petek, 30. marec 2012

Budilka

Ko je zjutraj zazvonila ura, se je dan začel res "perfect" - z mojim zadnje čase najljubšim komadom. V istem trenutku, ko se je prižgal radio, se je začel komad. Božansko.

Danes je bila namreč moja zadnja samotna noč - že zvečer gremo punce, če bosta punci le zdržali, po mojo boljšo polovico na letališče. Tudi božansko.

Kljub Mezinčkovi "pomoči" sem uspela zamenjat posteljnino v vseh petih posteljah. In ugotovila, da še sreča, da Mezinček spi v spalni vreči, sicer bi mirne duše splezal iz posteljice, kar mi je danes dvakrat pokazal (celo brez padca). Mislim, da je skrajni čas, da si za mladeniča omislimo večjo posteljo.

Posesati ne morem, ker je včeraj v napadu viška energije v filter sesalca zlil dva decilitra soka. In se suši. Ker ga je bilo treba seveda pošteno oprati.

Sonček je. Ptički pojejo. Barabe so vedno bile in vedno bodo. Jaz pa se bom danes imela fino. Celo nohte si bom nalakirala, ko bo mladi fantič spal. Kar bo kmalu, glede na to, da že glasno zeha.

Popoldan bomo šli v knjižnico, da bo Palčica končno končala bralno značko. Jutri nas čaka lep dan in dva nastopa za očija - dopoldan Sredinčičin in popoldan Palčičin balet.

Naj bo tudi za vas ta dan posebno lep. In miren.


četrtek, 29. marec 2012

Mir

Ja, to je vse kar si želim. Rada bi zjutraj vstala, otroke peljala v vrtec in šolo, se odpeljala do službe, jo oddelala in v miru ob svojem času odšla domov.

Rada bi imela petnajstega plačo na računu. Rada bi si splanirala dopuste za celo leto naprej. Rada bi osemnajstega brez skrbi plačala položnice.

Rada bi mirno spala in se ne odločala 24 ur na dan. 

Kmalu bo dve leti odkar sem se zadnjič odpeljala iz svoje zadnje "prave" službe. Dve leti od dneva, ko sem se veselila poti domov, ker nisem vedela, da bom šla tja samo še enkrat - da mi povedo, da me bodo odpustili. 

Kmalu bo eno leto od dne, ko sem izvedela, da bom ostala brez službe. Torej eno leto, ko noč in dan premišljujem in iščem variante in variacije. 

Rada bi imela mir. In živela lepo, mirno, sivo, sivkasto in vseh drugih variant sive barve življenje vsaj nekaj časa. 

foto: soncek.com

Česa ne maram

Ne maram prepirov. Sploh ne. Če je le mogoče, se jih na široko ognem.

Kadar sem napadena, se na napad ne znam odzvati. Vedno šele potem premišljujem kaj vse bi lahko rekla, pa nisem.

Ne maram sporov, daleč od tega. Če se da, bom za ljubi mir raje tiho.


Ampak svoje otroke učim, da se morajo postaviti zase. Da se morajo postaviti za svoj prav. Zveza svobodnih sindikatov bi me, če ne bi imela back up plana, s svojo potezo spravila ob kruh. Naj se jim zaleti, tiho pa ne bom. Ker moji otroci se učijo od mene. In če bom jaz tokrat pogoltnila svoj prav za ljubi mir, ga bodo morda oni tudi in ti takrat, ko bo res pomembno. In ja, tokrat je res pomembno. 


foto: siol.net





Še ena :(

Ste videli?

Še eno noč

Samo še eno noč bom spala sama :) Če to ni dobra novica! Samo še eno noč in za nekaj časa bomo spet kompletni.

V bistvu česa več kot to niti nimam napisati. Mezinček bo doma do konca tedna, torej je moja sposobnost delati ali kaj dejansko tudi narediti bistveno omejena. V bistvu večino dneva pospravljam - za njim in za puncama. Kuham, perem perilo, zvečer pa potem premišljujem in študiram zakone, ki se tičejo vrtcev. Do takrat seveda, ko me pokliče moja boljša polovica.

Tako ta teden tečejo moji dnevi. Dopoldan Mezinček, popoldan še punci. Dolgčas mi res ni. Se pa veselim ponedeljka, da bom lahko dejansko spet kaj naredila (beri: podpisala najemno pogodbo, se šla zmenit za dvorišče, pripravila dokumentacijo...)

Me je strah? Ja. Po vsem dogajanju zadnje mesece se mi to zdi popolnoma razumljivo. Me skrbi, da me bodo nat...? Tudi. Ampak tudi to se mi zdi razumljivo, zlasti po zadnjem dogodku. Pa vendar - do zdaj je sosledje dogodkov kazalo, da grem v pravo smer. Mogoče bi zato morala bolj zaupati. Ali pa samo tako zelo pogrešam svojo boljšo polovico in njegov optimizem :)

No, vmes ko tole pišem, sva z Mezinčkom prebrala že šest knjigic. Ja, tudi tega se veselim v naslednjem tednu - da bom eno stvar lahko naredila naenkrat in do konca (ne v dvanajstih delih, da na koncu ne vem več kje sem začela in kje končala - nekako tako, kakršna je tale objava :)))



sreda, 28. marec 2012

Nov dan

Tako je to. Nov dan ponavadi prinese nove stvari, med drugim dejstvo, da se moja boljša polovica vrača že pojutrišnjem. Ko enkrat lahko rečeš "pojutrišnjem", ima to res lep zven. Nisem si mislila, da je to lahko tako lepa beseda.

