ponedeljek, 20. december 2010

Ne da se mi

Danes je en tistih večerov, ko sedim za računalnikom, sanjam o postelji in predvsem spancu, istočasno pa sedim kot bi bila prilepljena na stol.
Zakaj? Ker bi potem morala vstati, umiti zobe, obleči pižamo - preveč dejavnosti za moje trenutno počutje.

Urediti vse tri mladičke ni nikakršen problem več, sploh ker danes niti niso bili sitni ali podivjani. Je pa moja boljša polovica zbolela. Ker vročine nima prav pogosto, pomeni visoka vročina, da je res napol živ. Temu primerno je izgledalo moje popoldne - kljub temu mi je uspelo celo skopat Mezinčka, pospravit, oprat dve rundi (prva se suši) - dokler sem bila v gibanju, je še kar nekako šlo.

Ob 20:00, ko pa je zaprla oči še Palčica in sem pospravila še zadnje ostanke igrač, posodic, kozarcev in ostale šare, ki je čez dan pač povsod nastavljena in priča od tem, da pri nas nikoli ni dolgčas, sem obsedela za računalnikom. Ne zato, ker bi imela namen kaj napisati ali kaj bistvenega prebrati, pogledati, pobrskati. Enostavno zato, ker se mi NE DA iti spat.

Temu primerna je tudi tale objava - z vsako novo črko na ekranu se namreč, od neprespanega vikenda, katerega povzročitelj niso bili otroci, pač pa midva, vztrajno praznijo baterije. Se mi zdi, da celo tipkam vedno počasneje.

Torej, lahko noč. Naj bo mirna, dolga ali kakor bi rekla Sredinčica: "Jahko noč, pa ječ očiju, da ne kašjat, ne smjčat in ne jigat!" 

sobota, 18. december 2010

Alineje ali miselni vzorci?

Se še spomnite časa naših osnovnih šol, ko smo stalno delali miselne vzorce?

Miselni vzorci nikoli niso bili moj način razmišljanja in nikoli, ampak res nikoli se nisem znala učiti na ta način. Jaz namreč razmišljam v alinejah.

Ko sem se včeraj tuširala (prednost porodniškega dopusta je tudi v tem, da se lahko tuširaš dopoldan, ne samo zvečer, ko otroci že spijo) so moje misli tekle recimo takole:
- ko se stuširam (povsod je "če bo Mezinček še spal") grem še pospravit posodo,
- ko pospravim posodo (če bo...) bi lahko zložila perilo,
- ko zložim perilo (če bo...) bi lahko še posesala,
- ko posesam (če bo...) grem lahko pogledat Nanny  911,
- ko...

Običajno pridem (če imam srečo) nekje do druge alineje. Sem in tja celo do tretje.

Ko nekaj opravim, v glavi alinejo odkljukam.

Pa vi? Razmišljate v miselnih vzorcih ali alinejah?

nedelja, 12. december 2010

Pred sedmimi leti sem postala mamica!

Na današnji dan pred sedmimi leti ob 10:27 sem postala mamica, kar sem si do tedaj zelo dolgo želela biti. Če se prav spomnim, sem sanjala o tem, da bi bila mamica od svojega šestnajstega leta.

Velika Palčica je vse kar bi si lahko želela pri svoji hčerki - bistra, samostojna, priljudna in pripravljena pomagati, pogumna in načelna, ljubeča in skrbna velika sestrica, hči in vnukinja.

Bravo midva, ker imava tako čudovite otroke. Mislim, da bova danes nazdravila ;)

četrtek, 9. december 2010

Prijateljstvo

Moje odraščanje je poleg tega, da sem del njega odraščala brez mame bistveno zaznamovala še ena velika in pomembna stvar: prijateljstvo.

V osnovni šoli sem imela dve sošolki, ki sta pomembno prispevali k temu, da sem postala kdor sem, recimo jima Ana in Lia (tako je namreč ime deklicama, ki sta še iz vrtca najboljši prijateljici moje Palčice).
Tako imenovani Ana in Lia sta bili moji najboljši prijateljici v najbolj polnozrnatem možnem pomenu besede - skupaj smo prečepele ure in ure, prespale pri eni, drugi ali tretji, delale enormne telefonske račune svojim staršem. Ker smo bile kljub temu premalo skupaj smo si omislile še nekaj - skupne dnevnike. 
Istočasno smo tako pisale tri dnevnike in vsakič kadar smo se dobile oziroma na nekaj dni smo jih izmenjale in potem komentirale prejšnje zapise in spet pisale vanje. Tako je vsaka od nas kljub temu, da se je to dogajalo še veliko časa pred časom mobilne telefonije, vsak trenutek vedela kaj se dogaja z drugima dvema - še več, vedele smo vse, ker papir prenese marsikaj kar niti mobilni telefoni ne morejo. 

To tradicijo treh dnevnikov smo peljale še dolgo časa v srednji šoli, ko smo vsaka obiskovala drugo šolo. 

