sobota, 23. julij 2011

Dragi moji!

Tukaj sem.Na Hvaru.
Imamo se lepo, uživamo, ampak kot vedno je tukaj grenak priokus. Ki pa nam ne bo pokvaril dopusta.

Lepo vas pozdravljam, mislim na vas in se javim, ko se vrnemo.

sreda, 13. julij 2011

Sanje

Ste kdaj premišljevali kaj bi želeli početi? Kaj takega, kar bi vas navduševalo in vam dajalo miren spanec in zavedanje, da počnete nekaj dobrega, nekaj lepega in da po svojih najboljših močeh pomagate?

Moja bodoča izguba službe me je neskončno prizadela. Na eni strani zato, ker sem se že sprijaznila, da je to vendarle moja najboljša služba do zdaj in ker imam marsikoga od tam iskreno rada, na drugi ker je porušila moj skrbno sezidan in splaniran zidek prihodnosti.

Po neštetokrat zastavljenem vprašanju kaj počnem narobe in ali je problem v meni, se je moje vprašanje preoblikovalo v nekaj čisto drugega. Ko sem dojela, da ima moja izguba službe tudi pozitivno plat, ker mi ponuja priložnost, ki si je sama sicer nikdar ne bi vzela in ker me je prisilila v to, da sem si zastavila vprašanje, ki si ga nisem postavila še nikdar prej.

Kaj bi rada počela?

Prvič, rada bi razveseljevala ljudi. Rada bi jim dajala občutek, da je vredno živeti, da so ljudje okrog nas vendarle dobri in da lahko vsak od nas spremeni svoj svet na bolje. V tem delu mi je odlično idejo dala Neskončna in na njej delam že nekaj časa. To je tudi osnovna ideja mojega novega biznisa. Ampak o tem, ko bo tudi uresničena.

Drugo in najpomembnejše pa je prišlo pravzaprav kar tako, samo od sebe, ko me je prijatelj vprašal zakaj se ne bi ukvarjala s tem kar znam? Ko sem to idejo razvijala, sem prišla do popolnoma jasne slike kaj bi rada počela. Vam povem ali naj ostane skrivnost?

Moja velika, neskončna želja, moje sanje so sledeče - rada bi prirejala brezplačna predavanja in ljudi, ki jim je zakon o delovnih razmerjih španska vas, učila kakšne so njihove pravice, kakšne dolžnosti, rada bi razširila znanje in zavedanje osnovnih svari, ki bi jih moral poznati prav vsak, ki je bil kdaj zaposlen, ker samo znanje je tisto, ki bo spremenilo naš svet. Svet, kjer ti ne plačajo prispevkov, ko ne dobiš plače eno leto in hodiš v službo, kjer za regres še slišal nisi in podobno. Svet, kjer ti za vsako napako šefov grozijo z odpovedjo iz krivdnega razloga in kjer si kot mala ribica ujet v majhnem, minimalnem akvariju neznanja.

Rada bi širila zavedanje, da delavec ni dninar ali sluga pač pa partner v enakovrednem odnosu, kjer profitirata dva. Rada bi spreminjala miselnost majhnih, da lahko vplivajo na svojo usodo, da znajo poiskati pomoč kadar jo potrebujejo in nehajo čakati, da se bo od nekje pojavil nekdo, ki bo nenadoma spremenil potek kolobocije, ki ji pravijo služba. Takšno znanje potrebuje sleherni od nas. Vsaka čistilka in vsak doktor znanosti. In ne en ne drug ga ponavadi nimata.

Potem bi rada našla poslušalce in sogovornike tudi na drugi strani. Da bi jim pokazala in dopovedala, da so kadri največja vrednost podjetja. Da motiviran kader naredi dvakrat več od nemotiviranega. Da je mamica z otroki dvojno produktivna, če ve, da bo lahko popoldan preživela z njimi, ko bo opravila svoje delo. Da ne nujno denar, pač pa pripadnost je tista, ki res šteje.

