu sem bila samo nek podaljšek svojega takratnega fanta, ki roko na srce ni prav tako nič posebnega. No, meni se je zdel neskončno pameten in oh in sploh.

Po štirih letih in pol je zbral pogum, da mi je povedal, da me ne ljubi več. Ker sem bila od njega čustveno popolnoma odvisna (temu bi se težko reklo ljubezen) se mi je podrl svet. Rabila sem več kot leto dni, da sem ga sploh začela postavljati nazaj in še veliko več, da sem ugotovila kdo sem, kaj imam rada in kakšno življenje si želim.

Od takrat ga nisem videla in ko sva se "poslavljala" sem mu obljubila, da nikdar več ne bom spregovorila z njim.

V nadaljevanju sledi še pomembnejši del zgodbe. Pred približno mesecem dni smo imeli petnajsto obletnico mature. Najprej je sporočil, da ga ne bo. Kasneje, da pride.

Moja čustva so bila in ostajajo popolnoma indiferentna - razen v enem. Neskončno vesela sem bila dejstva, da sem po petnajstih letih drug človek. Da sem si všeč, da se imam rada in da mi je to mogoče brati z obraza (ne čisto vedno, na obletnici pa vsekakor). Na obletnico sem po petnajstih letih prikorakala kot zmagovalka. Zahvalila sem sem u, da mu je podrl svet, da sem si ga lahko postavila po svoje. Da danes lahko živim s človekom, ki mi pomeni ves svet in z otroki, ki jih sicer nikdar ne bi bilo.

Moj bivši (in vsi ostali z njim) naj le ostanejo tam, kamor pašejo. Sem pa po petnajstih letih dobila opravičilo in z obletnice sem odšla meter in pol višja kot sicer.

foto: zadovoljna.si

Popoldan

Danes nas čaka čisto običajno sredino popoldne.

Čez petnajst minut se odpravim od doma. Poberem Sredinčico in Mezinčka, potem šibam po Palčico v šolo in se dobimo z mojo boljšo polovico. En avto pustimo pri šoli, gremo v Naklo na balet - Palčico odložimo tam, potem gremo  k moji tašči domov počakat tričetrt ure kolikor traja balet.

Ob 16:40 približno poberemo Palčico - morda bi bilo pametno, če bi se na poti domov ustavili še v trgovini, vendar skoraj ne verjamem, da bi nam v čas, ki ga imamo, uspelo stlačiti še to. Domov pridemo okrog petih - najprej jemo, pregledamo Palčičine zvezke, potem pa vse tri mladičke pod tuš, striženje 60 nohtkov, čiščenje 6 ušes, fenanje treh glav.

Mimogrede bo ura pol sedmih - risanka, večerja in spat. Upoštevajoč noč, ki je za nami, jim bova kmalu sledila.


Zebe me

Zebe me, ker je imel Mezinček slabo noč (mislim, da ga je zeblo) in se je zbudil že pred četrto. Ker je spal že slabih devet ur, se ga nikakor ni dalo prepričati naj spi naprej. Vstali smo kljub temu "šele" okrog pol šestih, spali pa vmes nismo, razen morda po nekaj minut sem in tja.

Zebe me tudi zato, ker sedim pred računalnikom in mi ne gre. To je zelo slabo za samozavest.

Zebe me tudi kljub temu, da sem ravnokar (po dveh kavah) popila tudi pravi čaj. In liter vode. Bojim se, da bi mi v tej situaciji pomagala samo topla postelja in pol ure spanja, da pridem k sebi.

Ker pa jaz ne bi bila jaz, mislim, da bom kljub temu namesto spanja v roke vzela cunjo in pomila kopalnico, kuhinjo ter posesala hišo. Bom vsaj imela občutek, da sem koristna.



foto: posrcumlad.si

Oh, ti smola

Ne boste verjeli, delam spletno stran za svoj zavod.

Nad prejšnjim osnutkom sem obupala iz večih razlogov - prvič, ker sem totalna amaterka in drugič, kar mi služi še kot posebej dober izgovor, ker lahko zdaj zasnujem precej bolj enostavno stran.

Prijatelj mi je danes dal program, v katerem to lahko storim po principu "drag and drop". Ampak jaz ne bi bila jaz, če ne bi včeraj dopoldan malo brskala po netu in našla dve super fini strani, kjer lahko brezplačno narediš spletno stran v flashu (ne vem ali sem napisala prav). Skratka, stran je prav ljubka, sestra mi je prilagodila celo barvo logotipa, ker tako lepo sede nanjo.