Ena drugo smo tako tolažile, spodbujale in si pomagale graditi samopodobo. Mislim, da sta mi takrat predstavljali še veliko več kot prijateljici, s temi dnevniki sta postali del mene, tako kot sem jaz postala del njiju.

Hvaležna sem, da sem imela možnost preživeti tako pomemben del svojega življenja s takšnima čudovitima osebama. Kasneje nas je življenje peljalo vsako svojo pot in z eno od njiju sem obnovila stike. Tega sem res vesela.

Se sprašujete kaj se je zgodilo z dnevniki? En del jih še vedno hranim in upam, da se bomo nekoč skupaj lahko pošteno nasmejale našim stiskam in veselju, ki smo jih skupaj tako uspešno prebrodile.

In upam, da bosta tudi moji hčerki imeli priložnost spoznati takšno prijateljstvo kot smo ga imele me.

sreda, 8. december 2010

Dragi Božiček!

Prosim prinesi mi robotski sesalec, ker si ga pri treh otrocih in dveh mačkih pošteno zaslužim.

Celo leto sem bila pridna: rodila sem še enega bodočega davkoplačevalca, brez večjega pritoževanja (razen očitnega zadnjega meseca) sem prestala zadnjo nosečnost, pridno se nisem pustila izzvati babjim čvekam in tračem v službi, brez pritoževanja vstajam ponoči, delam domače naloge, sem in tja celo skuham in razen enkrat se nisem nažrla sladkarij do slabosti.

Amen :)

Aja, pa varstvo za en večer bi mi tudi prav prišlo... 

torek, 7. december 2010

Male obsesije

Eno meni ljubših opravil je preurejanje stanovanja, v našem primeru pač hišice. 

Naša hišica obsega zgolj 84 kvadratnih metrov bivalne površine, tako da načeloma ne daje velikih možnosti preurejanja - ampak obsedenka kot sem jaz z lahkoto vedno najde kaj novega, kar je treba izboljšati, predelati, prebarvati ali prestaviti na drugo, ustreznejše mesto. Žal to ne pomeni, da to tudi narediva, sploh s štirimesečnim dojenčkom to ni enostavna naloga.

Najnovejši plan obsega ureditev prave mladinske sobe za punci in preselitev najine spalnice v njuno sobo. Najina spalnica je trenutno pač največja soba v naši hišici in žal tudi edina primerna za dve postelji, dve omari in dve pisalni mizi. Moja boljša polovica je seveda razočarana, ker se bova na ta način na račun otrok odpovedala "ta boljši" sobi. Vendar recimo bobu bob - v spalnici tako in tako samo spiva in poleg postelje, tv in omare ne rabiva ničesar drugega, zato je najtemnejša soba zanjo popolnoma ustrezna.

Tako sem se vrgla v merjenje in planiranje nove razporeditve prvega nadstropja - "na uč" bi rekla, da naju bo zadeva stala okroglega tisočaka. No, po izračunu na Ikeiini strani celo malenkost manj. Po načelu "kamor je šel bik, naj gre še štrik" sem v navalu navdušenja ugotovila, da potrebujeva še nov jogi za spalnico in nove stole za dnevno sobo ter tiste predalčke in vratca za slavne Ikeine 16 delne regale, ki jih ima poleg naju še polovica Slovenije. Vam ime Expedit kaj pomeni?

Zdaj rabim samo še 2000 evrčkov in tri dni časa, da vse urediva. Plan? Pomlad 2011. Finance in izvedba? To pa bo morala moja obsedena glavica še pogruntati.

"Babe"

Eden največjih užitkov v življenju mame je imeti hčerke - vsaj zame. 
Naš repertoar obsega daleč največ možnosti in mednje spadajo tudi čisto "babje" zadeve - lakiranje nohtov, oblačenje, friziranje in podobne, moškemu in očetu neprijazne zadeve.

Danes odpiramo nove razsežnosti "babjega" in sicer barvanje las. Žal moji geni skrbijo, da sem pri rosnih 33 letih precej siva in bi, če bi se ne barvala hitro sodila med 43-letnice. Temu primerno je barvanje enkrat mesečno žal tako nujno opravilo kot striženje nohtov. 
Nuji dodajamo tokrat še estetski in "babji" vidik - Sredinčica in Palčica danes postajata ponosni lastnici pramenov. 

Samo, da oči ne bi prekmalu prišel domov in nam pokvaril načrtov ;)

Zgodnji večeri

V povezavi s prejšnjim blogom in  zgodnjimi jutri so tudi najini večeri zgodnji.

Običajno vsi trije otroci pridno spijo med pol osmo in osmo, kar z domnevo, da midva hodiva spat okrog desetih, nama dopušča približno dve uri časa zase. Precej dobro, če pomislim, da imava tri otroke, od tega je najmlajši star štiri mesece. 