In najpomembnejše - da delamo ne za podjetje, pač pa za človeka. Za šefa ali sodelavca, ki ga imamo radi. Vsakemu od nas se je zgodilo, da bi ostal doma kadar zboli pa ni. Zaradi sodelavca (ali pametnega šefa) je prišel in dokončal začeto ali pa zadevo zaključil doma. Poznate? Jaz in vsi okrog mene smo to storili neštetokrat.

Mogoče sem napisala zmedeno in raztreseno, ampak ta del sebe, ki takšno miselnost diha bi želela deliti. Kako bi od tega živela še ne vem. Ampak mislim da, glede na to kako goreče čutim glede tega, bom našla pot kako to storiti.


foto: casnik.si

Zadnji trenutki

so ponavadi polni dogajanja. Ampak toliko dogajanja kolikor ga imamo pri nas te dni pa že dolgo ne.

O zabavah ne bom več izgubljala besed. Imeli smo jih, zdaj smo se odpočili, pospravili in polno uživamo v vseh pridobljenih novostih, ki jih tako en kot drugi slavljenec raznašata naokoli.

Zobka še nimamo. Mezinček si sicer noč in dan v usta tlači roke, ampak glede na to, da to počne že nekaj mesecev si večjih sprememb na tem področju v teh dneh ne obetamo.

Včerajšnji dan smo preživeli v živalskem vrtu in na "zdravem kosilu", kupljenem v McDrive-u in konzumiranem na parkingu v Mostecu. Otroci so uživali, mamici pa se žal nisva imeli veliko časa pogovarjati. Tako da sva se morali danes še enkrat slišati po telefonu.

Danes dopoldan sem imela namen iti na banko, v lekarno po zaloge za na morje, po rešilni jopič za Mezinčka (priznam, da me je ob ceni spreletelo, ampak mislim, da ga bom jutri kljub temu kupila - cena je bila namreč tako problematična zlasti zato, ker je jopič za večje otroke od njega in mu je malo prevelik). Namenila sem se kupiti tudi darilo za malo prijateljico, ki praznuje v soboto in seveda njeno malo sestrico, da bosta obe kulski in po mamici.
Vmes je jasno kot ponavadi prišla sprememba planov - moja boljša polovica je za nagrado dobil možnost zadnji službeni dan pred dopustom opraviti ponoči. Kar ima sicer svoje dobre, žal pa tudi slabe strani.

Plane smo torej malo spremenili in srečko jaz sem vse našteto po največji vročini /beri ob dveh/ opravila z vsemi tremi v avtomobilu z "bosansko klimo". Hmmm. In to iz čiste trme. No, na koncu smo vendarle v lekarni pustili zajetnih 70, pozabili samo Bepanthen in kupili fensi šmensi oblekici za punčki v soboto (mimogrede, imajo celo majhne pikice ;)).

Jutri me čaka (seveda beri nas štiri) pošta, Hofer (končno imajo točno takšno wc desko kot jo potrebujemo, tako da nam jutri ne uide šoping tam, če ga bom seveda našla, ker tam do zdaj še nisem bila), veterinar (kupiti moram ampule za oba mačka, da ju med našo odsotnostjo ne požrejo bolhe in klopi), iti še v drug Hervis, če imajo mogoče tam manjši rešilni jopič...

Petek je dan za jutranji sestanek za moj bodoči biznis, za trgovino, kosilo pri moji super truper tašči, popoldan pa brskanje po kleti, iskanje še zadnjih manjkajočih pripomočkov in jasno nalaganje na kupe. In delanje kupov. 
Sem povedala, da moram en del teh kupov vmes še oprati? Ne?

V soboto zjutraj vstanemo in še malo pospravimo, potem pa gremo v Bohinj na rojstni dan. Žal bomo morali relativno kmalu iti, ker nas popoldan čaka še nakladanje v potovalke, teh v trugo in prtljažnik, tuširanje in na koncu zgodnje spanje. Okrog pol treh vstajanje, pitje kave, basanje spečih otrok v avto in..... Hvar, here we come.