No, ko sem se z njo ukvarjala že skoraj tri ure in vsa navdušena ugotavljala, da bi jo takole lahko v teoriji imela narejeno do konca tedna, sem vendarle pomislila, da bi bilo morda modro preveriti kako jo bom potem lahko dala na svoj strežnik (in domeno). In tukaj je seveda "catch" - lahko jo preneseš na svojo domeno, vendar moraš uporabiti njihov strežnik, ki pa je še enkrat manj zmogljiv in še enkrat dražji kot tisti, ki sem si ga izbrala pri slovenskem ponudniku. In kar je najhuje - nima maila.

Tako danes začenjam znova in se tolažim, da zdaj vsaj vem kaj približno bi rada imela in mi bo zato lažje :)



foto: blog.spletnik.si


torek, 08. november 2011

Poročilo

Imam kontakte za iskanje poslovnih partnerjev. Imam napisan dopis, s katerim jih bom vabila k sodelovanju. Imam brošure, ki jih bom delila med ljudi.

Imam tudi pripravljen časovni plan kako se bom tega lotila. In okvirna pričakovanja.

Nisem pa še bila danes v trgovini in nisem še kupila ovojnic in papirja. Ki ga, mimogrede, rabim kar precej. In nisem še izračunala koliko denarja bom rabila za znamke. Kar bo naneslo pravzaprav še največ.

Počasi bom morala postaviti tudi prve datume za januar. In rezervirati prostore.

Ampak danes sem res pridna, to me res veseli. Sploh ker je začetek mojega biznisa odvisen predvsem od tega kaj počnem zdaj, ko mojega biznisa v bistvu še ni.


Rada imam

sonce, poletje in vročino.

Rada imam tudi jesen s tipično meglo, kadar je toplo in me ne zebe. Zlasti imam rada tople jesenske večere, ki v megli ustvarjajo neverjetne igre barv in oblik, kadar od kje posveti luč.

Rada imam sneg, ampak samo tako, da ga gledam iz toplega zavetja svojega doma.

Rada imam tudi pomlad, zlasti sončna jutra, ki jih začenjajo ptice s svojim petjem.

Rada imam življenje, ker nam prinaša lepe in slabe stvari, nagrade in izzive, da se z njimi soočamo in z njimi rastemo. Absolutno najrajši pa imam svoje tri otroke in svojo boljšo polovico. Tozadevno imam neskončno srečo - da sem obkrožena z ljudmi, ki jih obožujem (kljub temu, da mi gredo včasih na živce ;)).


ponedeljek, 07. november 2011

Fascikel

Danes sem si kupila fascikel za svoj bodoči biznis. Je oranžne barve, da me bo spominjal na sonce. In na toplo prihodnost :)

Ko sem začela pospravljati vse kar že imam, sem ugotovila, da ga lahko napolnim skoraj do polovice. In da jutri lahko z veseljem nadaljujem začeto delo.

Ker sem danes naprintala tudi goro zakonov, ki jih moram poznati skoraj na pamet, moram jutri spet v šoping - tokrat po papir in po ovojnice. Zdaj moram ugotoviti še ali lahko na katerem svojih printerjev tiskam na ovojnice. Hehe, to bo naloga za mojega IT managerja (beri mojo boljšo polovico).

Potem moram ta teden začeti najedati svoji svetovalki na Zavodu za zaposlovanje kdaj naj bi bila usposabljanja za subvencije. Pa napisati moram prošnje za ponudbe za računovodstvo. In se spet spraviti delati svojo spletno stran.

Dolgčas mi ne bo, popoldan se našima puncama namreč obetajo obiski. Torej bom pekla tudi palačinke.

In jutri bom končno spet napisala kaj pametnega na svoj blog.


foto: birooprema.si

Hitrostni rekordi

Včeraj je bil dan za podiranje hitrostnih rekordov.

Dopoldan smo se na vrat na nos odločili, da gremo na izlet na Štefanjo goro. Poklical je namreč najin prijatelj in predlagal, če gremo skupaj. Ker smo bili za naprej zmenjeni šele po drugi, ob klicu je bila ura deset, dan pa ravno pravšnji za izlete, sva bila oba takoj za podvig (ne da bi pomislila kam točno gremo in koliko časa nam bo vzelo ali da bi s seboj vzela voziček za Mezinčka). V eni uri (od pol enajstih do pol dvanajstih) se je stuširalo vseh pet, nahranila in oblekla sva otroke in spokali smo se od doma.