Nov dan ohladi vročo glavo. In prinese Mezinčku očitno izboljšanje.

Ker je nov dan prinesel še en lep pomladanski dan, še toliko bolje. In ker me danes čaka (v kombinaciji s taščino pomočjo, ki bo pazila Mezinčka)  popoldanski nastop Palčice, ki bo prvič nastopala s flavto, se mi obeta pravzaprav lep dan.

Vsaj upam tako. Kaj se bo iz tega dneva izcimilo na koncu, bomo pa še videli.



torek, 27. marec 2012

Vam je kaj znano?

"NAJAVA DOGODKA ZA TAKOJŠNO OBJAVO

Koper, 26. marec 2012

BREZPLAČNA DELAVNICA »KAJ PA MOJE PRAVICE NA DELU?«

Karierni center Univerze na Primorskem Koper (KCUP), katerega soustanovitelj je
Študentska organizacija Univerze na Primorskem, v sodelovanju z Zvezo svobodnih
sindikatov Slovenije organizira brezplačno delavnico »Kaj pa moje pravice na delu?«,
na kateri bodo predstavili pravice in obveznosti, ki izhajajo iz Zakona o delovnih
razmerjih.

Na delavnici »Kaj pa moje pravice na delu?«, ki se bo odvila v sredo, 28. marca 2012,
ob 17.00 uri v veliki predavalnici Fakultete za management v Kopru, bodo udeležencem
preko praktičnih primerov predstavljene različne vrste pogodb o zaposlitvi ter obveznosti ter
pravice, ki izhajajo iz le-teh. Delavnico bo vodila ga. Andreja Toš Zajšek, pravna svetovalka
Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in nekdanja predsednica delovnega in socialnega
sodišča v Ljubljani.

Zaradi omejenega števila mest se je na delavnico potrebno predhodno prijaviti. Prijave
zbirajo na e-naslovu: info@kcup.si ali številki 030 696 228 do zapolnitve mest oz.
najkasneje do torka, 27. marca 2012.

Več informacij o dogodku:
Elvis Bašanović, direktor
Kariernega centra Univerze na Primorskem Koper
GSM: 040 510 205
e-mail: elvis@kcup.si"

Znano? Meni zelo. No, to je nastalo iz mojega sestanka z Zvezo svobodnih sindikatov in tistimi, ki jim je moj "prijazni" sogovornik posredoval moje gradivo.

Nimam komentarja. Fuj in fej, da morajo sindikati krasti tuje ideje. Bah!

Delo

Rada delam. Res. Mi lahko verjamete, da če se koplje, grabi, dela karkoli drugega, ne stojim zraven križem rok in gledam kako delajo drugi. 

Še rajši delam dobro. In kadar sem za svoje delo pohvaljena ali nagrajena, to nežno poboža mojo dušo in mi da zagon.

Ne maram pa delati na pol. Ali površno. Ker sama v sebi sem še vedno ziheraš. Tip človeka, ki svoj izdelek, preden ga da iz rok, preveri enkrat, dvakrat, petkrat. In če mi kakšna napaka uide, se zaradi tega potem žrem kot bi zaradi tega nastopil sodni dan.

Tudi visoka pričakovanja imam. Od sebe še veliko bolj kot od drugih. Včasih v tej meri, da si zastavljam nemogoče cilje.

Pa tokrat ne govorim o vrtcu ali svojem zavodu, daleč od tega. Takšna sem. In iz svoje kože ne morem. Čakam na predračune. Mozgam, študiram, obračam številke in še kaj. In delam plane. Kar je kul. Sem in tja me kakšna številka preseneti v pozitivni smeri. Sem in tja v negativni. Ampak ne odneham. Ker delam zase in imam perspektivo, lučko na koncu tunela, ki jo lahko jasno vidim. 

foto: foto.oratorij.net

ponedeljek, 26. marec 2012

Norice

Ja, dvakrat smo jih že imeli. In zdaj jih imamo tretjič.

Hecno. Ko jih je imela Palčica, sva morali k zdravniku, pa še ta ni bil prepričan, da je to to, ker je imela le tri. Pri Sredinčici to sploh ni bilo vprašanje, saj jih je imela vsepovsod - še tam, kjer naj bi jih načeloma sploh ne bi bilo.

Pri Mezinčku sem danes poklicala k pediatru, da ga naročim na pregled, saj jih ima predvsem po rokah in nekaj po nogah. In mi razložijo, da so to norice in naj pridem sama po recept, ker razsajajo v njihovem vrtcu (kar sem že vedela). Skratka, naju ne rabijo videti. Tudi prav. Ker sva bila zadnje čase tolikokrat tam, da bi naju lahko zamenjali za pohištvo. 