Vmes  se podobna zgodba kot se bo zgodila meni z mojo službo, vendar v še veliko hujših razsežnostih, dogaja meni ljubemu človeku. Ker bi mu rada pomagala kolikor le morem, se slišiva po desetkrat na dan, delava plane, pregledujeva papirje in kombinirava kako bi jo najbolje odnesel, da bi čim prej in čim manj boleče zapustil praktično potopljeno ladjo. Zelo hudo mi je, ko vidim kako trpi in kako izgubljen je.

Zadnje čase sem dokaj redno mailala, pisala blog in klicala svojo skoraj 88-letno babico. Ta teden sem jo poklicala enkrat. Za dve minuti, da ji povem, da je vse ok, da smo malo v gužvi in da jo pokličem. Nanjo se spomnim milijonkrat na dan, pa me vedno kaj zmoti in dan mine kot bi trenil.

Skratka, dogaja se nam na polno, veliko dobrega, kot vedno pa je vmes tudi kaj slabega. Zato mi ne zameriti, če trenutno malce zanemarjam blog, maile in vse ostalo. Trenutno imam  v glavi veliko zelo različnih seznamov in bolj malo stavkov. Na srečo bo to trajalo največ do... avgusta? :)

Polno takšnih nasmehov v trojni izvedbi pa si obetam do takrat.


Fotografija je avtorsko zaščitena!

ponedeljek, 11. julij 2011

Zabave

so res super, sploh, če si na njih obkrožen s fino družbo in dobrimi ljudmi.

Še bolj so super, če se na kupčku zbere precej zelo različnih ljudi, ki kljub temu, da prihajajo iz različnih okolij in živijo različna življenja, najdejo skupno veselje v veselju in sreči svojih otrok in sproščenem vzdušju med njimi. Skratka, povabili smo nekaj zelo različnih družin, ampak kot vedno se je izkazalo, da je bila izbira odlična.

Velika večina je bila najinih prijateljev, s katerimi praznujemo otroške rojstne dneve še odkar je bila Palčica edini otrok.
Drugi so družinica moje ne več le virtualne prijateljice, ki je Mezinčku prinesla darilo - knjigico Ovca Olivija :) Mislim, da jo bom kar obdržala.

Tretji so starši Palčičinega sošolca, ki živijo relativno blizu nas in smo našli veliko skupnega v zadnjih dveh letih - skupaj smo tudi dočakali letošnje leto in mislim, da jih bomo še kar precej.

Na koncu se nam je pridružil tudi najin dragi samski prijatelj. Najine otroke ima rad kot bi bili njegovi, zato sva bila oba neskončno vesela, da je prišel.

Kot vedno se je izkazalo, da dobri ljudje hitro najdejo skupne teme, kljub temu, da vsi prihajamo iz zelo različnih okolij, situacij, poklicev. O tem kako so uživali otroci sploh ne bi izgubljala besed. Bila je res prava zabava!

Ko sva zvečer vse pospravila in ponovno ugotovila kako kul prijatelje pravzaprav imava, sva v naslednji sapi ugotovila tudi naslednje - na srečo bomo nasledno zabavo prirejali šele decembra za Palčičin rojstni dan.

Mega žurerski vikend je minil, teden tako začenjamo precej utrujeni, ampak tudi zelo zadovoljni. In v pričakovanju našega dišečega Hvara. Še 5 noči in krenemo.

Fotografija je avtorsko zaščitena!

Mimogrede, praznovanje Mezinčkovega rojstnega dneva, čeprav dva tedna prezgodaj, je prišlo in minilo brez zobkov :)

petek, 8. julij 2011

Še ena za obe punci

Siddharta - prekletstvo za mojo boljšo polovico - sploh odkar sta obe punci  navdušeni nad njo :)

Za lep začetek dneva za nas tri - punce.



Opravki

Seznamčkanje je moja glavna aktivnost zadnje dni, ki mi, iskreno povedano, nudi kar precej veselja.
Recimo seznamček kaj vse moramo še narediti pred odhodom na morje je že krajši za dve alineji. Pridno sem namreč oprala avtosedeže in stolček za Mezinčka, ki ga bomo vzeli s seboj.
In kupila puncama natikače. In kremo za sončenje.