Kljub temu, da se meni osebno to zdi precejšnja prednost in zavidljiv čas zase, ki ga marsikateri starši nimajo, je pred nekaj tedni moja boljša polovica zvečer, ležeč na kavču in gledajoč tv izjavila:"Ljubica, midva imava čisto premalo časa zase."
Naslednji dan je prinesel še mačjega mladička, ki ga je našel zapuščenega v gozdu pod našo hišico... :)

Tako najini večeri zdaj izgledajo nekako takole: ko ob osmih zaspi še zadnji otrok, morava najnovejši pridobitvi mačje rase, za katerega ime se še, kljub temu, da pri nas domuje že nekaj tednov, še nismo zedinili - Štumfek, Cofi alu Pufek - očistiti ušesa. Ko smo ga našli je namreč imel garje in mu je še vedno treba pridno čistiti ušesa. 
Toliko o "premalo časa zase" ;)

Zgodnja jutra

Ko sva bila še dva, sva običajno med vikendom vstajala okrog destih.
Ko smo bili trije, nekje med osmo in deveto.
Ko smo bili štirje, naju je Sredinčica uvedla v svet sončnih vzhodov okrog šestih.
Zdaj ko nas je pet, se Mezinček običajno zbudi okrog petih. Iz očitnih razlogov, ker drugih dveh mladičkov ni mogoče urediti za šolo in vrtec brez običajnega hrupa, se mu pol šesta zato zdi precej primerna ura za začetek dneva. V bistvu to pomeni, da moja malenkost vstane ob petih.

Mislim, da vstajamo zelo zgodaj, ampak danes ob šestih sem prebirala blog svoje prijateljice in v oko mi je padel sledeči podatek: "Lesička, danes ob 4:04". Pravzaprav se mi zdi, da sem čez glavo in čez dolgo poležavala :)

Običajno začetek dneva izgleda nekako takole: okrog  petih mladenič pokliče, da je lačen - pripravim mu stekleničko in ga nahranim. Seveda z domnevo, da Sredinčica ni 10 minut pred tem prišla k nama: "kej ne moje več spat". V tem primeru ji prvih pet minut dopovedujem naj le še malo poleži pri očiju, ker se takoj vrnem.

Torej, Mezinček poje in pri tem mirno zaspi nazaj. Moja optimistična malenkost seveda pri tem pridno kalkulira koliko minut ga moram pustiti spati, da bi nazaj zaspal tako trdno, da bi teoretično morda lahko šla še jaz spat za kakšne pol ure, morda celo celo uro. Mezinček vmes trdno drnjoha v mojem naročju. Ko ugotovim, da zdaj pa bo pravi čas, da ga odložim nazaj v posteljico pa se mladi mož zbudi naspan in dobre volje. Tukaj se moj optimizem glede spanja običajno konča.

Potem se postrgava v spodnje prostore, kjer naju, če je to delovni dan, običajno čakata že vsaj dva družinska člana, če ne že vsi trije. Sledi seveda veliko veselje nad tem, da je mladi mož vstal, ta se navdušeno nasmiha očiju in sestricama, jaz pa s svojo Šalico kave (poudarek na veliki začetnici) obsedim prvih deset minut kot kakšen Frankenstein.

Potem se zadeve odvijajo hitro - oblečeva punci, Palčica rabi spete lase, zajtrk, hitro bunde, šale, kape, rokavice in okrog 15 minut čez šest ostaneva sama. Potem se začne najin čas. Če še nisva jedla, takrat mali poje kašico, sam se igra v stajici ali stolčku, da jaz prebrskam vse spletne portale, fb in svoje najljubše bloge. Okrog sedmih je konec Mezinčkove izmene in ko zaspi, imam od sedmih do osmih čas zase.

Zanimivo pri teh jutrih je, da vsako jutro iščem minutke spanja, ki bi nadomestile manjkajoče ure, ki so se nabrale zadnje štiri mesece. Na drugi strani so ta jutra edinstvena in posebna, žal mi bo, če jih bom pozabila. Ker preden bo petelin trikrat zapel, bova midva tista, ki bova svoje tri najstnike ob devetih okrutno metala iz spanca, da bi vsaj čez vikend skupaj zajtrkovali. Najbrž bova takrat midva tista, ki jih bova budila ob "nečloveškoh urah".

Pravzaprav imam rada ta jutra - dokler nisva imela Sredinčice nisem videla nobenega sončnega vzhoda. Zdaj bi lahko naredila primerjalno analizo - po letih, letnih časih, mesecih ali tednih.

No, Mezinček mi je ravnokar zaspal v naročju. Še odložim ga v posteljico, potem pa se začenja Moja urica.

petek, 3. december 2010

Oh, te travme

Poznate enega pogosteje uporabljenih filmskih trikov, ko se čas odvija počasi? Ko se vse vrti v počasnem posnetku? Se vam je to že kdaj zgodilo?

Meni se je enkrat, pred natanko 20 leti in 5 meseci, na dan ko je umrla moja mama. Še vedno se spomnim vsakega detajla tistega dne, ko je oče prišel po nas v kolonijo (otroci smo bili namreč v koloniji). Spomnim se vsake besede, vsakega postanka na poti domov, spomnim se prav vsega, celo kaj smo imeli oblečeno in kaj smo se deklice v sobi pogovarjale, ko je vstopila vzgojiteljica in nas poklicala ven. Spomnim se zle slutnje, ko sta se dve od njih spogledali in si izmenjali podatek v katerih sobah smo nastanjeni. 