Torej imamo norice. Kar pomeni, da bomo še veliko bolj kombinirali kot bi sicer. Na srečo mi tašča te dni zelo pomaga, tako da mislim, da bomo vse speljali po planu, kolikor se bo le dalo.

Plan B

Vesela sem. 

Ne - res sem vesela. Sem šele na začetku, ampak vem kam pelje pot in z vsakim dnem je bolj oprijemljiva.

Vas torej zanima kakšen je plan B?

Odpiram zasebni vrtec s koncesijo. Ja, zdaj pa res. Našla sem dve stanovanji v Kranju, se posvetovala z Ministrstvom za šolstvo glede posegov, ki jih je potrebno narediti, da bi bil prostor ustrezen za vrtec (vključno z vsemi malimi straniščki), in se danes glede vseh posegov dokončno dogovorila z lastnikom in izvajalcem. Dela naj bi bila zaključena najkasneje do konca aprila, ta teden podpišem pogodbo in dobim ključe. 

Če sem se, kljub temu, da sem po izobrazbi diplomirana vzgojiteljica, doslej vztrajno branila, da bi se zaposlila v vrtcu in me to pravzaprav (pri treh otrocij) niti ni mikalo, sem zadnji teden, ko vrtec zavzema 90% mojega časa, ki mi ga pustijo otroci, vključno z nočjo, se nad idejo, da bi delala nekaj časa kot vzgojiteljica, precej navdušila. Sploh, ko gledam opremo in vse ostalo kar bom potrebovala, me vedno bolj grabi. Ja, delala bi, v SVOJEM vrtcu.

Zdaj torej izbiramo ime. In opremo. In zdaj bom lahko svoja nagnjenja do notranjega opremljanja, barvanja in še česa izživljala v svoji službi :)

Sem hotela dodati fotko kako izgleda zdaj, da boste lažje primerjali s tem kako bo izgledalo čez tri mesece.
Pa ne znam, hehe.


nedelja, 25. marec 2012

Za materinski dan

me je Mezinček zbudil ob 5:45 (po novi uri). Ker je že včeraj pridelal konkretno vročino, sem jo pravzaprav dobro odnesla, saj sem si že zvečer pripravila stekleničko, da bo lahko pil, saj je bil zaradi visoke vročine presneto žejen. Torej sem mu dala čaj. In šla nazaj spat. Tudi Mezinček je zaspal nazaj.

Sredičica je vstala malo čez sedem po novi uri. In je za materinski dan čisto potihem odšla v dnevno sobo, da nas ne bi zbudila. Malo za njo se je zbudila tudi Palčica, ki je prav tako čisto potihem odšla dol. Jaz in Mezinček pa sva zaspala nazaj in spala skoraj do osmih (po novi uri).

Potem mi je Palčica skuhala kavo :)

Zdaj punci še vedno gledata Živ žav, Mezinček pa leži v mojem naročju. Vidi se, da se slabo počuti, je pa od danes zjutraj tudi ponosni imetnik male milijarde pikic po podplatih in dlaneh, nekatere izgledajo celo tako, da bi lahko iz njih nastale norice. 

Ravnokar se je k meni prišla potiškat Sredinčica. Ki je nenavadno topla :(

Moj materinski dan je torej dan, ki ga bom preživela doma, z dvema bolnikoma in blagor mi, tokrat bom lahko že tretjič, odkar sem samozaposlena, šla na bolniško :((( Mislim, da bodo mislili, da imam pediatra, ki mi bolniške piše na lepe oči.

Vesel materinski dan, drage mamice. In očki. Saj ste, vsaj v večini, resnično nepogrešljiv del naših življenj.


sobota, 24. marec 2012

Poročilo iz živalskega vrta

In fotka, ki nam je uspela s prve z mojim super truper novim telefonom.


Ja, to sem jaz. In moje tri zlate bučke :)



In ko bom malo bolj obvladala tale telefon, bodo tudi fotke svetlejše :)

petek, 23. marec 2012

Zaplet

Brez zapletov v naši družini seveda ne more miniti niti teden dni.

Današnji zaplet se je zgodil navsezgodaj zjutraj, ko sva s Sredinčico peljali Mezinčka k pediatru, da mu je odstranil lepilni trak z arkade. In smo ugotovili, da nima urejenega zdravstvenega zavarovanja.
Ker ima Sredinčica čez kakšno uro pregled, sem prosila naj preveri še njeno zavarovanje. In ugotovila, da ga tudi nima.

Do zapleta je prišlo seveda, ker v novi službi moje boljše polovice otrok niso prijavili v zavarovanje. So pozabili, kljub temu, da jim je prvi dan prinesel kopije rojstnih listov in jih na to opozoril. Ampak ok, se zgodi.. Tako je moja boljša polovica od osmih zjutraj do nekaj čez devet skušal dobiti svojo kadrovsko naj to takoj uredijo. In so uredili. Sem pa jaz vmes od doma naredila stoen plan kako bom uredila zdravstveno zavarovanje za Sredinčico v primeru, da se kaj zakomplicira. 