Seveda sva se v svoji kampanjski odločitvi, da gremo, pozabila vprašati koliko časa nam bo izlet vzel. In ko smo prišli na vrh (če temu lahko tako rečemo) Štefanje gore, sva ugotovila, da je ura pol dveh, mi pa moramo priti še nazaj do avta, domov in potem na obisk v Ljubljano, kjer smo bili zmenjeni ob dveh.

Potem smo postavili nov hitrostni rekord. V samo petnajstih minutah od trenutka, ko smo prišli domov, sva se preoblekla midva, preoblekla vse tri mladičke, jih nahranila, napakirala kar smo rabili s seboj in oddirjala od doma z dvema urama zamude.

Na obisku je bilo super, tako da smo vsi po vrsti obžalovali našo zamudo. Je pa res, da je bilo tudi dopoldan na izletu super, tako da sva zvečer, ko sva se noro dobre volje valjala po kavču in smejala, ugotovila, da je iz načeloma neaktualnega vikenda nastal fantastičen vikend (današnja utrujenost je pač stranski produkt), poln dobre družbe in prijetnega druženja. Tudi v soboto smo namreč neplanirano končali na super obisku.

Skratka, lep vikend je za nami. Kljub hitrostnim rekordom, ki smo jih postavljali.

foto: žurnal24.si

sobota, 05. november 2011

Kriza

Ko sem se ponoči zbudila, so od neznano kje prilezle v mojo glavo slabe in paranoične misli. Kako bomo preživeli november, ne da bi morala vzeti iz denarja, ki sem ga dala na stran za začetni kapital? Kaj če mi na kredit ne bodo odobrili moratorija? Kako bom potem iz nadomestila plačevala kredit?

Takšne misli so garantirano ubijalci mirnega spanja. Na srečo mi je potem vendarle uspelo zaspati nazaj. In danes niti nisem vstala slabe volje. Zato se ne bom pritoževala. Jutri je nov dan. Kdo ve kaj bo prinesel.


foto: iStockphoto

petek, 04. november 2011

Takšni in drugačni

Ljudje smo različni in prav je tako, ampak če pogledam zelo pavšalno, bi lahko rekla da se delimo na takšne, ki prevzemamo odgovornost za svoje odločitve in takšne, za katerih težave so vedno krivi drugi ljudje.

O prvih ne bom razpravljala, ker se tudi sama štejem mednje. Mednje štejem tudi  veliko večino najinih prijateljev in sorodnikov.

Obstaja pa tudi druga vrsta - takšni, za katerih težave so vedno krivi drugi - recimo država, ker premalo prispeva in preveč vzame; starši, ker niso dali dovolj ali jih niso imeli dovolj radi; šole, ker jih niso dovolj naučile; službe, ker so preslabo plačane in njihovi delodajalci ničesar ne razumejo; bivši možje ali žene, ki se trudijo zakomplicirati njihova življenja; drugi ljudje, ker imajo več denarja kot oni. In še mnogo drugega. Izgovore je namreč vedno lahko najti.

Takšni ljudje se tudi nikdar ne vprašajo ali sami počnejo kaj narobe.

Ves čas se jim ponavljajo iste stvari - recimo znova in znova se jim v novih razmerjih ponavljajo isti problemi kot prejšnjič, pa čeprav z novim partnerjem. Ker seveda izbirajo podobne partnerje, takšne, ki podpirajo njihovo "ubogi jaz imam v življenju pač nesrečo" miselnost.

Takšni ljudje tudi stalno tarnajo, občutek imajo namreč, da je njihova nesrečnost neskončno pomembnejša od vsega drugega. In nikdar ne naredijo ničesar, da bi tisto, kar jih onesrečuje, spremenili. Kar je pravzaprav logično, saj bi na ta način izgubili bistveno - razlog, da se smilijo sami sebi (običajno prej ko slej postane res tako - da se smilijo samo še sami sebi in nikomur drugemu).

Takšni ljudje tudi stalno menjajo prijatelje - saj se prej ko slej velika večina naveliča tega tarnanja in pasivnosti. No, v njihovih življenjih vendarle ostajajo tisti, ki svojo nesrečost lahko delijo z njimi, jih razumejo in jamrajo z njimi.

Napisano je seveda karikirano in velika večina med nami se sem in tja znajde tudi na drugi strani in se (tudi jaz) smilimo sami sebi. Ampak potem svoja življenja vzamemo nazaj v svoje roke in jih peljemo naprej, kajne?

foto: kata.si

Izjava leta

Včerajšnje kosilo je vključevalo bučke, ki jih punci ne marata kaj preveč. Ker sta pojedli bolj malo, sem jima povedala, da do večerje dobita samo kar bo ostalo od kosila.