Vse se je vrtelo kot v počasnem posnetku. Dvajset let kasneje se sem in tja še vedno spomnim tega dne. In še vedno se v mojem spominu vse vrti v počasnem posnetku.

Vsak otrok bi moral imeti oba starša. Vsak otrok ima pravico do obeh staršev. Žal mi te pravice nismo mogli in ne uspeli koristiti. Ko je umrla, se spomnim, sem premišljevala, da nikoli več nikogar ne bom mogla klicati "mami". Ker mame nimam več. To je strašna misel za 13-letno dekle. To je celo strašna misel za 33-letnico.

Mislim, da se je takrat nekje ustavil del časa za vse nas. Vsak smo skušali izgubo čustveno predelati po svoje. Jaz se večino časa pretvarjam, da tako pač je, da popraviti in spremeniti se ne da, zato tudi nima smisla o tem izgubljati besed.

Ampak kaj si najbolj želim? Želim si, da bi me obiskala v porodnišnici, ko sem rodila svoje otroke. Želim si, da bi jih videla in vzela v naročje. Želim si, da bi poznala mojo boljšo polovico in ga imela rada tako kot me ima njegova mama. Želim si, da bi ji lahko potožila kadar sem utrujena, kadar se spreva, kadar mi otroci ali služba "kravžlajo" živce. Želim si, da bi me objela in mi rekla, da bo vse v redu. In predvsem, želim si, da bi njeno izgubo prebolela takrat, ko sem bila še majhna, ker se mi zdi, da se namesto vedno manj, s tem ukvarjam vedno več. Sploh odkar imam otroke.

Zato sem si obljubila, da bom storila vse, ampak res vse, da bom videla svoje otroke odrasti, da bom tam, ko bom dobila vnuke, da jih bom lahko pazila, ko bodo odraščali in da bom svojim otrokom lahko solila pamet kaj delajo narobe. Ker zato so mame. Ker ima vsak eno samo, samo eno na celem svetu. In mama je nenadomestljiva. 

Oh, te travme. Jih kdaj prerastemo? 

Med vrsticami

Ko sem bila še majhna, sem si najprej želela postati zdravnica, najbrž zato, ker smo imeli dobrega pediatra, ki je celo mučen obisk pri zdravniku spremenil v doživetje.
Kasneje sem si želela postati odvetnica, ker so se mi zdele odvetnice v krasnih kostimčkih in s spetimi lasmi hude frajerke. 
No, nekaj časa me je grabilo, da bi postala socialna delavka.

Med vrsticami pa se je ves čas nekje na skrivaj pletla čisto tanka nitka - rada bi pisala. In sem pisala, ne malo, popisala sem gore papirja (ob zapisanem me spreletava srh, ko pomislim, da se mi še sanjalo ni kaj pomeni tipkati na računalnik, kar dokazuje, da je od takrat preteklo kar nekaj let). Pisala sem v osnovni šoli, pa potem v srednji, ko sem popisala malo množico debelih zvezkov z zgodbami, mislimi, osnutki pravih romanov (danes bi se njihovi vsebini samo smejala). 
Zvezki so takrat prenesli vse - moje misli, strahove, želje. Mislim, da sem v dnevnikih "ljubila" malo armado oseb nasprotnega spola.

Potem sem spoznala svojo boljšo polovico in potreba, da bi pisala svoje misli je iz leta v leto kopnela, ker sem njemu lahko vse servirala še vroče. In počasi so tudi moji zvezki začeli kopneti in zapisi vanje so se ustavili. Zadnji zaprašen zvezek še vedno sameva v spalnici v omarici poleg postelje in mislim, da sem vanj v zadnjih letih napisala samo kdaj so se mi rodili otroci. Ali pa še tega ne.

Potem sem začela brati blog svoje zdaj ne več virtualne prijateljice in zdelo se mi je kot bi brala svoje misli, še tisočkrat bolj izpiljene kot bi jih sama znala ubesediti. In ta ista oseba me je s svojimi duhovitimi in bistrimi zapisi pripravila, da sem se sploh odločila spet pisati.

Iskreno? Ne gre mi najbolje, velikokrat se ustavim in lovim svoje misli in mogoče, če bi si večkrat vzela čas za pisanje, bi šle lažje - ne več na papir - na tipkovnico in ekran. Mogoče kdaj tudi pridem do tega cilja, kaj pa vem. Med vrsticami pa sem še vedno jaz, čeprav veliko starejša in s precej bolj zarjavelim besediščem. 

petek, 26. november 2010

Sneg je, zdaj zunaj sneg je

... in najini punci se v temi veselo prekopicujeta po terasi, medtem ko Mezinček spi.