No, zdaj je na srečo urejeno, saj sem za vsak slučaj, ziheraš kakršen sem, vseeno poklicala še na Zavod za zdravstveno zavarovanje in preverila. 

Dan se je začel pestro, upam, da se nadaljuje v bolj mirnem duhu.



četrtek, 22. marec 2012

Dan zame

Danes je dan zame. 

To seveda pomeni, da imam še nekaj nujnega dela, ki ga moram opraviti, saj se plan B zaenkrat odvija v pravo smer. Glede na to, da se mi od petka sanja vsako noč, vam je lahko verjetno jasno, da je trenutno delo v tej smeri zelo intenzivno in da za mojo prvotno dejavnost te dni ostaja bore malo časa. Je bil pa v torek objavljen moj PRVI članek ever. 

Ampak vrnimo se na dan zame. Danes bom v miru pospravila hišo. Pomila kopalnici, kuhinjo, posesala sem že. Ko bo hiška kot iz škatlice, se bom v miru stuširala. Potem bom skuhala kosilo za mladičke, da mi popoldan ne bo treba noreti v kuhinji vmes, ko bodo otroci razturavali dnevno in uničevali moj celodnevni trud. Vmes bom šla verjetno še po najnujnejše v trgovino. 

Zvečer bom šla zgodaj spat. Ali pa se bom, prvič, odkar je moja boljša polovica v Parizu, privoščila luksuz in se zvečer poknila na kavč. Ki ga te dni samo od daleč gledam vse od jutra, ko vstanem, do večera, ko grem spat.

Mislim, da se me je lotila tudi neka čudna viroza, ki poteka brez vročine, bolijo pa me vse mišice v telesu. Tako zelo, da zvečer od tega včeraj nisem mogla zaspati. Ampak dokler je samo to, sem v redu. 

Zadeva z limitom se je vendarle uredila, plan B se odvija v pravo smer (zdaj že komaj čakam, da podpišemo pogodbo, da bom lahko o njem poročala tudi na blogu). Če bo vse po planu, bomo leto zaključili veliko mirneje kot se je začelo. Je pa pred nami še dolgo leto.

foto: njena.si



sreda, 21. marec 2012

Update

Kot ponavadi stvari ne gredo čisto po maslu.

Ampak če bomo dovolj pametni, bomo našli rešitev, v to sem prepričana. Danes še toliko bolj, če bo le pripravljenost na drugi strani. In kot kaže, ne bi smel biti problem.

Torej - do razkritja plana B manjka še čisto čisto malo!

torek, 20. marec 2012

Mislite name

v prihodnjih dneh. V teh dneh se namreč odvijajo najpomembnejša dejanja plana B.

foto: planb.si

Megla

Zjutraj smo se zbudili v meglen dan. Ampak megla me ni motila. 

Moti pa me megla v moji glavi. Ne vem ali je rezultat tega, da sem tako navezana na svojo boljšo polovico, da brez njega težko funkcioniram. Funkcioniram seveda, kadar sem obkrožena z mladički, ki mi tako ali drugače ne dajo dihati; kadar sem sama, pa je to povsem druga zgodba.

Mogoče je tudi vse skupaj sovpadlo z nemogočimi razmerami v mojem življenju, ki so rezultat moje odločitve in se kažejo v nezmožnosti tistega, kar je za moje bistvo najpomembnejše - planiranja. Pa s finančnimi težavami in še čem. 

Mogoče me je malo potolkla tudi spomladanska utrujenost. Kljub temu namreč, da me moja boljša polovica sicer ponoči zbuja s svojim smrčanjem, sem brez njegovega dihanja očitno nesposobna spati dlje kot nekaj ur v kosu. Hecno. Do konca naslednjega tedna se bom miru ravno navadila in se bom potem spet pritoževala nad smrčanjem :)

Ampak tele megle v svoji glavi res ne maram. Ko ne morem jasno misliti. Katastrofa. Mogoče mi pa manjka samo kakšna ekstra kava. Pa malo optimizma in dobre družbe.



ponedeljek, 19. marec 2012

Strah

je najhujša in največja prepreka, ki ti lahko stopi na pot. 

Zlasti strah pred neuspehom. Strah pred razočaranjem.

Ampak kdor ne poskusi in ne vpraša, tvega še veliko več. Ker odgovora "da" nikdar ne bo dobil. Če ne vprašaš, je odgovor že vnaprej "ne."

Komplicirano? Niti ne. Še malo manjka, čisto malo do tega, da bi lahko resnično začela uresničevati plan B. Čisto malo. Pa me je strah. Strah, da bom, ko bom vprašala, dobila odgovor "ne". Prav tega strahu se moram prav na hitro znebiti.


Spomin

Pred davnimi, davnimi časi sem igrala klavir. Točno ta pianino, ki ga vidite na sliki.

