Končno si mi je uspelo pobarvati lase! O tem kakšna je zadnje čase moja frizura sploh ne bom izgubljala besed. Ali pač.
Za sestavljanje pohištva, pomivanje wc-jev in kopalnic (treh, o ja, brez domačih, ki gobice in čistila nista srečali že nekaj tednov), loščenju neskončnih površin parketa in še ostalim švicajočim se podvigom, ki jih zadnje čase dosegam v svojem vrtcu, z intermezzi v obliki razgovorov (zdaj moram izbrati še vzgojiteljico), je za frizuro najpomembnejše, da mi lasje ne lezejo v oči. Temu lahko služijo številne pozabljene "špange" v moji torbici, obroč, ki ga je kakšna od punc pozabila v mojem vrtcu ali celo sončna očala. Danes mi je tako z loščilom za parket uspelo namazati tudi stekelca na slednjih, ki sem jih potem res težko očistila, tako da bo naslednjič ta pripomoček za frizure ostal doma.
Moji nohti zadnje čase v bistvu niso nohti (pa nikomur ne povejte), ampak so vsestransko uporabna strgala za lepilo, ostanke barve in še bogvekaj s parketa. Ampak, ko bo tole zaključeno, in upam, da bo kmalu, si jih bom uredila in nalakirala. Ker obožujem nalakirane nohte. Res.
Kupila si bom prozorne najlonke. Noro so mi všeč, ker noge v njih izgledajo ena a. In v zadnjih tednih sem uspela strgati tri pare. V enem dnevu, naj dodam.
Še nekaj besed o moji izbiri. Zaposlila sem dve pomočnici. In povedati moram, da je bila odločitev res težka, ampak prepričana sem, da sem se odločila prav. Obe sta skromni, prijazni, umirjeni, nežni in imata cel kup izkušenj. Zelo zadovoljna sem, da sem se tako odločila. In prepričana sem, da bosta tudi onidve zadovoljni ;) Jaz že vem zakaj.
Priznam, še ogromno dela me čaka. Zdaj, ko je vrtec skorajda narejen, sem v resnici šele na pol poti. Noro, kaj? Ampak, ko stopim vanj, je občutek neverjeten. Topel je. Prijeten in svetel. Na vsaki pedi se vidi, da je vrtec. Da bodo kmalu v njem sami sončki kot je naš Mezinček in bodo radi prihajali vanj. S takšnim timom, kot ga imam, sploh ne pomislim, da bi lahko bilo drugače.
Lepo je. In še lepši je občutek, da sicer delam kot konj, ampak da je zraven še kup drugih ljudi, ki mi pomagajo kolikor le morejo. In končno nisem več sama. Moj vrtec ni samo moj vrtec, ampak je naš vrtec. Naš. Moj, moje boljše polovice, mojih otrok in zlate tašče, mojih prijateljev, ki so priskočili na pomoč pri sestavljanju pohištva, načrtovanju, izvedbi, idejah, podobi in še komu, ki ga nisem namenoma pozabila. In nenazadnje, mojih punc, mojih zaposlenih.
Priznam. Še vedno me sem in tja grabi panika, sploh ker se zavedam kako dolga in težka pot je še pred mano. Odgovornost je zdaj, ko sem dve punci že zaposlila, še toliko večja. Ampak naučila sem se najpomembnejše lekcije svojega življenja. Planiram samo še dve alineji vnaprej. Vseh ostalih se sicer zavedam, se pa z njimi ne ukvarjam. Ko je zadeva narejena, jo pospravim v predal in pozabim nanjo. In takrat odprem novo alinejo.
Vedno večkrat pomislim - preživela bom. Ja, bom sfolgala. In ne, nisem popolnoma nora. :)
.jpg)
.jpg)