Dnevi in tedni letijo mimo, ne da bi opazili kako hitro mineva čas. Dnevi in tedni... in leta. Natanko dve leti je, odkar je nama bližnja oseba prebolevala hudo bolezen, natanko dve leti odkar so mu s kemoterapijo popolnoma uničili kostni mozeg in ga nato znova presadili. Do zdaj je kazalo zelo dobro, pred nekaj tedni pa so se ponovno začeli pojavljati znaki iste bolezni.

Na eni strani nas vse grabi obup, ker ni hujšega, sploh za tiste, ki so mu še veliko bolj blizu kot jaz, da se ponovno znajdeš v preteklosti,  ko si že pozabil kaj si prestal - in samo predstavljam si lahko koliko ljudi je danes v podobni situaciji in obupuje. 

Punci pa veselo vriskata zunaj in uživata življenje.

Življenje ima res dve plati - ena je življenje in druga smrt, ki je prav tako del življenja. Circle of life.

Velikokrat doslej sem v povezavi s tem in dejstvom, da je smrt v mojem življenju pravzaprav prisotna že od pamtiveka, premišljevala kaj si želim od življenja. Mnogokrat, ko sem bila na dnu in prepričana, da zdaj sem pa res popolnoma zavozila, ko nisem vedela kako naprej in česa naj se lotim, da bom lažje preživela dan, sem premišljevala o tem - kaj je bistvo? Zakaj živimo? Kaj si želim čutiti v trenutku, ko bom umrla?

Svoje življenje bom sodila sama. Marsikdo misli, da delam narobe, da se odločam napak, ampak sama sem oseba pred katero bom stala v trenutku moje smrti in sama bom sodila ali sem živela polno, zanimivo, "polnozrnato" življenje. Ker tudi napake sodijo v takšno življenje - velike in majhne. Bi storila kaj drugače? Ne. 
To je moje vodilo. In dokler si tako lahko odgovorim vsakič, ko dvomim vase, je moje življenje takšno. Polnozrnato. In vredno življenja.

Če ti umre starš tako zgodaj, kot sem svojo mamo izgubila jaz, je življenje ves čas tako ali drugače prežeto s smrtjo, predvsem pa z zavedanjem, da nič ni večno. Da se lahko zjutraj smejeva ob kavi, čez eno uro pa enega ali drugega od naju ne bo več. Nihče ne ve kaj nas čaka.

Zato se mnogokrat, morda celo prevečkrat, vprašam ali je to to? Živim tako, da če jutri umrem, ne bom obžalovala ničesar?
Mislim, da in to me tolaži. Ni vredno izgubljati dragocenega časa za neumne in nesmiselne prepire. Žal to tudi midva prevečkrat pozabiva. Zato bova danes mirne vesti pustila, da nas zasneži in uživala v smehu najinih otrok ter tišini, ko gredo spat.

Imava srečo. Živa sva. In živiva življenje, ki sva ga sama izbrala in nama je všeč.


četrtek, 11. november 2010

"The Želja"

Sama o se bi načeloma menim, da izgledam čisto v redu, včasih sem si celo lepa. Kdo bi si mislil.

To pa je precej drugače odkar sem na porodniškem dopustu. Niti ne zato, ker bi mi od poroda ostali kilogrami, celo moj trebuh (ki je vmes nekaj dni celo dejansko izgledal relativno raven pa se je glede na moje prehranjevalne navade spet malce zaoblil) je čisto sprejemljiv. 

Ampak, ko je človek na porodniški, manjka vsakodnevni ritem, ki vključuje urejanje za službo - kdor me pozna ve, da se navdušujem nad oblekicami v takšni in drugačni obliki in petkami in sem v službi le redko v hlačah. No, na porodniškem je to seveda drugače. Zdaj pojejo predvsem udobne hlače, trenerke, kavbojke. In čao mama seveda tudi moja tozadevna samozavest.

Zato zadnje čase ogromno razmišljam o tem kako rada bi šla kakšen večer ven s svojim dragim. Niti ne zato, da bi ga noro žurirala ali ob šestih zjutraj lovila taxi za domov (sploh ker ponoči še vedno hranim Mezinčka), predvsem zato, da bi imela izgovor, da oblečem svojo najljubšo oblekico (se niti ne spomnim katero), se večerno namažem in obujem pete po dobrem letu dni. Petke ja, kaj je že to? In seveda, da bi se moj dragi spomnil, da znam tudi res dobro izgledati. Doma bi namreč takšna oprava namreč izgledala predvsem trapasto.

Domnevam, da bo to še nekaj časa ostalo na oddelku želja, ker je pač malo verjetno, da bi kdo pazil najine tri mladičke, ampak "The Želja" ostaja. Do uresničitve mi bo najbrž uspelo najti celo "The oblekico", ki jo bom takrat oblekla.

petek, 5. november 2010

Čas je relativna stvar

Se vam je že kdaj zgodilo, da bi vam nekako stalno primanjkovalo časa? Recimo nekaj ur na dan?
Sem prepričana, da velikokrat.

Jaz bi dan recimo podaljšala za 4 ure. Od tega bi dve več prespala, dve pa z velikim veseljem porabila za druge "malenkosti", med njimi tudi svoj blog, ki že nekaj tednov žalostno sameva.