Moja mami je v službi kompenzirala, da je lahko plačala ure klavirja s svojo sodelavko, da me je učila - tako, da je delala je namesto nje toliko ur, kolikor me je ta njena sodelavka poučevala.

Po treh letih, ko smo začeli graditi hišo, sem nehala.

Po mamini smrti, ki je sledila le kako leto po tem pa ga je moja starejša sestra prodala, da si je kupila avto.

Danes mi je fotko poslal prijatelj iz otroštva, ki ga je zasledil v nekem lokalu. Hvala za drag spomin.


nedelja, 18. marec 2012

Sami

Hecen izraz, pravzaprav, če govorimo o štirih osebah, se vam ne zdi?

Pa se kljub temu počutimo tako. Moja boljša polovica je danes odšla v Pariz in se vrne čez slaba dva tedna. Mogoče se nekaterim to ne zdi prav dolga doba, nam se zdi neskončna.

V bistvu smo lahko srečni, da imamo očka, ki je tako pomemben del  našega družinskega življenja, da brez njega nič ni enako. Jokali smo že zjutraj (vključno z mano, ki sem zadnje čase neverjetna jokica), ko smo prišli na kosilo k tašči je dvajset minut neutolažljivo jokala Sredinčica. Ko smo se (tokrat brez očija) vrnili domov in je Mezinček videl njegov avto in ga začel klicati, je jokala še Palčica. 

Komaj čakam, da se današnji dan konča.

Ne, nikoli ni drugače. In ja, znamo preživeti brez njega. Ampak nočemo. Ker je njegova prisotnost, pa čeprav je siten, utrujen, "tečen", kot bi rekli punci, še vedno neskončno pomemben del nas. Brez njega mi nismo mi. 

Mogoče bi vsake toliko časa vsak moral doživeti kaj takega. Da se nauči kako pomembno je, da smo skupaj. Kaj pa vem. Trenutno mi je v tolažbo, da vem, da to delava za nas. Za našo skupno prihodnost. Za to, da bi se v bodoče lahko ognila takšnim časom, kot jih preživljamo zdaj. V tolažbo mi je tudi to, da se v takšnih trenutkih potrjuje kako zelo navezani smo en na drugega in kako zelo se imamo radi. 

Pa vendar - hitro naj mine. In s čim manj komplikacijami.


petek, 16. marec 2012

Statistika

Glede na to, da imam tri otroke in da so me šele danes prvič poklicali iz vrtca, da si je Mezinček prebil arkado, mislim, da je naša splošna statistika kar se poškodb tiče, precej dobra, če ne celo nadpovprečna. 

Ker je Sredinčica tako in tako danes še doma, sva pohiteli ponj in ga peljali k pediatru. Zdaj je ponosni lastnik zalepljene arkade :)


Še fotodokaz:

četrtek, 15. marec 2012

Kaj narediš?

Ok, nekaj časa se smiliš sam sebi. Pa jokaš. In se prestavljaš po dnevni sobi kot kup nesreče. Nenamenoma zajokaš, kadar te kdo vpraša kako si.

Ampak Sredinčica je še vedno doma. Čeprav nimam bogvekoliko dela te dni, pa ga nekaj vendarle imam. 

Potem se zjutraj privlečeš domov in se lotiš najnujnejšega. Začneš pri prispevku za radio, ki ga bomo posneli popoldan. Ko se zatakne, poješ čokolado in na silo nadaljuješ. Potem steče in prispevek je pripravljen, da ga popoldan posnamemo.

Ok, prva točka je opravljena. Kaj pa zdaj? Potem me razvedri  klic moje sestre, ki pravi, da moram iz svojega bloga narediti knjigo. Tako za poletne dni. :) Zakaj pa ne, pravzaprav? Do zdaj se je nabralo kar nekaj teksta.

Potem se spomnim, da bo jutri v Gorenjskem glasu objavljen moj prvi članek. Prvi ever. 

Danes bom po dolgem času kuhala kosilo. Ker moja boljša polovica odhaja že v nedeljo, jih bom potem tako in tako kuhala vsak dan. Bljak. Sovražim kuhanje. Škoda - ker imajo moji otroci namreč zelo radi hrano.

Kaj narediš? Nič ne narediš. Življenje gre naprej - s tabo ali brez tebe.  Ne, nisem ok. Ne vem še kaj bom naredila in kam krenila. Sem pa v enem kosu, zdrava sem, obkrožena z družino, ki me ima rada in me potrebuje. In če nič drugega imam vso pravico, da sem in tja klecnem, se zjokam in si za premislek vzamem nekaj dni.





sreda, 14. marec 2012

Točka ZERO

Ne, nisem vstala na levo nogo. V bistvu sem komaj vstala.

Mogoče me je potrlo, ker sem sama kriva za nastalo situacijo. V njej se ne bi znašli, če se jaz ne bi naivno mislila, da bom lahko spreminjala svet. Da bom znala. Da bom zmogla. 

Ogrozila sem tisto, kar je zame najpomembnejše - svojo družino. Za kaj? Za naivne sanje o boljšem in lepšem jutri, za revolucijo, ki je ni.