Nakupovalni seznamček za danes se vztrajno daljša. Temu primerno tudi število opravkov, ki se nam danes obetajo.

Moja boljša polovica je včeraj vzorno pokosil okolico hiše, zakrpal cesto in punčki sta mu pridno pomagali.
Zvečer bom delala prvi dve torti. Še prej imava s Sredinčico logopeda, punci plavanje, treba je v nabavo.

Jutri bomo iskali bazenček, ki se je pospravil bogvekam v kleti.

V bistvu so, vse do odhoda na morje vse to res fini opravki. Taki, ki človeku dajejo veselje in občutek, da dela nekaj prav.

Izven koncepta za konec še pesmica, posvečena Sredinčici. Karakterno je sicer točno takšna kot bi jo napisala Palčica, ampak Sredinčici je tako zelo všeč, da jo zna že na pamet.


četrtek, 7. julij 2011

Protiutež

Palčica mi je včeraj in danes podarila odlično protiutež materinskemu dnu, ki sem ga preživela pred nekaj dnevi.

Prva stvar se je zgodila včeraj po kosilu, ko sva se z boljšo polovico menila ali bi po kosilu kavo ali ne. Ko sva prišla do zaključka, da pravzaprav nisva prišla do zaključka kavo da ali ne, je Palčica modro zaključila: "Mami in oči, vidva se pa reees ljubeče pogovarjata."

Danes zjutraj, ko je Mezinček zaspal in smo punce pospravljale postelje, je Palčica v spalnici ugotovila: "Že po postelji se vidi, da se vidva celo noč tiškata." (tiškati - stiskati se)

Iskreno? Neskončno ponosna sem, da najini otroci vedo kako rada se imava.

foto: megazin.spoznaj.si


Obsesije tako in drugače

To, da sem obsedena s planiranjem smo ugotovili že večkrat. Med drugim tukaj in  tukaj.

No, druga moja dlje časa trajajoča obsesija so oblekice - takšne in drugačne. Ta obsesija me zasleduje še iz časov, ko sem imela kar nekaj kilogramov preveč in ker so bile celo takrat moje noge sprejemljive in je krilo skrilo ostalo (beri rit in stegna), sem celo takrat v oblekicah izgledala kar v redu.

Sorazmerno z izgubo kilogramov se je večala tudi obsesija z oblekicami in njihova zaloga. Tiste, ki sem jih lahko zaradi raztegljivosti nosila, sem s pridom izkoriščala tudi celo zadnjo nosečnost. Seveda pa, odkar lahko spet resneje nosim oblekice se je njihovo število povečalo še za dodatne štiri :)

Včeraj si je moja zbirka opomogla še za eno čudovito, krasno, podarjeno. Sem se jo že namenila obleči jutri, ko peljem Sredinčico k logopedu. Mogoče celo danes, ko mi pripada čast iti v šoping po mejkap, barvo za lase in podobne pripomočke za mamico - seveda z vsemi tremi :)
Ampak danes je že drugi dan po mojem dnu, tako da tega ne jemljem več za hud izziv.

Tretja moja obsesija je planiranje dogodkov - recimo torte za ta vikend bodo pravi kulinarični izziv zame.
V soboto se nam obetata ena nutellina torta s kokosom in bananami in ena malinova. Za nedeljo planiramo eno enako torto z nutello, kokosom in bananami in eno z jagodami in bananami. Kaj mislite? Bo ok?

Ostalo planiranje obeh rojstnodnevnih zabav v novi objavi, ker kar je res je pa tudi res - preveč obsesij v eni samo objavi je pa vendarle preveč.

Ena od letošnjih pridobitev, se spomnite?
foto:   otto.si

sreda, 6. julij 2011

Top bottom

Mislim, da sem včeraj dosegla absolutno dno kot mama treh otrok.
Še preden je bila ura devet sem mislim da kričala že tretjič. Ob enajstih sem ugotovila, da bi me, če bi imela kakšnega soseda več, verjetno zaradi kričanja in joka že prijavil na CSD.