Ima morda kdo te 4 ure odveč? Jih zelo hvaležno vzamem.

petek, 8. oktober 2010

Bistvo in smisel

Moje življenje je v bistvu lepo. Pravzaprav še več - imam vse kar sem si kdaj želela. 

Imam moža in prijatelja v enem, z njim dobre in malo manj dobre dneve. Imam dve čudoviti, prodorni in ljubki deklici, ki me dan za dnem spominjata nase, ko sem bila majhna in me silita v to, da pozabljam, da sem odrasla in da imam skrbi in odgovornosti. Imam krasnega sinčka, ki sem si ga zelo dolgo želela in mi vrača vztrajnost s svojimi nasmehi in gruljenjem.
Živimo v svoji majhni, a čudoviti hišici in se crkljamo na ogrooomnem novem kavču. Jesen nam je prinesla le nov odtenek rožnate svetlobe v našem domu.

Danes je bil takšen večer - že prej sedmo uro smo vsi ležali na novem kavču in gledali Ledeno dobo. Ko smo se spet smejali dogodivščinam Sida (kdor je gledal Ledeno dobo bo že vedel zakaj) me je spreletelo - pravzaprav imam vse. Blagor mi!

besede in Besede

Vsakič znova, ko berem kakšen zanimiv članek svoje ne več virtualne prijateljice, osupnem - ne le nad vsebino, saj se ukvarja s temami, ki so tudi meni blizu, pač pa tudi nad izražanjem. Besedami, stavki, povedmi. Mislimi, ki se tako čudovito in smiselno zaključujejo v celote. 

Vsakokrat me presune, kako neverjetno različno se da povedati isto stvar - in način ni le malo bolj in malo manj siv, pač pa črn in bel. 

Moje pisanje je s tega vidika precej zarjavelo - če bi morda sledila svoji želji pisati pred desetimi, petnajstimi leti bi najbrž bilo drugače. Res je tudi, da imam zadnjih osem let doma prijatelja, zaradi katerega ne čutim več takšne potrebe po pisanju kot sem jo čutila prej. Svoj čas pa je bilo precej drugače.
Ne morem reči, da nikoli nisem imela pravih prijateljic in prijateljev, s katerimi sem se lahko pogovarjala praktično o vsem - še zdaleč ne. Nikakor ne morem trditi, da takšnih prijateljev nimam zdaj - je pa res, da so moje sedanje potrebe po pisanju in izpovedovanju bistveno drugačne od tistih pred desetimi leti.
Mogoče tudi iz tega izvira zarjavelost moje pisarije.

Zakaj torej sploh pišem? Ker sem nekaj let nazaj, ko sem že popolnoma pozabila na to potrebo, spoznala osebo, zdaj ne več virtualno prijateljico. Ko sem brala njen blog in njene članke, sem se počutila kot bi brala svoje pisanje leta nazaj. Ona je iz tega doktorirala, jaz sem se ustavila nekje na koncu srednje šole. Mi je pa vrnila veselje. 
In če bi dan imel še približno tri do štiri ure več, bi prav gotovo večkrat izkoristila pol ure samo za svojo dušo in pisala. Ne Besede, samo besede... ampak moje.

ponedeljek, 4. oktober 2010

Neprespana noč po Murphyju

Če imaš tri otroke, se seveda zgodi tudi to. Enkraten primer je naša današnja noč:

19:30 - Palčica in Sredinčica spita
19:45 - zaspi tudi Mezinček
22:00 - spi moj dragi možek, jaz seveda glede na količino popitih kav nisem mogla zaspati
23:00 - počasi mi nekako le uspe na pol zaspati
0:40 - Mezinček je lačen skoraj dve uri prej kot običajno (ker je bil zvečer tako uničen, da se ni najedel)
1:10 - zaspim nazaj
3:15 - Sredinčica pride k nama, ker je nekaj sanjala
3:30 - Mezinček spet lačen
4:00 - ko se vrnem v spalnico od Mezinčka, ugotovim, da ima Sredinčica vročino
4:30 - Sredinčica še vedno ne spi, ker Calpol še ni prijel
4:35 - Mezinček se zbudi, ker je plenička premočila in ima mokro pižamo (toliko o super kvaliteti Huggies pleničk :( ) 
5:10 - Sredinčica končno zaspi in med spanjem ves čas kašlja
5:30 - možek vstane, potem ko sva od 3:15 dalje poslušala kašljanje in dihanje Sredinčice
5:35 - po enournem previjanju, preoblačenju, hranjenju in podiranju kupčka Mezinček končno zaspi
5:50 - zaspim nazaj
7:15 - Sredinčica, Mezinček in jaz vstanemo

Na kratko, mislim, da sem spala nekako med 4 in 5 urami. Je kje mogoče kakšen prostovoljec, ki bi me danes animiral čez dan, da ne zaspim v stoje? 

sobota, 2. oktober 2010

Kakšen dan

Prepričana sem, da ga poznate - dan, ko bi najraje skočili iz svoje kože. 