Ne vem kaj naj naredim. Res ne. Mogoče bi morala nehati takoj, dokler je še čas in predem ogrozim še veliko več kot sem ogrozila do zdaj. Mogoče bi morala priznati, da nisem za te zadeve in reševati karkoli se rešiti da. 

Sram me je, ker je Sredinčica še vedno doma, jaz pa za svojim računalnikom skrivam solze, ki mi tečejo po licih (seveda imam potem cel dan čisto zabuhle oči) in se skušam pretvarjati, da sem ok. Pa nisem. Najraje bi izpuhtela iz lastnega življenja. Ki sem ga zafurala sama.

To je to. Točka ZERO. Kam naprej in ali sploh, ne vem. Imela sem plane, velike plane. Ampak ko prideš v situacijo, ko ne morem plačati niti ene položnice, je vsega konec. 


foto: ednevnik.si

torek, 13. marec 2012

Iz Sončnega dola na realna tla

Tako nekako bi lahko opisala svoj današnji dan. In ne, nikogar ne morem kriviti za to, razen sebe.

V bistvu se je začelo nadvse obetavno. Gospa, ki sem jo včeraj kontaktirala glede plana B, se mi je oglasila. Da je za projekt. Navdušena sem že razmišljala kako se lotiti naslednje kljukice za plan B, ko sem, kot ponavadi, dobila sms s stanjem na svojem računu.

Mislim, da je več kot jasno, da moje finančno stanje, odkar sem na svojem ni zavidljivo. Ampak marec sva rekla, bova še zgurala, jutri namreč pride otroški dodatek in dodatek za veliko družino, ki bi naju dvignil nad absolutno ničlo. V petek sem si celo nakazala tisto, kar si v tem stanju s svojega zavoda morem nakazati - potne stroške in malico. Da bom imela dovolj stanja, da mi bodo lahko podaljšali limit.

Tisti, ki me poznate ali že dlje časa berete, veste, da sem "ziheraš", da planiram, da ne pozabljam na pomembne stvari. Vsako leto sem dala vlogo za podaljšanje limita in vsako leto so mi povedali, da to ni potrebno. Letos sem prvič pozabila. In mislila, da bo vse ok.

Skratka, ko sem pogledala na spletno banko, me je skoraj kap. Skoraj dva tisoč evrov nedovoljene prekoračitve stanja - limit so mi namreč, ker nimam resnih prilivov, enostavno ukinili. Na nič. Jutri pride otroški dodatek, dodatek za veliko družino, pojutrišnjem moram plačati prispevke - ampak ves denar, ki pride na moj račun samo pokriva nedovoljen minus. 

Verjamete? Ko sem opravila pogovor z banko in prosila za podaljšanje in jim napisala obrazložitev zakaj so moji prihodki trenutno tako nizki, sem se zjokala. Kot otrok.

Danes sem trdno padla na tla in ja, padec je bil hudo boleč.

foto: odmevi.zdravstvena.info

ponedeljek, 12. marec 2012

Sončni dol

Tako se imenuje moja idealna vasica.

Tam skoraj ves čas sije sonce. Tudi kadar pada dež, ni mraz. 

Ljudje so pomirjeni. Niso bogati, niso niti revni. Imajo vse kar potrebujejo. Ker so zadovoljni s svojimi življenji, so umirjeni in spokojni. Ne lenarijo, daleč od tega;  vsi delajo, ampak vsak dela tisto, kar dela rad.

Kadar kdo potrebuje pomoč, je samo po sebi umevno, da mu ostali pomagajo. Zato mu za pomoč ni težko prositi, ker mu ni treba imeti slabe vesti, saj tudi on brez izjeme pomaga drugim. Ker v bistvu slaba vest kot taka v mojem Sončnem dolu sploh ne obstaja. 

Jutra so lepa in prijazna. Nikomur se ne mudi, zato vsi odhajamo od doma umirjeni in brez jutranjih prepirov. Vse diši po kavi in čaju. Kogar srečaš, te pozdravi in nihče ne gleda v tla. 

V Sončnem dolu vedno cvetijo rožice. Vse diši po cvetju.

Tam ni politikov in nihče ne laže. Vsak pove tako kot je, naravnost, o tebi se ne pogovarja, pogovarja se s tabo. Smeje se s tabo. Joka s tabo. Ker tudi v Sončnem dolu se sem in tja zgodi kakšna žalostna stvar.

Ampak v Sončnem dolu se ljudje ne prepirajo in ne opravljajo. Ker so vsi zadovoljni s svojimi življenji, ni zavisti. In če ni zavisti, tudi ni prav nobenega razloga, da bi se ljudje prepirali ali opravljali.

V Sončnem dolu zvečer vsak posedi na svoji terasi ali pa gre na večerni sprehod.Skratka dela, kar mu paše. In ker je v tem svojem delu ali nedelu zadovoljen, zaspi mirno in dobre volje. In se tak tudi zbudi.

Za vzorec naj nalepim sem še nekaj fotografij vasice Penne, ki sem jih našla na spletu. Gremo?



vse tri fotografije so s spletne strani udobnoposvetu.si



Zadnji teden

Pa se je začel še zadnji teden, preden odhaja moja boljša polovica v Pariz.