Čez pol ure se odpravljamo od doma.

"Mami, lačnaaaaaaa. Tako sem lačna, da bom kar umrla!" In ker sem ji odgovorila, da jo bom zelo pogrešala, če bo umrla, je ubrala novo taktiko: "Mami, če hočeš, da umrem, pol mi ne dat za jest, če pa nočeš, da umrem, pol mi pa hitr dej za jest." Sredinčica, seveda.


Frizer

Včeraj je mali Mezinček prvič obiskal frizerja.

Odločitev je padla zato, ker je imel lase (kadar so bili mokri) že do sredine hrbta (beri dolge približno 10 cm) in konice so se začele cepiti. Zato sem se odločila, da ga je treba ostriči.

Ker pa sem zaljubljena v njegove laske, sem se odločila tudi, da nisem primerna frizerka - pri meni namreč prav gotovo ne bi sedel pri miru niti dve minuti, da ne govorim kakšna bi bila potem frizura. Ko sem to omenila svoji frizerki, kjer sem redna stranka zdaj že nekaj let, mi je predlagala naj ga pripeljem k njej, ker je hitrejša in ve kje striči. In sem ponudbo zagrabila. Z velikim veseljem, naj dodam.

Obetala sem si seveda veliko smeha in zabave, ker sem pričakovala, da mali navihanček ne bo sedel pri miru. Ampak kot ponavadi nas je spet presenetil. Ves čas je sedel pri meni kot pribit in po petnajstih minutah ima na glavi bistveno manj las, so pa zato ti še bolj skodrani. Zvečer, ko smo ga stuširali, je bil podoben črncu, tako da nam je pripravil veliko zabave, ko smo ga skušali slikati za arhiv - po striženju.

četrtek, 03. november 2011

Zavod za zaposlovanje

Poznate Smolarjevo pesmico, ki pravi: "Zavod za zaposlovanje, to je kraj, kjer se končajo sanje..."?

Jaz bi dodala še svoje: "Ali pa se začnejo."

Od tega ponedeljka sem namreč tudi uradno brezposlena oseba. Včeraj sem tako urejala prijavo na Zavodu za zaposlovanje in zdravstveno zavarovanje, kar mi je vzelo slabi dve uri časa. S tem, da sem se na Zavod za zaposlovanje odpravila dobro oborožena z vprašanji, ki imajo z mano zelo malo povezave in so v glavnem vezane na moj bodoči biznis.

Ko sem maja izvedela, da bom ostala brez službe, se mi je sesul svet. Uresničil se je moj najhujši strah, da bom pri treh otrocih, kreditu in sedmih službah ostala brez posla, ne da bi na to imela vpliv. In zgodilo se je točno tisto, česar sem se najbolj bala.

Vmes sem potem našla novo pot, ki ji sledim, ampak nekje globoko v sebi sem se vendarle ves čas zavedala, da tudi izgubo službe moram preboleti in da bo najverjetneje novo obdobje prebolevanja in šoka zame prišlo ob prijavi med brezposelne. Pa ni.

Na Zavod sem odkorakala samozavestno in dobre volje. Zadeve sem opravila kot bi rekli - en, dva, tri. Prvič do sedaj sem naletela tudi na osebo, ki mi je znala odgovoriti na vsa vprašanja, kar se mi doslej še ni zgodilo.

Skratka, Zavod za zaposlovanje ni samo kraj, kjer se končajo sanje. Je tudi kraj, kjer se začnejo, za kar sem jaz živ dokaz. Če me ne bi odpustili, nikdar ne bi sledila svojim sanjam. Če ne bi bila pahnjena v situacijo, da MORAM, bi preživela preostanek svojega življenja misleč, da ne MOREM.

Še vedno mi lahko spodleti, tega se zavedam. Me pa to ne plaši več toliko, da bi zaradi tega ohromela, tako kot sem včasih. Je že res, da što ne ubije, jača.

Mami ali jaz?

Mezinček je dopolnil petnajst mesecev in prišel ravno v obdobje, ko je začel ugotavljati, da mami in on nista ena in ista oseba.

Kadar mu česa ne dovolim je začel v mojo odločitev dvomiti, kar kaže z občasnimi napadi trme. Hecno ga je opazovati, ko se vrže po tleh užaljen, potem pa ugotovi, da je bila morda odločitev za trmarjenje vendarle nepotrebna ali pretirana, zato se v sekundi pobere in oddirka naprej kot da se ne bi nič zgodilo.