Tak je moj današnji dan. Vem zakaj sem se zjutraj zbudila kot ožeta cunja, glede na vsakourne budnice od 4h dalje. Ampak potem sem zaspala še za dve uri, ki mi ju je podaril moj dragi in vmes vzorno krotil vse tri mladičke. Potem sem se vendarle naspala, torej neprespanost ni mogla biti vzrok takšnemu dnevu.

Debata kam iti na obisk je dobila neverjeten preobrat, ko se je prijatelj, ki ga že dolgo nismo videli, najavil, da pride "čez dobro uro". Ta dobra ura se je zavlekla v, naj razmislim - če je bila takrat ura dvanajst, zdaj ko tole pišem pa pol devetih zvečer - lepih konkretnih 8 ur. In ga seveda ni bilo.
Resda je ta prijatelj samski in je po ugotovitvi z mojega prejšnjega bloga imel mačka.
Pa me tudi to ni spravilo v slabo voljo.

Danes enostavno takšna sem - nezadovoljna sama s sabo, s svojo frizuro, s celim svetom okrog sebe. Za piko na i sem za večerjo, ki je niti ne bi smela imeti, pojedla štiri izdatno namazane palačinke s čokolado in imam zdaj še zaradi tega slabo vest.

Rada bi šla ven, pa nisem vedela kam, rada bi kaj počela pa nisem vedela kaj. Še sreča, da ga je konec. Otroci namreč spijo in glede na moje razpoloženje najbolje, da jim čim prej sledim.

Dan za obiske

Se vam ne zdi, da je danes popoln dan za obiske?

Vreme ni ne za na sprehod ne za kam drugam, pritiska praktično ni - se mi zdi "perfect" dan za kavo, družbo in čvekanje. Ampak kam bi šli?
S tem vprašanjem smo začeli dan. Pa potem seveda z železnim repertoarjem - njegovih staršev danes ni, moja imata opravke. Kaj pa prijatelji? Tisti, ki imajo družine imajo prav gotovo že plane in se jim težko "prilimaš" pol ure prej. Tisti, ki jih nimajo, imajo danes mačka in niso preveč družabni.

Sreča v nesreči, na facebooku po nekaj mesecih naletim na prijatelja, ki se je odselil v Avstrijo in je le redko tu. In ga vprašam kje je. Pa pravi da doma. Kje doma - tukaj ali v Avstriji. In je tukaj! Neverjetno. In pride na obisk.

Juhuhu, pa smo rešili svojo soboto! Zdaj pa hitro nazaj v družaben "filing", ven iz pižame (o ja, pri nas se zelo radi med vikendom valjamo v pižamah) in akcija!

petek, 1. oktober 2010

Pogruntala je bistvo

Včeraj se peljemo domov v zasedbi moji trije škratki in jaz.

Ne spomnim se kako smo punce prišle na debato o levih, ko sem rekla, če vesta kdo je lev po horoskopu v naši družini. Ugotovimo, da najmlajši, mezinček in nadaljujemo, da je sredinčica po horoskopu rakica, palčica strelka, oči pa bik!

Ko smo po dolgem in počez predelale celotno žlahto, ugotovi sredinčica: "Mami, a ni supej, ka smo vsi ljudje živaji postaji!"

Hmmm... pravzaprav je zadela žebljico na glavico v globalnem smislu!

sreda, 29. september 2010

Dilema

V večini pomembnih zadev se moja malenkost in moja boljša polovica strinjava. Obstajajo pa tudi zadeve, v katerih se ne.

Tema, ki se ji na vse pretege izogibava, ker nama ne uspe priti na isti breg, je vera. Kar načeloma niti ni problematično, dokler ne pride do vzgoje otrok.
Torej - glede krsta najinih otrok sem se pustila prepričati. Z dogovorom, da ostalih zakramentov ne bodo delali, če za to ne bodo izrazili želje sami.

Seveda sem se ujela. Že lansko leto je najstarejša iz šole prinesla idejo, da bi šla na verouk, ker je seveda "kul" - pri tem ne gre zanemariti dejstva, da hodi v vaško šolo. Ampak v prvem razredu še ni bilo tako "kul", da bi pri tem vztrajala in je želja lepo mirno sama od sebe izginila. V drugem razredu pa se je stvar spremenila, ker gredo ostali otroci na verouk iz podaljšanega bivanja. Res je tudi, da je tokrat zadevo omenila moji boljši polovici, ki je, glede na svoje želje, da bi bila deležna takšne vzgoje kot on, zadevo izkoristil v skladu z najinim dogovorom in jo vpisal k verouku. 

Seveda je tukaj "catch", kako ne? Verouk prinese s sabo še kaj več kot eno uro na teden - prinese nedeljske maše (na katere bosta sicer hodila le onadva, se jima bomo morali pa zato vsi prilagoditi), pa še kaj - danes je s prve ure že prinesla nalogo, da mora vsak dan moliti. Moliti?!?  Saj sploh ne ve in ne razume kaj molitev je! 