Za dva tedna. Sprva sem mislila, da do zdaj sem bila pa že tolikokrat sama z otroki,  da sem se že navadila. Kljub temu pa je bil zdaj nekaj let doma in točno teden dni pred njegovim odhodom se je začelo. Popolnoma enako kot vsakokrat prej. 

Tisti občutek, ko veš, da gre, da boš vsak večer legla sama v posteljo, da se bom z njim lahko pogovarjala samo preko Skypa. Da ga zvečer ne bo v postelji, ko bom šla spat, da bom zjutraj sama kuhala in pila kavo. Da bom sama vstajala z otroki, sama jih bom hranila tisočkrat na dan, sama jih bom tuširala, vozila v šolo, vrtce, na balet in sama vsak večer dajala spat. 

Ne, da ne bi zmogla. Vem, da bom. Ampak veste kaj? Nočem biti sama. Zavedam se, da bom, skušam biti racionalna in vem, da bo vse ok, pa vendar v meni vse kriči, da NOČEM biti sama. Nočem sama zvečer spat, nočem sama jesti, nočem sama odnašati smeti, prati, kuhati, pospravljati. 

Pa bom morala. To sem vzela v zakup takrat, ko sva se pogovarjala o prvem šolanju. Pred osmimi leti. Že takrat sva vedela, da bo pač tako. Da sem in tja bo moral iti na šolanje. Tako to je v tem poslu. Ni kaj.

Hočem, nočem, izbire pač nimam. Treba bo pogoltniti tudi ta zalogaj in gurati naprej - dan za dnem. Najprej tale zadnji teden. Potem dva, ko ga ne bo. Takrat se priporočamo za obiske. Pridete? Pridemo.  Potem prvi teden, ko se bo vrnil in porušil moj red.

Dan za dnem, pa bo.




sobota, 10. marec 2012

Jutro

Hecno, kako je postalo jutro zame lepši del dneva. Med vikendom seveda. 

Odkar imava tri otroke, je tudi mene srečala pamet. Prej sem si mislila, da bomo kaj pomembnega zamudili, če med vikednom ne bomo vstajali skupaj, pa čeprav ura kaže še nečloveške številke. Potem sva vendarle družno ugotovila, da je pametno, da se vsaj med vikendom oba naspiva, tako da imava zdaj že nekaj časa organizirano tako, da v soboto spi eden in v nedeljo drugi. Dokler mu srce poželi - pa naj bo ura osem ali deset.

Danes sem (očitno, kajne?) za vstajanje dežurna jaz. Včeraj je bil najin zadnji stavek preden sva zaspala kdo bo zjutraj vstal. 

Ob 6:00 sem slišala Mezinčka, ki se je začel pogovarjati sam s sabo. In z očijem, hehe. Potrm sva vstala. 

Ponavadi med tednom niti nisem pozorna na to kaj se dogaja okoli nas, danes pa sem najprej opazila, da je ob šestih že dan. Da, ko sem odprla Mezinčkovo okno, slišim ptičke kako prepevajo svojo pomladansko himno.  
In da mi, pravzaprav, v dnevni sobi niti ni nujno prižgati luči, da si lahko skuham kavo. Presenetljiva ugotovitev.

Potem sta z nekajminutnim zamikom v dnevno prikorakali tudi punčki. Mezinček se ju je tako razveselil. 

Danes si bomo tudi po dolgem času privoščili luksuz, ki mu pravimo "družinski zajtrk". To pomeni, da se vsi naenkrat vsedemo za mizo, nanjo naložimo vso hrano, ki jo premoremo in skupaj pojemo zajtrk. Tega že kar nekaj časa nismo počeli in zanimivo, punci sta sami omenili, da bi spet lahko uvedli naše jutranje posedanje za mizo.

Sonce vzhaja izza hriba. Jaz sem mirna in zadovoljna. Mezinček se igra z lonci, punci sta šli v svojo sobo "nekaj potihem iskat". Kava je dobra in diši. Dobro jutro.

fotka z naše terase starejšega datuma

petek, 09. marec 2012

Nudimo

Po terapiji z Ospenom, po novem nudimo še terapijo z Amoksiklavom. No, tokrat si je nadomestna zdravnica vendarle vzela čas in jo pogledala kot je treba, zato upam na najboljše - da bo naslednji teden Sredinčica vendarle končno zdrava. 

Razveselila me je tudi novička, da bom (spet) teta. Obožujem tuje dojenčke. Lahko jih crkljaš in vohaš (za moje pojme res omamno dišijo), potem jih pa vrneš in greš domov v miru spat ;)

Zdaj sem tako spet na neprostovoljnem dopustu. Glede na to, da je splošno počutje Sredinčice vendarle še kar ok, da pa je pediatrinja rekla, naj ne gre v vrtec, je to kar ok. 

Skratka, pošljem nekaj mailov, potem pa - lep vikend vsem! Pa veliko zdravja. Tudi nam.