Trmarjenju seveda botruje tudi neprespanost zaradi premikanja ure.

Je pa absolutno zanimivo in zabavno opazovati še zadnjega mladička kako se osamosvaja ter prvič dvomi v druge in verjame vase.


Zimski čas

Premikanje ure na zimski čas mi je bilo všeč samo takrat, ko sem bila še sama. Jasno, saj sem lahko šla spat uro kasneje in spala uro dlje. O tem kako sem že takrat sovražila premikanje ure na poletni čas sploh ne bom razpravljala. Moja teorija je, da spomladanska utrujenost ne izvira iz pomladi pač pa iz premikanja ure.

Skratka, odkar imam otroke je premikanje ure v to ali ono smer postalo muka. Da ne govorim o tem, da se otroci komaj dobro navadijo nove ure in jo spet premikamo.

Danes smo prvič vstali z budilko in ne prej. Kar je velik uspeh in sploh ni nujno, da bo dolgo trajal. Smo pa zato lahko zjutraj po dolgem času uživali v vragolijah Mezinčka v svoji najkulejši pižami. Zakaj najkulejši pa je vidno iz fotke, se strinjate?

sreda, 02. november 2011

Sanje

Danes sem v resnici sanjala čudovite sanje. Z mojo boljšo polovico sva bila še sama (beri brez otrok). Resda v realnem življenju je najino stanje v dvoje trajalo bore malo časa, ampak tako sva se odločila in tega nikdar nisem jemala kot kaj slabega ali v smislu, da sva se zaradi tega nečemu odrekla. Bilo je tako samoumevno.

Skratka, da se vrnem na moje sanje - sanjala sem, da sva bila še sama. Da sem šla jaz na nek seminar za svoj novi biznis in da me je nanj spremljal tudi on. Tam sem se zadebatirala z dvema "mladcema" in on je bil ljubosumen. Potem je odšel in se čez nekaj časa vrnil - ne jezen in ne "tišast", samo... točno takšen, kot je bil, ko sva se spoznala - pogledan me je kot da sem jaz cel njegov svet. In jaz sem se stopila kot maslo. 

Potem sem tekom dneva premišljevala o tem. O tem kako smo takšnega pogleda deležni samo takrat, ko smo še sami in kako samoumevno kasneje delimo svojo najljubšo osebo na svetu s svojimi otroci. Ta nas povezuje in nam daje še več skupnega, na "tisti" pogled pa pozabimo, kot ga nikdar ne bi bilo. Ali pa se navadimo nanj. Kakšno srečo imamo pravzaprav, da iz ene najljubše osebe postane takšnih oseb več - dve, tri, štiri.

Na tihem pa bi si želela, da bi me spet kdaj takole pogledal. Točno tako kot v mojih sanjah ;)

foto: siol.net

Prve dni

počitnic smo prestali zelo družabno. Kljub žalostnemu priokusu, ki izvira malo iz narave teh praznikov in veliko iz nedavne smrti mojega tasta.

Po petkovih obiskih (moja boljša polovica je žal moral v soboto spet v službo), sobotnih obiskih, nedeljskem izletu v Belo krajino na obisk k moji sestri, nedeljski obisk groba moje mami in popoldanskih priprav na prvi november pri moji super truper tašči pa vse do včerajšnjega dneva, ki smo ga preživeli v krogu širše žlahte.

Danes se naša zasedba čez dan za tri dni zmanjšuje na "samo" štiri člane, ker moja boljša polovica spet dela. Kar pa ne pomeni, da bom imela čas za izležavanje. Že danes, takoj ko spravim vse štiri v pogon, gremo na obisk, ki smo ga obljubili že takrat, ko se je Mezinček šele rodil, torej dobro leto nazaj. Popoldan moram na Zavod za zaposlovanje in Zavod za zdravstveno zavarovanje. Punci gresta na še en obisk še, kar pomeni, da moram sčarati neke vrste kosilo preden ju tja dostavim. Po možnosti zdravo.

Vendar, če pogledam bolj na široko, smo, kljub utrujenosti, vendarle veseli, da smo obkroženi s tako različnimi, pa vendar vsaj v večini tako srčnimi ljudmi. Ki se poleg tega tudi radi družijo z nami vsaj toliko, kot mi z njimi.


Fotka nima z objavo nobene veze, mi je pa všeč. To je Štumf, naš zadnji pridruženi družinski član.