Skratka, to pomeni spremembo našega življenja v življenje, kamor jaz ne spadam. V življenje, ki z mojim nima nič skupnega. In ob tem se počutim grozno. Ne grozno, še veliko huje. Skočila bi iz svoje kože, če bi mogla!  Najverjetneje pretiravam, ampak čutim kot bi bilo konec življenja kot smo ga imeli doslej, življenja, od katerega se nočem in ne morem posloviti. 
Istočasno se zavedam, da sta onadva še vedno enaka kot prej, da smo enaki vsi  in da, hočem ali nočem sem dala besedo, ki jo bom držala. 

Mika me, da bi kričala in izsilila še kakšno leto, dve, tri neokrnjenega otroškega uma za svojo deklico, mika me, da bi prepovedala krst najmlajšega, da se zgodba pri njemu ne bi ponovila. Pa najbrž ne bom. Ker all in all - najverjetneje je težava predvsem v mojih predsodkih. In hočem nočem bom to morala sprejeti. Kot bom morala sprejeti še marsikaj kar mi bodo v bodočnosti prinesli moji trije otroci in s čimer se ne bom strinjala.

Kaj pa vem, mogoče se bo pa naveličala? ;)

ponedeljek, 27. september 2010

Digitalno

Svoje čase smo za fotografiranje uporabljali filme, ki jih naši otroci še zdaleč ne bodo poznali. Imeli so 24 ali 36 posnetkov, tako da je bilo treba presneto paziti kdaj si pritisnil na sprožilec, ker ne film, ne razvijanje nista bila poceni (vsaj za naju ne).

V današnjem času digitalnih fotoaparatov lahko svoje muze (v mojem primeru predvsem otroke) fotografiramo v nedogled - samo pritiskamo na sprožilec po načelu - "ena bo že ratala". 

Na tak način se je na mojem računalniku nabral ziljon fotografij, ki segajo v čas, ko sva si prvi digitalni fotoaparat lahko samo sposodila. Vse te fotografije seveda ostajajo nikjer drugje kot na računalniku, zato sem si za čas porodniške zadala nalogo - izbrskati "ta dobre" fotografije in jih spraviti v albume - v moje primeru še rajši v fotoknjige. In sem se jih lotila. Prva je končana, druga gre h koncu. 

Koliko jih še čaka, raje ne povem.

Dobri časi, slabi časi

Pred nedavnim sva praznovala; če temu lahko tako rečem, glede na to, da eden od naju jemlje antibiotike, drugi pa doji (je težko ugotoviti katera vloga pritiče komu, ne?) osmo obletnico svoje zveze.

Ob tem sem lahko ponosno ugotovila, da lahko mirne vesti trdim, da nama ni bilo nikoli dolgčas - imava tri otroke, svojo hišico, moj dragi je dokončal kar lepo število šolanj in precej napredoval v službi, jaz sem po zamenjanih nekaj službah končno prišla do ene, kjer se dobro počutim. Bi se vsekakor težko pritoževala, da nama kaj manjka.

Na drugi strani so moji bratje in sestre - vsi po nekajletnih zvezah, z otroki ali brez, spet sami. Brat še čisto na sveže.

Zato sem ponovno začela prečesavati najinih osem let. Dobrih časov sva preživela kar precej. Slabih tudi. Pa ne vztrajava samo zaradi otrok (sicer bi jih najverjetneje ne imela tri). Vztrajava zato, ker imava iste prioritete in ker nama je najina družina neskončno pomembnejša od vsega drugega, vključno s službami. Vztrajava, ker se kljub občasnim prepirom, slabim dnevom in trenutkom, ko ne najdeva skupnega jezika, ljubiva in si življenja en brez drugega ne moreva predstavljati. In vztrajava zato, ker ko en od naju nima energije, ki bi jo vlagal v najino razmerje, drugi vlaga za dva. In potem obratno.

Vztrajava tudi zato, ker se zavedava, da so pred nama prav tako dobri in slabi časi. Tako je tudi prav. Ker iz vsakih slabih skupaj potegneva novo lekcijo, ki sva se je naučila.

Skratka - dolgčas nama res ni.

nedelja, 26. september 2010

"Safr furanje"

Moj ljubeči mož že od nekdaj rad "fura safr". No, od danes dalje "saferira".
To prav gotovo pomeni čisto nove dimenzije.

Končno mi je uspelo

Ko sem pred tremi leti doma ostala sama s svojima puncama, sem se odločila, da bom začela pisati blog.
Pa ga nisem. Ker kljub dobremu namenu ni bilo časa zanj.

Potem sem se pred dvema letoma, ko se je situacija ponovila, spet odločila, da začnem. Pa nekako spet nisem našla časa.

Je spet minilo še kakšno leto s podobnim namenom, pa se z blogom nekako nisva našla.

Končno mi je le uspelo. Upam, da mi bo čim večkrat uspelo tudi kaj napisati.

Svoji vzornici sicer niti pod razno ne morem konkurirati, se bom pa potrudila, da sem in tja kako modro razdrem.