Sredinčica - 2009

četrtek, 08. marec 2012

Za dan žena

sem od svoje boljše polovice dobila nov telefon. Za en evro. Naprej ga bom plačevala sama :)

Ampak je bilo pa fino dobiti tako kulsko darilo, ni kaj. Ker moja netehnična narava nima nobenega veselja, da bi izbirala telefone. 

Zdaj sem torej ponosna lastnica fensi šmensi HTC pojma nimam katerega modela telefona. Ki ima mimogrede 3D kamero in že veselo fotkam mladičke. 

Seveda moram prenesti še vse kontakte, fotke in ostalo, ampak počasi me zadeve začenjajo veseliti. Maili mi že delujejo (zdaj ne bom več klicala domov, naj počekirajo moj službeni mail). 

Pa jo imamo

Spet. Bolečo glavo namreč. In ne, tokrat ne mojo.

Sredinčica je zjutraj spet začela tožiti, da jo boli glava. Najprej ji zaradi večkrat opisanega daru, nisva čisto verjela. Ampak ker je bila tudi čisto bleda, smo jo pripeljali nazaj domov. Zdaj počiva na kavču, jaz pa čakam na uro, ko jo bom lahko (spet) naročila na pregled k pediatru.

Danes sva torej spet doma. Dobra plat tega je, da sem vse nujno za ta teden bolj ali manj opravila. Druga, da bom po dolgem času spet končno pospravila hišo, pomila obe kopalnici in pospravila vso ostalo šaro, ki mi je do zdaj ni uspelo. 

ponedeljek, 05. marec 2012

Vikend

Obožujem vikende. Prav zares.

Ni sicer vedno vse po planu, ne gremo vedno na obiske in nimamo vedno obiskov, kot bi si želeli najini punci, smo pa skupaj. Sploh ta vikend smo resnično užili druženje.

To jasno pomeni tudi punci, ki se neprestano prepirata okrog oslove sence. Ampak nikakor ne moreta ena brez druge preživeti več kot pet minut. Tako si čez dan sledijo obdobja huronskega smeha in cviljenja. 

Mezinček pa je imel včeraj svoj dan - tako priden že dolgo ni bil. Mislim, da v celem dnevu ni imel niti enega trmastega napada. Pridno je jedel, sam je povedal kdaj bi šel spat - punc ni udaril niti enkrat. Še nisem povedala? Zadnje čase ju tepe in se jezi: "Bejž!" (Res pa je, da non stop "rineta" vanj in mu ne dasta miru - poleg vsega se prepirata za njegovo pozornost: s katero od njiju se je igral več). 

Moja nova obsesija je igrica Farm frenzy. Ki jo igram na tablici, ki sem jo za božič podarila boljši polovici :) Ampak ta vikend sem je dobila lepo porcijo, tako da se ji za nedoločen čas z veseljem odrekam.

Ja, res je, danes ponedeljek, ampak komaj čakam nov vikend.


Trema

Priznam. Danes sem posnela prvi telefonski recimo mini "intervju" za  primorski radio. 

Raje ne povem kakšno tremo sem imela. Še zdaj se mi tresejo roke. Nekajkrat se mi je popolnoma zapletlo. Še sreča, da bo prijazna moderatorka zmontirala.

Tako da se kdaj in kje bo, raje ne bi preveč hvalila. Sem pa kljub temu prosila, da mi pošljejo posnetek.

foto: Reuters

petek, 02. marec 2012

Druga fronta

Zjutraj sva se z boljšo polovico vrnila s prvega resnega sestanka za drugo fronto. Prvo kljukico imava, naslednji teden greva po drugo. 

Ko bodo tri, bova začela preračunavati finance. Če bodo štiri, gremo v akcijo.

Zdaj pa šibam v Ljubljano - med drugim me čaka slikanje za Delo. Iskreno? Se mi zdi dosti težje od sestanka, ki me čaka po fotkanju :)

Delam! Kako fino je, če si zasut z delom :))) (p.s. In je slučajno tudi petek.)

foto: storitev.com

četrtek, 01. marec 2012

Lastovka

"Že res, da ena lastovka še ne prinese pomladi. Začetek pa je vendarle in prvim uspehom bodo sledili še drugi. Lahko ste ponosni nase, vaše trdo delo se obrestuje." (moj današnji horoskop)

Lastovke še ne prinašajo pomladi, prinesejo pa voljo in veselje. Padla je PRVA prijava. Prva. Ever. Zato sem vesela. Ne vesela, navdušena. Samo zaradi te gospe se bom odpeljala v Idrijo in nazaj.

Končno me je poklicala novinarka z Dela, da mi danes pošlje svoj članek in da jutri pride fotograf, da me bo slikal (nad tem sicer nisem navdušena, ker nisem preveč fotogenična oseba, ampak vzamem lepo v zakup).

Jutri imam sestanek na Zvezi svobodnih sindikatov. 

Lastovke mogoče res ne prinesejo pomladi, mogoče pa pomlad prinaša lastovke ;)

foto: iz knjige Živalske selitve, založba Didakta