Ob enih sem ugotovila, da smo mogoče utrujeni in bi nam prav prišla kakšna urica popoldanskega počitka. In smo šli vsi skupaj popoldan spat.
No, ko smo se zbudili ni bilo nič bolje. Še slabše prevzaprav, ko je domov prišla moja boljša polovica in čez eno uro spet šla po avto, ker je končno popravljena klima. Tako da sem za nagrado za najslabšo mamo meseca dobila še priložnost sama skopati vse tri mladičke.

Ker smo popoldan spali, zvečer punčki jasno nista mogli zaspati in sta do pol desetih prišli k nama še vsaj trikrat. Ker običajno hodita spat ob pol osmih, je hitro jasno, da je razlika v miru pred spanjem očitna.

Palčica že odgovarja. Sicer so ta njena obdobja skozi čas bolj in manj intenzivna, ampak mislim, da je tudi to včeraj doseglo absolutni višek. Na vsako mojo prošnjo je odgovorila z ne ali ne bom. Ali še bolje: "Ne, ti boš!" Mislim, da je razumela, da imam dovolj šele, ko sem izgubila živce že petič v istem dnevu.

Sredinčica je ugotovila, da je velika in se tako tudi obnaša. To pomeni, da ukazov in komand Palčice ne sprejema več tako dobrohotno kot prej. Gnev, ki se ji nabira zaradi nenehnega ukazovanja potem vrača s tem, da ji jemlje stvari, ki so Palčici svete - recimo nalepke, knjigo...

No, Mezinček je takšen kot je vedno bil, naučil pa se je še uveljavljanja svoje volje in glasno zakriči, kadar mu česa ne dovolim.

Skratka, včeraj razen med počitkom, nisem imela sekunde miru in tišine.

Na srečo tudi taki dnevi, ko misliš, da si najslabša mama na svetu, minejo. In spet pridejo boljši dnevi, ko imaš več živcev in ne kričiš kot zmešana kura.
Ampak na koncu dneva sem pomislila samo to - rabim dopust od treh malih dopustnikov :)

Fotografija je avtorsko zaščitena!

torek, 5. julij 2011

Končno poletje!

Kako neskončno mi napolnita baterije sonce in vročina! Taka prava, nad 25 stopinjami. Pod to temperaturo me namreč rado zebe.

O ja, tudi dobro prespana noč ima svojo moč. Mezinček namreč vedno več noči prespi v kosu od sedmih zvečer do šestih ali sedmih zjutraj.

Potem tudi ekspresno približevanje ta pravega dopusta na koledarju naredi svoje.
In obsesivno planiranje kaj vse moramo postoriti preden gremo. Recimo praznovati Sredinčičin in Mezinčkov rojstni dan. Dvakrat.
Narediti štiri torte. Kupiti hrano in pijačo za oba piknika. Proslaviti poletje, rojstne dni in nove začetke.

O ja, obožujem poletje!

Fotografija je avtorsko zaščitena!








ponedeljek, 4. julij 2011

3. julij

V bistvu nisem vedela kakšen naslov naj dam današnji objavi. Prvič, ker je ta da že minil in drugič, ker se objava nanaša nanj in sem jo imela v teoretičnem planu napisati že včeraj.
Zakaj?
Tretji julij je zame en tak neskončno čuden, čustven in težek dan.

Tretji julij je v prvi vrsti Sredinčičin rojstni dan. S tega vidika sem ga neskončno vesela in, sploh ker je njeno rojstvo povezano s tolikšnimi zalogami neskončnega veselja in sreče ter pričakovanja, se vsako leto spominjam in podoživljam vsakega trenuka tega dneva.
Tudi Sredinčica je včeraj cvetela - cel dan je govorila in bila vesela in prijazna; ko smo se peljali v avtu je rekla celo, da je tako vesela, da bi objemala hiše :)

Na drugi strani je tretji julij zame tudi dan neskončne žalosti. Je namreč dan, ko je pred enaindvajsetimi leti umrla moja mami.
Vmes so bila leta, mogoče jih je bilo celo več kot deset, ko je tretji julij prišel in minil ne da bi ga opazila. Zakaj je zdaj drugače, mi ni jasno. Mogoče zato, ker imam sama otroke in z njimi želim preživeti še mnogo let. Mogoče zato, ker sem jo šele zdaj resno začela pogrešati in se zdaj počasi vračajo tisti pravi spomini nanjo, kakšna je v resnici bila, ne pa kakšno sem jaz videla zadnjih dvajset let, ko sem namenoma pozabila vse dobro in si zapomnila samo slabo.

Ko se je rodila Sredinčica, sem si mislila, da od takrat naprej bomo na ta dan vsako leto samo še praznovali. Res praznujemo, še toliko bolj bomo praznovali prihajajoči vikend, ampak včerajšnji dan žal ni bil tak, kot sem si želela, da bi bil.

Danes je nov dan. Ko me bo nehala boleti glava, ga bomo z veseljem izkoristili. Tudi tako, da punci peljemo na bazen, da bi se kar najbolj naučili plavati preden gremo na morje.

foto: mavrica.net

petek, 1. julij 2011

Ne!

Je ena prvih besed, ki se je je naučil Mezinček.

Zdaj pleza okoli in kadar hoče narediti kaj prepovedanega, si ponavlja Ne, ne, ne in to počne zraven :)

Mislim, da mu koncept besede NE še ni čisto jasen - v resnici ali pa ga samo noče razumeti. Ampak ob pogledu nanj bi mu to težko zamerili :)

Fotografija je avtorsko zaščitena!

Zaporedje

Opažam, da veliko stvari počnem v predvidenem zaporedju. Mogoče me to na eni strani rešuje, da si z vsemi tremi mladički znam organizirati čas tako, da celo kaj naredim, grem z njimi v trgovino, na obiske..., na drugi strani pa mi daje tudi nek nenavaden občutek varnosti in zavedanja, da je vse tako kot mora biti. Smešno? Mogoče res.

Moja jutra so namreč vedno enaka, ne glede na to kdaj vstanem in ali je takrat z mano eden ali vsi trije mladički. Najprej Mezinčku naredim vodo / sok / čaj in ga posedem v njegov stolček k mizi. Sama si skuham kavo (če je ni že zjutraj moja boljša polovica) in prižgem računalnik.
Potem najprej pogledam ali je kaj novega na FB, na mailu, potem napišem blog, če imam kaj pametnega povedati in ko na FB dodam link nanj, grem pregledat še vse bloge, ki jih običajno spremljam.

Danes se mi pozna, da imam polno glavo (in to ne idej) in sem zjutraj ubrala obratni vrstni red. Mezinček je seveda kljub temu ohranil svoje primatsko mesto in dobil svojo stekleničko soka.
Na kavo še čakam, ker sem morala najprej prižgati pomivalni stroj (ob šestih zjutraj namreč nisem bila v stanju, da bi mi kapnila ideja, da bi posodo za kuhanje kave lahko pomila na roke). Potem sem prižgala računalnik in najprej pregledala FB in mail, potem vse bloge, ki jih imam rada in se šele na koncu spravila k pisanju. Zakaj?
Ker so mi tako zelo všeč prispevki Neskončne. Resno. Ko je na smrt utrujena, napiše še tri prispevke (upam, da ji ne delam krivice, ker nisem čisto prepričana, če jih ni celo več). Kar čutim lahko današnje veselje na poti v raj, pa vikend med čaji in sploh teleportiranje po Državnem zboru). Res branje za prijeten začetek dneva.
In zato, ker sem zadnje čase malo iztrošena in mi temu primerno zmanjkuje idej. Oziroma povedano drugače, vse ideje se trenutno nizajo okrog mojega novega biznisa.


foto: iStockphoto